Kdaj se “zresnijo”
Misliš, da se tega ne zavedam? Sicer pa, hvala za komplimente.[/quote]
Ni za kaj. Res ti želim, da prideš do tega. Jaz sem se nehala truditi. Zdaj samo opazujem. Čudim se že dolgo ne več, sodelovala v takih farsah pa nikoli ne bom.[/quote]
No, zdaj sta že dva v loži v prvem štuku, ki tako pokroviteljsko gledata navadne smrtnike na odru življenja…
In v čem je potem problem, če si res zadovoljen ? A ni to smisel našega življenja, da si zadovoljen ?
A je pomembno kateri po vrsti je ? Smo lahko z desetim bolj zadovoljni ?[/quote]
Ni problema. Razen če te ne muči vprašanje, ali bi bil s kom drugim bolj zadovoljen. Nimaš metra, da lahko “oceniš” svoj trenutni odnos. Imaš le odnos, ki te zadovoljuje.[/quote]
Če pa te muči to vprašanje, potem pa imaš problem. Se strinjam.
Veliko je takšnih, ki se to sprašujejo in so v precepu. Nekateri si celo omislijo dva….:)
Ampak to se lahko celo življenje sprašuješ, saj ne moreš vseh sprobat..
Ali pa obstaja neka meja, ko jih sprobaš 10, da potem vidiš, da so vsi isti in se potem več ne sprašuješ ?
Mislim, da je treba vsak primer posebej obravnavati in poiskati razloge, če smo nezadovoljni. In se potem odločiti ali vztrajamo in ovire rešimo ali pa gremo sprobat naprej.
Ni za kaj. Res ti želim, da prideš do tega. Jaz sem se nehala truditi. Zdaj samo opazujem. Čudim se že dolgo ne več, sodelovala v takih farsah pa nikoli ne bom.[/quote]
No, zdaj sta že dva v loži v prvem štuku, ki tako pokroviteljsko gledata navadne smrtnike na odru življenja…[/quote]
Ni odra in ni lož. Vsi smo mi v parterju.
No, zdaj sta že dva v loži v prvem štuku, ki tako pokroviteljsko gledata navadne smrtnike na odru življenja…[/quote]
Ni odra in ni lož. Vsi smo mi v parterju.[/quote]
Ni res, ker ti očitno vidiš v razmerja drugih, v takih “farsah” pa ne nameravaš sodelovati nikoli. Ergo, mi smo na odru, igramo v igri življenja, vidva pa ta razmerja opazujeta.
Ravno zato, ker je bila preveč površinska, je zdržala. Če bi šla malo globlje, bi več zahtevala, bi imela drugačne želje za nek odnos in bi nekaj ukrenila že prej, preden je prišlo tako daleč. Tako pa pač ni prišla dovolj globoko in ni razumela, ni poznala drugačne poti. Ni prišla ravno k pameti, ampak ji je preprosto dvignilo “dekl”. Vprašaj jo, koliko let se ji je že zdelo, da ni na pravi poti.[/quote]
Očitno se ti sploh ne sanja, kaj vse so ljudje sposobno zdržati zaradi ljubezni.[/quote]
Pa ne zaradi ljubezni klepetulja. Zaradu strahu pred osamljenostjo morda.
Ni problema. Razen če te ne muči vprašanje, ali bi bil s kom drugim bolj zadovoljen. Nimaš metra, da lahko “oceniš” svoj trenutni odnos. Imaš le odnos, ki te zadovoljuje.[/quote]
Če pa te muči to vprašanje, potem pa imaš problem. Se strinjam.
Veliko je takšnih, ki se to sprašujejo in so v precepu. Nekateri si celo omislijo dva….:)
Ampak to se lahko celo življenje sprašuješ, saj ne moreš vseh sprobat..
Ali pa obstaja neka meja, ko jih sprobaš 10, da potem vidiš, da so vsi isti in se potem več ne sprašuješ ?
Mislim, da je treba vsak primer posebej obravnavati in poiskati razloge, če smo nezadovoljni. In se potem odločiti ali vztrajamo in ovire rešimo ali pa gremo sprobat naprej.[/quote]
Stvar je preprosta. Vsak ima meter, da izmeri svoj trenutni odnos. To so na naši občutki. Če nam ti pravijo “lušno je, srečen sem, zadovoljen sem, nič me ne moti”, se ne sprašuješ, kako bi bilo z drugo osebo. Če je v občutkih veliko dvomov, se sprašuješ. Za dvome pa niso vedno krivi le drugi, temveč mi sami in to, kaj si v resnici mislimo in čutimo o nas samih. Za to pa ne potrebuješ 10 partnerjev spoznat. Nekateri pridejo do pri prvem, nekateri pa nikoli. To so tisti, ki vedno druge krivijo za svoje nezadovoljstvo.
In v čem je potem problem, če si res zadovoljen ? A ni to smisel našega življenja, da si zadovoljen ?
A je pomembno kateri po vrsti je ? Smo lahko z desetim bolj zadovoljni ?[/quote]
Ni problema. Razen če te ne muči vprašanje, ali bi bil s kom drugim bolj zadovoljen. Nimaš metra, da lahko “oceniš” svoj trenutni odnos. Imaš le odnos, ki te zadovoljuje.[/quote]Če je odnos s prvim ok ne čutiš potrebe po naslednjih, ravno tako kot ne čutiš potrebe, da bi zamenjal lastne starše dokler si otrok in te odnos z njimi zadovoljuje.
Mogoče le zato, ker ne poznaš drugih staršev/ljudi?
Ni problema. Razen če te ne muči vprašanje, ali bi bil s kom drugim bolj zadovoljen. Nimaš metra, da lahko “oceniš” svoj trenutni odnos. Imaš le odnos, ki te zadovoljuje.[/quote]Če je odnos s prvim ok ne čutiš potrebe po naslednjih, ravno tako kot ne čutiš potrebe, da bi zamenjal lastne starše dokler si otrok in te odnos z njimi zadovoljuje.
Mogoče le zato, ker ne poznaš drugih staršev/ljudi?[/quote]
V teoriji je tako, v praksi nisem ravno prepričana.
Ko si otrok, so starši malodane tvoj ves svet. Vsi drugi so zgolj odrasli, ne potencialni starši. Potem ko odraščaš se s sošolci pogovarjaš in ugotavljaš, da eni imajo starše, ki so bolj “kul” kot tvoji. No, vsaj na prvi pogled.
Ko pa imaš partnerja/ko, se vsaj dan srečuješ z odrasli. Z nekaterimi spleteš tesnejše odnose in hočeš/nočeš so potencialni partnerji/ke. Vprašanje je po mojem zgolj to, kje si postaviš mejo pri tem spoznavanju. Če si jo postaviš tako, da greš zelo daleč. potem se verjetno prej ali slej soočiš vsaj s kakšnim vprašanjem, kako bi bilo če…, ne glede na to,d a si v svoji zvezi popolnoma zadovoljen. V najslabšem primeru pa pristaneš celo v dvomih.
Mejo imaš tam, kjer so tvoje potrebe. Če so tvoje potrebe v odnosu s partnerjem zadovoljene, nimaš potrebe iti čez meje, ko bi v odnos vpletal tretjo osebo. Glede na to, da smo odrasli ljudje samostojna bitja, imamo naravno zelo nizke potrebe od parterja in bi jih ta moral zlahka zadovoljit. Problem nastane, če mi sami nismo zadovoljni s tem, kako teče svet okrog nas, če nismo zadovoljni s tem, kakšni smo in kako nas drugi vidijo. Takrat začnem to nezadovoljsto prenašati tudi na partnerko. Če ona ni sposobna razumeti, da za te težave ni kriva ona, mi skuša pri tem pomagat, me razumeti. Če pa to ona dojema, kot da krivdo prelagam na njo, postane nezadovoljna tudi ona in kot taka mi ne zmore pomagati, niti me razumeti. Zato se odmakne od mene ali pa se mi začne pretirano podrejati v strahu, da me ne bi izgubila. To pa seveda meni nič ne koristi, ampak me potisne v če večjo stisko.
Problem pa je nastal že takrat, ko sem jaz svoje nezadovoljstvo izrazil na način, kot da je ona kriva za moje nezadovoljstvo. Temu pravim nesprejemanje partnerja. Če je ne sprejemam takšne kot je, pomeni, da ne sprejemam sebe, zato moram pri sebi ugotovit, zakaj sem nezadovljen, kaj moram spremenit v življenju, da bom.
Ampak ne tega razumeti tako, da lahko s partnerjem počnemo karkoli in nas ta mora spoštovati in sprejemati, tudi če ga žalimo, ponižujemo. Če delamo to, potem imamo že v osnovi težavo sami. Namreč, človek, ki se sprejema, spoštuje drugega in ga sprejema, nima potrebe po žaljenju le tega, ga je sposoben razumeti in mu izpolnjevati želje. Človek, ki se sprejema, je srečen in zadovoljen. Če bi tega dali v odnos z nekom, ki se ne sprejema, se lahko zgodi dvoje. Ali bo sčasoma potegnil drugega ven in mu pomagal do sprejemanja ali pa bo drugi potegnil prvega v ne sprejemanje, kar je man verjetno, je pa možno. Odvisno od izkušenj. Če se mu je to že kdaj zgodilo, je v prednosti, da to sedaj prepreči.
Osnovna ideja sicer dobra, realizacija pa slabša :).
Torej je srečen moški tak, ki v določenem časovnem obdobju podre novo svežo bejbo? Hmmm…
Kakovost, ne kvaliteta, kakovost! 🙂 🙂 Morda pa so poparčkali ženske, ki jih niso ravno vsi nategnili? Morda pa imajo tiste grde kakšne druge ženske čare? Morda se “grde” znajo pogovarjat o čem drugem kot o “jaz jaz jaz in jaz”?
Si me nasmejal :). Zelo enosmerno in enostavno. Torej ženske stremijo k temu (in jim je življenski cilj), da jim nekdo zunaj plačuje “pijače”? Trust me, hočejo veliko, veliko več (dražje stvari). 🙂 🙂
Za nekoga raketa, za drugega samo kup starega železja.
Torej je srečen moški tak, ki v določenem časovnem obdobju podre novo svežo bejbo? Hmmm…
Kakovost, ne kvaliteta, kakovost! 🙂 🙂 Morda pa so poparčkali ženske, ki jih niso ravno vsi nategnili? Morda pa imajo tiste grde kakšne druge ženske čare? Morda se “grde” znajo pogovarjat o čem drugem kot o “jaz jaz jaz in jaz”?
Si me nasmejal :). Zelo enosmerno in enostavno. Torej ženske stremijo k temu (in jim je življenski cilj), da jim nekdo zunaj plačuje “pijače”? Trust me, hočejo veliko, veliko več (dražje stvari). 🙂 🙂
Za nekoga raketa, za drugega samo kup starega železja.[/quote]
Moškemu je v NARAVI in evoluciji dano da si želi ”poseksat vse kar leze in gre” (NAREKOVAJI da nebo spet kdo dobesedno jemal prosim!)
oz. če prevedem za vas ki se vpikujete v eno besedno zvezo ali frazo in jo mi boste metali pod nos… moški si želi ”oplodit” čimveč samic, zato imajo tudi moški načeloma bistveno višji libido kot povprečna ženska…
Moški ki bo trdil da si v življenju ne želi seksat še z katero drugo se itak laže samemu sebi in poskuša uničevat svojo naravo in svoj nagon… pa nimam nič proti če ga nadzoruješ ampak ne se lagat ženskam da si pa ti želiš samo nje da pa nobene druge ne pogledaš pa si pomisliš kak bi jo pa kaka je naga itd itd….
To je LAŽ žene, punce in samice…. moški VEDNO gledamo dobre ritke, noge, obraz, prsa, seksi naštimane punce… zato ker nas to privlači… no vsaj tiste heteroseksualne…
kar se pa tiče tvojega da ne rečem KRETENSKEGA odgovoroa oz replike na spiderjeve besede češ da ženska to ugotovi ko ne dobi pijače zunaj, pa ti naj povem da Spider ni mislo 100% DOBESEDNO ampak je to ponazoril pač z enim efektom ki se zgodi…. ne pomeni da ženska išče samo to da ji bo nehče plačal pijačo zunaj ampak je to ponazorjeno za dejstvo da se postara in ni več zanimiva za ŠIROK okrog moških samcev (in tudi nesamcev) ki delujejo v skladu z naravo in nagonom, ampak se njen krog oža in oža dokler na koncu ni dobra le še za kakšnega obupanega ločenca, maminega sinčka ali fukfehtarje ki pograbijo prvo drhal in se z njo oženijo ker druge jih itak ne povohajo.
Res je, ampak si pozabil dodati, da imajo v naravi to le tisti moški, ki so bili v primarni družini razvajeni do te mere, da niso sposobni gledati tudi na potrebe drugih, temveč le na svoje. Ne boš se kar tako izmazal s to teorijo. 😉
Jaz sem bil nekoč precej razvajen in sem tudi imel željo podirati vse naokrog, imel sem željo, da bi me ženske oboževale. Ker se nisem sprejemal. Danes lahko vse to stori le ena ženska in sploh nima nobenih težav s tem. Celo uživa v tem, prav tako tudi jaz, ko zadovoljujem njene potrebe. Tako malo je potrebno, ko človek naredi delo na sebi.
Mejo imaš tam, kjer so tvoje potrebe. Če so tvoje potrebe v odnosu s partnerjem zadovoljene, nimaš potrebe iti čez meje, ko bi v odnos vpletal tretjo osebo. Glede na to, da smo odrasli ljudje samostojna bitja, imamo naravno zelo nizke potrebe od parterja in bi jih ta moral zlahka zadovoljit. Problem nastane, če mi sami nismo zadovoljni s tem, kako teče svet okrog nas, če nismo zadovoljni s tem, kakšni smo in kako nas drugi vidijo. Takrat začnem to nezadovoljsto prenašati tudi na partnerko. Če ona ni sposobna razumeti, da za te težave ni kriva ona, mi skuša pri tem pomagat, me razumeti. Če pa to ona dojema, kot da krivdo prelagam na njo, postane nezadovoljna tudi ona in kot taka mi ne zmore pomagati, niti me razumeti. Zato se odmakne od mene ali pa se mi začne pretirano podrejati v strahu, da me ne bi izgubila. To pa seveda meni nič ne koristi, ampak me potisne v če večjo stisko.
Problem pa je nastal že takrat, ko sem jaz svoje nezadovoljstvo izrazil na način, kot da je ona kriva za moje nezadovoljstvo. Temu pravim nesprejemanje partnerja. Če je ne sprejemam takšne kot je, pomeni, da ne sprejemam sebe, zato moram pri sebi ugotovit, zakaj sem nezadovljen, kaj moram spremenit v življenju, da bom.
Ampak ne tega razumeti tako, da lahko s partnerjem počnemo karkoli in nas ta mora spoštovati in sprejemati, tudi če ga žalimo, ponižujemo. Če delamo to, potem imamo že v osnovi težavo sami. Namreč, človek, ki se sprejema, spoštuje drugega in ga sprejema, nima potrebe po žaljenju le tega, ga je sposoben razumeti in mu izpolnjevati želje. Človek, ki se sprejema, je srečen in zadovoljen. Če bi tega dali v odnos z nekom, ki se ne sprejema, se lahko zgodi dvoje. Ali bo sčasoma potegnil drugega ven in mu pomagal do sprejemanja ali pa bo drugi potegnil prvega v ne sprejemanje, kar je man verjetno, je pa možno. Odvisno od izkušenj. Če se mu je to že kdaj zgodilo, je v prednosti, da to sedaj prepreči.[/quote]
Marko, to, kar pišeš, nima nič skupnega s tem, kar sem jaz napisala (ali vsaj mislila, če nisem bila dovolj jasna).
Jaz mislim, da je radovednost ena normalna človeška lastnost – je verjetno nimajo vsi, nekateri pa pač ja. Kakor se mi tudi zdi, da en velik del ljudi stremi k temu, da raste. Kako se ta rast navezuje na vezo pa ni tako enoznančno kot ti navajaš. Sem zadovoljen, ne vidim (rabim, želim) drugega.
Z drugim odstavkom se strinjam, s prvim pač ne. Ko sem bil nazadnje v zvezi, sem gledal tudi za ostalimi puncami, res je, ampak seksat si pa še vedno nisem želel z njimi. Cel svet se je vrtel samo okoli ene osebe. Jebiga, zmešala mi je glavo..
Enoznačno res ni. Težko je zajet vso širino. Želim le povedat, če si zadovoljen z odnosom, da ga ne boš ogrozil, to pa še ne pomeni, da ne spoznavaš novih ljudi. Le nimaš potrebe, da bi iskal pri njih tisti neki ogenj, strast ali da bi začutil neko privlačnost, ki bi te odmaknila od partnerja. Lahko mi je ženska lepa in fizično privlačna, vendar bo ostalo le pri tem. Nimam potrebe, da se “parim” z njo. 🙂
Če je odnos s prvim ok ne čutiš potrebe po naslednjih, ravno tako kot ne čutiš potrebe, da bi zamenjal lastne starše dokler si otrok in te odnos z njimi zadovoljuje.
Mogoče le zato, ker ne poznaš drugih staršev/ljudi?[/quote]
V teoriji je tako, v praksi nisem ravno prepričana.
Ko si otrok, so starši malodane tvoj ves svet. Vsi drugi so zgolj odrasli, ne potencialni starši. Potem ko odraščaš se s sošolci pogovarjaš in ugotavljaš, da eni imajo starše, ki so bolj “kul” kot tvoji. No, vsaj na prvi pogled.
Ko pa imaš partnerja/ko, se vsaj dan srečuješ z odrasli. Z nekaterimi spleteš tesnejše odnose in hočeš/nočeš so potencialni partnerji/ke. Vprašanje je po mojem zgolj to, kje si postaviš mejo pri tem spoznavanju. Če si jo postaviš tako, da greš zelo daleč. potem se verjetno prej ali slej soočiš vsaj s kakšnim vprašanjem, kako bi bilo če…, ne glede na to,d a si v svoji zvezi popolnoma zadovoljen. V najslabšem primeru pa pristaneš celo v dvomih.[/quote]Ne vem, če si res lahko ves čas v svoji zvezi popolnoma zadovoljen…. :/
Včasih si bolj včasih manj in takrat si najdeš kak “navdih” še pri kom drugem. Vprašanje je kaj s tem narediš ali se pustiš sanjarjenju kako bi bilo, če bi bilo in te na koncu odnese nekam ali si toliko “pri zavesti” (mož beseda) in se “vrneš” in poizkušaš te sanje uresničit doma. Tudi kot otroku so ti drugi starši “bolj kul” ker ti, ki jih imaš ne zadovoljujejo več vseh tvojih (namišljenih?) potreb in sanjariš o tem, da bi imel one druge starše. Čez čas pa spoznaš, da ti takrat v bistvu vse tisto niti ni tako manjkalo kot si takrat mislil, da ti….
Seveda pa ne gre brezglavo vztrajat v vsakem primeru za vsako ceno…. 😉 Kdo pa določa ceno? :/
brzdaj se ti in pojdi prebrat kakšno knjigo kjer je opisano kaj pomeni fraza ali besede za primer… tvoje jemanje besed DOBESEDNO je nagnusno in katastrofalno slabo.
no saj med krentam in kreten ni bistvene razlike kot kaže….
Res je, ampak si pozabil dodati, da imajo v naravi to le tisti moški, ki so bili v primarni družini razvajeni do te mere, da niso sposobni gledati tudi na potrebe drugih, temveč le na svoje. Ne boš se kar tako izmazal s to teorijo. 😉
Jaz sem bil nekoč precej razvajen in sem tudi imel željo podirati vse naokrog, imel sem željo, da bi me ženske oboževale. Ker se nisem sprejemal. Danes lahko vse to stori le ena ženska in sploh nima nobenih težav s tem. Celo uživa v tem, prav tako tudi jaz, ko zadovoljujem njene potrebe. Tako malo je potrebno, ko človek naredi delo na sebi.[/quote]
jah seveda včasih so se žgali vsepovsod če ne veš tudi SUŽNJI (ki niso bili razvajeni kot praviš ti da je predpogoj) so seksali z večimi ker jim je blo to v UŽITEK…
Ja prvih par mesecev/let…. na koncu si vsak pravi moški želi podret še kero…. ne pa samo svoje ljubljene žene…
Človeški razum??? monogamija ni posledica človeškega razuma ampak materialnega pogleda na svet… in RKC opranoglavstvo… ter do neke mere nasledstva…
A misliš da je moški iz časov barbarstva nabiralništa in živinoreje prišel do razumne odločitve in se nekega lepega jutra (karikiram) zbudil in dejal… ”a nebi blo lepše met ene ženske cel lajf ???”
pozabi… monogamija je posledica materialnega in nekega ideala RKCja ki nam je vcepila skozi nasilno pokristjanjenje in ostale opranoglavske aktivnosti zadnjih par tisoč let to da večina (k sreči vedno manj) meni da če nimaš ženske da si luzer če pa jo varaš pa še hujši…
Včasih se je Knez poročil z neko gospo seksal pa z komerkoli je želel, zato ker se je poročil zaradi naslednika ne zaradi neke razumske odločitve da je LEPŠE imeti samo 1 spolno partnerko…
Saj če pogledamo danes ravno vso to varanje je posledica ČLOVEŠKEGA RAZUMA, ki pač išče varnost skupnega gospodinjstva ampak vseeno želi okusit slast moškega nagona…. copatarji pa temo pravijo varanje… ni to nobeno varanje ampak je točno to… nagon in razum združena v 1 osebo ki udejani in svojo naravo in svoj razum.
posledica, torej razočaranje druge osebe pa je v tem ker tega nagona NIMA ali ga je skozi mišlenje zatrla, ali ima oprano glavo in verjame da je samo tak moralno…
Forum je zaprt za komentiranje.