Smo odrasli?
Priporočam poslušanje.
Poslušam, da bi naj drug drugemu pomagali uresničevati želje in je to bistvo ljubečega odnosa….To je res.
Samo, moderni netradicionalisti v tem vidijo podrejanje. In če v tem vidiš podrejanje, ko drugemu uresničiš željo, boš dobil odpor.
Zgleda, da je mnogim prioriteta lastna želja, ne pa partnerjeva želja.
Ni problem ko drugemu oz. boljši polovici uresničiš željo… problem je ko ta ”ljubljena” oseba ne želi tebi uresničit TVOJE želje ker pri njej pa je tu ”MEJA” !!!!
Robi je v boldanem lepo povzel bistvo problema…. Samo da ko se govori o tem sem potem jaz ”mali” otrok ker imam ”čudne” želje baje ne? 😛
Prošla su ta vremena ko uresničuješ željo durgim…kot je kolega Matkic napisu problem nastane, ko ti nekomu pomagaš ali uresničuješ s svojimi sredstvi (pa naj bodo ta sredstva denar ali pa samo tvoj lasten čas) ponavadi nikoli tega ne dobiš nazaj…jaz nikol ne bom pozabu ko sm enkrat najboljšmu prjatlu dau ene rabljene dele za avto čist zastonj, ker takrat ni imeu denarja ampak je nujno rabil usposobit avto (pa tudi teh delov tud nisem rabil) in ko sem jaz enkrat rabil prevoz iz škofje loke pa do ljubljane (pa on je tudi sam takrat šel ravno v lj in sem hotel it samo zraven) mi je zračunu 10 eu…in ta model je takrat okol govoril, da sva najbolša frenda…mislim ei pujjjj gad en.
Od takrat naprej gledam samo svoj interes in se mi prsto je be za vse ostale (brez zamere).
Če pa komu ni za poslušat oddaje, pa lahko tukaj pogleda zabavno (resnično) video različico posnetka. :))
Vprašanje, ki se ves čas zastavlja in nanj poskuša odgovoriti je, kaj je zrela ljubezen. Na koncu je terapevtka omenila, da ljubezen ni za mevže, ampak samo za močne in pogumne ljudi. Skozi prispevek se je poudarjalo to, da zoriš v odnosu, torej ne razumem njene opredelitve ljubezni, ki je zanikala marsikaj, kar se je omenjalo skozi celoten prispevek.
Učijo nas, da naj ne spreminjamo drugih, če si oni tega sami ne želijo. Dobila sem občutek, da je zrelo partnerstvo šele takrat, ko v drugem vidiš, slišiš želje, pričakovanja. Prikazan je bil banalen primer slabe navade zamujanja. Ženska je moškega dobesedno prisilila, da je spoznal to za nekaj izredno slabega, nekaj kar njo ponižuje, izraža nespoštovanje in je potrebno spremeniti vzorec obnašanja. Kaj bi šele bilo, če bi moški pretirano užival alkoholne pijače, kar se meni zdi veliko bolj zaskrbljujoče. Skratka, ni dovolj le pogled v partnerjev svet, ampak pogled z namenom spreminjanja sebe, da boš všečen partnerju in boš zrasel po njegovi podobi. Wtf:)). S tem uničiš hrbtenico drugega in sposobnost lasnega dojemanja, kaj je prav in kaj narobe. Kdo pravi, da je pristop tistega, ki od tebe pričakuje spremembo, pravi? To ni samo prevzemanje odgovornosti za lastne občutke, ampak tudi za partnerjeve, ker šele takrat, ko ga začutiš, veš česa si želi, nehote prevzameš še odgovornost za njegove občutke…v primeru zamujanja si ne želiš več, da bi partner doživljal slabe vibracije, torej si na svojo grbo naložiš še ves njegov pekel. Krasno:)).
Naslednja bučka…kako odreagirati, da ne pride do prepira? Nekaj sem se pa le naučila v svojem lajfu (sicer mi še manjka tisti push, da bi to tudi uresničevala) in to je…povej, kako se počutiš. Če si jezen, izražaj to jezo. Če si žalosten, pokaži žalost. Itd. V prispevku se zagovarja sistem obrambe, tihega odreagiranja. Ja, v službi šteješ do 100, če je potrebno. Zakaj teh občutkov ne smeš deliti z ljubljeno osebo? Zakaj mora biti vedno vse prikazano na fin način? Terapevta zagovarjata, da se pri močnih čustvih prvo umiri. Po tej logiki tudi vzneseno veselje ne smeš pokazati? Ne pravim, da se morata dva obkladati s kletvicami. Sproščanje jeze je lahko enako spoštljivo, ker partnerju poveš in pokažeš, zakaj se tako počutiš. Ne odideš stran, rešuješ tisti hip in tudi kasneje, če je to potrebno.
Spet se govori, kakšne vse vzorce prinesemo iz družine in kako je pri naši zaljubljenosti pomembno, kakšne lastnosti so imeli naši skrbniki? Kaj pa tam, kjer je otrok imel iz katerihkoli že razlogov, le enega starša pri vzgoji? Ali morda štiri različne vzorce? So takšni ljudje hendikepirani in prikrajšani za kasnejši razvoj zrele ljubezni? Skrajno posploševanje!
In še nekaj o zaljubljenosti…moje mnenje je, da ne doživljajo vsi faze zaljubljenosti, te občutke, o katerih se govori v prispevku. Terapevt pravi…zaljubljenost je omama, ki omogoči, da se v zvezo sploh spustimo. Moje mnenje je, da ni nujno. Na podlagi česa gredo ljudje v zvezo, kjer ni prisotna zaljubljenost? Spet posploševanje…kot da smo vsi ljudje na svetu enaki. Sigurno smo si v marsičem podobni, ampak svetovati vsem na enak način in zagovarjati le eno, pravo pot….eno in edino resnico…je izredno pogumno in lahko tudi pogubno dejanje. In še to…zaljubljenost je na nezavednem nivoju? Jst sem se sposobna zaljubiti popolnoma zavedno, še prej sprejeti to odločitev in iti v ogenj.
Najbolj me je zbodlo pa to, da naj bi ljudje v zreli ljubezni rušili svoje ščite, zidove in podobno, ker jih ne potrebujemo več. Ok, načeloma se strinjam (če gre za slabe vzorce, ki iz nas izvabljajo le naslabše in nas ovirajo pri uresničevanju samega sebe). Ampak v nadaljevanju je bilo predstavljeno, da nas ti ščiti uničujejo v odrasli dobi in da ne potrebujemo recimo več preživetvene strategije, zato se je potrebno znebiti vseh teh okov. Wtf. Otrok pride na svet brez zidov, popolnoma nebogljen in dober v svoji biti. Skozi življenje si ustvari svoj obrambni mehanizem, ki mu pomaga, da živi dobro. Brez tega bi se vrnil na raven otroka, ki ni doživel še nobene izkušnje in visi svet skozi prizmo najprijetnejših stvari. Ščiti so zame blagoslov, so naše meje, ki nam dajejo občutek varnosti in sploh sposobnost, da se soočamo s težjimi preizkušnjami. Tisti, ki želi odstraniti dobre ščite, posega v dostojanstvo človeka!
Prispevek je seveda vreden poslušanja, da lahko izluščiš uporabno vrednost zase in zavržeš ostali balast. Kdor je podvržen sledenju čredi, bo seveda vse posrkal kot goba:).
Zame je ljubezen nekaj lepega in plemenitega, kar se ne zgodi vsakomur in kdajkoli.
Čakaj malo. Če se midva zmeniva ob neki uri, da se tam dobiva in jaz zamudim pol ure in to počnem konstantno (kljub temu, da vidim, da tebe to oti, prizadane, jezi), je meni logično, da sem jaz odgovoren za tvoje občutke. Smisel dogovora je to, da se ga oba držita in ne obratno. Nisi menda ti sama odgovorna za te negativne občutke, kako jih boš pa odstranila, če bom jaz še naprej konstantno zamujal? Lahko se samo posloviš od mene ali pa to mojo lastnost sprejmeš. Če jo sprejmeš, potem si odgovorna za te občutke sama, če ti jaz obljubim, da bo drugače in ni, sem odgovoren jaz. Kar je seveda tvoja in moja osebna svobodna odločitev in možnost za boljši ali pa slabši odnos.
Sam imam možnost, da se odločim biti malo bolj odgovoren in da se držim tega, kar obljubim ali pa te pošljem v tri krasne in ti rečem, da se ne bom spreminjal in da me sprejemi takega (lažnivca) kot sem. Imam izbiro in imaš jo ti. Če se mi zdi vredno to svojo lastnost spremeniti, jo bom, sicer pa ne. Je pa seveda od primera do primera različno, kdo se bo spremenil in kdaj bo kdo sprejemal in ravno to je največja umetnost, ki ji z drugimi besedami lahko rečemo tudi ljubezen.
Zakaj ? Preveč diši po ljubezni ? 🙂
Ljubezen sama po sebi ni nič. Ljubezen je le posledica naših odnosov. Bolje se je vprašati, kaj sta to zrela partnerja.
Seveda ni za mevže. Mevža bo klonila pod vsakim manjšim naporom, saj odnos ni idealen, ampak ga je treba sproti graditi in vlagati nek trud.
Res je. In ravno v tem je stvar, da si bo tisti, ki ima rad partnerja in mu je mar za odnos, sam spoznal kaj je potrebno narediti pri sebi ali popraviti, da bo ohranjal ljubezen.
Saj smo to že 100krat predelali, da ne more noben odnos trajati, če vidiš in slišiš le svoje želje.
Razen, če se gre za idealna partnerja, ki imata vedno enake želje in pričakovanja. Potem ni razlike, če slišiš le svoje želje, saj boš s tem uslišal tudi partnerjeve.
Idealnih pa ni. . 🙂
Tu izhajaš iz predpostavke, da drugi ne naredi nič. Da se samo ti trudiš. To pa že zdavnaj ni več ljubeč odnos in način za ohranjanje ljubezni.
Delovanje, kot ga omenjaš, mora biti usklajeno in uravnovešeno. Vsak mora imeti občutek, da iz odnosa v katerega nekaj vlaga, tudi nekaj dobi.
To se strinjam. Če te drugi razume, bo razumel in spoštoval tvoje občutke.
Je pa treba razumeti, da takrat, ko smo v samem efektu in polni močnih občutkov, nismo sposobni kaj reševati. Takrat nam je pomembno le to, da občutke izrazimo. Rešujemo lahko pozneje, ko se čustva umirijo in si damo možnost, da slišimo še glas razuma.
Verjamem, da pri nas starejših ni več tiste najstniške zaljubljenosti. A še vseeno je na začetku veze neka zaljubljenost, saj na začetku veze človeka ne poznaš. Ustvarjaš si le neke ideje in iluzije, kot da bi bil zaljubljen.
Tu si vse zamešala. 🙂
Na začetku si napisala, v zreli ljubezni…In če ob nekom občutiš ljubezen, potem ne rabiš ščitov, ker te samo ovirajo pri občutenju. Ščite rabiš v službi, ne pa pred nekom, ki ga imaš rada in on tebe.
V želji občutiti ljubezen in notranji mir, si želiš sama odstraniti ščite. Ker težimo k temu, da bi bili svobodni in brez ščitov. Za kar pa je res potrebno zaupanje.
Prošla su ta vremena ko uresničuješ željo durgim…kot je kolega Matkic napisu problem nastane, ko ti nekomu pomagaš ali uresničuješ s svojimi sredstvi (pa naj bodo ta sredstva denar ali pa samo tvoj lasten čas) ponavadi nikoli tega ne dobiš nazaj…jaz nikol ne bom pozabu ko sm enkrat najboljšmu prjatlu dau ene rabljene dele za avto čist zastonj, ker takrat ni imeu denarja ampak je nujno rabil usposobit avto (pa tudi teh delov tud nisem rabil) in ko sem jaz enkrat rabil prevoz iz škofje loke pa do ljubljane (pa on je tudi sam takrat šel ravno v lj in sem hotel it samo zraven) mi je zračunu 10 eu…in ta model je takrat okol govoril, da sva najbolša frenda…mislim ei pujjjj gad en.
Od takrat naprej gledam samo svoj interes in se mi prsto je be za vse ostale (brez zamere).[/quote]
Mora bi moral samo bolje izbirat prijatelje …
Verjamem, da pri nas starejših ni več tiste najstniške zaljubljenosti. A še vseeno je na začetku veze neka zaljubljenost, saj na začetku veze človeka ne poznaš. Ustvarjaš si le neke ideje in iluzije, kot da bi bil zaljubljen.[/quote]
Hmm, jaz se pa kar strinjam z Goldfish. Res, da osebe na začetku veze ne poznaš, vendar greš lahko v vezo zato, ker ti je nekaj pri tej osebi všeč, in potem sproti spoznavaš, kaj ti je in kaj ti ni. Pa zato ni treba, da si zaljubljen. V vezo z nekom lahko greš že zato, ker dobro diši in se super poljublja… potem pa se stvari lahko sproti razvijajo v pravo smer, ali pa tudi ne 😛
Če si pa zaljubljen, osebo idealiziraš in greš v vezo z rožnatimi očali… kar je nekaj precej drugačnega, po mojem mnenju.
Verjamem, da pri nas starejših ni več tiste najstniške zaljubljenosti. A še vseeno je na začetku veze neka zaljubljenost, saj na začetku veze človeka ne poznaš. Ustvarjaš si le neke ideje in iluzije, kot da bi bil zaljubljen.[/quote]
Hmm, jaz se pa kar strinjam z Goldfish. Res, da osebe na začetku veze ne poznaš, vendar greš lahko v vezo zato, ker ti je nekaj pri tej osebi všeč, in potem sproti spoznavaš, kaj ti je in kaj ti ni. Pa zato ni treba, da si zaljubljen. V vezo z nekom lahko greš že zato, ker dobro diši in se super poljublja… potem pa se stvari lahko sproti razvijajo v pravo smer, ali pa tudi ne 😛
Če si pa zaljubljen, osebo idealiziraš in greš v vezo z rožnatimi očali… kar je nekaj precej drugačnega, po mojem mnenju.[/quote]
Jaz pa poslušanja nisem razumela tako, da je zaljubljenost nujna, da dva gresta v zvezo, ampak le to, da je bilo govora tudi o zaljubljenosti (oz. o eni izmed faz v zvezi), ki ponavadi predstavlja le prvo fazo odnosa, kjer smo zaslepljeni in šele kasneje vidimo realno..
Prepričana sem, da bi na vprašanje, če je zveza možna tudi brez zaljubljenosti, oba terapevta soglasno odgovorila, da ja.
Meni je Goldfish pač marsikje usekala tako mimo, da se z njo ne morem strinjat, dvignem pa prst Marku in Robiju, ki je tudi odgovoril.
Ja, RonicaR, saj imaš prav … boš bombon?
Posnetka nisem poslušala, ker pa je Goldfish tako razpletla vse skup, se lahko obesim kar nanjo (če le ne bom pretežka hehe). Kaj je torej s temi ščiti? So to mišljeni obrambni mehanizmi?
Kar je Robi izpostavil, namreč, da v ljubezni obramba nima kaj delat, bi rekla, da je slutiti tanek led. Namreč, zmotno je razmišljanje, da te ljubljena oseba ne more prizadet. Seveda je prav, da greš v odnos pripravljen na delo in užitek in da se predaš in da delaš na svojih slabostih, še vseeno pa menim, da mora vsak obdržat “ščite”, ki mu predstavljajo mejo (če sem pravilno razumela G.), preko katere drugim ne pusti iti. Ne zaradi kapric ali izsiljevanja, pač pa zato, da zavaruje sebe in svojo bit.
Če ženska verjame, da je moški recimo ne bo udaril, ker je prepričana, da je v zreli vezi, pa se to vseeno zgodi – če ima vse bariere spuščene, jo bo to pretreslo do temeljev in se bo samo sesula. Če bo obdržala ščit, se bo lažje pobrala, ker se bo zavedala, da ta oseba pač ni pravi partner zanjo.
Čakaj malo. Če se midva zmeniva ob neki uri, da se tam dobiva in jaz zamudim pol ure in to počnem konstantno (kljub temu, da vidim, da tebe to oti, prizadane, jezi), je meni logično, da sem jaz odgovoren za tvoje občutke. Smisel dogovora je to, da se ga oba držita in ne obratno. Nisi menda ti sama odgovorna za te negativne občutke, kako jih boš pa odstranila, če bom jaz še naprej konstantno zamujal? Lahko se samo posloviš od mene ali pa to mojo lastnost sprejmeš. Če jo sprejmeš, potem si odgovorna za te občutke sama, če ti jaz obljubim, da bo drugače in ni, sem odgovoren jaz. Kar je seveda tvoja in moja osebna svobodna odločitev in možnost za boljši ali pa slabši odnos.
Sam imam možnost, da se odločim biti malo bolj odgovoren in da se držim tega, kar obljubim ali pa te pošljem v tri krasne in ti rečem, da se ne bom spreminjal in da me sprejemi takega (lažnivca) kot sem. Imam izbiro in imaš jo ti. Če se mi zdi vredno to svojo lastnost spremeniti, jo bom, sicer pa ne. Je pa seveda od primera do primera različno, kdo se bo spremenil in kdaj bo kdo sprejemal in ravno to je največja umetnost, ki ji z drugimi besedami lahko rečemo tudi ljubezen.[/quote]
Moja prijateljica je zamujala, mene je seveda to motilo. Potem se je obrnilo tako, da je ona še vedno zamujala, jst sem to vzela v zakup in prišla malo kasneje, pa je bil problem rešen:).
Strinjam se, da je spoštovanje tudi to, da se držiš dogovorov. Smiselno se mi zdi edino to, da se razlikuje med pravimi in banalnimi situacijami. Ker na koncu lahko izpade, da se dva razideta, ker vsak drugače stiska zobno pasto in je to postala že nevzdržno ter obcestivno.
Zakaj ? Preveč diši po ljubezni ? 🙂
Ljubezen sama po sebi ni nič. Ljubezen je le posledica naših odnosov. Bolje se je vprašati, kaj sta to zrela partnerja.
Seveda ni za mevže. Mevža bo klonila pod vsakim manjšim naporom, saj odnos ni idealen, ampak ga je treba sproti graditi in vlagati nek trud.
Res je. In ravno v tem je stvar, da si bo tisti, ki ima rad partnerja in mu je mar za odnos, sam spoznal kaj je potrebno narediti pri sebi ali popraviti, da bo ohranjal ljubezen.
Saj smo to že 100krat predelali, da ne more noben odnos trajati, če vidiš in slišiš le svoje želje.
Razen, če se gre za idealna partnerja, ki imata vedno enake želje in pričakovanja. Potem ni razlike, če slišiš le svoje želje, saj boš s tem uslišal tudi partnerjeve.
Idealnih pa ni. . 🙂
Tu izhajaš iz predpostavke, da drugi ne naredi nič. Da se samo ti trudiš. To pa že zdavnaj ni več ljubeč odnos in način za ohranjanje ljubezni.
Delovanje, kot ga omenjaš, mora biti usklajeno in uravnovešeno. Vsak mora imeti občutek, da iz odnosa v katerega nekaj vlaga, tudi nekaj dobi.
To se strinjam. Če te drugi razume, bo razumel in spoštoval tvoje občutke.
Je pa treba razumeti, da takrat, ko smo v samem efektu in polni močnih občutkov, nismo sposobni kaj reševati. Takrat nam je pomembno le to, da občutke izrazimo. Rešujemo lahko pozneje, ko se čustva umirijo in si damo možnost, da slišimo še glas razuma.
Verjamem, da pri nas starejših ni več tiste najstniške zaljubljenosti. A še vseeno je na začetku veze neka zaljubljenost, saj na začetku veze človeka ne poznaš. Ustvarjaš si le neke ideje in iluzije, kot da bi bil zaljubljen.
Tu si vse zamešala. 🙂
Na začetku si napisala, v zreli ljubezni…In če ob nekom občutiš ljubezen, potem ne rabiš ščitov, ker te samo ovirajo pri občutenju. Ščite rabiš v službi, ne pa pred nekom, ki ga imaš rada in on tebe.
V želji občutiti ljubezen in notranji mir, si želiš sama odstraniti ščite. Ker težimo k temu, da bi bili svobodni in brez ščitov. Za kar pa je res potrebno zaupanje.[/quote]
Kako ljubezen sama po sebi ni nič? Ljubezen je že po defoltu nekaj, kar je več, največ.
Ravno zato, ker odnos ni vedno idealen in se je treba ves čas truditi, pride tudi moment, ko je nekdo v odnosu šibkejši (lahko tudi rečem mevža) in to ne pomeni, da je manj vreden ali da odnos nima več pomena, ker se je eden izmed partnerjev v situaciji zlomil. Pravi partner bo stal ob strani.
Meni je jasno, da se v odnosu tudi spreminjamo in podobno. Ampak ne v vsem, ker smo še vedno individumi, ki vstopamo v odnos in nas to dela posebne, enkratne. Če partner v lastnostih drugega vidi le ovire in pričakuje spremembe, naj se zamisli pri sebi, kaj njemu manjka.
V partnerstvu ohranjaš del sebe. Egoizem v dvoje je v fazi zaljubljenosti:)). Ščite ne vidim kot nekaj slabšalnega. Lahko si predan v ljubezni, kažeš svojo ranljivost, si odprt in dojemljiv, a vendar se zrelost kaže tudi v tem, da spoštuješ sebe. Ščiti so del tega spoštovanja. To je zame večja svoboda kot če le-teh ne bi bilo.
Forum je zaprt za komentiranje.