Koliko stane otrok?

Jah vsak ima svojo pot.

Zame so vedeli da imam rada denar in za rd so mi vsi nekaj primaknili, ta je sel v sparucek… Do 15ega leta sem bila na plecih starsev, a so bili drugi casi. Pri 13 sem dobila mobi in svoj komp.

Pri 16 let sem med pocitnicami ze delala tako kot vsak moj prijatelj/ica in dobila obcinsko stipendijo.

Skupaj z denarjem od rd sem imela ravno dovolj, da sem pokrila stroske za darila, placljive hobije in druge pizdarije. Mami mi je rada kupila kaksen moden kos oblacila in krila vse stroske doma in 1x letno sta mi starsa dala nekaj za dopust.

Pri 18 sem kot student delala vec in sem pokrila polovico stroskov doma in vecina ostalih mojih stroskov. Redko sta mi kaj kupila, vcasih sta primaknila za kak telefon ali pri avtu.

Pri 25 sta bila starsa ze pokojna, jaz sem diplomiral in se kmalu redno zaposlila.

Zdaj imam 2 otroka, ki bosta sla kmalu v solo in zanju na leto odstejeva cca 3000 evr vkljucno z varstvom. Ampak racunaj da do vstopa v solo se lahko kupis in si izmenjujes rabljena oblacila, igrace in morda kaksno obutev, niti nimamo se placljivih dejavnosti. Tako da racunam da se bodo stroski kmalu dvignili. Absolutno pa po 16 letu gresta med pocitnicami izkusiti delo in si luksuz placata sama ter se postopoma tam nekje do 21 leta osamosvojita.

V nacrtu pa je, da jima pomagava pri nakupu stanovanja.

Oh pa oh in ah – le kako potem zivijo tisti otroci kateri starsi sluzijo z minimalcem – pa kaj res mora otrok ze vse ta nobel imeti??? Naj si privosci takrat ko bo sluzil sam zase….mar ne?? So vam starsi lahko vse ta nobel privoscili ali kako ste zrasli – jaz v pomanjkanju in znam vse cenit …. ti otroci pa ne bodo znali, znali pa bodo zahtevat…..

Jaz že sama porabim 1500 eur na mesec za 2 majhna otroka pod 4 leta. Živimo v stanovanju v mestu, brez pomoči staršev ali sorodnikov. Za otroke kupujem v Baby centru in po spletu, redko v Kiku, Mani in podobnih trgovinah. Otroci so tu zelo lepo oblečeni, večinoma v HM, Zara, Next in podobne firme.

Imamo svoje stanovanje, oba avta sta brez kredita, en 10 let, drugi 5, vozimo se  večinoma s kolesom ali peš. Avta rabimo za v službo, pa še to ne vsak dan. Oblačil za dojenčka sem dobila zelo malo, večinoma jih kupim, po možnosti iz druge roke boljše firme,  opremo za dojenčka smo kupili novo, dva avtosedeža pa celo na bolhi. Kuhamo sami, stvari kupujemo v trgovini Špar, Mercator, Hofer.  Edini luksus so kavice, na kavico grem skoraj vsak dan, dokler sem še doma, potem ne bo več časa. Na dopust gremo po 2-3x izven sezone za 4 dni.

Za vrtec za eno dam 340 eur plus dejavnost 20 eur. Včasih so doplačila za aktivnosti. Potem so še položnice za stanovanje, rezervni sklad, skoz se nekaj obnavlja na bloku in moraš skeširat še več. Položnice za stanovanje krije mož. Popravila za 10-let star avto krije mož.

Sosed so povprečna družina, delata v vrtcu in v pisarni, imajo najstnico, ki trenira ples, financirajo stari starši, druga tenis, financirajo drugi stari starši, ki občasno tamalim tudi  kupijo oblačila. Nekaj oblek nabavi sorodnik, ko pride  iz tujine. Ko jim zmanjka, gredo k staršem, hrano dobi iz vrtca.

Otrok je strašno draga stvar, razlika je samo v tem, ali stvari kupiš sam ali krožijo, kot npr. na vasi. Na vasi je lažje, ker ljudje živijo skupaj in se stroški za hrano in položnice porazdelijo.  Tudi v hiši si naredijo svoj štuk. Tu je treba pa še stanovanje kupit.

Otrok je strašno drag in z dvema plačama po 1000 eur si ga res težko privoščiš brez pomoči.

Ena ničla preveč.

Tudi jaz sem mnenja, da je največja popotnica otroku ta, da mu sicer nudis oporo, vendar mu daš tudi priložnost, da se v življenju znajde sam. Sem mamica štirim in ne morem se strinjati, da otrok mesečno stane 500€. Seveda je odvisno, kakšne standarde živimo, a pri nas je tako, da oblačila krožijo – kupim kvalitetne znamke, ki jih lahko obleče potem tudi mlajši otrok in tako naprej. Računalnik imamo v kabinetu, dostopen vsem, vendar samo eden (dobro, pustimo ti, da imava z možem še vsak svojega službenega). Ko bodo otroci prihranili dovolj, si bodo lahko kupili tudi svojega (če bo treba, bova pač malo primaknila, ampak dejstvo je, da so stvari, ki si jih sam prisluži, bolj cenjene). Kar se tiče hrane, smo v neki meri samooskrbni, a to zahteva tudi čas in delo, v kar so spet vključeni otroci. Ko se gre v trgovino, se gre s spiskom in se ne kupuje kar vsevprek. Rojstni dnevi so priložnost za pozornosti, ki jo dostikrat izkažemo v obliki opreme za sobo ali pa izleta po želji otroka. Potem pa je tu še glasbena šola in nekaj tečajev, a vse to v mejah normale. Nismo sužnji svojim otrokom, svojo ljubezen jim rajši izkazujte s svojim časom, pozornostjo in ne z denarjem. Z možem imava normalne službe in poleg furava še večjo kmetijo in priznam, najini otroci nimajo polne riti vsega. Imajo pa vsaj svoje kolo, rolerje, hiško na drevesu, hišno oz. domačo žival, gredo na vrtu, gozdno igralnico, predvsem pa srečno in ne prenatrpano otroštvo. Bomo pa potem, ko zrastejo, verjetno določene vrednote spremenili, a mislim, da osnova vedno ostane ista – družina jim bo vedno lahko v oporo.

sicer še nikoli v življenju nisem komentirala na forumih, ker se mi večinoma zdi nepotrebno, ampak tukaj pa ne morem, da ne bi dodala svojega komentarja, ko berem mnenja nekaterih staršev.
Prihajam iz precej dobro situirane družine, kjer mi skozi celotno odraščanje ni nič manjkalo. Glede na prebrano, bi kdo še rekel, da smo se “preseravali”, čeprav sama ne vidim tega tako. S sestro sva imeli praktično na dosegu, kar sva si želeli, ampak začuda, nisva posledično nikoli čutili potrebo po tem, da bi zahtevali vedno več in več. Obratno, pri sošolkah, ki so imele manj, se je večkrat videlo, kako so hrepenele po dražjih stvareh in pričakovale npr. za birme/rojstne dneve itd dražja darila, ki jih sicer ne bi dobile in to tudi pričakovale od staršev/sorodnikov. Pri nas je bil oče že od začetka tak “IT navdušenec”, zato je bilo precej običajno, da sva dobili nov, čim boljši telefon vsake 4 leta (oz ko je starejši izgubil na delovanju), vsaka svoj laptop itd – pač je bil oče mnenja, da, če že govorimo o dražjem nakupu, naj bo ta tudi najboljši in vreden tega denarja, ne pa najcenejši. Tudi pri oblačilih starša nikoli nista varčevala, nismo izbirali rabljenih oblačil, seveda ko sva bili še majhni in sva oblačila hitro prerasli, ta niso bila abnormalno draga, kasneje, ko pa sva odraščali, pa je mami raje posegala po kvalitetnejših, tudi dražjih kosih, ki so posledično dlje tudi zdržali – in tega se držim še danes.
Prav tako je bila skozi celo otroštvo stalnica, da smo hodili 2x letno na daljša potovanja ter večkrat vmes na krajše road trip-e čez Evropo, vikend izlete v terme, na smučanje itd. Tudi kasneje, ko sem že bila na fakulteti, se glede tega nič ni spremenilo, mojim staršem še na misel ni prišlo, da bi od mene zahtevala, da ob študiju delam (pa sem to občasno počela zaradi lastne želje po pridobivanju dodatnih izkušenj), še najmanj pa, da bi morala kaj prispevati za stroške gospodinjstva. V naši družini ima izobrazba namreč velik pomen, zato sta bila oba starša mnenja, da je na prvem mestu študij, šele nato karkoli drugega. Študirala sem na Pravni fakulteti v Ljubljani, zaradi sebe, brez priganjanja staršev pa sem študentsko delo poiskala v odvetniški pisarni zgolj zaradi želje po pridobivanju izkušenj iz področja študija. Pred študijem delala nisem nikjer drugje, sem pa bila zato zelo pridna gimnazijska maturantka, športnica, glasbenica, veliko sem potovala, se izobraževala itd.
In po mojem mnenju ravno zaradi dejstva, ker sem imela vse na dosegu roke, nisem hrepenela po materialnih stvareh, kot je nov telefon, nov računalnik, nova oblačila itd, temveč po potovanjih, novih izkušnjah, znanjih… Zato tudi sebe ne smatram kot razvajenega otroka, čeprav sem imela v otroštvu ogromno igrač, oblačil, tudi elektronike, praktično vsega, saj sem vse tudi cenila, nisem pa bila obremenjena s pretiranimi neizpolnjenimi željami ali zahtevala vedno več.
Danes, ko zaključujem PDI in se pripravljam na bodočo kariero v pravu, nazaj na otroštvo gledam kot neizmerno pozitivno obdobje, polno podpore, razumevanja in ljubezni. Kar ljudje danes velikokrat pozabljajo, je, da je otrok konec koncev neke vrste naložba – več kot boš vanj vlagal skozi odraščanje, boljši človek bo, seveda v meji svojih finančnih sposobnosti. Nikoli nisem razumela staršev, ki se jim zdi absurd vlagati v obšolske dejavnosti – kot mlajša sem bila plesalka, igrala sem klavir, trenirala neko obdobje ritimično gimnastiko, obiskovala tečaje tujih jezikov, šla sem na tečaj angleščine v UK popolnoma sama pri 13 letih, za kar sem staršem nezimerno hvaležna, in ravno to, da so mi vse to omogočili in niso “škrtarili” pri plačevanju aktivnosti me je danes pripeljalo do tam, kjer sem – tekoče govorim več tujih jezikov, v krvi imam pomen športne aktivnosti ter predvsem je to vplivalo na razvoj moje osebnosti, socializacije itd. In ja, vsak si toliko aktivnosti sigurno ne more privoščiti, tega se seveda zavedam, sem pa mnenja, da že en tečaj tujega jezika, trening košarke 2x na teden ali karkoli otroka veseli, prinese zgolj in samo pozitivo v nadaljnem razvoju – tudi, če se s tem kasneje ne bo ukvarjal, ker, roko na srce, tudi jaz danes nisem ne plesalka, ne športnica, ne glasbenica, pa vendar so vse te izkušnje vredne zlata. Vsekakor se strinjam, da je edino pravilno, če starša pred načrtovanjem otroka splanirata finance in naredita nek izračun, ali sta finančno zmožna imeti otroka, ampak, ljubi bog, ne računajte samo na osnovne dobrine glede otroka, saj bo tak otrok neizmerno prikrajšan. Če bi bila sama trenutno v procesu načrtovanja otroka in širjenja družine, se, v kolikor mi finance ne bi dopuščale vsaj nekega normalnega nivoja “luksuza”, za otroke nikakor ne bi odločila. Ravno zaradi tega pa je pri meni na prvem mestu trenutno kariera, da pridem do finančne stopnje, kakršno si želim in pri kateri bom lahko otroku nudila enako, kot so starši omogočali meni. Otrokovi stroški niso samo stroški hrane, osnovnih oblačil, šole in strehe nad glavo (tukaj se še posebej držim za glavo – kako lahko otroku kot strošek naprej mečete, da živi pri vas? Absurdno, glede na to, da ste vi tisti, ki ste ga spravili na svet), pač pa je meni nujen strošek tudi dodatno znanje in dodatne aktivnosti, računalniška oprema, telefon (ja, vse to je v današnjih časih nujno in normalno pri določenih letih, in ne, nismo več v Jugoslaviji, banalno je, da se določeni še kar opirate na tiste čase, glede na to, v kakšnih časih živimo zdaj) ter nekaj “neumnosti”, npr. kino, druženja s prijatelji, potovanja/izleti itd… Verjetno se najde še kaj drugega, kar sem pozabila, ampak vsekakor pa se v primeru, da ne bi imela s partnerjem finančne zmožnosti za našteto, nikakor ne bi odločila za otroka. Stroškov, kot so ogrevanje, streha nad glavo, najemnine itd pa v otrokove stroške absolutno nikoli ne bi vštevala, ker kot že omenjeno, otrok NI najemnik in ga nikoli ne bi tretirala kot takega.

In ne, nisem zaradi “preseravanja” mojih staršev še vedno doma, kljub temu, da sem več kot dobrodošla, sva še v času študija s fantom začela skupno življenje in se zdaj domov vračam na redne obiske, še vedno pa z družino nadaljujemo našo tradicijo potovanj. Tudi fanta sem našla z enako miselnostjo in prav tako enako mislečimi starši, zato še toliko bolj cenim takšne ljudi okoli sebe. Tudi pri njih sta se tako fant kot njegova sestra zelo zgodaj osamosvojila, pa bi se lahko držala še dolgo doma, ampak sta zaradi vzgoje, ki sta jo imela v času otroštva, sama razvila željo po samostojnosti.

Otrok ni “prisesek” ali še huje, “najemnik” v vašem stanovanju/hiši, vi ste tisti, ki ste otroka pripeljali na svet, in vi ste tisti, ki ga boste vzgojili v bodisi dobrega, bodisi slabega človeka. Slednje pa ni nujno pogojeno s financami ali s tem, kaj mu boste omogočili, temveč  miselnostjo, ki jo bo otrok od vas dobil v času odraščanja – in, čeprav se marsikdo mogoče ne bi strinjal z mano, vzgoja odrekanja, zahtev po plačevanju stroškov in dobesednega “maltretiranja” otroka s financami ne pelje nikamor, tak otrok bo po mojem mnenju postal točno tak kot njegovi starši, z denarjem “zafrustriran” človek, obremenjen z vsemi, ki imajo nekaj več kot on in brez dejanske volje, da svoje življenje izboljša. Ker nenazadnje, najlažje je jamrati po forumih, kako je življenje nepravično in kako imajo lahko nekateri več. Za take res priporočam knjigo Rich dad, poor dad, ki precej dobro ponazori, kako se razlikuje miselnost pri ljudeh in kako pomembno je, da se otroku nudi primerno podporo in motivacijo. Otrok bo odrasel v takšnega človeka, kot ga boste vzgojili sami. Meni nihče ni postavljal pogojev, do kdaj se moram izselit, osamosvojit ali druge neumnosti, sem pa do te želje skozi vzgojo prišla sama, kot bi tudi vsak drug otrok ob primerni podpori in vzgoji, o tem sem prepričana.

gotovo si morala še pisati po forumih, da si se teh pravljic navadila. Vsi ljudje lahko imajo otroke, ne samo tisti najbolj ta bogati kot v domišljijskem spisu opisuješ sebe. Življenje je namreč tudi precej nepredvidljivo.  Včeraj si je nekdo v Kijevu lahko privoščil vse, danes je begunec.

tudi za pravnico

neumno razlagas mami je odrascajocim otrokom kupovala drazjr kose, da so dalj zdrzali a bejz no kaj ti pa koristi, ce dalj zdrzi, ce je otroku, ki raste premajhno…

potem ta cvetober dejavnosti ni zdrav… otroku samo daje vedenje da je ok dacsi izmisljujes 10001 stvar in vse dobis, kar si izmislis, enako kot pri vseh ostalih stvareh, ki jih opisujes… otrok niti ne rabi mali milijon dejavnosti, on rabi tudi nestrukturiran fraj cajt zase, ne pa da mu 24/7 nekdo dirigira kaksen je njegov urnik in kaj mora poceti, kaksna so navodila zanj… to vse je iz psiholoskega vidika bolno in nezdravo…

in se in se bi lahko nastevali

kot ti pravi zgornja materialni polozaj ne sme in tudi ni prav da je pogoj za imeti otroka.

Naj najprej vprašam, koliko staneš ti?   Nekje 70% tega kar izdaš zdaj, te #košta# otrok. Vrtec, plenice, obleke, igrače, hrana, nega… Šolski je kao cenejši, ker odpade oskrbnina, imaš pa zajtrk, malico in kosilo, + hrano doma, oblačila, izlete, ekskurzije, ni da ni…

Srednješolec je poglavje zase, oblačila, hrana v šoli, hrana doma, ekskurzije, druženje, vozovnica, izpit, kozmetika, fon, žepnina…

Študent spet drugače…

Okvirno za dijaka 4 letnika gre nekje med 300 do 350 evrov mesečno, pa še to stiskamo. Za punco 7 razred okrog 150, za 6 letnico okrog 80 evrov, za 4 letnika 250…Torej… okoli 830 evrov mesečno za najosnovnejše za 4 otroke… Stem, da za mlajša dva nisem vključila stroška oblačil. Realno če prišteješ še vodo, ogrevanje, elektriko, priboljške, rojstne dneve, počitnice, bencin, je strošek višji…

lp

Vsak da za otroka kolikor lahko.

Tamlajši nas poleg osnovnih dobrin pride 250 eur za vrtec. Na dejavnosti ga ne vozimo.

Ta veliki pa nas stane ogromno. Okoli 15.000 eur letno samo za šport s katerim se ukvarja. Plus vsi ostali dnevni izdatki.

Če ne bi imeli, pač ne bi treniral.

Starejši sin, srednja šola v Ljubljani cca 600€ mesečno z vsem. Mlajši, osnovna šola 200€…

Otrok, ne stane nic… Oz toliko kolikor mi sami zapravmo… Stene VRTEC, ŠOLA!!!

Vse ostalo ko so obleke, frizerjo, kolo, skiro, fon, komp,….vse to kupmo tud sebi, pa si ne recemo, kolk stanemo….

Dejavnosti kattere mu omogocmo, pa tud ni strosek, ampak kvecjemu nalozba za zivljenje……

Če se plačuješ preživnino, kaj hitro opaziš, da je bil fu., zelo drag…

Podpis

Tale punca pravnica bi morala met otroka že pred 10 leti, da ne bi takih nebuloz kvasila.

Takrat ko bo pa “po njenem” dovolj finančno sposobna, pa  jih verjetno ne bo mogla več met. Ne da vsega splanirat.

Ker takih iz alfa kaste res ne rabmo veliko.

Kar pogumno, če si želiš otroka. Ne glej na to, koliko stane, rajši razmišljaj, kolilo je vredno, da ga imaš. Neskončno bogastvo…

Naše dva otroka sta luknja brez dna, rajši ne računam. Bom pa rekla, da kolikor starši zmoremo in kolikor dopustimo, da nas ožemajo.

4€/kila iz Zimbabveja, iz Nigerije se da še kšn popustk dobit. Bela rasa je pa že mau premium roba, je mau draži, pa priporočam da mau garancije doplačate.

Plačujem 300eur samo za vrtec. Drugi otrok v OŠ samo hrana 100eur. Pa gre tvojih 200eur/otroka, pa še niti kosa kruha ni dobil doma.

Moj ata je vedno govoril, da te otrok stane samo šeflo vode več pri kuhi.

Mene pa vsak stane samo 380 eur vrtec, kaj šele kaj drugega …

Osnovne stvari, kar netflix, spotify, umetni nohti in trepalnice pri 17 pa dizajnerska oblacila gotovo niso, ne bo hudega. Ok ce se ukvarja s sportom, pac treba pomagat. Sploh pa sta smrkavca dovolj stara da si za svoj luksuz prisluzita sama denar.

Hvala bogu da jih nimaš. Vzgojila bi samovšečne razvajenece. Res je, da otrok ni poceni, ampak nudiš mu toliko kolikor pač lahko. Seveda otrok ne sme živeti v pomanjkanju, ampak tudi, če živi skromno ni nič narobe, nasprotno, takšni otroci imajo veliko možnosti, da zrastejo v prijazne, empatične, delavne ljudi.

Ko berem tele komentarje mi je kar hudo za vase otroke.
Brez zamere, ampak vsak si zeli neko dostojno zivljenje in ne da se gleda na vsak cent. Moj otrok je se v vrtcu, pa si pac zeli trenirati 3 razlicne sporte in hvala bogu mu lahko omogocim. Ze samo treningi za otroka so cca 200 eur na mesec, kje so sele obleke, cevlji, da mu lahko kupis nekaj kar si zeli, da ga peljes na pocitnice..

ljudje z minimalncem pac ne bi smel imet otrok. Ce niso sebi omogocli dostojnega zivljenja, ga tudi svojmu otroku ne morjo. In potem nic kriv otrok je socialni problem, pa se primerja v vrtcu/ soli z otroki ki imajo stvari, ki bi jih tud on mel..

pisete nej studenti delajo, ker starsi nimajo denarja za racunalnik in ne vem kaj. V kaksnih casih ste vi obstal. Kaj pa cepajo otroke, ce niso sposobni poskrbet za njih ? pa taki jih majo ponavad najvec..

Jaz si z študentskim delom pokrijem vse stroške zase in kaj primaknem k skupnem gospodinjstvu.

Realno pride predšolski otrok okrog 500 do 520 eur na mesec. Glede na trenutne cene gre za standard. Vrtec plačujemo v okviru srednjega razreda.

❤️

Jaz veckrat pomislim, proznam, koliko denarja bi ostajalo. Ampak potem pa… jaz sem ju rodila. Omogocit jima hocem, da izkoristita potenciale.

In, dandanes ni tako, kot pred 20imi leti, ko sem studirala jaz. Res je, sama sem od 18 leta. Nisem imela starsev. Ampak, delo si dobil takrat takoj. Ni bilo problema. In, sem postavila temelje, da svojim mladicem omogocam to, kar ti pises.

Samo omogocit, da razvije svoje potenciale. Je pa res, visji kot je potencial, vecji je strosek ?.