Zapuščinska razprava iz pekla
Drugih ne moreš spreminjati.
Lahko daš samo zgled in jim poveš kakšne bodo posledice, pa še to ponavadi preslišijo. Je pa tako, da se praviloma skregajo med sabo tisti, ki so bili že prej siti drug drugega in so bili na zunaj prijazni samo zaradi lepšega – in so zdaj vsi srečni, da imajo “uržah” se skregat.
ko smo mi bili na zapuščinski razpravi, smo edino mi bili tam brez odvetnikov in končali hitro.
Ostali v čakalnici (več razprav hkrati v različnih sobah) vse strani so bili s svojimi odvetniki :))))
prav grozno je bilo videt, noben se ni medseboj pogovarjal…
[/quote]
Imam enako izkušnjo, prav težko je bilo gledati ostale, ki so čakali na razprave. Tišina, šepetanje z odvetniki, priprava papirjev, le pri nas smo sedeli skupaj in se normalno pogovarjali o vsem, še največ o pokojnem staršu.
Moja mama je na sodišču, ko se je lahko izjavila, edina od petih vstala in rekla: Na misel mi ne pride, da bi tožila kateregakoli od bratov in sester, še najmanj pa očeta. Verjamem v institucijo prava in pričakujem, da bo razdeljeno kot mi po zakonu pripada. Ko so se vsi sporekli, sposkregali, leta dolgo plačevali odvetnike, postali smrtni sovražniki, je moja mama bila na obravnah bolj ali manj le prisotna, na koncu je šlo premoženje praktično v nič, saj je večino požrl večleten zapuščinski in sodni postopek, tako da je mama dobila ven približno enako kot vsi ostali, skoraj nič. S tem, da je njej ostalo precej več živcev kot ostalim. Enega je pobral rak še sredi postopka, tako se je grizel, dva sta hudo zbolela, eden se je sprl tudi z otroci, skratka cela štala. Meni osebno ni nobeno premoženje vredno tega gneva in fajtanja. Imejte in požrite, če ste požrtni. Res. Dokler so starši živi, sem že ustvarila, kolikor potrebujem.
Pozabljate, da je za 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} takih primerov, ko se svojci med sabo gledajo samo še preko odvetnikov, kriv zapustnik.
Meni to nikoli ni bilo jasno. Vlačiš skupaj celo življenje. Povojna generacija gradila socialistične “gradove” celo na svojih plečih…. Potem pa da nisi sposoben spisat na kakršenkoli list papirja, pa magar na loto srečko, dveh stavkov komu gre kaj, ter spodaj podpis in datum.
Če se lahko distanciraš in umakneš od tega, se daj. Ne zaostruj, ne podpihuj. Če si ti dedič, vzemi, kar se ti ponudi, tudi če je na prvi pogled manj, kot naj bi bilo. Če je mož/partner, ga ne spodbujaj k prepiru, temveč k umiku. Razen če ne delite milijonov. Da se bom jaz kregala nekaj let za 10, 20 jurjev ali neko staro hišo, ki je praktično samo še za porušit, hvala lepa.
Mi smo vse rešili že prej, na zapuščinsko smo šli samo po zapisnik, mislim, da je vse skupaj trajalo 15 minut, kolikor pač sodnik narekuje za zapisnik. Čakajoči so prav komentirali, da smo bili hitri. Mogoče še to: delitev ni bila enakomerna, nismo vsi dobili enako. Ampak je bila pravična oz. v skladu s potrebami.
Ti moraš biti pa še zelo mlad glede na tvoje razmišljanje. Ob smrti nihče nič ne vzame s sabo, zato njegovo premoženje ostane dedičem. Tisto tuje postane tvoje. Če pa želiš prepustiiti svoj delež drugim dedičem pa ti nihče ne brani. Nekdo bo pač podedoval kar je pokojni zapustil.
[/quote]
jaz kot dedič nimam pravice govoriti ali bom premoženje dobil jaz ali kdo drug
o tem naj pravično odloči sodišče
Ko sem prišla na zapuščinsko razpravo, premoženja ni bilo, ker si je sestra vse dala prej podariti. Morala sem jo tožiti za nujni delež. Lastno sestro. Edino.
Nisem mogla verjeti, saj sem velikokrat skrbela zanjo, je 7 let mlajša.
Tako sem jo imela rada. Vse je uničila. Žal.
Od takrat ne govorim z njo.
S takimi ljudmi ne želim imeti opravka.
To je zato, ker starši umrejo brez oporoke. Pri nas bo tudi hudo, ker je brat obupen, narcisoidni sociopat, ki je prepričan, da mu vse pripada, nama s sestro pa nič. In tu se bomo zapeli. Starši pa nočejo to urejati z oporoko ampak prepustijo dedičem, da se skregajo. Moj oče je labilen človek, prepričana sem ,da ni sposoben napisati oporoko. Raje bo umrl brez da karkoli uredi. Tu so dejansko krivi starši, ne dediči
Če bi bila malo bolj pametna bi vedela kakšno je dedovanje po zakonu. Če boš pa “pametna” si boš vzela odvetnika.
Najboljše pa je, da se odrečeš dediščini in ne bo nobene zamere.
Dobro da so bil vaši starši tako sposobni, da so, ali ohranili tisto, kar so sami dedovali ali ustvarili nekaj za dedovanje.
Za take stvari ni kriv nihče drug kot starši. Pač butasta logika da mora vso premoženje imeti do smrti na sebe, pol se bodo pa že zmenili. Egoistične Jugoslovanske generacije. Jaz sem našima dvema lepo rekel, napišite oporoko, drugače bo hudo. Seveda pametna nista tega naredila. In po smrti očeta sta se sestri na smrt skregali. Le zakaj.
Forum je zaprt za komentiranje.