kaj če bi vam vaš otrok povedal, da je
Mislim, da je potrebno razlikovati med tem, ali ti grejo “na živce” homoseksualci kot taki ali potenciranje, homoseksualnosti in povdarjanje njene “normalnosti”. Tu je velika razlika. In ja, osebno me homoseksualci popolnoma nič ne motijo (ker jaz imam odnos s človekom, njegovo osebnostjo9, me pa moti to vse večje favoriziranje homoseksualnosti, da človk dobi skoraj že občutek, da pa jaz nisem več normalna, ker se še nisem spustila v homoseksualni odnos in je moja izkušnja inferiorna. Homoseksualnost je deviacija, je odklon, vendar je prisotna bila in bo in je torej “naravna”, kar pa je še ne dela “normalne”.
http://www.ljudmila.org/sgs/modules.php?name=News&file=print&sid=202
tudi živali so drugače usmerjeni
pa ne vrjamme da je kriva vzgoja in bla bla bla…. dej no pač taki so in take treba sprejet. tudi ti mislim da nisi popoln.
Po večinskih odgovorih tukaj gor (pa ne samo danes) jaz ne bi govorila o lepem življenju, veš. Lepo življenje bi ta otrok imel, če bi se ljudje bolj zase brigali, manj pa za druge.[/quote]
pravim da otrok bi že imel lepo življenje ker bi bil to kar pač je, se nebi rabil skrivat, so pa zlobni jeziki k pikajo in pikajo…. jst jih podpiram in če bo moj otrok pač takšen pač bo.. je moj in takega moram sprejeti.
Mene ne bi motilo v smislu, da bi se odrekla otroku ali vlekla kakšne podobne radikalne poteze. Dejstvo pa je, da bi se morala navaditi na to okoliščino, kajti z otroki ne komuniciraš samo prek telefona, temveč so tu tudi obiski, občasni skupni dopusti, zabave, poroke in tako naprej. In takrat bi mi bilo nelagodno, povem pošteno.
S spolno usmeritvijo kogarkoli nimam nobenih problemov, tudi nekaj mojih prijateljev in prijateljic je istospolno usmerjenih…
In žal, nekateri še vedno zaradi okoliščin (predvsem služba) to skrivajo. Poznam tudi nekoč zelo uspešnega moškega, ki je službo, ko se je razkril, tudi izgubil. In to v LJ v velikem podjetju, kjer niti slučajno tega ne bi pričakovala.
Zelo težko bi to sprejela, priznam. Amapk na celotno situacijo gledam drugače (pa ne bom razlagala) in menim, da če bi želel pomoč, da bi naredila vse kar je v moji moči, da bi jo dobil, če pa ne, naj živi svoje življenje na svojem. Še vedno bi ga imela za svojega otroka, ne bi pa želela, da hodi na obisk s prijateljem.
kakšno hecno vprašanje. Kaj če…. Ja kaj pa boš? Ali je pravica staršev, da pri tem karkoli spremenijo? Naša naloga je, da otzroke vzgojimo in jih pošljemo v svet. So stvari, kar jim lahko svetujemo, potem se pa konča. Edino kar lahko sam narediš je to, da ali sprejmeš situacijo tako kot je, ali greš proti otroku. ČE sprejmeš imaš možnosti, da kdaj otrok pride nazaj, pa reče, sem se zmoti, sem hetero, ali pa bi, če pa greš proti otroku pa lahko stike in vse izgubiš in skoz živiš v konfliktu z lastnim otrokom.
Verjetno bi pa z očmi zavijala, če bi eden od fantov domov pripeljal enga čist poženčšenega tipčka. Če bi bil normalen ok, če bi pa še s povišanim glasom govoril, pa ii, aaaa, mislim, da bi mi šel pošteno na živce. 🙂 To je pa tudi vse.
Forum je zaprt za komentiranje.