delavke TUŠa – kako dolgo bomo še to prenašale!!!
Mercator in minusi na blagajni17. 02 2012 Avtor blagajničarka1. Tresla se je gora, rodila se je miš. Tam beri in boš razumela.[/quote]
Torej je najbolje biti tiho in prenašat vse kar nam počnejo? to hočeš povedat?[/quote]
Izvoli in beri
vilid
ZAKLJUČEK; Mercator in minusi na blagajni
15.04.12 09:50
Zaključek in poanta vsega, za vse tiste, ki sem vam šel tako grozno na živce s tedenskimi posti:
Dne, 17. O2. 2012 se je pojavila tema »Mercator in minusi na blagajni«. Ogledov 5400, sporočil 140.
Vroča tema torej… Nobena »žlahtnica«, skratka nič osebnega ni bilo zraven, pritegnila me je zgodba sama in njen razplet seveda. Odzivi so bili različni; veliko provokacije, malo pa dejanskega posluha za malega človeka, za dogajanja, ki jih je žal, vsaki dan več…
Čutil sem nepravilnost v načinu delu kot ga je opisala prizadeta avtorica posta (in še nekaj drugih za njo) oz. da se vse skupaj dogaja na neprimeren način. Da se res dogaja so potrdile še nekatere osebe in zakaj jim ne verjeti? Seveda so bila tudi zanikanja z nasprotne strani, a eni so najbrž imeli »takšno nalogo«.
Ni bil moj interes zadevo podpihovati, napihovati ali raztegovati. Nisem deloval iz ozadja, ampak s polnim imenom in priimkom sem zadevo poslal Upravi in Sindikatu. Iz sporočil je bilo razbrati, da bodo tudi posamezniki, ki so se oglasili s slabimi izkušnjami prijavili nepravilno početje. A glede na pogoje dela jim je najbrž zmanjkalo samozavesti in so počasi drug za drugim odnehali…
Zgodilo se je pričakovano. Zadeva, katera se je začela s precej ogorčenja, žalosti in prizadetosti je počasi preprosto izzvenela. Prizadeti na račun podjetja so enostavno poniknili. Lahko samo ugibam, kaj se je zaposlenim zgodilo…
Ker vem kaj se običajno v podjetjih na relaciji nadrejeni-podrejeni dogaja in predvsem na kakšen način, domnevam, da so celi kolektiv »privili in jim grozili«, zato tudi nekako razumem oz. ne razumem, da se neposredno prizadeti ne oglašajo več.
Najbolj žalostno od vsega pa je to (pa ne samo sedaj v krizi,) kako se delavci sprijaznimo, oz. nimamo dovolj lastne odločnosti, volje in moči, da si izborimo svojo zapisano pravico do spoštljivega odnosa na relaciji delodajalec-delojemalec!
Ravno v takih primerih bi morali zaposleni strniti vrsto in se delodajalcu odločno upreti. Delodajalec, ki «čuti in vidi« strah zaposlenih bo še bolj triumfira, še bolj izkoriščal, še manj spoštoval !!!
Končni rezultat:
– kljub mojemu tedenskemu objavljanju se ni zgodilo prav nič,
– pričakoval sem vsaj kakšno ZS (tako ali drugačno), tudi tega nisem dočakal,
– želel sem samo pomagat, a žal sem ostal sam…
Torej dragi vsi, še ena več kot poučna zgodba, kako smo krhki in brez hrbtenice. Še takrat, ko nekdo ponudi roko (imel sem kar nekaj somišljenikov in podpornikov), se prizadeti umaknejo v krtovo luknjo in čakajo na “boljše čase”!
In dokler bomo tako razmišljali in prav ničesar storili zase celo s podporo v ozadju, nimamo kaj druga pričakovati. In ne se pol spraševat kje smo.
Raje se vprašajmo KAJ NAS JE PRIPELJALO TAKO DALEČ!?
Prijeten oddih od mene, kot zadnji tudi jaz odhajam iz te zgodbe…
Torej je najbolje biti tiho in prenašat vse kar nam počnejo? to hočeš povedat?[/quote]
Izvoli in beri
vilid
ZAKLJUČEK; Mercator in minusi na blagajni
15.04.12 09:50
Zaključek in poanta vsega, za vse tiste, ki sem vam šel tako grozno na živce s tedenskimi posti:
Dne, 17. O2. 2012 se je pojavila tema »Mercator in minusi na blagajni«. Ogledov 5400, sporočil 140.
Vroča tema torej… Nobena »žlahtnica«, skratka nič osebnega ni bilo zraven, pritegnila me je zgodba sama in njen razplet seveda. Odzivi so bili različni; veliko provokacije, malo pa dejanskega posluha za malega človeka, za dogajanja, ki jih je žal, vsaki dan več…
Čutil sem nepravilnost v načinu delu kot ga je opisala prizadeta avtorica posta (in še nekaj drugih za njo) oz. da se vse skupaj dogaja na neprimeren način. Da se res dogaja so potrdile še nekatere osebe in zakaj jim ne verjeti? Seveda so bila tudi zanikanja z nasprotne strani, a eni so najbrž imeli »takšno nalogo«.
Ni bil moj interes zadevo podpihovati, napihovati ali raztegovati. Nisem deloval iz ozadja, ampak s polnim imenom in priimkom sem zadevo poslal Upravi in Sindikatu. Iz sporočil je bilo razbrati, da bodo tudi posamezniki, ki so se oglasili s slabimi izkušnjami prijavili nepravilno početje. A glede na pogoje dela jim je najbrž zmanjkalo samozavesti in so počasi drug za drugim odnehali…
Zgodilo se je pričakovano. Zadeva, katera se je začela s precej ogorčenja, žalosti in prizadetosti je počasi preprosto izzvenela. Prizadeti na račun podjetja so enostavno poniknili. Lahko samo ugibam, kaj se je zaposlenim zgodilo…
Ker vem kaj se običajno v podjetjih na relaciji nadrejeni-podrejeni dogaja in predvsem na kakšen način, domnevam, da so celi kolektiv »privili in jim grozili«, zato tudi nekako razumem oz. ne razumem, da se neposredno prizadeti ne oglašajo več.
Najbolj žalostno od vsega pa je to (pa ne samo sedaj v krizi,) kako se delavci sprijaznimo, oz. nimamo dovolj lastne odločnosti, volje in moči, da si izborimo svojo zapisano pravico do spoštljivega odnosa na relaciji delodajalec-delojemalec!
Ravno v takih primerih bi morali zaposleni strniti vrsto in se delodajalcu odločno upreti. Delodajalec, ki «čuti in vidi« strah zaposlenih bo še bolj triumfira, še bolj izkoriščal, še manj spoštoval !!!
Končni rezultat:
– kljub mojemu tedenskemu objavljanju se ni zgodilo prav nič,
– pričakoval sem vsaj kakšno ZS (tako ali drugačno), tudi tega nisem dočakal,
– želel sem samo pomagat, a žal sem ostal sam…
Torej dragi vsi, še ena več kot poučna zgodba, kako smo krhki in brez hrbtenice. Še takrat, ko nekdo ponudi roko (imel sem kar nekaj somišljenikov in podpornikov), se prizadeti umaknejo v krtovo luknjo in čakajo na “boljše čase”!
In dokler bomo tako razmišljali in prav ničesar storili zase celo s podporo v ozadju, nimamo kaj druga pričakovati. In ne se pol spraševat kje smo.
Raje se vprašajmo KAJ NAS JE PRIPELJALO TAKO DALEČ!?
Prijeten oddih od mene, kot zadnji tudi jaz odhajam iz te zgodbe…[/quote]
Res je. Neverjetno, kako hitro in z lahkoto se pri nas delavstvo ustrahuje. Prav otročje. Povsod, kjer sem bil zaposlen, je bilo isto. Polno nekega nezadovoljstva, ko pa predlagaš kako konkretno akcijo, pa takoj izgovori: “Jah, saj meni osebno ni hudega. Pač potrpiš, pa popoldne fušaš” Ali pa: “Kaj češ se bunit, saj ne boš nič spremenil.” Najraje pa drug drugemu: “Bodi vesel, da imaš vsaj službo.”
Sicer pa vse pove, kakšen odnos imajo ljudje na splošno do javnega izkazovanja nezadovoljstva. Vsi se sprašujejo, kdaj se bo nekomu utrgalo. Zakaj se nihče ne dvigne in upre. Zakaj vsi samo prenašajo. Redko se zastavi vprašanje v prvi osebi: “Kdaj se bo NAM utrgalo?” “Kdaj se bomo MI uprli?” Vsi bi samo čakali, da bi šli drugi v kostanj po žerjavico. Nihče se ne bi sam izpostavil ali celo česa sprožil. Če se pa že najde nekaj angažiranih, se jih največkrat zasmehuje in omalovažuje, češ, kaj se pa tile posebneži grejo. Naj gredo raje delat,
Zato je tak, kot pač je.
To sem tudi že sam spoznal, da nima smisla pomagati, dokler se ne bo večina ljudi zbudila.[/quote]
Ojla Robi, lep pozdrav. Me ni bilo dolgo, a verjemi, da nisem miroval. ” vojna na vseh frontah”, skorumpirano sodstvo, policija, tožilstvo, ko me zaprejo, boste izvedeli.
Tole si še enkrat preberimo !!!!
Res je. Neverjetno, kako hitro in z lahkoto se pri nas delavstvo ustrahuje. Prav otročje. Povsod, kjer sem bil zaposlen, je bilo isto. Polno nekega nezadovoljstva, ko pa predlagaš kako konkretno akcijo, pa takoj izgovori: “Jah, saj meni osebno ni hudega. Pač potrpiš, pa popoldne fušaš” Ali pa: “Kaj češ se bunit, saj ne boš nič spremenil.” Najraje pa drug drugemu: “Bodi vesel, da imaš vsaj službo.”
Sicer pa vse pove, kakšen odnos imajo ljudje na splošno do javnega izkazovanja nezadovoljstva. Vsi se sprašujejo, kdaj se bo nekomu utrgalo. Zakaj se nihče ne dvigne in upre. Zakaj vsi samo prenašajo. Redko se zastavi vprašanje v prvi osebi: “Kdaj se bo NAM utrgalo?” “Kdaj se bomo MI uprli?” Vsi bi samo čakali, da bi šli drugi v kostanj po žerjavico. Nihče se ne bi sam izpostavil ali celo česa sprožil. Če se pa že najde nekaj angažiranih, se jih največkrat zasmehuje in omalovažuje, češ, kaj se pa tile posebneži grejo. Naj gredo raje delat,
Za delavke iz Tuša je čas in volja, a za vselej si zapomnite, da sindikati brez podpore članov in obratno ne more narediti nič. Namesto tebe grem v štrajk, ali misliš da bom kaj uspel? Sigurno ne. Ko pa se zbere tudi članstvo sindikata Tuša in rečejo vsi enotno, ne bomo delali dokler se ne odpravi nepravilnosti, takrat pa lahko pričakuješ uspeh. Doma iz fotelja gledat kako bo nekdo namesto tebe, oziroma brez tvoje podpore se boril, verjemi, da boste še vedno hlapci.
Katastrofa! Vse res kar si zapisala 1delavka, žalostno je tudi to, da Zakon o delavnih razmerah čedalje bolj ščiti delodajalca, delavca pa tlači oz. “posužnjuje”… žalostno je to…
Rekel bom, da Slovenci ne smemo pozabit, da smo produktivni narod, da smo sposobni in imamo znanje! Tej bandi vodilni nesposobni je treba to pokazat. Zapomnite si to, govorim v imenu sebe in vseh nas Slovencev! “Edino skupaj zmoremo vse!“. Sovražnikov ni! Le benefikatorji so v Sloveniji. Njihova slabost je obsedenost z močjo in denarjem. Na njihovo žalost so znanje zanemaril. Izkoristimo to!
Zakaj ljudje teh vprašanj ne postavljate svojim sindikalnim predstavnikom? Zakaj na forumih, po oštarijah in vsepovsod drugje, samo tam ne, kjer bi bilo treba ?[/quote]
Pravilno razmišljaš.
Prejšni teden sem doživel dve absurdni, ko se je delavec bal soočit z predsednikom sindikata, ker se je želel pritožit nad delodajaljcem. HALO, kaj takšnega pa še ne.
Druga pravi, kako je fajn da sem med zaposlenimi, saj le tako zvejo kaj od mene. Na vprašanje, kdo je njen sindikalni zaupnik, mi pa ni znala odgovorit. To je njen bližnji sodelavec. Skupaj delata 8. let.
Iz teh dveh primerov lahko sklepate, da je delavec totalno nezainteresiran in preplašen, da se še svojih ljudi boji.
Zakaj ljudje teh vprašanj ne postavljate svojim sindikalnim predstavnikom? Zakaj na forumih, po oštarijah in vsepovsod drugje, samo tam ne, kjer bi bilo treba ?[/quote]
Pravilno razmišljaš.
Prejšni teden sem doživel dve absurdni, ko se je delavec bal soočit z predsednikom sindikata, ker se je želel pritožit nad delodajaljcem. HALO, kaj takšnega pa še ne.
Druga pravi, kako je fajn da sem med zaposlenimi, saj le tako zvejo kaj od mene. Na vprašanje, kdo je njen sindikalni zaupnik, mi pa ni znala odgovorit. To je njen bližnji sodelavec. Skupaj delata 8. let.
Iz teh dveh primerov lahko sklepate, da je delavec totalno nezainteresiran in preplašen, da se še svojih ljudi boji.[/quote]
Poznam veliko prodajalk in vem, da jih je zelo malo včlanjenih v sindikat. Mogoče bi morali sindikalisti najprej narediti malo reklame zase. Če bi več delavk bilo vključenih v sindikat, bi si jih mogoče več upalo opozarjat na nepravilnosti. Vem da se počutijo ogrožene, da dnevno doživljajo mobinge, bojijo se izpostavljati, saj roko na srce to nikoli ne prinese nič dobrega, ker ponavadi ostaneš sam, sodelavci pa rep med noge. Začaran krog.
Kaj pa jaz vem, samo razmišljam naglas. Srce me boli, kako se dela z narodom. Ampak kot je že bilo omenjeno, nihče se ne bo boril namesto tebe, S TABO PA!
Pravilno razmišljaš.
Prejšni teden sem doživel dve absurdni, ko se je delavec bal soočit z predsednikom sindikata, ker se je želel pritožit nad delodajaljcem. HALO, kaj takšnega pa še ne.
Druga pravi, kako je fajn da sem med zaposlenimi, saj le tako zvejo kaj od mene. Na vprašanje, kdo je njen sindikalni zaupnik, mi pa ni znala odgovorit. To je njen bližnji sodelavec. Skupaj delata 8. let.
Iz teh dveh primerov lahko sklepate, da je delavec totalno nezainteresiran in preplašen, da se še svojih ljudi boji.[/quote]
Poznam veliko prodajalk in vem, da jih je zelo malo včlanjenih v sindikat. Mogoče bi morali sindikalisti najprej narediti malo reklame zase. Če bi več delavk bilo vključenih v sindikat, bi si jih mogoče več upalo opozarjat na nepravilnosti. Vem da se počutijo ogrožene, da dnevno doživljajo mobinge, bojijo se izpostavljati, saj roko na srce to nikoli ne prinese nič dobrega, ker ponavadi ostaneš sam, sodelavci pa rep med noge. Začaran krog.
Kaj pa jaz vem, samo razmišljam naglas. Srce me boli, kako se dela z narodom. Ampak kot je že bilo omenjeno, nihče se ne bo boril namesto tebe, S TABO PA![/quote]
Kaj pa misliš, da bo sindikat nardil?! Do sedaj je še vsak samo zmešal d***k pa pobiral članarino in to je to!
Pred leti sem bila v eni taki službi, vsi do amena nezadovoljni, vse v d***ku, nobene volje, nobene motivacije,… Ker sem nekaj časa živela v tujini, mi ni bilo normalno, da ljudje ne izrazijo nezadovoljstva. In jaz tako sodelavce pozovem, da skličemo sestanek s šefom in mu povemo v obraz, kar nas “teži”. Vsi so bili za in imeli polna usta vsega!
Ko pa je prišel dan D, sem ostala sama! Nihče več nič ni vedel, naenkrat ni bilo več tako hudo, lahko bi bila srečna, da imam službo, itd.
Valjda sem bila jaz potem najslabša, pa nič mi ne paše, pa kako se igram s službo!
Takrat sem se zaklela, da se nikoli več, ampak res nikoli ne postavim za koga drugega! Vsak ima jezik, če mu je hudo, naj pove ali pa naj trpi! Takega klečeplazenja kot ga vidiš v Sloveniji, nisem doživela nikjer!
Resnično me zanima, kje je tista meja, do katere lahko Slovence ponižuješ? Vidim, da lahko po večini hodiš, jih popljuvaš, jim daš v nič in so na koncu še srečni, da lahko delajo! Za položnice!
Zato je tak, kot pač je.
To sem tudi že sam spoznal, da nima smisla pomagati, dokler se ne bo večina ljudi zbudila.[/quote]
Ojla Robi, lep pozdrav. Me ni bilo dolgo, a verjemi, da nisem miroval. ” vojna na vseh frontah”, skorumpirano sodstvo, policija, tožilstvo, ko me zaprejo, boste izvedeli.[/quote]
Če te ne bo pospravila kakšna “udbo” mafija, ker ogrožaš (mafijsko) državo. 🙂
Tako je…Dokler bodo ljudje sami dovoljevali ponižanje in izkoriščanje, jim ne more nihče pomagati.
Isto je v partnerskem odnosu..Če ženska dovoljuje, da jo mož pretepa, ji nihče ne more pomagati.
Prvič, volitve so same sebi namen če na njih samo izbiraš katera mafija bo vodila državo naslednjih par let (izbereš pač katera barva ti je bolj všeč, bela, rdeča ali pa roza), ker pri nas je volilni sistem organiziran tako, da imajo glavno besedo stranke in ne državljani ki na njih kandidirajo, tako da imamo v praksi partitokracijo ne demokracije. Poudarjam, ne živimo v svobodi, temveč ILUZIJI svobode. Najtežje je sneti verige, ki jih niti ne vidiš (krediti itd…).
Drugič, kako lahko nekdo trdi da je oseba, ki je odkrito sodelovala z nemško okupacijo, delovala v interesu ljudstva? Še posebej če veš, da so po nacistični/fašistični ideologiji vsa slovanska ljudstva bila inferiorna in dobra le za prisilno delo. Če ne bi sile osi izgubile vojne bi verjetno mi zdaj bili neki pseudo-narod kakor vindišarji ali pa južni avstrijci, če bi sploh obstajali. Da ilustriram poanto, v mojem domačem kraju je še vedno viden zbledel napis iz fašistične okupacije na fasadi stare hiše kjer piše “Qui si parla soltanto italiano” (Tu se govori le italijansko). Brez uspešnega odpora in podpisa dolomitske izjave tudi komunisti ne bi mogli izvesti revolucije po vojni (v primeru enotnega odpora brez slovenskih podrepnikov seveda).
Preden mi začne kdo gor metati komunistične prednike in ideološko obarvanost povem, da sem imel na eni strani dedka pri partizanih, na drugi pa pri domobrancih. Po političnem prepričanju v sloveniji mi je pa še najbližje piratska stranka (edini očitno zagovarjajo moje interese), vse druge večje stranke (SD,PS,SDS,SLS,NSI,Virantje…) so itak samo pesek v oči. Namesto ene partije, jih imamo zdaj vsaj 5.
Zdaj ste že malo zatavali. A če pokomentiram prvo objavo: Dokler bo ostalo samo pri pisanju na forumih, se ne bo zgodilo NIČ, popolnoma NIČ. Vedno slabše bo, če nihče ni pripravljen narediti NIČ za skupno dobro ampak samo čakati in pljuvati. To je potrata energije.
Minus na blagajni morajo kriti še marsikje drugje in to ve vsak, ki dela na blagajni, tako, da delo na blagajni ni tako enostavno, ker moraš biti ves čas pozoren na denar, na izdajo računov, dobavnic, naročilnic, vnosa količin, popustov, zapisa pik itd itd itd.
Nasvet? Nehaj tarnat, ta služba očitno ni za take, ki tarnate in vidite vse negativno. Nekdo za vami jo bo opravljal z večjim veseljem. Če se niste zmožni prilagoditi razmeram, zamenjajte službo. Seveda to ni enostavno, a brez truda se nikoli nič ni zgodilo. Pošlji ta sestavek z opisom problematike in predlogi nadrejenim (ali nekomu nad njimi) in počakaj na ukrep, če ti bo lažje. Če ne probaš, ne veš. Tebi je v interesu opravljati svoje delo kvalitetno in s čimmanj stresa. To je to. Glavo pokonci!
V Tušu sem že 15 let,od srednje šole dalje…ni briljantno,plače slabe,odnosi tak tak..enkrat bolje,drugič slabše….
Ampak,ker imam narejeno samo srednjo trgovsko šolo,niti ne morem nikjer v štacuni pričakovat večje plače.Prav mi je,zakaj se pa nisem bolj učila,vse pogoje sem imela.Da bi naredila,da bi bilo kaj boljše..ne,ker v šolo se mi ne da vpisat,ker se mi sedaj pri 30+ ne da več učiti.In kje je tu problem?Največji problem sem jst sama,ker se ne zganem.Ker mi očitno v pozavesti tako paše.Zato se pa ne pritožujem in delam.
Forum je zaprt za komentiranje.