Zoisovi štipendisti, zlati maturanti pri 35ih, 40ih… uspešni ali ne?
A je kdo tu, ki je bil zlati maturant ali pa Zoisov štipendist oz. kar oboje oz. poznate kakega?
Kako se je obrnilo takim življenje recimo pri 30ih, 40ih?
Ste oz. so uspešni, izobraženi, fajn službe, fajn življenje?
Jaz sem sicer končala faks, ampak potem potonila v sivino. Slaba služba, ne dobim na svojem področju, nezadovoljna, iščem drugje, uspeha ni in ne. V glavnem neuspešna. Ocene pa v šoli super.
Recimo sošolec, ki je bil pa v SŠ najslabši, šprical pouk, dobival cveke, ni delal domačih nalog, prepisoval, ime slabe ocene… zdaj pa super uspešen. Izobražen nadpovprečno, super služba, super plača, super življenje, hiša, partnerka, kup hobijev.
Ljudje so z uspehom v šoli v Sloveniji močno preobremenjeni. To izhaja še iz časov, ko je bila edina možnost kmečkih fantov, da so se preko šole in lemenata izognili kmečki revščini.
Uspešnost v šoli ni nujno povezana s siceršnjo uspešnostjo v življenju. Jaz sicer takih ekstremov kot si ti ne poznam, večina ki je bila uspešna v šoli, tudi sicer kar dobro fura v življenju (kolikor lahko kot zunanjih opazovalec ocenim), tisti, ki so imeli hude težave, pa imajo v glavnem težave tudi naprej (alkoholizem). Nekateri relativno neuspešni v šoli, pa tudi čisto dobro furajo.
Fant, ki je danes super uspešen, je bil tudi v gimnaziji odličnjak.
Zase pa lahko rečem, da mi še kar gre. Ni neka super zgodba, je pa plača nad povprečjem, pa tudi sicer gre v življenju kar ok. Človek pa nikoli ne ve, kdaj se lahko tudi kaj obrne.
Če si tako nezadovoljna, potem se zberi in začni delati na spremembi.
Imam sestro zoisova nadarjena oh in soloh. Ful let bluzila po svetu ker ona je tolk nadarjena da mora it v svet , tam delala neke šihte ki jih noben ni horel. Potem ji potegne da je čefurka v tujini in se zmagoslavno vrne domov kjer začne z nule … kot da bi končala faks .
Ampak največji štos je da se ima za ful udpešno -kariera pa ta sranja.
Pri 30 je zdravnik, nima ure delovne dobe, igra ps4 cele dneve. Da obstaja pove njegova mama, videli ga nismo že 3 leta, tu in tam kaj objavi na FB ali intsagram.
Drug je direktor nekega podjeta ima najete varnostnike, da ga delavni ne dobijo v roke. Žena ima loverja iz njegovega podjetja, za katerega vemo vsi le on ne.
Tretja je učiteljica, še vedno samska pri 35 in ima “težave” z očeti svojih učencev.
V glavnem so to ljudje, ki so že v mladosti znali trdo delati, izjem je zelo malo. Bom ti kar iz mojega primera povedala, sošolci in sošolke iz znamenite slo gimnazije, danes smo v 40 +, vsi brez izjeme so karierno zelo uspešni, od zdravnikov, notarja, do visoko rangiranih delovnih mest znotraj evropskih institucij, pač odvisno od tega, kaj so študirali. No, eden celo tatuje riše, in je morda celo najuspešnejši izmed vseh, ker je iz strasti naredil posel.
Kako in če so uspešni zasebno, o tem pa ne morem soditi.
Malo skozi zobe (samo zaradi enega primerka, ostalim privočim) priznam, da so najuspešnejši iz moje generacije tudi kasneje postali zelo uspešni. Moj otrok je imel vsa leta gimnazije in faksa Zoisovo in visoko povprečje, službe je takoj po zaključku lahko izbiral, a se je – vsaj začasno – odločil za tujino.
Jaz odkrito priznam, da mi je žal, ker sem bila v šoli preveč pridna.
Vedno delala domače naloge, nikoli špricala, vzorna učenka, dijakinja, študentka. Aja pa druge otroke sem učila, sošolce, mlajše. V glavnem, bolje bi bilo, da bi si kaj privoščila, se imela fajn. Pridnost človeka ne privede dalje. Zdaj pa sem ena zdolgočasenega uradnica. Po kateri vsi hodijo. Deklica za vse.
V šole je čist brez veze hodit. Ne bit tolk obremenjeni z otrokovimi ocenami in šolami. Ja, malo morgen. Šole, pamet in pridnost odpirajo vrata. Ostali pa ploščice polagajo.
In tile, ki ploščice polagajo, služijo dosti bolje kot večina tistih, ki so hodili na neke kvazi fakse in bili tam ultra uspešni, diplomirali pa verjetno na temo modernega lezbičnega plesa.
Vsi, ki jih poznam, so danes najmanj zmerno uspešni, če ne celo zelo uspešni.
Mi je pa pri enem primeru zanimivo, da je ona bila zlata in Zoisova in na vseh tekmah top, ima doktorat znanosti, dela pa za nižjo plačo od poprečne. Njen partner pa je komaj pregural srednjo, komaj zaključil neko višjo, pa je danes na vodilnem položaju v eni firmi in dobi konkretne novce.
Ne vem zakaj nekateri mislite, da si lahko uspesen oz., da smes biti uspesen samo, ce si bil odlicen v soli??
Poznam en kup ljudi, ki so bili v soli povprecni, pa so danes uspesni, prav tako pa tudi tistih, ki so ostali v povprecju ali pa jih je povprecje cisto ohromilo. In enake primere poznam tudi med odlicnjaki. Uspesnost v soli je pokazatelj tega, koliko si se sposoben prilagoditi solskemu sistemu in ne determinira uspesnega zivljenja, to pa je ja vidno na vseh korakih.
V glavnem so to ljudje, ki so že v mladosti znali trdo delati, izjem je zelo malo. Bom ti kar iz mojega primera povedala, sošolci in sošolke iz znamenite slo gimnazije, danes smo v 40 +, vsi brez izjeme so karierno zelo uspešni, od zdravnikov, notarja, do visoko rangiranih delovnih mest znotraj evropskih institucij, pač odvisno od tega, kaj so študirali. No, eden celo tatuje riše, in je morda celo najuspešnejši izmed vseh, ker je iz strasti naredil posel.
Kako in če so uspešni zasebno, o tem pa ne morem soditi.
[/quote]
No ja no. Meni se ni bilo treba nič kaj posebej truditi. V SŠ sem bila odličnjakinja, sicer pa sem imela pogoj minimalno oceno 3, na faksu pa samo 7. Toliko, da si res samo pomigal (priznam, da je bila to samo potuha in da sem bila potem na faksu lenoba). Ampak mi ni sedaj nič hudega. Nisem nek hud karierist, mi pa ne gre slabo. Moj mož enako. Oba zadovoljna.
Ne vem, če ti je lahko žal za pridnost, morda imaš kakšne druge lastnosti, ki te tepejo po glavi.
Pri 40 bi pa počasi lahko izgradila kaj lastne osebnosti. Če hočeš uspeti moraš biti priden v smislu delavnosti, pa učni uspeh gor ali dol. Nihče ni uspel s podpiranjem lastne lenobe. Morda pa ti pridnost zamenjuješ s podredljivostjo, uklonljivostjo, slepemu sledenju navodilom, kar pa običajno res ni garancija za uspeh v življenju. Saj nisi kužek, ki pridno izpolnjuje ukaze in čaka na piškotek.
Sem bivša Zoisova štipendistka. Kaj naj rečem, sem končala pravni faks, opravila PDI, ampak služba je pa čisto povprečna s povprečno plačo. Sicer imam super življenje (za kar ni zaslužna štipendija ;-)), karieristka pa zaenkrat še nisem (dokler so otroci majhni). Mogoče bi bilo drugače, če bi izbrala drug študij, saj me delo na mojem področju ne izpopolnjuje.
To ti misliš. Tale kruh je bolj grenak, delo v prisilni drži, na črno, na roke (slaba socialna varnost), v slabih vremenskih razmerah včasih (zunaj). Pri 50-ih so zviti kot starčki z minimalno pokojnino. Ti misliš, da koliko služijo, ker se tebi zdi veliko, ko plačaš. Pozabljaš pa, da ti ljudje niso redno zaposleni in stružijo striktno z oddelanimi urami. Nič, ko zbolijo ali si vzamejo dopust.
Ja poznam eno, ki zdaj odpira pire v gostilni. Jaz sem bila pa ekstremno problematičen dijak, kasneje mi je na faksu kliknilo, sem se zresnila in doštudirala. Zdaj sem zadovoljna in počutim se uspešno. Hvala Bogu za tak razplet. Če bi pa nadaljevala svoje destruktivno življenje srednješolskih dni, bi pa najbrž končala kje za šankom kot Zoisova štipendistka.. Sploh ne morem dojet, da je ta pridna punca končala kot natakarica. Poklic, za katerega ne rabiš nobene kvalifikacije.
Forum je zaprt za komentiranje.