Zoisovi štipendisti, zlati maturanti pri 35ih, 40ih… uspešni ali ne?

Zdaj sta pa oba zlata zobozdravnika.

Ker ko greš tja, je vse drago kot suho zlato…

Jaz sem bivša Zoisova štipendistka, pravnica s pdi, služba ok, plača zadovoljiva, razmišljam pa o samostojni poklicni poti. Sem pa malo čez 40.

Aja, zasebno mi gre pa se bolje. Zdaj, ko so otroci že vsi šolarji, se bom tudi karieri v polnosti posvetila.

Jaz sem obiskoval program kjer je bilo večina zlatih maturantov in kar sem spoznal je, da če je nekdo marljiv, je za dobre ocene dovolj in ne rabiš nobenih posebnih talentov.

Uspešni ljudje so večinoma egoisti. Ne vsi, večina pa.

Ne, nisem na istem. Iskreno, ne poznam nikogar, ki bi bil v srednji zadosten, pa bi naredil pravni faks, vsaj ljubljanskega ne. Če pa se je komu res posrečilo, pa skoraj zagotovo ni naredil pdi-ja. Tudi sicer sem sama imela študentsko življenje, učila sem se mesec dni pred izpitnimi roki, kar nekomu, ki mu niti v srednji ni šlo, ne bi uspelo, saj bi se moral učiti 24/7, da bi komaj prilezel skozi.

Pa če se primerjam s svojimi gimnazijski I sošolci, imam vsaj 500 – 1000 eur višjo plačo od večine (izjema je sošolec, ki je manager in v srednji šoli res ni blestel, in pa 2 zdravnici, s katerima pa ne bi zamenjala, saj raje zaslužim malo manj, pa imam proste vikende, popoldneve in praznike).

Iz zapisa drugega ne vidim kot to, da je narava zelo nepravično podelila med vama. Ti tudi blizu zoisovi ne sežeš. Žal

Ti ga ne, jaz ga pa. Si na istem. Kje končaš fakukteto to sploh ni pomembno razen pri neumnežih.

Kaj pa če bi ljudem samim prepustili, da ocenijo svojo uspešnost v življenju? Ker vsak gleda na drugega le skozi lastne kriterije.

Zame, na primer, bi vsak rekel, da sem zelo uspešna. Jaz pa vem, da bi v karieri moralo nekaj iti zelo drugače, da bi zase rekla, da sem uspešna. No, saj morda pa še bom. 😉 Zasebno je pa moje življenje predvsem zelo zanimivo (beseda uspešnost v zasebnem življenju mi je precej čudna).

Uf, pri uglednih firmah je še kako pomembno, kje končaš fakulteto. Tudi nivo znanja je zelo različen. Vsak resen delodajalec se tega zaveda.

Seveda da je faktor pri odločitiv, ni pa pomemben oziroma relevanten. Prestižen list papirja ni zagotovilo, da je kandidat tudi dejansko opravilno sposoben. Citirat teorijo zna vsak, narediti preskok iz teoretičnega v aplikativno pa ne.

Ravno zato je pomembno, katero fakulteto imaš opravljeno. Ker kvazi večerni faksi ti dajo samo papir, ne pa znanja, ne na teoretičnem ne na praktičnem nivoju. Na res dobrih fakultetah takšni z omejenim intelektualnim dometom in leno naravo niti ne morejo diplomirati, tako inteligenca kot pridnost pa sta ključni za dobrega intelektualca – delavca. Nekdo, ki je samo inteligenten, ne pa tudi priden, ne bo dober delavec, kvečjemu filozof in bluzič. Samo priden, ne pa inteligenten se ne bo znašel in je primeren bolj za kakšno delovno mesto, na katerem je treba delati po navodilih, ukazih (proizvodnja, sekretariat ipd).

Menim, da mi je ratalo, ker pri 50+ ne potrebujem pomirjeval in AD, spim pa ko dojenček.

Neka zafrustirana pravnica,  ki misli da je nekaj več, po drugi strani je mnogo pravnikov, ki niso niti v Sloveniji zaključili fakultete. Še zadnjič so pisali, da naj bil predsednik ustavnega sodišča končal višjo pravno šolo v Sarajevo. Pa tudi veliko tujcev s tujimi diplomami je tukaj na višjih pozicijah kot razni “elitni” štipendisti…

to sploh ni res.

“Uf, pri uglednih firmah je še kako pomembno, kje končaš fakulteto. Tudi nivo znanja je zelo različen. Vsak resen delodajalec se tega zaveda.”

To sploh ni res, gledajo le kaj znaš in da papir imaš, ne pa kje si končal…

Pa tudi veliko tujcev s tujimi diplomami je tukaj na višjih pozicijah kot razni “elitni” štipendisti…

To velja tako za javni kot zasebni sektor.

V redu mi gre.
Nimam  kariere znotraj kakšne institucije ali firme, kjer bi mi kdo drug bil nadrejen. To ni zame 🙂