Imate radi živali …
Goldfish, se strinjam, lepo si “zaokrožila” moje razmišljanje.
Robi, saj ne čakaš, da predelaš. Predeluješ ves čas, skozi življenje, skozi odnos. Ampak nekateri živijo zelo neodgovorno in se učijo zelo počasi ali pa se na neki točki celo prenehajo učiti, ker mislijo, da že vse vedo.
Krivokljun, to, da dajem koga v nič, je samo tvoja napačna predstava. Nobenega ne dajem v nič, prav nobenega. Vsaj ne namerno.
HM30, kaj bi s tem pridobili? Kaj pa ti pridobiš, če greš iz slabega odnosa v dobrega? Zadovoljstvo, srečo, veselje?
Po moje bi bil na svetu predvsem mir in razumevanje. Bila bi ljubezen med vsemi, ne bi bilo sovraštva, ne bi bilo zavidanja, ne bi bilo pohlepa, bila bi pravičnost in poštenost. Tako bi bilo, ampak to je seveda utopično pričakovati, da se bo zgodilo prav kmalu. Na svetu je namreč veliko neodgovornih ljudi, ki vzgajajo neodgovorne otroke in to verigo je zelo težko prekiniti. Ampak tudi neodgovoren človek se lahko nauči odgovornosti. Če to stori preden vzgoji potomca, upanje ostaja. Majhno, ampak je. 🙂
Marko
jaz te razumem, po eni strani. Ampak mislim da tega nikoli, pa res nikoli ne bo.
In ne SAMO zaradi tega, ker je to teorija, ampak zato, ker ima tvoja teorija eno “luknjico”, nekaj, na kar nisi pomislil… Ali pa si?…
In sicer to, da so ljudje, in mislim, bojim se, da jih ni tako malo, ki ne bodo nikoli bili SPOSOBNI, videti, razumeti, razmišljati na način, ki je tebi tako znan, katerega tudi ti tako razlagaš, pa ne samo ti.
Tako kot so ljudje, ki jim gre matematika odlično, so ljudje, ki tega ne bodo nikoli zmogli. Še največ jih je nekje na sredini, kajne, pri matematiki dosežejo neko stopnjo večinskega razumevanja, več pa nikoli ne bodo.
Tako je tudi pri načinu razmišljanja. Pri razumevanju. Nekateri mogoče celo to imenujejo čustvena inteligenca. Mislim, da enostavno ljudje tega niso zmožni vsi enako razumet.
Zato, ni odvisno samo od vzgoje (pa naj bo ta v otroštvu, ali partnerstvu). Ali razgledanosti. Ni, nikoli ni bilo, in nikoli ne bo.
Hm…
Bi rada slišala kako. Naprimer, vsi vemo, da otroci gredo skozi neke faze razvoja. Ne moreš od 2-letnika pričakovati isto razumevanje kot od 6-letnika. Ali od 6-letnika kot od 10-letnika, itd., itd…. Nekje se menda te faze razvoja zaključijo pri 14-ih letih, torej razvoja. Po nekih razlagah psihologov, naj bi nekateri odrasli nikoli ne presegli načina RAZMIŠLJANJA teh 14-letnikov. Po 14-ih letih naj bi pa povzeli in začeli razmišljati, kot razmišljamo odrasli.
Torej, kaj če otrok/odrasel nikoli ne preraste teh 14 let. Povej mi, kako bi potem lahko razmišljal in posledično reagiral na dražljaje okolice, čustveno odreagiral… kot odrasel.
Me zanima, kako imaš to dodelano, to teorijo. Mislim resno, se ne posmehujem ali kaj.
Pa saj pravim, da se vsak odrasel, psihično zdrav človek lahko nauči tega. Če verjameš, da se vsak odrasel človek tega ne more naučit, potem bi pač bilo potrebno počakati toliko časa, da bi takšni posamezniki izumrli. Še vedno pa za družbo ne bi bilo tako škodljivo, če bi bilo teh posameznikov v veliki manjšini. Zdi se, kot da so danes v večini. 🙂
đizs, tole me pa malo spominja na filozofijo nekega malarja, zelo poznano iz novejše zgodovine. Kaj je potem ratalo iz tega, nam je vsem poznano. Pa ne samo njegovo, tudi neka institucija je kakšnih 1300 let mislila zelo podobno ter delovala v skladu in nekako se mi dozdeva, da si aktiven pripadnik prav te institucije (mislim predvsem ideološko, ne versko, ker zaradi slednjega se niti ne bi v to vpiknil), kajti tvoj način komunikacije tu na forumu je precej pokroviteljski in s tem dokaj tipičen in predvsem slednje ti tudi ljudje tudi zamerijo. In žal, vse skupaj deluje latentno nestrpno do drugačnosti.
Boom, to kar se tebi zdi, je tvoja osebna pravica. Mogoče pa se ti zdi narobe. Nisem pripadnik nobene institucije, če si že omenil. Meni bi se tud tvoj zadnji prispevek lahko zdel pokroviteljski, ker si me “pospravil” med neko institucijo, ki se ji je zgodilo ne vem kaj. Ampak, si ne razlagam tako, pač preprosto stvari napačno razumeš iz nekih razlogov, ki jih morda samo ti poznaš. 🙂
Nisem hud.
It, s kakšnim pristopom? Tako, da ljudje sledijo temu, kar se jim zdi koristno. Nekdo jim mora spet pokazat pot, katera se jim bo zdela prava. Včasih se ljudje niso spraševali toliko o sebi, niso brali knjig o osebni rasti in so pač živeli, bolj ali manj odgovorno in se niso preveč zavedali posledic svojih dejanj. Danes pa se s prihodom razne literature, ki to omogoča, to spreminja. Ljudje želijo brati in se spoznavati, želijo razumeti tudi druge. Saj z razumevanje sebe, avtomatsko razumemo bolje tudi druge. Ljudje smo si v osnovi zelo zelo podobni. Morda zaradi tega postajamo odgovornejši. Seveda pa bo moralo preteč še precej vode, da se družba spremeni.
Ne potrebujemo nobene institucije, da se to zgodi. In ne, ne zdi se mi sploh preprosto rešljivo, da se to lahko zgodi, če se slučajno tako bere.
Popravljam tistih 1300 let na slabih 1700. Ok, pa to je zdaj manj pomembno.
Marko, razlika med mojim in tvojim pisanjem je precej velika. Sam se sicer niti slučajno nimam “virtuoza” pisane besede in lastne misli velikokrat precej okorno izrazim, vendar pa zelo redko ljudem lepim etikete, kot jih ti, če se njihovo prepričanje ravno ne ujema z mojim in tudi tebi zdaj nisem prilepil etikete kakšnega zagnanega kateheta, temveč sem povlekel vzporednice v načinu komunikacije. No, postanem pa malo nestrpen, ko “zavoham” nestrpnost na drugi strani (kamor posredno prištevam tudi pokroviteljstvo). To priznam. Medtem pa se lepljenje etiket pojavlja pri tebi predvsem na teh etiketeh velikokrat piše “nezrelost”. Torej nekdo, ki ima drugačno mnenje ali stališče od tvojega, mu bolj ali manj posredno nalimaš listek “Nezrel”. Konec koncev, kaj pa sploh je zrelost?
Saj to vsi tako ali tako že počnemo. Sledimo svojim prepričanjem za katera verjamemo da so koristna in prava.
Kdo pa lahko to naredi ?
Niso se spraševali, ker niso imeli na razpolago toliko znanja in toliko informacij. Ne moreš razmišljati o nečem, česar ne poznaš.
Življenje je bilo veliko bolj preprosto, saj ni bilo potrebno izpolnjevati toliko pogojev, kot dandanes.
Več informacij je zato le zakompliciralo naša življenja in vneslo več zmede. Kar pomeni, da več informacij ne prinaša razsvetljenja in nas ne odrešuje iz zmedenosti, ampak nas dela odvisne. Saj mislimo, da nas bo znanje odrešilo, a hkrati se povečuje sama količina znanja in posledično naše življenje postaja vedno bolj komplicirano.
Vso to znanje, ki za nas predstavlja neke pogoje, ki bi jih morali izpolniti in še vse skupaj razumeti, povzroča vedno več duševnih težav in obremenitev.
Temu kopičenju znanja potem rečemo, da se človek razvija in napreduje. Saj se res razvijamo. Predvsem se razvija naš ego, ki s samim razvojem povzroča vedno več novih težav, za katera potem iščemo rešitve in razumevanje. 🙂
Težave so ravno zato, ker večina ne zmore predelati in razumeti in izpolniti vseh pogojev, zato se počutijo manjvredne in nesposobne.
Vsi težimo k temu, da bi bili sprejeti. Ne moremo pa biti sprejeti, če živimo z občutki, da smo drugorazredni ljudje.
Pri meni doma je veliko živali,tako v omejenih območjih(kletke,terariji) kot tudi prosto po hiši in zunaj seveda pod nadzorom.Nekatere kupljene,nekatere posvojene,to nima veze.Ne izjavljam da imam rada živali,ker je to neumen izraz,soobivam z njimi.Zakaj?Ker sem tako vajena že iz otroštva.Ne vem kako bi se razvijala brez njihove kompanije,vem samo da ob primernih pogojih lahko popolnoma dostojno soobivamo.Vendar to ne pomeni da je nek minimum,ampak da se gre na maxi pogoje,kar zajema ne samo primerne prehrane,ampak komfortni pogoji za bivanje,z njim primerno družbo-se pravi še žverco iste sorte ali pa pač neko drugo s katero lahko komunicira po živalsko.Mirne vesti lahko rečem da jim nič ne manjka,pa ne da bi zdaj tolažila lasten ego,ampak je dejstvo da živali sprejemajo današnje stanje,z razliko od človeka.Se ne obremenjujejo s tistim kar je bilo včeraj,kar bo jutri,važen je moment zdaj.Brez dramatizacije,kot to počne človek.Je pa potrebno odrekanje,nisi brez obveznosti,odpadejo neplanirani tripi in osebe z alergijami na živalske pršice.Kar se stroškov tiče,niti ni tako hudo,razen zagonskih sredstev in pa kadar je potrebna podpora veterinarja ki ve,kako se zdravi dotično vrsto živali.V vmesnem času pa le stroški za kvalitetno prehrano,morda kako nadgradnjo bivalnega prostora,igrače.Je pa res da nekateri izbirajo živalsko družbo kot nadomestilo za človeško,ker živali naj ne bi,,prizadele,,.Samo obenem take osebe pričakujejo npr.če posvojijo žival iz azila ali pa poberejo nekje ob cesti,da bodo živali do konec življenja kazale svojo hvaležnost pa ne vem kaj še vse.Kar je neumnost in v tem primeru gre za filanje lastnega ega.,,Sem dober človek,ker sem te pobral/posvojil,zdaj mi pa moraš biti hvaležen,,Da ne omenjam počlovečevanja in pretiravanja…ampak vsak ima svoj vidik glede tega.kdo sem jaz da bi sodila druge?V vsakem primeru je potrebno gledati na to koliko smo mi sposobni nudit-ampak na živalim primeren način.Pomaga če si naberemo informacij o potrebah in značilnosti vrste že v naprej in ne sprejemati le dobre plati,pač pa računati tudi na slabe,oz nepredvidljive zasuke.
Kar se tiče primerjave otrok ali pa psa(oz.druge živali)..hja neke vzorednice so,tu ne gre zanikati.V obeh primerih gre za dejstvo da je enega ali drugega potrebno vzgojiti,samo stopnje so drugačne.Pri obeh verzijah je potrebna doslednost,določanje mej in pa seveda prilagajanje razmer,odrekanja…
@Robi, kdo lahko to naredi? Nekdo, ki bo druge razumsko pripravil do tega, da mu sledijo, ker bodo sami to želeli, ker se bo njim samim zdelo smiselno. In, ko bodo drugi sledili, bodo začeli sledit tudi preostali tem drugim in tako naprej. Pri tem je pomembno, da ima ta dovolj močne, logične in smiselne razloge, argumente, da ne rečem dokaze, da ga bodo razumeli vsi ali pa velika večina, ne glede na njihov značaj in način razmišljanja. Razumeli na ta način, da bo v tem spoznali vse svoje zmote in prepričanja, ki so jih doslej ovirala v njihovem nezadovoljivem življenju.
Zdaj se bo nekdo spet utrašil in začel ob tem govoriti o religiji in ideologiji, vendar pa pri tem ne gre za to, ampak gre za povsem svobodno odločitev o tem, kaj bo kdo verjel. Seveda lahko obstajajo znotraj tega neki “zakoni” in pravila, ampak ti zakoni so takšni, da so vsem razumljivi, vsi jih sprejmejo iz preprostega razloga, ker se jim zdijo logični, smiselni, ter koristni, tako za posameznika, kot za družbo in ne škodijo nikomur. Zdaj, če nekdo to poimenuje z ideologijo, pa naj, če se mu zdi smiselno in če to sploh karkoli spremeni. Pomembno je, da verjameš v to, kar delaš in pomembno je, da se pri tem veseliš večino svojega časa. To se meni zdi smiselno in tudi realno dosegljivo, kljub vsem težavam, oviram in dogodkom, ki nam v življenju pridejo na pot. Vsaka SLABA stvar, ki se nam zgodi, skriva zadaj nek dober namen, res pa je, da ga pogosto ne najdemo. Takrat se lahko zgodi, da se nam bo stvar ponovila, dokler ne spoznamo, kaj počnemo narobe, da se nam ponavlja. Dokler pa se nam ponavljajo stvari, ki nas razveseljujejo, pa ne vidim potrebe, da bi karkoli spreminjali. Če je le to veselje iskreno in nam daje dolgotrajno zadovoljstvo.
Krivokljun,
Kakšna družba pa ti paše ?[/quote]
Taka, ob kateri se lahko nasmejim, načnemo katerokoli temo brez nekih podtikanj o duševnem zdravju in čustveni kompetenci.
Ne more nas drugi postaviti nižje od sebe, če tega sami ne dovolimo.[/quote]
Saj nisem rekla, da se počutim manjvredno, ampak da on skuša to počet. Pa saj nisem edina, ki tako misli. Njegov slog je večinoma suh(oparen), razpravljalski, akademski, teoretski (čeprav mu verjamem, da piše iz lastnih izkušenj), ampak okej, to je pač njegova osebna izkaznica na mon-u. Drugo pa je, kako se obnašaš do drugega, ampak nisem hotla zdej načet gonje proti njemu ali komerkoli drugem, samo odgovarjam na vprašanje.
To je razmišljanje, značilno za otroke in za tiste odrasle, ki niso bili sposobni prerast takšnega otročjega načina razmišljanja. Odrasli dobro ve, da ni popoln, da ima slabosti, primanjkljaje, ki se jih trudi omiliti, zmanjšati, transformirati v pozitivno. Kot se tudi zaveda svojih potencialov, pozitivnih lastnosti. In ga neuspehi ne potrejo in ne postane manjvreden in ničev zaradi tega, ker je nekaj zajebal. Skuša pa to popravit.
Kolk morš bit ti en zatežen tip, ko vsako stvar nekaj analiziraš. me prav zanima, če se sploh znaš v lajfu enostavno kdaj sprostit in uživat.[/quote]
Odvisno Spider, kaj je zate sprostitev in kaj je zate užitek. Saj veš, nekdo uživa medtem, ko se ga naceja s pirom, drugi pa lahko uživa v tem, ko leži na travi in opazuje nebo, zvezde na nebu. Se pravi, če jaz uživam in se sproščam v opazovanju zvezd, neba, ti pa to raje delaš ob piru, boš prepričan, da se ne znam sprostit, ker to pač počnem drugače od tebe. Jaz pa vem, da ti uživaš ob piru in se tega sploh ne sprašujem.
Krivokljun, težava je v tem, ker ti mene napačno razumeš. Jaz vem, da nekdo, ki se gre trojčka in ga ponovi, v tem uživa, vsaj tisti trenutek. In to je vse. Ampak o užitku bi lahko precej napisal, saj nekaj sem že. Ne bo pa več pisal, kaj si o tem mislim, in kaj se za tem skriva, ker sem že. Gotovo pa še bo priložnost. 🙂
Glej ti njega, jaz izrazim dvom, če zna tip sploh uživat, on začne relativizirat užitek in sprostitev. Ne, kaj si res lesen, ti moram vse narisat? Kakšno nacejanje s pirom. Človek, ti prav vsako stvar nekaj relativiziraš, da res dvomim, da si sposoben ležat in gledat zvezde, brez da bi zraven analiziral situacijo.
Obenem s eprav vidi, da se imaš za nekakšnega mesijo, ki naj bi druge razsvetljeval..Meni je smešno, v bistvu.
Spider, upam, da ti je smešno na način, da te zabava. 🙂 Kakšno relativiziranje? Povedal sem samo, da so nekateri ljudje tako ozko “razgledano”, da verjamemo, da je užitek samo tisto, kar počnejo sami. Meni je povsem jasno, da vsak človek v neki stvari uživa, pa če se meni tisto zdi še tako dolgočasno in se ne sprašujem za nikogar, če sploh zna uživat. Itak, da je užitek relativna stvar. Ali pa misliš drugače?
Forum je zaprt za komentiranje.