A ljubite koga na skrivaj?

A ljubite koga na skrivaj? Zakaj ga/jo ljubite in zakaj nista skupaj? Je ljubezen obojestranska?

Bil je moj življenjski učitelj. Nikoli nisva bila intimna.
Ljubim ga zaradi tega, ker mi je na nek poseben način dal del sebe, ker me je v zelo kratkem času naučil nemogoče in me s tem pripravil do tega, da gledam drugače na svet okrog sebe. Pokazal mi je stvari, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Čutim, da je ljubezen obojestranska – govorila sva v jeziku, ki sva ga samo midva razumela. Žal me je moral spustiti, ker je vedel, da imam določene poglede – prepričanja na življenje in da ne bi pristala na to zvezo. Nikoli pa se ne ve, mogoče pa bova kdaj v objemu zajokala od sreče.
Vem, da bo do mojega zadjega diha imel posebno mesto v mojem srcu. Vsak dan se mu v mislih zahvalim, ga objamem, poljubim in pobožam po licu.

On je meni dal nekaj najdrogocenejšega v mojem življenju. Jaz njemu nič, razen malenkost kot je del prostora v srcu in mislih. Lahko bi trdila, da je za eno popolno neznanko žrtvoval svoje zdravje.
Ni iluzija, ampak resničen človek – popolna duša za mojo dušo. Moški, ki mi je bil verjetno v tem življenju namenjen kot učitelj in kot zdravitelj. Upanje nikoli ne umre. Mogoče pa je še kaj ostalo v tem paketu zame in še ni prišel pravi trenutek, da vzamem.

On je meni dal nekaj najdrogocenejšega v mojem življenju. Jaz njemu nič, razen malenkost kot je del prostora v srcu in mislih. Lahko bi trdila, da je za eno popolno neznanko žrtvoval svoje zdravje.
Ni iluzija, ampak resničen človek – popolna duša za mojo dušo. Moški, ki mi je bil verjetno v tem življenju namenjen kot učitelj in kot zdravitelj. Upanje nikoli ne umre. Mogoče pa je še kaj ostalo v tem paketu zame in še ni prišel pravi trenutek, da vzamem.
[/quote]
da ljubiš nekoga s katerim nisi? Bistvo ljubezni je da jo živiš v odnosu, da jo neguješ, daješ in dobivaš v odnosu.
Drugače je brez pomena – jaz v tej tvoji ljubezni ne vidim nobenega pomena, razen tega, da sama sebe mučiš.
A da je za neko neznanko žrtvoval zdravje – zakaj, ga je prisilila? si mislim,da je najbrž sam to hotel in tako izbral. Mu je bila več kot ti – očitno. Ja, vem težko slišati, ampak resnično, če bi si želel ne žrtvovati in biti s teboj, če bi imel željo biti s teboj, bi to tudi naredil. je ni sile, ki bi mu to preprečila.
Takšno je moje mnenje.

Avtorica, samo ne reči, da si sedaj v zvezi, imaš otroke, ampak ljubiš pa drugega?

On je meni dal nekaj najdrogocenejšega v mojem življenju. Jaz njemu nič, razen malenkost kot je del prostora v srcu in mislih. Lahko bi trdila, da je za eno popolno neznanko žrtvoval svoje zdravje.
Ni iluzija, ampak resničen človek – popolna duša za mojo dušo. Moški, ki mi je bil verjetno v tem življenju namenjen kot učitelj in kot zdravitelj. Upanje nikoli ne umre. Mogoče pa je še kaj ostalo v tem paketu zame in še ni prišel pravi trenutek, da vzamem.
[/quote]
ti dodam še ko berem do konca tvoj prvi post…
ja groza no, v mislih se nekomu zahvaljuješ in ga poljubljaš – oprosti ampak to je iluzija, živo mučenje samega sebe. In zakaj se prepričuješ sama sebe da je tebi to nek učitelj in še celo zdravitelj. Če bi bil “zdravitelj” bi bil s teboj,da bi si lahko vzajemno izkazovala to ljubezen in jo živela.
Po tem kar pišeš je prej mučitelj oz. si ti sama svoj, ker vztrajaš v nečem česar v realnosti ni. V reali ga ni zraven tebe v reali ta tvoja ljubezen nima nobene vrednosti in je brez pomena. Vrednost in pomen zate in za osebo, ki ji je namenjena dobi šele, ko jo lahko izkazuješ osebi in jo z njo udejanjaš v življenju, to osrečuje… to kar pa ti počenjaš je pa prej “samomor” duše in slej kot prej te bo potolklo na tla. ljubezen na skrivaj onesrečuje, ne pa osrečuje. Ni nobena učiteljica še manj so to ljudje, ki jim ali ni vredna ali se nanjo ne odzivajo. To je mučenje ne pa neka radost.
zamisli si tiste, ki gredo skupaj na sprehod in sedijo na klopci objeti, se pogovarjajo.
Kaj imaš ti – v mislih lahko samevaš, pogovarjati s človekom se ne moreš, objeti nikogar ne moreš, nihče ne objame tebe – torej ta tvoja ljubezen je brez smisla, samo v depresijo te spravlja in dela nesrečno.

Zelo simpatičen mi je pa nekdo z MONa in to starejšiiiiii od mene. Pa ne okoli govoriti.

To kar ste napisali v uvodnem postu se zelo lepo bere in mi je všeč. Samo tej obliki ljubezni bi lahko rekel, da je neke vrste nesrečna ljubezen. Ljubezen, ki se ni realizirala iz takšnih ali drugačnih razlogov. Tudi sam pri sebi poznam nekaj podobnega, samo, da o tem nočem govoriti.

On je meni dal nekaj najdrogocenejšega v mojem življenju. Jaz njemu nič, razen malenkost kot je del prostora v srcu in mislih. Lahko bi trdila, da je za eno popolno neznanko žrtvoval svoje zdravje.
Ni iluzija, ampak resničen človek – popolna duša za mojo dušo. Moški, ki mi je bil verjetno v tem življenju namenjen kot učitelj in kot zdravitelj. Upanje nikoli ne umre. Mogoče pa je še kaj ostalo v tem paketu zame in še ni prišel pravi trenutek, da vzamem.
[/quote]
Povej kaj več? Kako je zate žrtvoval svoje zdravje, kaj te je (na)učil?..

Meni tudi. Bom tiho.

Všeč mi je ena Mona.

Lepe, tople misli. Koristno za vse vpletene.

Jaz pa – odkar sem odrasel, ljubim direktno in jasno, brez skrivanj. Imam srečo, da lahko. Vsi vemo, kar je treba vedeti in ničesar ni, kar bi bilo treba skrivati.

Lepe, tople misli. Koristno za vse vpletene.

Jaz pa – odkar sem odrasel, ljubim direktno in jasno, brez skrivanj. Imam srečo, da lahko. Vsi vemo, kar je treba vedeti in ničesar ni, kar bi bilo treba skrivati.
[/quote]
Zakaj bi človek, ki ljubi iskreno to skrival? Če je iskrena ljubezen je lahko ponosen, če jo izpove, ne pa da se jo skriva kot bi se jo sramoval.

Ja, ljubim. Verjetno je pozabil, da sem kdaj obstajala, nič nisva imela. Običajno razmišljam o njem pred orgazmom in med orgazmom, pa tudi sicer včasih. Ne o telesu, pač o njem. Vem, da ni zdravo. Ne vem, kako naj neham. Razmišljala sem, da bi morala, ker je psihopatsko, ampak nisem nehala.

Ljubim samo sebe, na skrivaj.

da ljubiš nekoga s katerim nisi? Bistvo ljubezni je da jo živiš v odnosu, da jo neguješ, daješ in dobivaš v odnosu.
Drugače je brez pomena – jaz v tej tvoji ljubezni ne vidim nobenega pomena, razen tega, da sama sebe mučiš.
A da je za neko neznanko žrtvoval zdravje – zakaj, ga je prisilila? si mislim,da je najbrž sam to hotel in tako izbral. Mu je bila več kot ti – očitno. Ja, vem težko slišati, ampak resnično, če bi si želel ne žrtvovati in biti s teboj, če bi imel željo biti s teboj, bi to tudi naredil. je ni sile, ki bi mu to preprečila.
Takšno je moje mnenje.
[/quote]

Jaz sem bila tista neznanka, kateri je dal nekaj najdragocenejšega. Zakaj prav meni? Mogoče kdaj izvem.

Jaz sem bila tista neznanka, kateri je dal nekaj najdragocenejšega. Zakaj prav meni? Mogoče kdaj izvem.
[/quote]

Veš kaj vse so tipi sposobni rečt za en špric?

Ne, samska sem. Jaz, ko ljubim, ljubim samo enega.

On je meni dal nekaj najdrogocenejšega v mojem življenju. Jaz njemu nič, razen malenkost kot je del prostora v srcu in mislih. Lahko bi trdila, da je za eno popolno neznanko žrtvoval svoje zdravje.
Ni iluzija, ampak resničen človek – popolna duša za mojo dušo. Moški, ki mi je bil verjetno v tem življenju namenjen kot učitelj in kot zdravitelj. Upanje nikoli ne umre. Mogoče pa je še kaj ostalo v tem paketu zame in še ni prišel pravi trenutek, da vzamem.
[/quote]

Verjetno je pričakoval kaj telesnega v zameno, kakor vsi ti guruji, če ni prestar? 🙂
Po drugi strani pa narcisističnim “duhovnim učiteljem” že ustreza pozornost in občutek, če že niso obkroženi z mladimi ženskami, da imajo za vse in vsakogar nasvet, dokler jih ovčice samo poslušajo, kakor pa da bi sami raziskovali življenje.

Evo, 1001 nasvet za pasivne, čisto preveč sprejemljive ljudi, ki nimajo poguma se podati na lastno življenjsko odisejado, pa se raje nanašajo na druge, da jim prodajajo ideologijo, kakor pa da bi imeli malo več zaupanja in vere vase ter se podali na raziskovanje z lastno barko:
https://www.youtube.com/watch?v=3J-cYxxHQGQ

Pravi “duhovni učitelj” ti ne more dati napotkov za življenje, ker jih ni, te hkrati ustvarjaš na skozi zelo osebno konstalacijo preteklosti in sedanjost, in ker je Pot za vsakega posameznika drugačna:

A monk asked Master Haryo, “What is the way?’
Haryo said, “An open-eyed man falling into the well.
Zen Koan

Torej ta odgovor v enem hipu razbije vse racionalistične konstrukte ali predpostavke v naših glavah, kar pomeni, da ni odgovora, ampak je samo neskončno, brezmejno možnosti v vsakem trenutku, ki ga živimo.

Do odgovorov ali resnic, ki so spremenljive in dihajo skupaj z odsekom poti, na katerem se trenutno nahajamo (življenjsko obdobje, izkušnje) , se mora vsak sam dokopati zaradi relativnosti resnice. Moja resnica ni tvoja resnica, in obratno.

Ne, samska sem. Jaz, ko ljubim, ljubim samo enega.
[/quote]
Madona no, zakaj pol nisi z njim? Poročen, a?

Globoko v srcu jo menda še vedno ljubim, a grem dalje. Še vedno skoraj dnevno pomislim nanjo (občasno jo sanjam, kar običajno nobene druge ne, a zadnje čase dosti redkeje), pa se sprašujem, kako ji gre v življenju in ali tudi ona kdaj pomisli name (v resnici je name verjetno že zdavnaj pozabila).

V nekem smislu se mi je zdela “popolna” ali “prava”, čeprav sva si bila v marsičem različna, na prvem mestu v ne-veroizpovedi in letih. Preprosto všeč mi je bila in me kemično-električno-magnetično privlačila bolj kot katerakoli dotlej ali potem.

Tudi midva nisva bila kakorkoli intimna.
Glede na to, da je moj poskus zbližanja (sicer nekako vljudno) zavrnila in kmalu zatem odšla iz mojega življenja, ne morem reči, da je ljubezen bila obojestranska, čeprav se mi je zdelo, da je sprva kazala neke znake “interesa”. Kaj je resnica in kaj so bili njeni resnični razlogi, pogledi, občutki in razmišljanja, nikoli nisem zmogel izvedeti, saj je bila najina verbalna komunikacija na nek način omejena, delno tudi zaradi te moje “naelektrenosti”. Potencialnih njenih razlogov za zavrnitev bi lahko naštel 100 in sem zato lahko le sklepal, da je bilo krivih nekaj teh. Nekaj časa sem se počutil zelo manjvrednega, a sem tudi to prerastel.

Kakorkoli že, upam, da so ji moji nasveti kako pripomogli v življenju. Nažalost je to, da je ona prišla v moje življenje v tistem težavnem obdobju meni prineslo samo še večje sranje in bi jo po svoje lahko sovražil za to, pa je nikoli nisem, ljubil sem jo vseeno in nič manj. Najbrž se temu reče duhovna lekcija iz brezpogojne ljubezni.

Mah q*rc pa takšna ljubezen… še vedno iščem “pravo”, karkoli že to pomeni.

Super, krasno, mi je neskončno všeč. Samo na pravega je treba misliti, pa se dogajajo intenzivno globoki orgazmi. :)))
To je pa res več kot fajn. To skrivnost doživljanja orgazmov mora poznati vsaka ženska. :)))

A ni zanimivo, kako ljudje žvrgolijo o “neizpolnjeni ljubezni” in pesnijo neke cukraste verze, za “neizpolnjenim” se pa skriva samo eno: nista se pofukala.

Ljubezen torej je fúk, brez fuka prave ljubezni, kot kaže, ni.

Globoko v srcu jo menda še vedno ljubim, a grem dalje. Še vedno skoraj dnevno pomislim nanjo (občasno jo sanjam, kar običajno nobene druge ne, a zadnje čase dosti redkeje), pa se sprašujem, kako ji gre v življenju in ali tudi ona kdaj pomisli name (v resnici je name verjetno že zdavnaj pozabila).

V nekem smislu se mi je zdela “popolna” ali “prava”, čeprav sva si bila v marsičem različna, na prvem mestu v ne-veroizpovedi in letih. Preprosto všeč mi je bila in me kemično-električno-magnetično privlačila bolj kot katerakoli dotlej ali potem.

Tudi midva nisva bila kakorkoli intimna.
Glede na to, da je moj poskus zbližanja (sicer nekako vljudno) zavrnila in kmalu zatem odšla iz mojega življenja, ne morem reči, da je ljubezen bila obojestranska, čeprav se mi je zdelo, da je sprva kazala neke znake “interesa”. Kaj je resnica in kaj so bili njeni resnični razlogi, pogledi, občutki in razmišljanja, nikoli nisem zmogel izvedeti, saj je bila najina verbalna komunikacija na nek način omejena, delno tudi zaradi te moje “naelektrenosti”. Potencialnih njenih razlogov za zavrnitev bi lahko naštel 100 in sem zato lahko le sklepal, da je bilo krivih nekaj teh. Nekaj časa sem se počutil zelo manjvrednega, a sem tudi to prerastel.

Kakorkoli že, upam, da so ji moji nasveti kako pripomogli v življenju. Nažalost je to, da je ona prišla v moje življenje v tistem težavnem obdobju meni prineslo samo še večje sranje in bi jo po svoje lahko sovražil za to, pa je nikoli nisem, ljubil sem jo vseeno in nič manj. Najbrž se temu reče duhovna lekcija iz brezpogojne ljubezni.

Mah q*rc pa takšna ljubezen… še vedno iščem “pravo”, karkoli že to pomeni.
[/quote]
Kriviš jo, da je prišla v tvoje življenje v napačnem obdobju, hkrati pa pišeš,da je ona tebe zavrnila. To nič ne pije vode, kar nekaj zmedeno in zmešano. Če si ji tako zmešano in medlo kazal naklonjenost ji en čas govoril sladko in ji obljubljal, hkrati pa govoril,da je v napačnem času v tvojem življenju potem pač se ne čudim,da te je zavrnila. krivda je pa na tebi. je že nisi želel očitno, ker je bil zate kao napačen čas. Samo potem ne jamraj. Nihče pa ne bo nate čakal, če imaš voljo in željo iz nepravega, za ljubezen narediš pravi čas. vse je stvar volje, je že nisi imel očitno.

ti dodam še ko berem do konca tvoj prvi post…
ja groza no, v mislih se nekomu zahvaljuješ in ga poljubljaš – oprosti ampak to je iluzija, živo mučenje samega sebe. In zakaj se prepričuješ sama sebe da je tebi to nek učitelj in še celo zdravitelj. Če bi bil “zdravitelj” bi bil s teboj,da bi si lahko vzajemno izkazovala to ljubezen in jo živela.
Po tem kar pišeš je prej mučitelj oz. si ti sama svoj, ker vztrajaš v nečem česar v realnosti ni. V reali ga ni zraven tebe v reali ta tvoja ljubezen nima nobene vrednosti in je brez pomena. Vrednost in pomen zate in za osebo, ki ji je namenjena dobi šele, ko jo lahko izkazuješ osebi in jo z njo udejanjaš v življenju, to osrečuje… to kar pa ti počenjaš je pa prej “samomor” duše in slej kot prej te bo potolklo na tla. ljubezen na skrivaj onesrečuje, ne pa osrečuje. Ni nobena učiteljica še manj so to ljudje, ki jim ali ni vredna ali se nanjo ne odzivajo. To je mučenje ne pa neka radost.
zamisli si tiste, ki gredo skupaj na sprehod in sedijo na klopci objeti, se pogovarjajo.
Kaj imaš ti – v mislih lahko samevaš, pogovarjati s človekom se ne moreš, objeti nikogar ne moreš, nihče ne objame tebe – torej ta tvoja ljubezen je brez smisla, samo v depresijo te spravlja in dela nesrečno.
[/quote]

Mene ta ljubezen ne onesrečuje, ampak mi daje moč. Nisem obsedena z njim in ne mislim nenehno nanj. Ko se spomnim nanj, mi je toplo pri srcu, na obrazu mi zasije nasmeh in ne trpim zaradi njega. Ko me v življenju kaj podre, ga v mislih objamem in pri njem najdem tolažbo. Ne hrepenim po tem, da bi bila skupaj, ampak jemljem kar mi življenje ponuja. Priznam, da ga včasih pogrešam.Predvsem takrat, ko ne najdem odgovora na kakšno življenjsko vprašanje, ampak se potem pač sama potrudim, da pridem do rešitve.
Verjetno bo ljubezen do njega enkrat ugasnila in bo ostala samo še hvaležnost. Sem bila v dolgi zvezi. Že nekaj časa sem samska in prav nič mi ne manjka. Po naravi sem vesela in se rada družim.V svoji koži se prav dobro počutim in že nekaj časa ne hrepenim po moškem dotiku ali objemu. Imam prijatelje/ce, ki me objemajo in mi to zaenkrat zadostuje. Ko se bo pa nekdo našel ob pravem času na pravem mestu, pa vem, da bom ga pripravljena sprejeti v svoje življenje.

A ni zanimivo, kako ljudje žvrgolijo o “neizpolnjeni ljubezni” in pesnijo neke cukraste verze, za “neizpolnjenim” se pa skriva samo eno: nista se pofukala.

Ljubezen torej je fúk, brez fuka prave ljubezni, kot kaže, ni.
[/quote]

Zato pa rečemo tem stvarem, da se lepše sliši ljubljenje. Pri tem se znajo tudi čustva intenzivno prebuditi. Orgazmi so pa seveda največja nagrada.