Zrelost?

Možno, nekateri kljub vsem minusom imajo mnogo raje status quo, kakor da bi bili sami/šli narazen, kje si ti? :-)))[/quote]

trenutno nisem ne tam, da bi se v tej hipotetični situaciji odločal za mamo. :-))))[/quote]

Dobro veš, da nisem vprašala tega :-)))

trenutno nisem ne tam, da bi se v tej hipotetični situaciji odločal za mamo. :-))))[/quote]

Dobro veš, da nisem vprašala tega :-)))[/quote]

eh, namesto direktnega vprašanja spet tipično žensko okolišanjenje :-))

Dobro veš, da nisem vprašala tega :-)))[/quote]

eh, namesto direktnega vprašanja spet tipično žensko okolišanjenje :-))[/quote]

Kakšno okolišanje…bemti pamet! Omenjeno: nekateri kljub vsem minusom imajo mnogo raje status quo, kakor da bi bili sami/šli narazen.
Prevod samo zate Boom: imaš raje status qou kakor da bi šel s svojo narazen, kljub vsem večnim minusom vajine zveze. Kje si? Mencaš ali ne mencaš več? :)))

eh, namesto direktnega vprašanja spet tipično žensko okolišanjenje :-))[/quote]

Kakšno okolišanje…bemti pamet! Omenjeno: nekateri kljub vsem minusom imajo mnogo raje status quo, kakor da bi bili sami/šli narazen.
Prevod samo zate Boom: imaš raje status qou kakor da bi šel s svojo narazen, kljub vsem večnim minusom vajine zveze. Kje si? Mencaš ali ne mencaš več? :)))[/quote]

Jaz nisem nikoli omenjal kakšnih hudih minusov svoje zveze. Od kje ti to? Statusa quo pa tudi na splošno preveč ne maram.

odebeljene besede so ključne, ti projeciraš svoje misli oz. mišljenje (saj to počnemo vsi) in ga delaš ”končnega”…

Češ 18 let je pa res dovolj in v tem času si videl ”dovolj” itd….

Ampak to je samo tvoje mišljenje, nekomu ni niti 40 let dovolj nekomu je po prvem izletu dovolj….

Kako potem lahko ti določiš za drugo osebo kdaj je ona dovolj videla in kdaj ne in se mora ustalit v sivo povprečje?

To je nekako tako kot da bi jaz ljudem ki so 18 let poročeni reko, da zdaj pa so dovolj fukali svojo ženo in da je čas da se ločijo drugače niso zreli, ker morjo še kaj drugega sprobat…..[/quote]

Benti Matkič :-/……… kaj si dobil Matjažkov sindrom?
Beri še enkrat moje poste! Nikjer nisem napisala, da oseba mora prenehat pohajat in uživat življenje, sem pa napisala, da v manjši količini. Sama nikoli ne bi pristala, da me nekdo omejuje pri moji svobodi. Sem pač zagovornica tega, da ljudje smo za jezdit skupaj, ne pa da se bomo vpregli eden drugega. Se moramo dopolnjevat, ne pa spreminjat in omejevat. Pač nekateri se res nikoli ne ustalijo in meni tak tip ljudi mi ne dela težav in jih prav nič ne zaničujem. Vsak ve zase kako bo živel svoje življenje.
Kar se pa sexa tiče, je pa zadeva taka………. Še najboljši kos mesa, če ga skozi ješ se ga prej ali slej naveličaš in bi poizkusil tudi tisto smrdljivo hrenovko. Ljudje niso sposobni priznati, da bi po tolikih letih sexa probali kako zgleda z drugo/drugim, tisto nekaj novega, ki ti prinese v monotono in vsakdanje življenje.

Kakšno okolišanje…bemti pamet! Omenjeno: nekateri kljub vsem minusom imajo mnogo raje status quo, kakor da bi bili sami/šli narazen.
Prevod samo zate Boom: imaš raje status qou kakor da bi šel s svojo narazen, kljub vsem večnim minusom vajine zveze. Kje si? Mencaš ali ne mencaš več? :)))[/quote]

Jaz nisem nikoli omenjal kakšnih hudih minusov svoje zveze. Od kje ti to? Statusa quo pa tudi na splošno preveč ne maram.[/quote]

Kristalna krogla 🙂

Vprašanje torej je kdaj je človek zrel? Je to res samo takrat, ko se pogrezne v sivino povprečja, z ustaljenostjo, ustvarjanjem družine in vsemi pritiklinami, vključujoč jamranje nad stanjem in kako težko je družino preživeti, vzgajati in šolati otroke itd. Recimo: da se za ta cilj do grla zapufamo (sploh v teh časih), je to dejanje zrelosti?

Ali gre pri vsem skupaj bolj za samotolažbo, morda opravičevanje lastne “brezjajčnosti” in zavist tistih, ki ne živijo “nezrelo”?[/quote]

Nisem imela najmanjšega dvoma, da bo ta moja trditev šla komu v nos… 😀
Seveda če bi vključil tudi kontekst, v katerem sem jo napisala, bi bilo moje stališče bolj “jasno”.

Ločiti je treba med stilom življenja in fazami življenja. Zrelost je zame povezana bolj z določeno fazo življenja kot s samim stilom življenja.

Zrelost je povezana z odgovornostjo.

Odgovornost, da znaš sprejeti odločitve zase in potem z njimi tudi živeti. Kot odrasel človek. In to zame pomeni, da znaš tudi partnerju/ici povedati, kakšno življenje si želiš, kaj je zate sprejemljivo in kaj ni. In ne da nekaj mutiš, bi, ne bi. In da se na koncu izkaže, da sicer bi, ampak nisi pripravljen plačati cene, ki je za to potrebna. In točno ta primer sem navajala – kjer se človek obnaša kot otročiček, ki bi rad pojedel čokolado, ni pa pripravljen pojesti prej juhe, da bo lahko potem jedel čokolado.

Ne razumem kaj si mislil s tem?
Skoraj ne verjamem, da danes ne razmišljaš, da bi takrat morala ravnati bolj zrelo. :-)))[/quote]

da ti je morda danes žal, da si takrat živela tako kot pač si.[/quote]

Mogoče si me narobe bral. Tle je bilo govora od moje profesorice (predavateljice), kako je ona obžalovala tako odločitev.
Sama svoje življenje tako kot sem ga živela, ne obžalujem, daleč od tega, ker mi je ponudilo, da sem spoznala in doživela marsikaj in se skušam iz tega kaj navadit. Seveda pa življenje ni postlano z rožicami in so tudi vzponi in padci. mogoče danes, ko se ozrem za nazaj je res kaka redka stvar, ki bi jo s tem pogledom, ki ga imam danes drugače izpeljala.

Nekateri so samo realni in ne verjamejo pravljicam o juhah in čokoladah. Ampak realnost je premalo dramatična za incestoidne aristokrate. Pa še kontrole nimajo.

Vprašanje torej je kdaj je človek zrel? Je to res samo takrat, ko se pogrezne v sivino povprečja, z ustaljenostjo, ustvarjanjem družine in vsemi pritiklinami, vključujoč jamranje nad stanjem in kako težko je družino preživeti, vzgajati in šolati otroke itd. Recimo: da se za ta cilj do grla zapufamo (sploh v teh časih), je to dejanje zrelosti?

Ali gre pri vsem skupaj bolj za samotolažbo, morda opravičevanje lastne “brezjajčnosti” in zavist tistih, ki ne živijo “nezrelo”?[/quote]

Nisem imela najmanjšega dvoma, da bo ta moja trditev šla komu v nos… 😀
Seveda če bi vključil tudi kontekst, v katerem sem jo napisala, bi bilo moje stališče bolj “jasno”.

Ločiti je treba med stilom življenja in fazami življenja. Zrelost je zame povezana bolj z določeno fazo življenja kot s samim stilom življenja.

Zrelost je povezana z odgovornostjo.

Odgovornost, da znaš sprejeti odločitve zase in potem z njimi tudi živeti. Kot odrasel človek. In to zame pomeni, da znaš tudi partnerju/ici povedati, kakšno življenje si želiš, kaj je zate sprejemljivo in kaj ni. In ne da nekaj mutiš, bi, ne bi. In da se na koncu izkaže, da sicer bi, ampak nisi pripravljen plačati cene, ki je za to potrebna. In točno ta primer sem navajala – kjer se človek obnaša kot otročiček, ki bi rad pojedel čokolado, ni pa pripravljen pojesti prej juhe, da bo lahko potem jedel čokolado.[/quote]

V tej temi me je zanimalo samo pojmovanje zrelosti. Glede konteksta pa mislim, da sem tudi postavil vprašanje v izvirni. Kot tudi še kdo.

Ne razumem kaj želiš s tem povedat.
Seveda zrel človek, ki se zaveda svojih čustev, jih tudi izrazi, vendar na kontroliran način, ne pa kot otrok, ki se vrže po tleh in jezi, če mu kaj ni prav. 🙂

To vprašanje si postavlja nekdo, ki je še odvisen od mame.
In tisti, ki druge dojema in ceni toliko, koliko so oni naredili za njega in koliko želja so mu uresničili. Torej, nek sebičen človek.

Sam si ta primer razlagam drugače. Moja mati je iz mojega vidika že opravila svojo vloga, kakršnokoli že je. In v tem hipotetičnem primeru ni dileme, saj bi se odločil za ženo. Seveda pod pogojem, da jo imam rad in želim z njo preživeti ostanek življenja.

Mama je res samo ena. Vendar pa dragih prav tako ne moreš imeti ogromno, razen, če si eden izmed tistih, ki še ni doživel prave ljubezni in ima ženske le za neko občasno zabavo. Razen, če si res ne vem kaj in ženske čakajo v vrsti, da bi živele s tabo v neki resni vezi polni ljubezni. :)))

Odgovor, ki le potrjuje, da so ti v ospredju le tvoje želje.

Sebičen človek ni čustveno zrel.
Ne moreš živeti zrelega odnosa, če ti bo prioriteta le to, da boš uresničeval svoje želje.
Razen, če najdeš idealnega partnerja, ki imata enake želje. 🙂

Čustvena (ne)zrelost pride do izraza ravno takrat, ko je treba reševati izzive in nesoglasja in rešujejo se lahko le pod pogojem, če vsak izmed partnerjev sprejme svoj del odgovornosti za nastalo situacijo, izrazi svoja čustva ter potem s pogovorom rešujeta nek problem.
Če pa sta nezrela, pa bosta izračunavala in preračunavala, kdo je komu izpolnil več želja in zakaj drugi prvemu ni izpolnil dovolj želja. Kar pomeni, nobene odgovornosti, ampak le očitki.
In seveda nobene rešitve.

Tudi to je dobra definicija zrelosti.

Odgovornost je pogoj, da spoznaš kdo si, da spoznaš svoja čustva, jih ozavestiš ter jih znaš s pomočjo razuma, v določeni situaciji, uporabiti na primeren način.
Otrok še ne pozna sebe in nima tako razvitega samozavedanja, zato preprosto le (čustveno) reagira, kot mu to določajo nezavedno vzorci.
Odrasel in zrel človek, pa bi naj čimveč teh vzorcev ozavestil ter jih znal uporabiti tako, da občuti, da ima življenje v svojih rokah in pod nadzorom.

Jaz nisem nikoli omenjal kakšnih hudih minusov svoje zveze. Od kje ti to? Statusa quo pa tudi na splošno preveč ne maram.[/quote]

Kristalna krogla :)[/quote]

Morda jo narobe drgneš :-))) Sicer pa, če nisi opazila, se na forumu zbiramo sami zadovoljni in zreli ljudje, ki nas lastne zveze ali samskost popolnoma izpolnjujejo in zadovoljujejo. Problematični so vedno tisti drugi :-)))

Kaj narediti, ko je še vrabcem jasno, da nekdo na drugi strani ni zrel in ti ravno ta nezrela oseba očita nezrelost? Je primerna reakcija dvig rok in prekinitev stikov?

Kristalna krogla :)[/quote]

Morda jo narobe drgneš :-))) Sicer pa, če nisi opazila, se na forumu zbiramo sami zadovoljni in zreli ljudje, ki nas lastne zveze ali samskost popolnoma izpolnjujejo in zadovoljujejo. Problematični so vedno tisti drugi :-)))[/quote]

Sumim jo, da ni natančna o imenih :)))

Kdo drugi? Tisti, ki živijo tako kakor mislijo da morajo ali tisti, ki niso (dovolj) odprti za drugačne? 🙂

Kaj narediti, ko je še vrabcem jasno, da nekdo na drugi strani ni zrel in ti ravno ta nezrela oseba očita nezrelost? Je primerna reakcija dvig rok in prekinitev stikov?[/quote]
Če tista oseba preprosto nima toliko inteligence in s tem sposobnosti, da dojame v čem je problem, potem je res najbolje, da prekineš.
Sami očitki so le način za vzbujanje krivde in kako nekoga prepričati, da se ti prilagodi.

Tolk zrelosti na kupu:))). A kdo prizna, da je nezrel?

kaj drugega kot sebičnost je pa to Robi….

”Moja mati je že dala svoje oz. opravila potrebni del do mene zato jo lahko zavržem in naj umre…..”

Dobro da enako ne gleda država, ker potem penzije ne bi blo, ker upokojenci so že najbolj pomembni del dali državi in jih lahko zavržemo 🙂

me zanima kak bi se strinjali ljudje s takim pojmovanjem 😉

So okoliščine, v katerih bi lahko kdo zame trdil, da sem nezrela,…se ne sekiram 🙂

Kaj narediti, ko je še vrabcem jasno, da nekdo na drugi strani ni zrel in ti ravno ta nezrela oseba očita nezrelost? Je primerna reakcija dvig rok in prekinitev stikov?[/quote]
Če tista oseba preprosto nima toliko inteligence in s tem sposobnosti, da dojame v čem je problem, potem je res najbolje, da prekineš.
Sami očitki so le način za vzbujanje krivde in kako nekoga prepričati, da se ti prilagodi.[/quote]

Jasno je bilo, da so težave, očitala nisem zrelosti pač pa obnašanje, in ta oseba mi je vrnila, da jaz nisem zrela,…stikov več nimava, sprašujem se, če bi lahko ravnala kako drugače pa nisem.

So okoliščine, v katerih bi lahko kdo zame trdil, da sem nezrela,…se ne sekiram :)[/quote]

Podaj primer ene takšne okoliščine…tako malo za okus:).

Če tista oseba preprosto nima toliko inteligence in s tem sposobnosti, da dojame v čem je problem, potem je res najbolje, da prekineš.
Sami očitki so le način za vzbujanje krivde in kako nekoga prepričati, da se ti prilagodi.[/quote]

Jasno je bilo, da so težave, očitala nisem zrelosti pač pa obnašanje, in ta oseba mi je vrnila, da jaz nisem zrela,…stikov več nimava, sprašujem se, če bi lahko ravnala kako drugače pa nisem.[/quote]

Lahko bi bila čimbolj neiskrena z tako osebo.
To potem tako osebo nauči kako se pokaže takim osebam kdo je prava oseba.
Tako se potem vidi, da je najbolj zrel tisti, ki ga dobijo na manj lažeh.
Enostavno. Če se hoče seveda.

Jasno je bilo, da so težave, očitala nisem zrelosti pač pa obnašanje, in ta oseba mi je vrnila, da jaz nisem zrela,…stikov več nimava, sprašujem se, če bi lahko ravnala kako drugače pa nisem.[/quote]

Lahko bi bila čimbolj neiskrena z tako osebo.
To potem tako osebo nauči kako se pokaže takim osebam kdo je prava oseba.
Tako se potem vidi, da je najbolj zrel tisti, ki ga dobijo na manj lažeh.
Enostavno. Če se hoče seveda.[/quote]

Neiskrenost? To pa ni moj način furanja odnosov z ljudmi, ali sem iskrena ali pa ni odnosov.
Kdo ima kak boljši nasvet? 🙂

Ti pa nimaš dost odnosov ane?

So okoliščine, v katerih bi lahko kdo zame trdil, da sem nezrela,…se ne sekiram :)[/quote]

Podaj primer ene takšne okoliščine…tako malo za okus:).[/quote]

Ne vem, kakšen okus imaš, tako da katerokoli izkušnjo napišem, lahko tebi ne bo okusna :))))