Kako na podlagi avta, oblačil veš kako bogat, reven je človek?

Mnja… Občutek imam, da nisem uspel povsem jasno izraziti misli. Statusni simbol je smiselna entiteta le v relaciji mene napram drugim. Sem že na začetku izpostavil, da gre za strah pred neopaženostjo, ki ima vendar tudi neko realno osnovo.

Smisel statusnega simbola je torej v temu, da jaz preko le-tega odvrnem od misli, da bi izzivali ali dvomili v mojo avtoriteto. Pri tem je, kot pravim, osnova za tak dvom podana…

Ko jaz mesec dni npr. ne dam nič od sebe, je strah, da me bo naročnik “vprašal po zdravju” nekako “utemeljen”. Razlika je v odnosu do tega strahu in potem ravnanju naprej. Statusni simboli so v bistvu izziv, odraz neke tekmovalnosti… V smislu, da dajejo občutek: res misliš (ti, drugi), da me lahko nadomestiš s kom boljšim in me kar zavržeš?

Večina, ki se srečuje pri svojem delu z elitizmom, je podvržena izkazovanju skozi statusne simbole. In elitizem je pogojen s časovno komponento. Pisec knjige, urbanistični arhitekt,… Vse to so dejavnosti, ki imajo dolgoročne učinke, celo onkraj trajanja življenja tvorca. In skozi statusne simbole se zagotavlja, da se ne pozabi na tvorca… Najprej v obdobju nastajanja in nato še v obdobju konzumiranja. Povedano preprosto: avtor bestsellerjev ne more štancati uspešnic dan za dnem. In če npr. piše pod psevdonimom, ker mu soji žarometov ne prijajo, ima vseeno to slavo pravico izpostaviti na nek simbolen, bolj oseben in subtilen način. Ker je to edina trdna opora, ki mu je v odnosu do drugih potem sploh na voljo.

Točno tako.

Mi je pa zanimivo, da se ne oglasijo tisti, ki ocenjujejo ljudi na podlagi avtov, ki jih vozijo. Ali pa tisti, ki na monu odpirajo teme o socialcih in posebenih trgovinah za socialce. Bi bila prav zanimiva njihova razlaga.

Mi gre vedno na smeh, ko se kdo prilizuje komu z dragim avtom pa ima ta oseba v resnici izposojen avto.

Ali pa, ko je nekdo dejansko na visokem položaju pa na ven ne kaže tega, ne z avtom, ne s čim drugim pa se najdejo kaki, ki vihajo nos nad njim ‘revežem’.

Skrivaš nek svoj manjko sposobnosti s preteklimi dosežki? Zakaj pa čakaš 1 mesec na inspiracijo? Veš kaj hočem reči… ko živiš avtentično, ti tega cirkusa ni treba zganjati. Noben pretekli dosežek nikogar pametnega ne prepriča, še najmanj naročnika.. koga potemtakem skušaš impresijonirati in zakaj? “Trophy wife, job, car, house… life” Pa, a si ti srečen?

Tisti “ranjen otrok” želi sprejeti sebe. Samo to. Ne potrebuje družbe, ki bi ga sprejela, temveč on sam sebe. To si danes ti, odrasel, bolj moder in sposoben zaceliti rane iz preteklosti. Sprejmi se v celoti.

Grem stavit, da ti ta svet v katerem se dokazuješ v resnici sploh ni všeč 🙂

Jaz sem vedno raje bila v podpalubju Titanika in plesala na mizi, norela z Jackom in se predala glasbi in veselju, radosti… kot glumila srečo na gala večerji vsa zategnjena.

Ne zameri mi zapisa, rada bi ti pomagala dojeti, z upoštevanjem dejstva da ima kot rečeno vsak svoje prioritete v življenju, cilje in si ne bi drznila nikoli vmešavati ali vsiljevati svojega mnenja. To je le moj pogled na podobno situacijo, morda za marsikoga napačen, a jaz sem v 3 letih uspela ozdraviti dober del otroka v sebi. Tudi ti si poseben, unikaten in neponovljiv, tudi tebe (takrat in danes) ljudje imajo radi zaradi tega kar si, ne tvojih uspehov, statusnih simbolov ali dosežkov, četudi so tako veliki in pomembni. Kar resnično šteje na dolgi rok so druge vrline, katerih sigurno imaš veliko in te ljudje izberejo zaradi njih. Ne zaradi preteklih dosežkov, titul, nagrad… ampak tega kar nosiš v srcu. Tudi naročniki.

Verjemi vase in počni tisto, kar te res veseli, drzni si biti ti. Pač 1 mesec te bodo čakali, lahko 2, ampak bodo zato deležni veličastnega izdelka, ki ga noben konkurent ne bi zmogel ustvariti. Tako deluješ ti, zato jih na to navadi.

Če mi dovoliš še en nasvet. Naredi en detox teden dni proč od vse elektronike. Nobene glasbe, nobenih novic, ničesar. Fokusiraj se nase in svoje telo, dobro počutje, zdrav življenjski slog. Pojdi gledat sončni vzhod, zahod nekam na hrib, peš – vsak dan. Jej zdravo hrano, nobenega cukra. Teci, kolesari, igraj košarko ali tenis, … dolgočasi se. Boš videl kako se kreativnost poveča v samo 1 tednu!

Ok čist predolga sem bila zdej, a upam da sem ti vsaj malo dala misliti

Ne moreš oz. se lahko zmotiš. Naša družina je vedno vozila stare rabljene avte z 2 roke. Rekord je bil tudi 25 let star avto. Najdražji je bil 8000 eur in star 5 let. ostali vsi pod 5000 eur.

Tako je bilo do par let nazaj, ko smo vsi kupili nov avto verjetno zaradi varnosti, saj smo v prometni nesreči izgubili nam drago osebo. Nakup se je zgodil spontano in brez pogovora. Je pa res, da brez kreditov in lizingov.

Tudi je res, da vsaj en nov avto požre dosti več denarja za servise, zavarovanja, kot bi nek 13 let star bencinar, kjer si sam vse opravil 1 letno z minimalnim stroškom.

Ni pa sedaj avto breme, pač manj ostane za druge stvari. Po drugi strani pa sam zavira, sam drži linijo vožnje na avtocesti, opozori te na nalet, še predno začneš zavirati.

Če te opozarja na nalet in ti v tistem trenutku pritisneš na plin začne avtomatsko bremzati, dokler ni nevarnosti mimo. itd.

Tule je ena tema, ko en razlaga o socialcih v trgovinah, da to vidi že po avta in oblačil ve, da so sami socialci.

Kako hecna tema.

Jaz pa si dejansko želim,da  bi izgledala kot socialec.

Mož ima sicer uspešno firmo, ki mu nanese 20.000 mesečnega dobička in par sto tisoč mesečnega prometan (dela trdno kot vol).

Ok, res bi lahko v Hofer hodila s custom made audijem a8 rs (a ga je na srečo  ravnokar prodal v Nemčijo, … ), ali z novejšim 530d  touringom.

Pa najraje grem s c3, ki komaj stoj skupaj.  Imam mir, nihče ne bulji vame . Tako je v tej gnili državi, da se človek mora sramovati svoje uspešnosti ….

Že to, da avto za 20.000 imenuješ podpovprečen, pove veliko. Tujci se samo čudijo (in to iz razvitih držav), ko vidijo koliko dragih avtomobilov je pri nas na cestah. Način kompenziranja manjvrednostnega kompleksa pač.

Večina teh ljudi nima zadaj pametne in logične razlage. Bolj kot ne je takšno razmišljanje posledica slabe samopodobe, saj samozavest povzdigujejo na način več vrednosti – nadnaravnosti. Češ, jaz imam sposobnost, ki jo drugi nimajo in stvari opazim. A na koncu je to bolj kot ne laganje samemu sebi.

[/quote

A ti pišeš na to temo doktorsko disertacijo???

????

Nisi ravno pametna???

Dolg, ampak zanimiv in koristen zapis. Se povsem strinjam z njim. Pa, ko razmislim o ljudeh s tvojega vidika, se zadeve ujemajo.

Včasih (v otroštvu in najstništvu), da so ti s statusnimi simboli kot je avto, draga oblačila… dejansko samozavestni, resnično bogati, tudi izobraženi pa tako naprej. Pa se je za marsikoga izkazalo, da je povsem prazna lupina.

Res je.

Meni so tudi privlačni ‘statusni simboli’: razgledanost, inteligenca, zdrav duh v zdravem telesu (tu mislim ljudi, ki veliko storijo za svojo vitalnost in so tudi pri 80ih vitalni – sem so všteti tudi recimo invalidi ali pa bolni, ki se pa vseeno trudijo za svoj zdrav duh).

Delam z ljudmi in večina se jih pripelje z dokaj dragimi avti, slabih avtov je malo. Oblečeni so različno. Težko rečem ali imajo draga ali poceni oblačila, ne poznam tega. Je pa zanimivo, da eni so izjemno razgledani in sem zelo vesela, če so pripravljeni kaj svojega znanja deliti z mano. Pogovor s takimi ljudmi je res super. Eni pa se prav vprašaš, če preberejo kaj drugega kot kak rumeni časopis ali pa, če gledajo kaj drugega na TV kot kake turške limonade. AMpak tudi tile imajo fajn avte, drage, čeprav dejansko imaš občutek, da se njihovo življenje vrti le okrog vščekov na fb in turških limonad.

Ja, ko pogledaš avtomobile v SLoveniji in ko to primerjaš z našimi plačami, hitro ugotoviš, da je ogromno nespatnih ljudi. Ob slabi plači, gredo kupit avto, ki močno presega njihove finance. Ja, seveda so ljudje, ki z lahkoto kupijo avte za par deset jurjev, ampak večina pa kupi dosti dražje avte kot bi bilo pametno glede na njihovo plačo, finance.

Če ne drugega, jih pošteno udari, ko je treba plačat servis ali kak rezervni del, ki ni poceni.

Prazna lupina, ampak drugačne prioritete. Ljudje imamo pravico se odločati čemu bomo stremeli skozi življenje, kakšnim ciljem, željam in sanjam, ne glede na to od kod izhajajo in ali je to za posameznika dobro ali ne. Vse to je namreč del naše poti, rasti in nobena pot ni napačna. Je pa eno sigurno- če posvečaš svoj čas in energijo v smer zadovoljevanja tujih pričakovanj oz grajenja nekega imidža, te zmanjka pri spoznavanju samega sebe in izpolnjevanju svojega dejanskega poslanstva. Včasih se tudi res zgodi, da nekdo živi svoj pristen jaz na tak način in je to resnično njegovo poslanstvo, skozi katero vseeno na nek način raste, a teh je zelo zelo malo. Večina fejka. In to je treba ugotoviti – si ali se delaš?

Čutim, da je na mestu zastaviti temo o grehu. Vaša pisanja odražajo neko slepo vero v nek idealen svet. Svet v katerem obstajajo idealni drugi. Nakar se razdelimo na mi in oni. Resničen svet pa je malce drugačen. Če spet izhajam iz sebe, a tokrat v prispodobi… Verjetno je večina med nami v takšni ali drugačni besedni zvezi zrasla ob reku: “Uči se, da ti ne bo treba delati.” To je (vsaj bila) nekakšna družbeno-socialna mantra v Sloveniji. Kar implicira,da obstajata (fizično) delo in (intelektualno) ne-delo. Ob tem smo zrasli tudi ob oni drugi mantri, ki se glasi: “Kdor ne dela, naj ne je.”

Ko združimo ti dve mantri, dobimo zanimiv učinek: odrasli smo v kontradiktornih vzgojnih paradigmah, ki se zlijejo v Uči se, da ti ne bo treba delati, da te meni ne bo več treba hraniti (skrbeti zate). Prevedeno bolj preprosto: Žrtvujem se zate, si mi v breme in to, kar boš v življenju počel, ne bo delo, zato si boš moral s tistim, kar jaz smatram kot delo prislužiti mojo naklonjenost.

Tle je nekako, na grobo poenostavljena popotnica, s katero smo odrasli in stanje duha v družbi, saj smo bolj ali manj večinoma vsi vzgojeni v tem duhu. Ni potrebno biti ravno pretirano okvarjen, da se razvije stiska ob tako paradoksalnih zahtevah. O kaki družbi idealnih drugih, ki izhajajo iz vaših predpostavk, ni ne duha ne sluha. Ne v predhodni, ne v trenutni generaciji.

Sedaj pridemo do tistega greha, ki sem ga omenil na začetku. Ne glede na deklarativno sekularost naše družbe, se bomo precej neizprosno odzvali in obsodili vedenja, kot so napuh, pohlep, pohota, jeza, pogoltnost, zavist in lenoba. Gre za preprost seznam neželenih vedenj v družbi, star mnogo generacij in ki se vleče v taki ali različni obliki skozi mnogo kultur. Prepričani smo, da bomo z izkoreninjenjem teh vedenj in ravnanj naredili človeštvo, torej našo družbo, nekako boljšo.

Toda kaj bi bilo, če bi si za trenutek sneli rožnata očala romantizirane predstave o nadčloveku in pomislili, kaj človeka dejansko žene v zgoraj našteta vedenja in ravnanja. Kaj, če bi si dovolili pomisliti, da se v trenutku brezupa in bolečine vsi bolj ali manj moremo prepoznati v vsaj enem izmed naštetih grehov?

Recimo napuh bi lahko opisali kot strah, ki ga poraja občutek nevidnosti, kar rezultira v poudarjanju naše osebne pomembnosti, veličine naših dejanj, da nas drugi slučajno ne bi spregledali ali da nas ne bi obsojali Paradoksalno ravno z obsojanjem, nalepko grešnosti, potresamo sol na rano, ki napuhu botruje. Kar človek v tem pogledu potrebuje, je priznanje za njegov prispevek in spodbudo, da naj nadaljuje s početjem, ki je v kontekstu njegovega okolja smiselno.

Če na pohlep pogledamo kot na izraz neznosnega občutka prikrajšanja, odrinjenosti, zanemarjenosti. ki nas ob vsaki priložnosti sili v grabljenje, zgrinjanje kolikor je mogoče “na zalogo”, tako da čeprav navzven morda delujemo že prav nesramno premožni, globoko v sebi čutimo v resnici obup.

Tu se mi zdi na mestu namigniti, da je v Sloveniji ob sprejemanju proračuna v državnem zboru v medijih že tradicionalno moč brati o izplenu posameznega ministrstva. Pomenljivo.

Tudi na pohoto in strast bi lahko prenehali gledati kot na greh, temveč raje tako, kot da gre za izraz neznosne osamljenosti, v kateri npr. sponi odnos služi kot prispodoba povezanosti in sprejetosti, verjetno ravno zaradi tega, ker skozi spolnost lahko z nekom končno artikuliramo vse tiste t.i. umazane misli, kar resnici na ljubo ni ravno nekaj, kar bi bilo širše na voljo. V tem pogledu je spolni odnos potem bolj očiščenje umazanije, nekakšna spoved, v kateri drugi sprejme npr. pri oralnem občevanju najbolj umazan del našega telesa (genitalije) v najbolj čist (usta, hrana) del svojega telesa.

Tudi jeza in bes imata podlago v strahovih, natančneje v občutku groze popolne nemoči naproti lastnim čustvom. Tiste zlobne pripombe, ki jih izrečemo v jezi, nikoli ne mislimo resno, so zgolj izraz paničnega strahu in poskus onesposobitve drugega, ki ga doživljamo kot grožnjo. Moraliziranje o tem, kako velik greh je to, kar se v afektu počne, je povsem kontraproduktivno. Bolj na mestu je soočanje drugega s pravim virom njegovih strahov.

Pogoltnost se od pohlepa razlikuje v bistvu v tem, da za raliko od jeze, slednja kaže velikansko čustveno lakoto, ki jo blažimo s čokolado, čipsom in celim kupom dobrot našega najboljšega prijatelja hladilnika. A v resnici ne gre za našo potrebo po kalorijah, temveč za neustrezno zadovoljevanje potrebe po ljubezni.

Rešitev ni v dieath in športanju, kot vam svetujejo razni prehrambeni in fitness guruji, drage dame. Rešitev je v ustvarjanju ustreznejših načinov čustvene povezanosti, usmiljenja in varnosti. Ne osredotočajte se torej na vaše apetite, z njimi je namreč v srži vse v nalepšem redu. Gre zgolj za ustreznejšo izbiro hrane. Prekomerna telesna teža je namreč v največ primerih v obratnem sorazmerju z vnosom čustvene hrane.

Zavist v bistvu izhaja iz povsem legitimne zavesti, da smo nepopolni in potrebni izboljšanja. V popolnem svetu bi torej lahko rekli, da je naš učitelj o tem, kaj si želimo biti, pa (še) nismo. Če se ne bi vmešal paničen strah, da si tega ne zaslužimo (da nismo sposobni, vredni, ipd.). Ta panika je tako zelo vseprežemajoča, da čutimo neznansko potrebo po skrivanju astnih dosežkov, v strahu, da bi se od zunaj zastavilo vprašanje upravičenosti doplodov le-teh.

Družba je torej name prevalila breme ustrezanja (prileganja) in je – ne glede na to, katei izmed zgoraj naštetih – moje osebne demone označila kot grešne. Za nameček mi je sekularizirana družba vzela še boga (a koncept greha še stopnjevala; le da ga danes poimenujemo: motnja). Pri čemer se priročno pozablja, da sta dobro in zlo kvalitativno enakovredna, le v smeri različna. Da so torej v bistvu vsi hkrati dobri in zli, da imamo torej svetle in temne plati, trenutke,… in da je ambivalentnost v bistvu eden izmedtemeljnih znakov dozorelosti posameznika.

In tukaj pade razlaga kolega @Excel in kolegice @Torej v smislu, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Če se sedaj vrnem k statusnim simbolom in “moji zgodbi”. V idealnem svetu bi morda salonska filozofija samozadostnosti morda celo lahko delovala. Ne vem. A v tem svetu živim npr. s soprogo, ki je odraščala v podobnem družbeno-socialnem kontekstu, kot sem sam (glej tsto o delu in nedelu zgoraj). Sva torej dvoje okvarjenih (grešnih) posameznikov, ki se na stisko paradoksov odzivata vsak na svoj način, a še vedno tudi tesno pogojena z mantrami matere kulture (spet: glej npr. tisto o delu in nedelu zgoraj).

Statusni simbol je torej sredstvo komunikacije, ne zgolj predmet, objekt (malikovanja). Meni (v kontekstu mantre o delu in ne-delu) npr. omogoča, da ohranim prisebnost in ne znorim zaradi slabe vesti, ki mi jo je vcepila družba, da intelektualno delo ni delo (namenoma karikiram). A tudi moji boljši polovici omogoča, da zaradi enake indoktrinacije ne sodi o mojem početju kot o ne-delu, zaradi česar bi moral odnesti smeti ven, da bi šele upravičil (še) svoj prispevek k gospodinjstvu, na podlagi katerega bi bil (vanj) sprejet kot polnovreden član.

P.S.:tale zadnji odstavek sem namenoma zastavil tako, kot sem.

P.S.: Ups. Pozabil sem na lenobo. No, slednja ni nič drugega, kakor hromeč strah pred tem, da bi nekaj naredili narobe. Zato raje ne naredimo nič. Kaznovanje lenobe je tako ponovno spet povsem kontraproduktivno. Lenobo lahko “zdravimo” predvsem z odpustljivostjo glede napak.

Preveč? ?

Ljudje smo si različni in kot takšni različno dovzetni za mnenje družbe. Jaz imam za stvari, ki jih opisuješ precej razčiščene pojme, predvsem pa me mnenje družbe ali posameznikov (tudi bližnjih) ne vrže iz tira. Zato tudi ne potrebujem neke potrditve družbe, kot jo sam opisuješ. Med eno in drugo skrajnostjo pa je cela paleta.

Ne gre se za nobeno popolnost, ampak iskrenost. Do sebe. Življenje je potovanje in vsi smo le učenci, nekateri imajo priložnost zrasti in se za to odločijo, drugi ne še. Vsak in vse ob svojem času. Zato vse kar tebi pomaga priti do spoznanja je prav. Tudi slabe odločitve so lekcije. Napake. Zato je vse točno tako kot mora biti. Če si drzneš biti to kar v biti si, te izkušnje popeljejo v nova spoznanja – o sebi, hkrati o vsem kar ta svet nudi. Če pa živiš življenje z namenom zadovoljiti vedno druge in prikrajšati sebe za pristno doživljanje sveta, čutiš to večno “nekaj manjka” oz nesrečo, nezadovoljstvo in željo po še (tega napačnega, ki te bo spet pripeljalo do iste točke nezadovoljstva). Smisel naj bi bil v doživljanju sebe in vsega kar ti si na tem svetu, kar zmoreš biti in v potiskanju teh meja z namenom odkrivanja kaj vse nam ta svet nudi (govorim o doživetjih, čustvih ne o materijalnih dobrinah, četudi z materijalnim ni hkrati nič narobe, če je to res del nas in ne pričakovanj drugih).

V tvojih zapisih in razmišljanjih je opaziti to nagnjenost k ustrezanju in ne težnjo ali poguma biti to kar si, zato sem ti tako odgovorila. Eno je “postaviti tuje potrebe pred svojimi” eno pa živeti, da bi ugodili drugim in s tem zanemariti sebe.

DA DOBIŠ HIPOKETARNI KREDIT V VREDNOST 1.000.000 EUR MORAŠ IMETI KAR NEKAJ PREMOŽENJA ZA ZASTAVITI, DA TI GA ODOBRIJO. SANJA SE TI NE.

Kateri je to serijski  avtomobil, ki sam drži linijo vožnje po avtocesti?

Ne preveč, le težje razumljivo, kaj si hotel povedati.

A k temu samo par misli – takšna je tiha civilizacija na naših prostorih, to ni sporno. Je pa (zame) sporna trditev, da se tako gledanje vsiljuje. Vsilimo si ga kar sami, če si dopustimo odrasti z zaznavnim primanjkljajem razumevanja lastne ambivalentnosti in odsotnostjo osebnega relativizma.

Zrelost človeka, ki naj bi jo dosegli dokaj kmalu po 18 letu starosti pomeni, da človek razume takšne stvari – ne pa da je sposoben voziti avto in delati otroke.

S tega stališča bi prej rekel da so statusni simboli – oz nabava in razkazovanje statusnih simbolov – le očitni prikaz človekove (ne)zrelosti; A le dokler govorimo o nepotrebnih simbolih. Npr za pridobivanje nekaterih poslov so določeni statusni simboli in predvsem oskrbovanje drugih z njimi (ali njihovo uporabo) pravzaprav nujnost za obstoj.

Zato še zadnja relativizacija; kar je za enega preseravanje, je lahko za drugega nujnost. Še en žebelj v krsto veselja do predalčkanja in sojenja soljudi.

Moj odgovor zgoraj je odgovor na iDESI-jevo vprašanje: “Preveč?”

Veliko jih je – zadnji tak, ki sem ga vozil, mislim da je bil Hyundai i40 s ful opremo. Pa še en tamali Jeep.

Saj to ni kaj posebnega in zvozijo skoraj vse – razen mogoče kakšnega bolj ostrega ovinka – tako da spati zraven pač vseeno ne moreš. Pa vsak se začne dreti, če nimaš roke na volanu.

Ne moreš vedeti na podlagi tega, le če jim vidiš na račun.

Sama vozim več kot 15 let star avto in ga nimam namena kaj kmalu menjati. Marsikatero oblačilo v omari gonim že 10 let, precej oblačil imam iz Hoferja, Primarka, HM in podobno.

Hiša v kateri bivam s partnerjem je skromna, na zunaj solidno urejena ampak nikakršn presežek.

Mesečno v gospodinjstvo pade znesek petih številk.

Opazim pa tudi sama razliko odnosa drugih ko se kam pripeljem s partnerjevim avtom, vrednim malce čez 100k. Gre meni tudi na živce, kot je nekaj strani nazaj pisala Anne (ali nekaj takega).

Mogoče pa imaš zato dovolj, ker znaš pametno nabavljat in ne zapravljaš v tri krasne :). Sem že zasledila marsikoga, ki ima definitivno visoke dohodke pa ravno tako počne. Taki ljudje so mi všeč, ker ponavadi namesto v neskončno vrsto vedno novih cotk in avtov raje vlagajo vase, recimo izobrazbo, zdravje.

Ja, ljudje, ki se prilizujejo tistim za katere smatrajo, da so bogati, so pa reveži, v glavi. Najbolj nagnusni so mi ljudje, ki se prilizujejo domnevno bogatim in so nesramni, vzvišeni nad revnimi.

Tudi v trgovini z oblačili se najdejo kake prodajalke, ki vihajo nos nad domnevnimi reveži in se prilizujejo domnevno bogatim. Uboge, puhloglave reve, drugega jim ne morem reči. Sposoben prodajalec bo korekten do vseh kupcev (seveda se mora tudi kupec olikano obnašat, nisem pristaš teorije, da je kupec kralj).