Nefunkcionalna družina – zakompleksani odrasli?

Mene pa zanima, če ste tisti, ki ste bili kot otrok v disfunkcionalnih družinah zdaj kot odrasli tako normalni, imate normalne odnose z nasprotnim spolom, imate prijatelje ali pa ste polni kompleksov, sovraštev, travm?
Tu gor se občasno pojavljajo teme tipa, ki je iz disfunkcionalne družine in je totalno zakompleksan in sovražen do žensk. Kaj pa tako nasplošno, ostalim je kaj bolj uspelo?

Prvič slišim za ta izraz – disfunkcionalna družina. Zanimivo. Ampak saj vsi vemo, koliko škode se lahko otroku naredi v otroštvu. Še vseeno pa verjamem v to, da se morajo odrasli naučiti premagovati stare, slabe vzorce in začeti živeti drugače. Sicer si lahko v depri celo življenje.

Jah, jst sm lep primer nekoga, ki mu je ratal v lifu. Sixpeki, lepa čista koža, šarmer, znam mežikat, dvignit levo in desno obrv, perfektni zobje, nasmeh še perfektnejši od Jacksona, James Bond 007, z vsako zaseden, skoooooos <3

EB – ti si takšen kot jaz, nisi predelal travm.

Tu si ga pa mimo vžgal, poba. Jst sem lep, mlad, poln energije, pozitivno naravnan, optimističen,…vse najtabolj.

To lahko vsak napiše. Ko pa vsak dan izbruhneš na forumu, se pa tvoja lepota kar izgubi, kot sixpacki v debeli starunklji. :))

Pa brez zamere debela starunklja. Ta izraz sem uporabil samo zato, ker vem kako dobro si ga EB zna predstavljati. Nima veze s teboj.

EB in jaz sva iste sorte. Samo jaz si težave priznam, on pa ne.

Če se moja lepota izgubi samo v tvojih očeh in tebi podobnih luzerjev, potem to več kot očitno pomeni, da delam nekaj dobrega 🙂

Ma kake težave. Moje težave, problemi se ne kopičijo, jaz jih rešujem vsak dan sproti. Be a man, don’t be a pussy & stop whining. Ampak kaj takega dopovedat povprečni neambiciozni Moni tu gor je že kriminal. Potem pa samo še vprašanje časa kdaj dobiš nazaj “ti ne veš kaj je depresija, ne veš kako je, ko si na tleh, don’t judge me until you’ve walked in my shoes, weeweee”. A bunch of pussies 🙂

Iluzije.

Jaz sem tudi ful lep moški in to je res, ker mi je mama to vedno govorila.

Samo, da še ne veš kaj. :))

Prvi korak k ozdravitvi recimo alkoholika je to, da si sam sebi prizna alkoholik.

Skoraj ni človeka, ki ne bi imel kakšne travme ali pa, da ne bi soočal s kakšno težavo, ki pač ni lahkotno rešljiva.
Sovražiti nikdar nisem znala, sem pa spoznala tudi to čustvo nekoč pred leti. Ampak mi je pripomoglo le toliko, da se pač s takšnimi čustvi ne ubadam več ob spoznanju, še manj, da bi se družila s takšnimi ljudmi. Čustvo sovraštvo je skrajnost, ko te nekdo dalj časa vedno znova prizadane. Pri meni je šlo za primer matere, ko sama nisem zmogla, pa je sestra svoje odigrala. Z njo ne govorim že lep čas, kar je ok. Sem spoznala ob hudi stiski del sovraštva, sovraštvo je izvodenelo, matere veči ni, sovražim sestro več ne, ko sem prebolela svojo mati. Vem pa, kaj je sovraštvo v nekem danem momentu. Nihče ni več oškodovan. Nisem pa iz tega novega čustva nikomur škodovala. Naučila sem se nekimati za vsako figo, ker je prej morda pomenilo, da starejši prevaga, moraš biti tiho, nimaš prava glasanja.
Pri ljudeh, ki me pustijo na cedilu tako ne čutim potrebe, da bi z njimi še kaj imela. In sovraštva ni. Še manj, da bi zaradi tega koga napadala, žalila. Ali prenašala to na druge ljudi.

Imam zaradi umrljivosti ljudi le malček problem, ker se ne želim navezati, ker vem, kako huda ura pride, ko se moraš odvezati. In mogoče potem že v štartu kaj zajebem, čeprav nočem.

Se mi zdi, da nas je tule gor kar nekaj z neozdravljenimi kompleksi iz mladosti. Enim je uspelo, drugi smo pa zoprni v odrasli dobi. Pogost pojav tule gor.

Vse nitke, ki se prepletejo, tvorijo vzorec tvojih dni. Vsaka je ključna, saj zapolni točno določeno, a potrebno mesto.

Razmišljanje o koncu, preden se sploh ponudijo prave prilike za začetek? Odbiti ljudi, še preden jih sploh spoznaš, kakšni so v svojem jedru? Včasih je treba samo počakati in dovoliti, da se ti približajo. Tudi v tem je pogum.

Meni je prilično vseeno, kakšen je kdo tukaj na forumu. Ne ukvarjam se z njihovimi osebnimi problemi. Vedno se bodo našli ljudje, z nerešljivimi situacijami oz. takšni, ki ne bodo delali na sebi. Ta forum je zbirališče posebnih primerkov, zato to ne more biti merilo, da so vsi ostali tudi takšni.

Vse nitke, ki se prepletejo, tvorijo vzorec tvojih dni. Vsaka je ključna, saj zapolni točno določeno, a potrebno mesto.

Razmišljanje o koncu, preden se sploh ponudijo prave prilike za začetek? Odbiti ljudi, še preden jih sploh spoznaš, kakšni so v svojem jedru? Včasih je treba samo počakati in dovoliti, da se ti približajo. Tudi v tem je pogum.[/quote]

Verjetno zato, ker so vsi umrli, od ljudi do živali. In je lažje, ko se sploh ne navežeš, čeprav bi rad delil. Takšne bolečine je težko izlizati. Sem pa jih.
Odbijem, ker se kdo nevarno približa. Pa verjetno sem tudi sedaj nisem zajebala z reakcijo. Ker, če ti mene vprašaš po interesih, potem ne moreš ostati kar tiho in odmeva? Ker po neki strani spremljaš interes, po drugi pa ne.
Vem pa, da kaj ušpičim ravno zato. Ko zaupaš, tega ni. Zato ni samo moja “naloga”, da zaupam, ampak da mi na drugi strani kdo ustvari tudi zaupanje. Kar je z dejanji.
V osnovi imaš prav, postaneš pa še toliko bolj dovzeten za vse.

Mogoče. In imaš prav. Pogum ni samo na moji strani. Da ga tudi sama zmorem.

Vse nitke, ki se prepletejo, tvorijo vzorec tvojih dni. Vsaka je ključna, saj zapolni točno določeno, a potrebno mesto.

Razmišljanje o koncu, preden se sploh ponudijo prave prilike za začetek? Odbiti ljudi, še preden jih sploh spoznaš, kakšni so v svojem jedru? Včasih je treba samo počakati in dovoliti, da se ti približajo. Tudi v tem je pogum.[/quote]

Hvala, ker sem storila korak, čeprav še ne vem, koliko pripomore. Nisem pa sama kriva. Tud on ni “skregan”, ker se čuti drugače obravnavanega, igre tipanja, se ti pa ne da. Ker je hud poslovnež in še nedosegljiv. Kjer zima trka. Ker je gledal že dve leti za menoj. Me ni rabil niti buditi. Ker se navezati ne želim. In sem jezna, ker se me je zbudil in prikradel v misel. Zato podiram, ne moški :))). Mi pomagaš korak dalje?

Eno vprašanjce: se tudi sama šteješ mednje?

Eno vprašanjce: se tudi sama šteješ mednje?[/quote]

Ne. Rešujem probleme, nisem živela v disfunkcionalni družini (morda le par let, da je obdobje najstništva minilo). Smo pa vsi posebni na svojevrsten način, le da nekaterim preveč seka v negativo.

Najbolj v glavo tistim, ki trdijo, da imajo vse pošlihtano, visijo pa tu gor cele dneve in premlevajo mnenja/provokacije neznancev…

Ti si nam javno razgrnil, kakšno je bilo stanje v tvoji primarni družini in to ravno v času tvoje največje ranljivosti. Le kako bi šel človek mimo tega, ne da bi se ustavil.

In kaj če sem. Ti pa si javno razgalila, da si navadna obična varalica. Varala si tipa. ista si, kot vse babe, s katerimi sem imel opravka, tako ali drugače. Kdo si ti, da mi boš sodila.

Poglej se v ogledalo in si priznaj, kaj si in da tu visiš cele dneve, ker si popolnoma disfunkcionalna v odnosu do nasprotnega spola. pa to bo lažje.

tega seveda ne boš storila, še naprej boš igrala neko veličino, se sprenevedala, hihitala, glumila krraljico…Ti kar..Zapravljaš svoj čas. Ne mojega. Jaz ugasnem računalnik in te ni več..

Po nepotrebnem se priklapljaš na štrom. To ni dobro za tvoje srce.

Glede varanja pa tolele…sem priznala, se pokesala in šla naprej:). Ti to ves čas počneš. Tvoja duša je že toliko zapacana, da se ti pozna v razmišljanju. Prelevil si se v psihopata:)). Morda bi si moral kaj priznati, da bi lažje zadihal in se nehal ukvarjati s forumom kot takšnim.

Z nasprotnim spolom nimam težav v svojem lajfu. Želiš mi nekaj prodati, ampak ne kupujem buč. Zakaj bi se sprenevedala? Za koga? Virtualce?:)) Ne ga srat.