Gremo v hribe

Ah, če se tam zgoraj ne počutim nič manj varno kot v centru LJ. Popolnoma zaupam svojim sposobnostim. Saj včasih grem z družbo v gore, malo čvekaš, opazuješ naravo, itd., a če grem sam, je izkušnja popolnoma drugačna: svoj tempo, tišina, poslušaš bitje svojega srce, drugačna povezava z okoljem.

Noja, vem da zna bit narava (in s tem gore) nepredvidljiva, zato jo je treba (straho)spoštovat. Jaz pač ne hodim sama v gore. Se mi je že večkrat zgodilo da sem si kaj naredila (npr. zvin gležnja), še dobro, da sem bila blizu doma, tako da … vsakemu svoje, ane.

Meni je pa ravno predvidljiva nepredvidljivost narave všeč…sicer pa se da dosti stvari z lepoto fizike rešiti 🙂 Zakon je to, ko se lahko visoko v gorah le nase in svoje sposobnosti zaneseš. Ljudem vzbuja tesnobo in strah, meni pa bolj prvinske občutke. Poslušati je treba svoje telo, vreme, odziv skale in ni težav.

Preveč pogojev, skratka.

Preveč pogojev, skratka.[/quote]
Srčni utrip pri višji aktivnosti in brez motečih elementov lepo čutiš v prsih. Glede na zasičenost mišic prilagajaš intenziteto, hiperventilacije se izogibaš, sprostiš vse nepotrebne mišice in včasih med hojo/tekom razbremeniš te in uporabiš še druge, nimaš napetega telesa,… Recimo med bolj cross varianto gorskega teka moraš biti 100% skoncentriran in izredno hitro procesirati okolje – vsako skalo, spremembo strukture tal, rastje, paziš na kateri del skale skočiš, kako napneš mišico, kaj počneš z ostalimi udi takrat, drža telesa, težišče pri daljših skokih, blaženje skokov, prilagajanje hitrosti terenu, itd.

Recimo jaz ljubim hiter gorski tek navzdol, različne skoke, preskakovanje večjih ovir na poti (veje, skale,…). Tega opisanega zkoraj je dosti, ampak ti pride v kri. V gorah so hitre spremembe okolja in izredna nevarnost zlomov ali smrti na vsakem koraku, zato je takšen hiter tek večinoma umsko tudi naporen – da za vsak korak vse potrebno prilagodiš, upravljaš s telesom in nasploh ostaneš v popolnem notranjem miru. 🙂

faunus, imaš še kaj tebi podobnih samskih kolegov (pa malce starejši od tebe, recimo :))? Kje se skrivate, da vas ženske ne najdemo? Takih ok fantov je tako malo :).

Kolikor sem uspela prebrati je faunus perfekcionist, skoraj popoln 🙂

S takšnimi moškimi (pa seveda tudi ženskami) je skozi življenje težko shajati 🙂 Pri takih nikoli nisi dovolj dober, nič prav ne narediš…. skratka takih bolje ne iskati… zato je kar dobro, da jih je malo oz. jih skoraj ni. :))))

Bibitka, zato se moram jaz nazaj držati, da od kakega moškega preveč ne zahtevam. :))

Opaaaaa, ti si torej ena “od tistih, ki vas je malo” :))) A to samo pri moških, ali pri vseh rečeh? :))))

Priznam, da me je včasih zaneslo. Od sebe zahtevam preveč in včasih tudi od koga drugega. :)) Potem (zelo kmalu) mi je žal in se opravičim dotični osebi. Moški se me včasih zaradi tega bojijo, ker mislijo, da pri meni mora biti vse perfektno. V resnici pa marsikdaj pogledam skozi prste. 🙂

Žal ne, limited edition 🙂 Kaj pa je potem tvoja ciljna starost? Sicer pa skrivam se ravno ne, glede na to, da imam dosti interesov in aktivnosti 🙂

Kolikor sem uspela prebrati je faunus perfekcionist, skoraj popoln 🙂

S takšnimi moškimi (pa seveda tudi ženskami) je skozi življenje težko shajati 🙂 Pri takih nikoli nisi dovolj dober, nič prav ne narediš…. skratka takih bolje ne iskati… zato je kar dobro, da jih je malo oz. jih skoraj ni. :))))[/quote]
Imaš prav v prvem delu komentarja, res sem perfekcionist, ampak le do sebe in stvari s katerimi se ukvarjam. Glede drugih ljudi nisem perfekcionist, ker se zavedam, da ima vsak svoj pogled na življenje in delo in sprejmem ljudi kot celoto, z vsemi + in -. Pravzaprav sem opazil, da imajo večinoma drugi ljudje probleme z mojim perfekcionizmom in ne jaz z drugimi ljudmi.

Par let več :).
Bibita, jaz pa pogrešam čim več takih moških kot je faunus. Mi ne sedejo tisti, ki recimo dopust preživijo z lenarjenjem. Raje imam take bolj divje (v smislu športa, ne žuranja).

Točno tako, perfekcionisti/popolneži … so v svoji perfektnosti tako “visoko” nad drugimi, da niti ne morejo imeti problemov z drugimi (se s temi problemi niti ne ukvarjajo)… obratno pa je to velika težava…. no to je samo moje mnenje, kar pa ne pomeni, da je nujno čisto tako.:)

Ne, saj nisem imela v mislih poležavanja na dopustu ….. je že fajn, če je moški “divji”…. vendar ne ekstremist, kar pa meni faunus, (glede na njegove zapise), deluje, da je.:)))

Faunus se ziher ene antilopce ne bi ustrašil.:))))))

Ja, sem že slišal, da moja leta še prihajajo 🙂

Žal mi je, da si v življenju spoznala takšnega moškega, verjetno res ni bila dobra izkušnja. Škoda, da se ukvarjaš s temi nivoji kdo je visoko in kdo nižje, jaz se res ne. Problemi se sliši dosti negativno, raje imam izzive – ti pa vsekakor pridejo v interakciji z drugimi, ampak se vse da rešiti s pogovorom. A misliš, da je moje življenje kot v nanizanki na TV? Razlika je le, da sem ob vsakem nesporazumu pripravljen prisluhniti nasprotnemu mnenju, nakar jasno in iskreno izrazim svoje stališče in še vedno sem rešil “probleme”. Ravno ukvarjanje s “problemi” oz. izzivi ti prinese izkušnje in dobre partnerske odnose.

Sem ekstremist, ampak v “privat” času. Tudi ti si kdaj vzameš nekaj trenutkov zase – no, jaz tako recimo takrat plezam, gorsko tečem in podobno. So mi pa eni najlepših trenutkov, ko se na topel dan šetam med ljubljanskimi ulicami, ali ko na travi štejem zvezdne utrinke, namakam noge v bližnjem potoku,…

Meni se faunus ne zdi ekstermist :). Jaz pogrešam več takih. Nisem namreč zasledila, da je recimo himalajec. No, če je, potem je to ekstrem :).
Ekstremnost je odvisna od vidika osebe, ki to reče. Nekomu je ekstrem priti v enem dnevu na Grintovec, drug pa steče nanj v času, ki ga drugi komaj dojamemo. In temu drugemu so ekstremi čisto nekaj drugega kot prvemu. Pravzaprav mogoče pa je faunus ekstremist, ker mogoče se udeležje teka na Grintovec :).

Saj, kot sem rekla, ljudje smo različni… meni pač tako deluje …. 🙂 Poglej njegov spodnji zapis, pa še nekaj podobnih je tukaj gor :))

@faunus, nisem nikjer napisala, da sem spoznala takšnega moškega, ali pa da sem karkoli tukaj napisala iz lastnih izkušenj…. Z nivoji se pa tudi kaj pretirano ne ukvarjam… sem samo podala svoje mnenje.:)

Sicer pa v vsem, kar sem napisala ni bilo mišljeno nič slabega, daleč od tega …. kaj veš, mogoče pa je kanček “zavidanja”, kako so nekateri “močni” …. celo tako, da so sami sebi dovolj 🙂

Se popravljam, ja, tudi meni se zdi faunus ekstremist :), sem prebrala tisto o nmv/h. No samo vseeno pa se mi zdi to ok. V bistvu sem se nerodno izrazila. Sicer je ekstremist, ampak v mejah takega, ker je še meni ok. To ne pomeni, da bi mu sledila :). To pomeni, da če bi imela takega fanta, bi mi bilo to še ok. Sploh, če recimo primerjam imeti za fanta gorskega tekača ali pa imeti za fanta cesnega dirkača na motorju. Ta drugi sicer ne rabi tako ekstremne kondicije, fizične moči, žilavosti, je pa dosti velika večja verjetnost, da se ubije.
Manj ok se mi zdijo himalajci. Sicer jih občudujem, ampak imeti fanta himalajca je pa druga. Kot prijatelja ja, kot nekoga, ki ga občudujem, imet pa fanta pa trepetat, ko bo ene mesec lezel na osemtisočaka, to bi pa verjetno bilo tudi zame preveč ekstremno :). Bolje gorski tekač, ki se seveda zadržuje po naših gorah.

Potem se pa opravičujem, glede na tvoj komentar sem sklepal, da imaš slabe izkušnje 🙂 Biti močan in sam sebi dovolj je super, a vseh čarov življenja ne moreš odkriti brez dekleta (pač vse izkušnje, ki skriva partnerski odnos)

Prvo odpravo bi imel letos, a sem odpovedal, ker sem dal prednost diplomi, službi in da grem končno zares na svoje. Uporabljata izraz ekstremist, a se predvsem vidim kot človek, ki uživa v tem kar počne – nivo aktivnosti je pa odvisen od fizične pripravljenosti in koliko se mi ljubi dani trenutek. Tudi nekako tako pišeta, kot da bi ves čas počel stvari le na meji svojih sposobnosti. V resnici pa mi ravno tako paše “na izi” pohajanje po naših gorah, le tek čez Rožnik ali “panoramsko” kolesarjenje mimo osamljenih kmetij, cest, rek,… Opredeljevanje kot gorski tekač, himalajec ali kaj podobnega čisto preveč cilja na to, da se predvsem s tem ukvarjam, kar pa nekoliko zapostavlja ostale dejavnosti, ki jim podobno količino časa posvetim 🙂

Faunus, narobe si me razumel. Jaz sem napisala, da je meni všeč, da si tako dejaven in da si sicer ekstremen kar se teč tekov tiče z mojega vidika, ampak, da mi je pa to zelo všeč in bi rada videla, če bi bilo več takih moških.

Lej, sej takšni moški se vsekakor najdejo, le v prav krog ljudi je potrebno. Je pa včasih problem, da so mogoče preveč vrženi v različne dejavnosti, da jih že nuja po le-teh začne omejevati. Torej, da si za ženske ne odtrgajo časa, ker je potrebno trenirati in podobno…

Takih moških je vse manj :). Vem, če samo pogledam sošolce pa če pogledam sodelavce. Opazim, da smo ženske večinoma zelo aktivne, moški pa bolj malo, v prostem času mislim.
Dostikrat pa se dogaja, da smo ženske tako obsedene s športi, hobiji, da ni časa za kaj drugega, to pa res.
Poskusi in naredi anketo med MONovci kaj počno v prostem času in boš opazil, da moški del MON, bolj malo miga :). Če odštejemo tipkanje po tipkovnici.
Če pa pogledam kolegice pa vse nekaj mahnjene na šport, sploh tiste po 40+. Me pod 30 smo menda še malček lene, z leti pa menda ženske vse več damo na telesno pripravljenost. Ali pa sem samo v takem okolju, da druga na drugo vplivamo :).

Torej, če prav razumem: čedalje bolj “ogrožena” vrsta postajam, število primernih partnerk/športnic se bo pa povečevalo? Ni kaj, prihodnost je svetla 🙂

Ha, ha, faunus, imaš kar prav. Pa baje, da znaš še kuhat :).
No število se ne bo ravno povečevalo. Za en čas upade število, ker se vsi poparčkajo. Potem pa pride val ločenk, ki sploh rade skrbijo za svojo telesno pripravljenost, torej spet večanje števila :).