Fantu ni všeč rekreacija

Bom poiskala.
Ne morem reči, da me motijo lastnosti, ki so mi bile prej tako všeč.
Prej so mi bile všeč predvsem te lastnosti: resnost (v smislu odgovornosti), pridnost (ni nek luftar, ki ne bi hodil v službo, priden doma, ni pa deloholik), prijaznost, zanesljivost. To mi je še vedno všeč.
Tiste razlike pa so bile recimo to, da se sama ne zanimam za umetniška dela, ampaka sem bila vseeno fascinirana nad njegovim poznavalstvom. Saj to me tudi sedaj ne moti.
V bistvu me moti to, da ne najdeva nič takega, da bi skupaj počela.
Kot človek je seveda super, ampak kot fant pa ne vem, nekak se ne najdeva več. Nekak tako je kot, da sva skupaj, zato ker sva prijatelja in predvsem zato, ker nisva našla koga bolj podobnega pa sva se zadovoljila s tem kar sva dobila. Še za dopust se ne moreva več zmenit.

Prečitaj(ta) to knjigo dr. Harville Hendrix – Ohraniva najino ljubezen, mogoče boš našla kaj uporabnega, ker se usredotoča na partnersko dinamiko.Posebej to fazo omenja, ko te začnejo na partnerju motiti lastnosti, ki so ti bile prej tako všeč.[/quote]

Jaz pa mislim, da ga zanima, le ob tebi se ne počuti “varno”, zato bo vedno našel izgovore, da tega in tega ne počne rad. Verjetno pa se tudi ti podobno počutiš ob njemu. Meni je razumljivo, da če se prepirata, kadar sta skupaj, da ne iščeta preveč rada skupnega časa in trenutkov. Kdo si pa želi prepirov z ljubljeno osebo. Vprašanje je le, če vidva ali pa vsaj eden od vaju ve, kaj ljubezen je.

Marko, moj fant nikoli ni bil vnet za šport. Samo prej sem mislila, da to ne bo ovira, da sva si tako drugačna.
Jaz sem tabornica, zdaj res bolj občasno, ampak nekako v tem duhu sem še danes. Moj je zgrožen, če predlagam taborniški dopust. Torej šotor in gremo na teren. Preprosto mi ni do tega, preprosto mu tudi ni kaj veliko do športa. V fitnes še gre pa kdaj pa kdaj v kake toplice. Še na smučanju nama ne gre, jaz bi se podila gor in dol, on pa se dvakrat pelje in gre na ležalnik na sonce.

Seveda verjamem, da se on ravno tako čudi kot jaz. Tudi njemu ni jasno zakaj mene ne zanima umetnost, filozofija, udoben dopust. Verjamem, da imava drug drugega rada, ampak sem v dvomih, če se ljubiva. Strast pojenja.

Mene tudi prej marsikaj ni zanimalo oziroma nisem niti razmišljal o določenih stvareh, zdaj pa me zanima prav vsaka njena aktivnost in z veseljem se ji ob tem pridružim. Ker preprosto uživam ob njej, ne glede na to, kaj počneva. Pripravljen sem se naučit novih stvari samo zato, želim se jih naučit in to z veseljem, brez napora.

Mojmu fantu pa ni ne do taborniških dopustov, ne do športa. Tudi prej je imel kake take punce, ki so bile bolj migci pa ni z njimi migal.
Ti si mogoče prilagodljiv ali pa mogoče tvoja ni tako drugačna od tebe.
Moj je bil recimo zgrožen, ko sem se vpisala na padalski tečaj. Jaz sem upala, da bova šla skupaj pa sem videla, da mu jadaralno padalstvo niti pod razno ni zanimivo. Zato ga nisem silila, jaz pa to obožujem. Isto kajtanje.

Mogoče sva skupaj le še zato, ker se bojiva, da bova ostala sama. Oba sva bila namreč prej kar nekaj časa samska pa tudi mlada nisva več toliko, da bi se lahko kar vsak dan premišljala.

Saj si nihče v resnici ne želi bit sam. Gre se le za vprašanje, ali smo na nekaj pripravljeni, ali nismo. Vidva očitno še nista in potrebujeta še določena spoznanja. To ne pomeni, da nista za skupaj, le čas morda ni pravi. Pogosto je tako, da nismo pripravljeni, čeprav si želimo. Zdi pa se, da nista pripravljena na kompromise in prilagajanja, ker se bojita. Sama bosta morala ugotoviti, česa se bojita. Morala bi stopiti skupaj, pa nimata ali pa vsaj eden nima želje po tem. Želje pa vedno zavira strah oziroma pomanjkanje poguma. Strah pa vedno prikličejo pretekle izkušnje. Izkušnje, ki jih očitno danes še ne razumeta dovolj, da bi se bila pripravljena ponovno soočiti z njimi, z večjim razumevanjem.

Marko, saj ne vem, če razumeš. Ti praviš, da te vse zanima kar zanima tvojo. Ti bi se mogoče podal z njo s šotorom na dopust, moj se noče z mano, ti bi se mogoče res podal na tečaj padalstava, moj ne, ti bi mogoče šel v gore, moj ne, nobena od mojih aktivnosti ga ne vleče. Jaz sem se trudila vsaj kdaj pa kdaj družit z njim na njegovih aktivnosti, on ne pri mojih. Pravi, da preveč športa ni ok, da sem obsedena s športom, da je nevarno, da je adrenalinsko, ekstremno pa nič takega ne počnem. Jaz tudi ne maram fitnesa pa se mu pridružim, ko je v fitnesu. Pa tudi v toplice prej nisem hodila, zdaj pa grem z njim.
Če mu omenim, da se jaz prilagajam, on pa ne, pa pravi, da jaz imam same ekstremne ideje, da mu niso privlačne.
V bistvu me je strah, da se jaz ne prilagajam ok, da sem res jaz čudna. Ker vedno sem imela kakega fanta, ki se ni preveč prilagajal, vedno le jaz. Vedno pravijo, da sem preveč hiperaktivna.
Razlika zdaj je le to, da je zdajšnji fant res ok po značaju.

Jaz že razumem. Pač njega vidim, da se boji oziroma ne ve točno, kaj si želi. Izgubljen je, išče se, zato tebe ne vidi na nek način. Ne zanimaš ga, tako kot si želiš sama in tako kot si želi sam. Izgovarja pa se tako, da tebe obtožuje, da imaš ekstreme. Zakaj ga pa to prej ni motilo in ga zdaj kar naenkrat? Verjamem, da te spravlja s tem v dvom in kljub temu, da se le ti njemu prilagajaš, imaš še vedno občutek, da se premalo. Tu se kaže vzorec oziroma priložnost, kjer morata oba prit do spoznanja. Ti moraš spoznati svoje meje do kot se lahko prilagodiš, da ne greš čez sebe in pri tem ne zapadeš v dvom. On pa mora spoznati še marsikaj, ker se v tem primeru vede zelo neodgovorno.

Neodogovorno, ker menim, da ne spoštuje tvojih hobijev in s tem tebe oziroma ne sprejema te takšne kot si, ampak si te želi prilagodit tako, da boš ustrezala neki njegovi predstavi. Morda pa si mora poiskat žensko, ki se ne bo ukvarjala s športom, ampak se bojim, da bo brez novih spoznanj prav tako našel nekaj, kar mu na njej ne bo všeč.

Marko ti si spet blazno pameten. Kolikor jaz razumem avtorico, ta dva človeka nimata ničesar skupnega, razen želje, da ne bi bila sama in menda sta si fizično še kolikor toliko všeč, kar pa očitno ne prevesi tega, da se njujni duši totalno ne štekata. Partnerstvo ni prijateljevanje z nekom, s komer še zraven skupaj spiš, parnterstvo je v osnovi nekaj drugega. Zato že neko prilagajanje samo po sebi pomeni, da človeka nista za skupaj.
Meni bi bilo neuimno, če bi imela fanta, ki bi bil tak papek, da bi vse počel z mano, in se učil tega, kar ga prej nikoli ni zanimalo, sploh ni vedel da obstaja (no naj me bog obvaruje pred taki bukovimi cccc) zato da bo mene “razumel”. Postajal moj klon, zgubljal svoj jaz in tisto, v kar sem se zaljubila! Če me ne razume, me ne bo nikoli razumel pa konec. Lahko greš s kom na pijačo, lahko greš v gore, lahko ti je študijski kolega, sodelavec, lahko ti je drag sorodnk, ki ga imaš iskreno rad, pa se ne štekata, ne čutita. Zakaj nekaj siliti z nekim prilagajanjem in nekimi spoznanji? Neumnost.
Ne vem če je tu možnost za dva tako različna človeka; če bosta ostala skupaj, bosta zaradi spoštovanja (kar ni rečeno, da bo zveza kaj manj trdna) kot zaradi tistega iskrenega čustva.

Katenjka, tu si ga pa orenk mimo vsekala. Vsako prilagajanje še ni znak, da je veza napačna. Meni pa je všeč ta skupni razvoj, rast, da se drug od drugega še česa učita in se razdajata, ne pa da sta taka kot sta in nepripravljena na spremembe. jaz pa takšnega ne rabim.

NIč nisem mimo usekala, to je pač moje stališče v zvezi s partnersko ljubeznijo. Ne rabim nekih visokih spoznanj, da bom nekoga lahko imela rada ali pa ne. To enostavno čutiš. Ne prvič ko se s kom spoznaš, ampak pritajeno pravzaprav prihuljeno se nenadoma nezadržno zaveš tega. Če se moraš za to prilagajti, da si z nekom skupaj, potem je to prijateljstvo. Pa še to ne. V bistvu kolegialnost.
Sploh pa to, da razmišljaš, da je nekdo dober po srcu, da mu ni težko delati gospodinjskih del in podobno, da saj itak težko najdeš nekoga, ki ti je sličen… kaj je to no? Ljubezen ali računica, strah pred tem, da nisi sam?
Tako mimogrede, jaz sem zelo prilagodljiva. Če se bom kdaj znašla s kom v zvezi, sem se pripravljana odpovedati svojemu najljubšemu konjičku: lenobi. Pa istega sploh ne zahtevam od njega. ccccccc 🙂 🙂

Odvisno, ampak če predolgo izbiraš in iščeš preveč popolnega, lahko ostaneš sam.
Vse veze so tudi preračunljive, vsaj malo.
Ženske recimo nismo navdušene nad moškimi, ki ne hodijo v službo. Vsaj večina žensk se ne bi odločila za resno zvezo z moškim, ki mu ni do službe.
Za skupno življenje so tudi take stvari pomembne pa naj bodo še tako preračunljive. Če nimaš kaj za v pisker dat, ti tudi ljubezen nič ne pomaga.

Včasih česa ne maramo samo zato, ker to premalo poznamo, kar pa ne pomeni, da tega nekoč ni možno bolje spoznati in vzljubiti. Morda je prav partnestvo z nekom, ki se s čim takim ukvarja, priložnost za to, kar pa potem sploh ne pomeni, da nekdo, ki se s tem začne ukvarjati, nima svojega jaza in da to počenja samo zaradi partnerja.

Včasih česa ne maramo samo zato, ker to premalo poznamo, kar pa ne pomeni, da tega nekoč ni možno bolje spoznati in vzljubiti. Morda je prav partnestvo z nekom, ki se s čim takim ukvarja, priložnost za to, kar pa potem sploh ne pomeni, da nekdo, ki se s tem začne ukvarjati, nima svojega jaza in da to počenja samo zaradi partnerja.[/quote]Ne, ne pomeni, se pa to hitro zazna, če nekdo gre na razstavo, koncert gledališče partnerju (partnerki) na ljubo, v gore pa nekoga, ki v bluzenju po skalah ne vidi smisla, spraviš mogoče prvič in zadnjič.
Ob nekom, v kogar se zaljubiš, se ti vendar odpre nov svet, ne pa neke spone, v smislu “tako zdaj boš pa delal to in ono, da bova več skupaj. ” Kakšen je smisel v biti več skupaj, če pa en ali oba, (v kolikor drugi ni totalno neempatičen) vendar trpita??
Če pa napišem osebno izkupšnjo, pa, sem se jaz njemu več prilagajala, sem se tudi več naučila jaz od njega kot on od mene, bolj strpna sem bila jaz, kot je bil on, in še vedno zagovarjam to, da je prilagajanje (ne za vsako ceno, ampak ja) bolj na strani ženske. Če je nekdo tako pust, da ne bi imel ničesar, kar bi na njem občudovala in se posledično prilagajala, kaj naj s takim?

Polidka,
temelj ljubezenska odnosa ni v tem, da zahtevaš in prejemaš, temveč, da daješ. Če nisi pripravljena skenslati nekaj tvojega športa v korist nečesa, kar bi lahko skupaj počela, potem ti veza enostavno ni dovolj pomembna. Isto velja seveda za njega. AMPAK ti se moraš ukvarjati najprej s sabo, in potem z njim.

Pa da odgovorim an tvoje prvotno vprašanje: ko sva se midva spoznala, nisva imela skupnih hobijev. On je igral skupinske športe (košarka),hodil na neke (zame) čudne koncerte z neprebavljivo glasbo, da o tem, kaj je bral ne govorim. Jaz sem se ukvarjala intenzivno s konjeništvom, hodila v gledališče in v filharmonijo, poslušala pa striktno pop.

Po 15 letih je stanje takšno, da počneva večino stvari skupaj (sicer se zaradi služb sploh ne bi videla). Hodiva na dolge sprehode vsaj vsak drug dan (kakšno uro, pol drugo uro), med poletjem na morju plavava tudi po tri ali štiri ure, hodiva na pop koncerte, poslušat muzikle in enkrat na par let v gledališče. Edino bereva vsak “svoje”, pa domačo “telovadbo” imava vsak svojo (mož 30 min na dan, jaz 2 uri na teden). Če povzamem, sva se odpovedala oba večini hobijev v korist nečesa, kar oba delava. Ne pravim, da je to nujno in edino prav. Ampak nekaj v to smer bosta morala narediti tudi vidva, sicer bosta imela težave. Pa včasih kakšen svoj star hobi pogrešam, in takrat si privoščim “dan off” in se mu posvetim za nekaj ur.

Katenjka, če ti sama sebe ne razumeš, še ne pomeni, da te drugi ne razumejo. 🙂
Če se nekdo zanima zate in za tvoje hobije, pa res ne pomeni, da s tem izgublja svoj jaz. Lahko ga celo dopolnjuje. Ali pa se ti skozi čas nič ne spreminjaš in ostajaš bukova? 🙂

Po Katenjkini teoriji sta izgubila svoj jaz in sta prava revčeka. Težko vama. 😉

Po Katenjkini teoriji sta izgubila svoj jaz in sta prava revčeka. Težko vama. ;)[/quote]Ne vem, če jima je težko, po tolikih letih skunega življenja se moraš toliko pač (s)poznati, nekatere reči sprejmeš, nekatere spremeniš, in če ne gre za (pre)visoko ceno, ostaneš skupaj in ti je lepše. In logično je tudi, da zgubljaš svoj jaz, ker se nehote ~preveč~ brusiš. Vsaj en se, očitno, a ne? Zakaj je pa on opustil tiste čudne koncerte in kakšna glasba je to bila, ali ima pop glasba kaj višjo umetniško vrednost?

Je možno, da za koga sem, odvisno kako ima kdo postavljena merila, pač. Z bolj bukovimi od sebe nimam kaj dosti stikov, če na to nanese, jim recimo svetujem kakšno čtivo (gogoljev Plašč si že prebral?) sama sem pa vedno odprta za vsako kritiko.
Ah in mene ni težko razumeti, sem prilično preprosto bitje pod tem soncem. Vseeno pa mislim, da vsak najboljše pozna pač samega sebe in ve, kaj mu je všeč oz ne. Ah… intuicija…

Ahh, vedno, ko vidim to temo, preberem, Fantu ni všeč erekcija oz. Fant nima erekcije. A se ne bi moglo lepo kleno slovensko napisati šport ali miganje?! [sub]retorično vprašanje[/sub]

Tega, zakaj je on opustil koncerte, ne morem komentirat. Lahko pa te vprašam Katenjka, kaj pa ti, nisi nikoli ničesar opustila? Se ves čas držiš istih stvari, istih hobijev, ne iščeš in raziskuješ novih stvari, spoznavaš novih hobijev, te ne zanimajo nove in vedno nove stvari. Prebiraš skoz eno in isto knjigo? Namreč, včasih se vedeš zelo leseno, da ne rečem nerazumevajoče do ostalih.

Hja, pač sem trda in bukova, kaj morem, če ne razumem. Sem pa fascinirana nad teboj, da se ti ne zdi plehko in neumno in špekulativno to razumevanje prav vsakega…