Fantu ni všeč rekreacija
Kako si lahko fascinirana nad nekom, ki počne nekaj, kar se tebi zdi plehko? Tega pa ne razumem, razen, če je to zavist. Pa povej, zakaj se ti zdi plehko. Če obsodiš dejanje nekoga, ga še argumentiraj, sicer res zgleda, da govoriš samo v navalu čustev, to je jeze, zavidanja, brez vsake racionalizacije.
Aha. Torej je možno, da niso bukovi drugi, ampak je krivo le to, da ti vseh ne razumeš. In tiste, ki ji ne razumeš, jih obsojaš. Kako pa se počutiš, ko koga obsojaš? So to dobri občutki ali slabi? Se ti zdaj zdi že kaj bolj koristno razumeti tudi druge?
Po Katenjkini teoriji sta izgubila svoj jaz in sta prava revčeka. Težko vama. ;)[/quote]Ne vem, če jima je težko, po tolikih letih skunega življenja se moraš toliko pač (s)poznati, nekatere reči sprejmeš, nekatere spremeniš, in če ne gre za (pre)visoko ceno, ostaneš skupaj in ti je lepše. In logično je tudi, da zgubljaš svoj jaz, ker se nehote ~preveč~ brusiš. Vsaj en se, očitno, a ne? Zakaj je pa on opustil tiste čudne koncerte in kakšna glasba je to bila, ali ima pop glasba kaj višjo umetniško vrednost?[/quote]
Joj, kako zakomplicirate stvari. Kaj pa koncept, da se ljudje spreminjamo in razvijamo? In da če si z nekom drugim, ki ti je všeč in ga ljubiš se spreminjaš in razvijaš vštric z njim in ne stran od njega?
Nimam pojma, zakaj je nehal hoditi na tiste koncerte. Nisem nikoli postavila te zahteve, niti tega pogoja. Vem, da v avtu še vedno posluša tisto neprebavljivo glasbo. Vendar ko je sam. Ko sva skupaj, da vedno nekaj, kar je za oba sprejemljivo. In ker pozna moj okus in se spozna na glasbo bistveno bolje kot jaz, me zna vedno znova presenetiti s kakšno stvarjo, ki je ne poznam in mi je všeč.
In naj me koklja brcne, ampak ne bom delala bilance, čemu sem se odpovedala jaz in čemu se je on. Ker to ni bistvo. Nihče ni to od drugega zahteval, to se je razvilo spontano, predvsem zato, ker sva si v prvih letih razmerja želela biti veliko skupaj in sva bila kot “rit in srajca”.
In pop glasba sigurno nima nobene vrhunske umetniške vrednosti. Ampak na koncertih s to glasbo se zabavava OBA, na tistih z njegovo glasbo pa samo “ON”. In tudi če sem šla zraven, ni imelo to nekega hudega smisla, ker nisem poznala komadov, mi niso bili všeč, se nisem zabavala – ergo tudi njemu ni bilo fajn. Iz enakega razloga ne hodiva v opero, čeprav sem jaz to velikokrat prej počela. Šel je nekajkrat z mano, ampak sem videla, da to ni to. In sem tudi jaz manj uživala.
Jaz tudi. 🙂
Največji hec pa je to, da smo drugemu nevoščljivi, če ga vidimo kot kompliciranega. 🙂
Vse lepe stvari so preproste. Ne rabimo komplicirati, če želimo ljubiti. Kompliciranje nam preprečuje imeti koga rad.[/quote]
Saj je prav, da smo zahtevni in nam ni vseeno. Ne razumem, zakaj bi bili nekomu nevoščljivi, ker je kompliciran? Ker je razlika…biti kompliciran ali recimo kompleksen:). Slednji razmišlja o stvareh na zdrav način, ne prepušča vse naključjem in mu je mar. Zakomopliciran folk naredi iz muhe slona, se ustavlja ob nepomembnih detajlih in tako izgubi rdečo nit, bistvo. Izplen tega je, da padeš tri korake nazaj, namesto da bi se razvijal in imel kaj od tega.
Vse lepe stvari so morda na kakšni točki res preproste, samo do tja je potrebno priti, predvsem v glavi:). Pot ni nikoli preprosta, ker drugače ne bi cenili velike stvari kot je ljubiti in biti ljubljen. To je kompleksen projekt:). Ampak, ko se dva prava najdeta, skupaj rešujeta to kompleksnost in je zato lažje:).
Jaz tudi. 🙂
Največji hec pa je to, da smo drugemu nevoščljivi, če ga vidimo kot kompliciranega. 🙂
[/quote]
Robi, to si morda ti takšen – nevoščljiv zaradi komplikatork ali komplikatorjev, ne bi si upala tega “čustva” iz navedenih razlogov posploševati na celotno svetovno nacijo;)
Tvoje vprašanje že ponuja odgovor. Ker (ga) ne razumemo. 🙂
Če nečesa ne razumemo ,se počutimo nesposobni in manjvredni.
Kdo pa to pravi, da je to kompleksen projekt ? A ni to tisti del nas, ki nas ovira pri ljubezni ? 🙂
Naš ego bi še rad diplomiral iz ljubezni…Še dobro, da nam ne uspeva, ker bi si še bolj lastili ljubezen in z njo manipulirali. In se sprašujem, kaj bi še sploh ostalo od nje….
Jaz tudi. 🙂
Največji hec pa je to, da smo drugemu nevoščljivi, če ga vidimo kot kompliciranega. 🙂
[/quote]
Robi, to si morda ti takšen – nevoščljiv zaradi komplikatork ali komplikatorjev, ne bi si upala tega “čustva” iz navedenih razlogov posploševati na celotno svetovno nacijo;)[/quote]
Nisem sam nevoščljiv….To sem opazil, ko sem bral komentarje.
Robi, to si morda ti takšen – nevoščljiv zaradi komplikatork ali komplikatorjev, ne bi si upala tega “čustva” iz navedenih razlogov posploševati na celotno svetovno nacijo;)[/quote]
Nisem sam nevoščljiv….To sem opazil, ko sem bral komentarje.[/quote]
Zanikanje je fajn šport, mar ne? No, kje točno si to opazil? Če nekdo komplicira – za moje pojme tak osebek le išče pozornost, če pa nekomu damo pozornost dvomim da motive za to črpamo iz lastne nevoščljivosti, prej iz tega, da “nesrečnika”/”nesrečnico” spravimo na “pravo” pot, vsaj razmišljanja, če že česa drugega ne 😉
Tvoje vprašanje že ponuja odgovor. Ker (ga) ne razumemo. 🙂
Če nečesa ne razumemo ,se počutimo nesposobni in manjvredni.
Kdo pa to pravi, da je to kompleksen projekt ? A ni to tisti del nas, ki nas ovira pri ljubezni ? 🙂
Naš ego bi še rad diplomiral iz ljubezni…Še dobro, da nam ne uspeva, ker bi si še bolj lastili ljubezen in z njo manipulirali. In se sprašujem, kaj bi še sploh ostalo od nje….[/quote]
Ja, morda jih res ne razumemo. Sploh ne vem, zakaj se vedno trudimo, da bi vse razumeli, to je nemogoče in izguba energije ter časa. Zadostuje sprejemanje drugačnosti.
No, meni ljubiti in biti ljubljen predstavlja kompleksen projekt:). Me veseli, da pri tebi ni tako in si našel to brez “projektiranja”:).
Zakaj bi nas oviralo? Samo imamo določene predstave, želje, cilje in o tem razmišljamo že danes na glas, da ne bi kasneje prišlo do nepremostljivih ovir. To je obramba pred razočaranjem. To ni manipuliranje, le zrelo razmišljanje.
Verjamem, da je fajn šport. Le jaz v tem primeru tega res ne zanikam.
Opazil sem pri očitkih, da se Marko ima za nekaj več in ima sebe za popolnega. Zato, ker komplicira in ga nekateri ne razumejo.
Zaradi nerazumevanja se pojavi občutek manjvrednosti in posledično nevoščljivost.
Jaz nisem nikomur nevoščljiv, ampak mi je to zanimivo, saj me spominja na moje izkušnje, kjer so drugi prav tako meni očitali iste stvari. 🙂
Razumevanje je kot nek obliž za psihične bolečine in za nekaj, česar ne zmoremo sprejeti. Razumevanje nam pomaga, da lažje sprejmemo nekaj, čemur se ne moremo izogniti.
Zato tisti, ki v sebi nosi veliko občutkov nesprejemanja in razne bolečine, bolj teži k razumevanju, saj mu razumevanje prinaša občutek varnosti in notranjega miru.
Verjamem. Ker si zahtevna. Do sebe in seveda tudi do drugih. 🙂
Ne more kar vsak, ki bi si zmislil, plavati v bližini zlate ribice. 🙂
@ Robi…
Kako lahko nekaj razumeš, če tega ne sprejmeš? Lahko sprejmeš, se pomiriš z nečim, brez da bi razumel, ker verjameš v to, da se ne da vsega in vseh na tem svetu razumeti. Razumevanje lahko prinaša še več vprašanj, ker se odpirajo nova obzorja.
Ti nisi zahteven do sebe, do drugih? Ali si se sprijaznil in začenjaš razumet (ker ti je tako lažje), da je ljubezen enostavna?:) Saj tudi okrog tebe ne more plavati vsak, ki bi si želel…ali pač?:)
Goldfish, vidiš, jaz pa verjamem, da lahko prav vsakega razumem in s tem tudi z lahkoto vsakega sprejmem. Mogoče ima Robi celo prav. Nekdo, ki se ni čutil sprejetega, mu je ta pot nujno potrebna, da lahko spet oziroma končno sprejme. Verjamem pa, da ljudje, ki ne razumejo drugih, jih v resnici ne morejo popolnoma sprejet, ampak se pri tem zelo (u)trudijo in se preveč čustveno odzivajo, hkrati pa sami sebi samo dopovedujejo, da sprejemajo drugačnost, ampak to samo zato, ker bi tako naj bilo prav. Ne vem, če je odrasel človek tega v resnici sposoben, vem pa, da otrok ni. Tudi otroku je potrebno drugačnost, njegovo in tudi drugačnost drugih razložiti na njemu razumljiv način, da bo to lahko sprejel. Kako bo starš to storil, če ne razume drugih? Tu vidim težavo, ki našo družbo vodi v začaranem krogu.
Goldfish, sprejmem te lahko, ker te razumem, ja. 🙂 Četudi se kdaj ne strinjam s tabo, ampak v tem primeru je tako, da se s tabo večinoma strinjam, včasih te le v čem dopolnim ali pa ti mene. Razumeti in sprejemati sta po moje dve povezani stvari. Kot pravim, ne moreš sprejemati, dokler ne razumeš. Takrat lahko sprejemaš le takšne, ki so enaki tebi, ostale pa se trudiš sprejeti ali pa jih celo sovražiš. In iz tega nastane stanje, takšno kot je v današnji družbi. Nič ni narobe, če poskrbiš najprej za svojo rit, ampak poskrbi to tako, da bodo še drugi imeli kaj od tega, ne pa da imajo drugi zaradi nekaj manj oziroma so prikrajšani. Bodi pravičen do vseh enako, tako do sebe, kot do ostalih. Spoštuj in bodi sočuten.
A vidiš, sovraštva ne sprejemam, ga ne izvajam, se ne strinjam s takšnim načinom. Iz človeka izvablja le negativne lastnosti in ničesar ne doprinaša. Sovraštva ne razumem, sprejemam pa drugačnost in dejstvo, da nekateri ljudje sovražijo. Ljudi se ne da spremeniti, če si tega ne želijo sami. Me zdaj razumeš?:) Recimo, da me ne…torej me ne sprejemaš takšno kot sem? Samo zato, ker sem drugačna od tebe, morda slabša?:)
Kaj pa če nekaj sprejmeš, tvegaš in upaš, da nekoč razumeš?:) Lahko vedno vse razumemo in šele nato sprejmemo ali zavrnemo?:)
Če poskrbim za svojo rit in se to ne tiče nikogar drugega, ni vpletenih tretjih oseb, ne vidim razloga zakaj bi morali imeti še drugi kaj od tega. Banalen primer: sem lačna, si kupim sendvič…moram za to častit celo firmo?:) Da ne bi bil kdo prikrajšan oz. ker s tem izražam sočutje in poštovanje?:) To bi bilo vsiljevanje in nespametna gesta. Hja, ni nam lahko, a ne:). Cel kup enih spremenljivk, neznank…
Sem. 🙂
Saj ljubezen je enostavna. Če ne bi bila, potem majhni otroci ne bi bili sposobni imeti radi staršev in drugih otrok.
Enostavno ni nam, odraslim, ker imamo v sebi ogromno nekih predsodkov in slabih izkušenj in s tem nezaupanja. Zato je potrebno veliko več pogojev, ki jih mora nekdo izpolnjevati, da v nas ne vzbudi vseh teh omejitev in predsodkov. Zato zgleda potem, da je ljubezen komplicirana.
Seveda ne more okrog mene plavati vsaka zlata ribica. A pomembno je, da je zlata po srcu. Da se lepota izžareva skozi njene oči in dejanja.
Da nima le zlatega kustuma ali pa pozlačenega, kar se dandanes rado dogaja…Rade bi bile vse zlate in je seveda lažje pobarvati lase ali se na zunaj polepšati, kot pa postati dobra po srcu.
Ker si ti lačna in si greš kupit sendvič za katerega ti zaračunajo toliko kot si ti cel dan zaslužila s svojim delom, surovine zanj pa niti približno niso toliko vredne….
Nekdo na tvoji potrebi (lakoti) poskrbi bogato za svojo rit na čigav račun? 😉 :))[/quote]
Ja no, če gledaš tako, je potem celoten sistem zgrešen, od blagovne menjave dalje (ko še niso poznali denarja kot takega).
Kaj svetuješ?:) Če se postavim po robu kapitalističnim izkoriščevalcem, bodo še vedno imeli dosti povpraševanja s strani drugih in jim ne pridem do živega. Navsezadnje me lahko zadane to, da ostanem lačna:). Ne mi predlagati naj si prinesem malico od doma, ker potem si lahko začnem tudi šivati obleke itd.:)
Sem. 🙂
Saj ljubezen je enostavna. Če ne bi bila, potem majhni otroci ne bi bili sposobni imeti radi staršev in drugih otrok.
Enostavno ni nam, odraslim, ker imamo v sebi ogromno nekih predsodkov in slabih izkušenj in s tem nezaupanja. Zato je potrebno veliko več pogojev, ki jih mora nekdo izpolnjevati, da v nas ne vzbudi vseh teh omejitev in predsodkov. Zato zgleda potem, da je ljubezen komplicirana.
Seveda ne more okrog mene plavati vsaka zlata ribica. A pomembno je, da je zlata po srcu. Da se lepota izžareva skozi njene oči in dejanja.
Da nima le zlatega kustuma ali pa pozlačenega, kar se dandanes rado dogaja…Rade bi bile vse zlate in je seveda lažje pobarvati lase ali se na zunaj polepšati, kot pa postati dobra po srcu.[/quote]
No vidiš, si zahteven in to zahtevnost na nek (skromen) način pričakuješ od drugih:).
Majhni otroci so najbolj ranljivi in ljubezen je njihov edini način komuniciranja. So brezpogojni, iskreni in nebogljeni v svojem majhnem svetu. Ko se ta svet začne širiti in spoznajo marsikatero izkušnjo, si ustvarjajo določene zidove okoli sebe, zavarujejo svojo ranljivost in tehtajo, komu zaupati, koga spustiti do sebe ter ga brezpogojno ljubiti:). Meni je všeč, da je ljubezen komplicirana, ker nisem več na stopnji enoletnega otroka, ampak točno vem, kaj pričakujem od lajfa, poznam svoje želje in cilje.
Kako se vidi, da je nekdo zlat po srcu?:) Ok, dejanja štejejo…kaj pa določeno časovno obdobje? Kaj pa to, da ljudi spoznavamo celo življenje, tudi nam najbližje?:)
Res sem. In v tebi prepoznavam to svojo lastnost. 🙂
Večkrat sem bral, da so ljudje pisali, da bi spet želeli na nek način biti kot otroci. Neobremenjeni, mirni, da bi čutili tisto otroško igrivost in lahkotnost življenja…Ter spet občutli ljubezen do samega življenja in vsega stvarstva.
Tebi se zdi fajn, da je ljubezen komplicirana (pa čeprav ni), ker ti to daje občutek varnosti. Počutiš se varnejša, če veš komu zaupati in komu ne. Vendar ni ljubezen postavila teh pogojev. Postavil jih je človeški um. In naš um je kompliciran.
Odvisno za kaj se gre. To velja za tiste zadeve, ki nam vzbujajo odpor. Na primer bolečina.
In naš um se aktivira takrat, ko pride do takšnih situacij. Ker je le orodje našega telesa.
Ko nekoga ali nekaj sprejemamo, takrat ne razmišljamo o tem, ampak le doživljamo.
Ravno zato vemo ogromno o sovraštvu in nesprejemanju…Zelo malo pa o ljubezni.
To se bolj čuti, kot pa vidi. 🙂
Občutiš dobrega in prijaznega človeka, ki ima čut za sočloveka. Ki mu ni vseeno, če kdo trpi….Ki ti zna prisluhnit…Ki ne komplicira, ampak le z nasmehom polepša dan…
Res spoznavamo sebe in druge celo življenje…In tudi dober človek ne more biti vedno nasmejan. A takrat je na nas, da smo tistemu v oporo.
@ Robi…
Otroštvo je brezskrbno, ni se potrebno spopadati z velikimi izzivi, vse je še tako novo, nedotaknjeno. Skoraj tako kot pravljica, smo varni v objemu staršev. Tudi obveznosti, dožnosti so skrajno enostavne in bolj vezane na družinsko okolje ter šolo. Saj bere se lepo in vsak si za trenutek želi, da bi se znebil vseh obveznosti odraslih, ampak to ne gre tko:). To bi bil beg, iskanje nečesa, kar je že preteklost. Tako kot se ne bi več vrnili v kameno dobo, ki je bila na svoj način lepa in enostavna, ampak za ljudi, ki so živeli v tistem času. Tako je tudi z otroštvom…je nekaj lepega, za čas ko ga živiš. Otroštvo predstavlja tudi začetek nečesa novega, vse možnosti so odprte, nobena pot še ni zaprta. Morda si ljudje želimo tega, ponovnih možnosti:). To je stvar odločitve, večina stvari je na nas samih, kako si bomo krojili svojo usodo.
Ampak Robi nooo, ljubezen je kompleksna:). Povej mi recept, če ti gledaš na to drugače?:)
O ljubezni vemo ravno toliko kot o sovraštvu, le da slednje prihaja bolj do izraza, ker si ljudje prej zapomnijo vse slabo, ki se jim dogaja. Ker s tem vzbudijo samopomilovanje in jim je zato lažje. Če bi videli več dobrega in več ljubezni okoli sebe, je to na nek način odgovornost, predvsem do sebe, da nehaš jamrat, kako ti je hudo:).
No, super, potem imaš dobro intuicijo in začutiš ljudi:). Samo veš, nasmeh ni vedno doovlj:). In ne pozabi, si zahteven, od kod zdaj zadostuje pričaran nasmeh?:) Mal heca mora bit…
Res je. Tisti občutek svobode, ki smo ga imeli kot otroci nam povzroča nostalgične želje…..
Saj sem, nooo :))
Dal sem primer z otroki. Če bi bila ljubezen komplicirana in pogojena z našim razumevanjem, je otroci ne bi bili sposobni dojemati ali občutiti, ker enostavno nimajo znanja.
Komplicirana je na primer tehnika ali računalnik.
Res vedno ni. Je pa to včasih vse, kar lahko damo.
Od različnih ljudi pričakujem različno. Če vem, da mi nekdo več ne more dati od nasmeha, potem tudi več ne pričakujem od njega.
Od tebe, zlata ribica, ne morem več pričakovati, kot pa prijazne besede. In sem s tem zadovoljen. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.