kaj če bi vam vaš otrok povedal, da je

Nekateri ste res 100 let za leseno žlico. Ja pa kaj če je je homoseksualec! To je čisto normalno in nima nobene veze z vzgojo.

Nisi razumel mojega pisanja – govoril sem o tistih “homoseksualcih”, ki imajo “normalen” genski zapis, pa so se kljub temu zavestno odločili da bodo furali homoseksualnost, samo zato ker je to kul in ker jih to dela drugačne od ostalih. Takih je ogromno in ravno taki naredijo tistim pravim homoseksualcem največ škode pri sprejemanju v družbi.[/quote]
Sem razumel, le ti nisi prebrala kaj sem napisal!
……..če ne gre za preizkušanje drugačnih spolnih praks.

Sem gej in nisem poženščen (ne zavijam aa,ee,uuu in ne vem še kaj). Okolica ne ve,da imam fanta. Kako bi vedela? Nikjer mi ne piše,da sem gej,nikoli ne izjavljam nekaj v tej smeri npr “joj moj dragi,z lubijem sva bila včeraj…..”. Enostavno mi je to mimo. Nekaj ljudi ve,da me ženske ne privlačijo in odnos z njimi odličen. Tudi moj šef v službi ve,a me ne obravnava čisto nič drugače od ostalih. Lepo življenje,ane 🙂 No,do njega sem moral priti.
Starši me niso sprejeli. Star sem bil 18, ravno maturiral in s fantom sem bil pri nas doma,ker so bili starši zdoma. Videli so naju,da se poljubljava in sledil je cel kaos. Mama je grozila,da se bo ubila,oče je grozil,da bo ubil mene. Niti nisem vedel,kaj narediti. Mama je tulila ko jesihar, oče je poskušal mlatiti po meni, fant pa ga je držal. Nakar je mama končno izustila,da nisem več njen sin in naj se poberem. Čeprav sem si to želel slišati iz njenih ust,samo da bi se ta cirkus čim prej končal,me je res zadelo,a sem sprva mislil “ajde daj ji mal lufta,da premisli”. Fant je zmetal vse moje stvari v avto in sva šla. Nekaj časa sem še mislil,da bo prebrodila,prebolela,a ni. Od takrat nisem slišal več nič od mojih.
Zdaj pri 22 sva s fantom še vedno skupaj. Od tistega cirkusa dalje živim pri njem. Sem nekako sprejel,da pač vsi nimamo sreče s tem outiranjem, vendar me včasih še vedno stisne,ko naju fantova družina povabi na kosilo,večerjo in vidim tisto ljubezen mame do svojega sina pa čeprav ni “po pravilih” (poroka z žensko in otroci). Tudi njegov oče ga je sprejel in prav spomnim se dogodka,ko je fant doktoriral in je oče kar žarel.
Moji ne bojo nikoli.

Pa lep pozdrav

Jan, ne se sekirat, staršev si ne izberemo samo-to si itak že sam ugotovil.Druži se s tistimi, ki te imajo radi (ne s tistimi ki te kao razumejo)….