Znesek za malico pokrije le pol meseca

Znesek za malico pokrije pol meseca, topli obroki med službo postajajo luksuz.
Zaposleni imajo pravico do prehrane oziroma nadomestila, ki pa s sedanjimi skoraj osmimi evri ali manj ne dosega realnih cen. Zato se mnogi dnevno prehranjujejo v samopostrežnih trgovinah, kar pa ni najbolj zdravo.

htt24.si/novice/slovenija/malica-kosilo-gostilna-cena-nadomestilo-zaposleni-

Ljudje nismo vredni več niti toliko, da bi si lahko za malico privoščili topel obrok?! Žalostno.

Lahko si ga privoščite. Nikjer drugje v svetu zaposlenim ne plačajo malice.

NE BLUZI

bolj je problem preveč žretja in debelost.

Nikjer drugje v svetu zaposlenim ne plačajo malice. Bo precej lažje primerjati plače!

V tako opevani Avstriji,  Nemčiji niti čas malice ni plačan, kaj šele malica.

Aja, otroci v šoli nimajo ne malice, ne kosila.

To z malicami je slovenska posebnost.

v Sloveniji delavec ne bi zmogel od plače kupiti malice, kaj šele, da bi odrasel človek sam nahranil svoje otroke. Če se to ukine, Slovenci od lakote pomrejo v roku enega leta. najbrž bi samo Albanci preživeli, ker imajo svoje pekarne.

Primerjava z drugimi državami

Čeprav je Slovenija znana po tem, da je povračilo za malico zakonsko urejeno, podobne prakse obstajajo tudi drugje po svetu, bodisi kot zakonska obveza bodisi kot del korporativne kulture ali kolektivnih pogodb. Tukaj je nekaj primerov:

Hrvaška: Podobno kot v Sloveniji tudi na Hrvaškem delodajalci pogosto plačujejo dodatek za prehrano (tzv. “naknada za prehranu”). To je del kolektivnih pogodb in je zelo razširjeno, čeprav ni nujno zakonsko obvezno za vse sektorje. Znesek je običajno nižji kot v Sloveniji, a še vedno predstavlja del plačila.

Francija: V Franciji delodajalci pogosto prispevajo k stroškom za malico prek sistema “tickets restaurant” (boni za malico), ki jih zaposleni lahko uporabijo v restavracijah ali trgovinah. To ni zakonsko obvezno, je pa zelo razširjena praksa, ki jo spodbuja davčna zakonodaja (delodajalec in zaposleni imajo davčne olajšave pri teh bonih).

Nemčija: V Nemčiji ni splošne zakonske obveze za plačilo malice, vendar mnogi delodajalci ponujajo subvencije za prehrano, bodisi v obliki kantin z znižanimi cenami bodisi kot del plačila (npr. prek dodatka za prehrano). To je pogosto urejeno s kolektivnimi pogodbami ali internimi pravili podjetij.

Silicijeva dolina in ZDA (Google/Alphabet primer): Kot omenja spletni vir (So, which country spends the most money on work lunch? – HRM online), nekatere ameriške tehnološke družbe, kot je Alphabet (matično podjetje Googla), svojim zaposlenim ponujajo brezplačne obroke. Leta 2008 je Google porabil 7.530 USD na zaposlenega letno za te obroke, kar je imelo cilj izboljšati sodelovanje in produktivnost. Čeprav to ni zakonsko urejeno, je v nekaterih sektorjih ZDA (zlasti v tehnološki industriji) tovrstna praksa pogosta.

Brazilija: V Braziliji obstaja program “Programa de Alimentação do Trabalhador” (PAT), ki spodbuja delodajalce, da zagotavljajo prehrano zaposlenim, bodisi prek bonov za obroke, kantin ali neposrednih plačil. Delodajalci, ki sodelujejo v tem programu, imajo davčne olajšave, kar spodbuja to prakso.

Indija: V Indiji nekatera podjetja, zlasti v IT sektorju, ponujajo brezplačne obroke ali dodatke za prehrano kot del zaposlitvenih paketov. To ni zakonsko obvezno, je pa pogosto v večjih podjetjih, ki želijo privabiti talente.

Prav tako tudi nekatere druge države zaposlenim nudijo različne možnosti za prehrano med delovnim časom.

Ze dolgo delam v tujini. Do zdaj niso se nikjer placali centa za prehrano. Otroci hrano v solo nosijo od doma. Vi pa se kar jamrajte, saj to je edino, kar znate.

ti še nikoli delalo NISI

Mi smo imeli v “gnilem komunizmu” menzo v firmi. Bejbe so kuhale za talar polizat in potem ste si zaželeli demokracije………

V Avstriji so najnizja delovna mesta placana 2x toliko kot v Sloveniji, stroski zivljenja podobni, zdravstvo veliko boljse, pokojnine boljse, do stanovanja se pride precej lazje in vsak otrok dobi 200€ otroskega dodatka.

Ce bi Avstrijci imeli se povracilo stroskov prehrane in prevoza, bi bilo ze kicasto, ker jim ne bi izplacevali 7,3€ na dan, ampak dejansko porabo za obrok med delom.

Kako bi se potem nasi delodajalci izgovarjali? A?

Tudi če bi bila malica 12 EUR, kolikor en pošten meni s solato stane, ne verjamem, da bi delavci to porabili za zdravo prehranjevanje. Sodelavci niti polovice zneska ne porabijo za malico, da ostane denar za frizerja in nov avto.

Tudi potni stroški mnogim ne pokrijejo stroškov porabljenega bencina, saj nekateri delodajalci pokrijejo samo 60% najcenejšega javnega prevoza, pa čeprav ni na razpolago. Da o amortizaciji sploh ne govorimo. V Sežani je propadel projekt velikega logističnega skladišča, ker so majmuni mislili, da bodo črnci  delali za 1000e, ob najemnini 600e, in 400 e položnic.  Pametnemu popolnoma dovolj!

Darko

Kje je malica plačana? V kateri državi? Pa prevoz na delo?

Beri temo in ne sprašuj kar je že napisano.

Države, kjer zaposleni prejemajo plačan prevoz na delo in malico, se razlikujejo glede na to, ali je to zakonsko urejeno, določeno s kolektivnimi pogodbami ali pa gre za prostovoljno prakso delodajalcev. Spodaj naštevam države, kjer obstajajo dokazi o takšnih praksah, bodisi na sistemski ravni bodisi kot pogosta praksa v določenih sektorjih. Upoštevam tudi spletne vire, ki si jih omenil, in druge razpoložljive informacije.

1. Slovenija

Prevoz na delo: V Sloveniji je povračilo stroškov prevoza na delo zakonsko urejeno z Zakonikom o delovnih razmerjih (ZDR-1). Delodajalec mora zaposlenim povrniti stroške prevoza na delo in z dela, če zaposleni izpolnjuje pogoje (npr. razdalja med domom in službo). Višina povračila je odvisna od dejanskih stroškov (npr. cena javnega prevoza ali kilometrina, ki je leta 2025 okoli 0,43 EUR/km, a se lahko prilagaja).

Malica: Kot že omenjeno, je povračilo za malico prav tako zakonsko urejeno. Zaposleni, ki delajo vsaj 4 ure na dan, so upravičeni do povračila za malico, ki je leta 2025 minimalno okoli 5,84 EUR na dan (neobdavčeno do določenega zneska).

Vir: Slovenia: Mandatory Benefits, Payroll & Taxes Info | Papaya Global.

2. Hrvaška

Prevoz na delo: Na Hrvaškem je povračilo stroškov prevoza na delo pogosto določeno s kolektivnimi pogodbami ali internimi pravili delodajalca. Ni zakonsko obvezno za vse sektorje, a je razširjeno, zlasti v javnem sektorju in večjih podjetjih. Znesek je običajno vezan na ceno javnega prevoza (npr. mesečna vozovnica za avtobus).

Malica: Dodatek za prehrano (“naknada za prehranu”) je prav tako pogost in običajno določen s kolektivnimi pogodbami. Znesek se giblje med 1,5 in 3 EUR na dan, odvisno od delodajalca.

Vir: Hrvaška zakonodaja o delovnih razmerjih in prakse v podjetjih.

3. Srbija

Prevoz na delo: V Srbiji je povračilo stroškov prevoza na delo zakonsko urejeno z Zakonom o radu. Delodajalci morajo zaposlenim povrniti stroške prevoza, če delavec nima organiziranega prevoza. Znesek je običajno vezan na ceno javnega prevoza (npr. mesečna vozovnica za avtobus v Beogradu stane okoli 30 EUR).

Malica: Povračilo za malico (“topli obrok”) je prav tako zakonsko določeno in znaša približno 20–30 EUR mesečno, odvisno od delodajalca in sektorja.

Vir: Zakon o radu Srbije in prakse v gospodarstvu.

4. Francija

Prevoz na delo: V Franciji delodajalci po zakonu povrnejo 50 % stroškov javnega prevoza za zaposlene (npr. mesečne vozovnice za metro ali vlak). To je urejeno z zakonom o mobilnosti in velja za vse zaposlene, ki uporabljajo javni prevoz.

Malica: Sistem “tickets restaurant” (boni za malico) je zelo razširjen. Delodajalci prispevajo k stroškom malice (običajno 50–60 % vrednosti bona), zaposleni pa doplačajo preostanek. Vrednost bona je običajno med 8 in 12 EUR na dan.

Vir: Francoska zakonodaja o delu in prakse v podjetjih.

5. Brazilija

Prevoz na delo: V Braziliji je povračilo stroškov prevoza na delo zakonsko urejeno. Delodajalci morajo zagotoviti bodisi organiziran prevoz bodisi povračilo stroškov (npr. “vale-transporte”), ki pokriva javni prevoz. Zaposleni lahko prispevajo do 6 % svoje plače, preostanek krije delodajalec.

Malica: Program “Programa de Alimentação do Trabalhador” (PAT) spodbuja delodajalce, da zagotavljajo obroke, bodisi prek bonov (“vale-refeição”), kantin ali neposrednih plačil. Vrednost bonov je običajno med 20 in 40 BRL (4–8 EUR) On dan.

Vir: Brazilska delovna zakonodaja in PAT.

6. Nemčija

Prevoz na delo: V Nemčiji ni splošne zakonske obveze za povračilo stroškov prevoza, vendar mnogi delodajalci ponujajo subvencije, zlasti v javnem sektorju ali večjih podjetjih. Na primer, zaposleni lahko dobijo “Jobticket” (subvencionirano mesečno vozovnico za javni prevoz), kjer delodajalec pokrije del stroškov.

Malica: Podobno kot pri prevozu, povračilo za malico ni zakonsko obvezno, a je pogosto v obliki subvencij za kantine ali dodatkov za prehrano, zlasti v večjih podjetjih. Nekateri delodajalci nudijo “Essenszuschuss” (dodatek za prehrano), ki znaša okoli 3–6 EUR na dan.

Vir: Nemške prakse v podjetjih in kolektivne pogodbe.

7. Italija

Prevoz na delo: V Italiji ni zakonske obveze za povračilo stroškov prevoza, vendar nekateri delodajalci (zlasti v večjih mestih, kot je Milano) nudijo subvencije za javni prevoz kot del zaposlitvenih paketov.

Malica: Italijanski delodajalci pogosto zagotavljajo bone za malico (“buoni pasto”), ki jih zaposleni lahko uporabijo v restavracijah ali trgovinah. Vrednost bonov je običajno med 5 in 8 EUR na dan in je del kolektivnih pogodb ali prostovoljnih ugodnosti.

Vir: Italijanske prakse v gospodarstvu.

8. Indija

Prevoz na delo: V Indiji nekatera večja podjetja, zlasti v IT sektorju, nudijo organiziran prevoz (npr. službene avtobuse) ali povračilo stroškov prevoza kot del zaposlitvenih paketov. To ni zakonsko urejeno, a je pogosto v večjih mestih, kot je Bangalore.

Malica: Podobno mnoga podjetja v IT in drugih sektorjih ponujajo brezplačne obroke ali dodatke za prehrano. Na primer, v nekaterih podjetjih zaposleni dobijo bone za malico ali subvencionirane obroke v kantinah.

Vir: Prakse v indijskih podjetjih.

9. Združeno kraljestvo

Prevoz na delo: V Združenem kraljestvu ni zakonske obveze za povračilo stroškov prevoza, a nekateri delodajalci ponujajo subvencije, kot je “Cycle to Work” shema (davčne olajšave za kolesa) ali popuste za javni prevoz.

Malica: Spletni vir (Expenses and benefits: travel and subsistence: Overview – GOV.UK) navaja, da lahko delodajalci povrnejo stroške “subsistence” (vključno z obroki) kot del potnih stroškov, če so ti povezani z delom. To ni obvezno, a je pogosto v večjih podjetjih. Nekateri delodajalci ponujajo tudi bone za malico ali subvencionirane kantine.

Vir: GOV.UK in prakse v britanskih podjetjih.

10. ZDA (specifični sektorji)

Prevoz na delo: V ZDA ni splošne zakonske obveze za povračilo stroškov prevoza, a nekateri delodajalci (zlasti v tehnološkem sektorju, npr. Google) ponujajo organiziran prevoz ali subvencije za javni prevoz. Spletni vir (Publication 463 (2024), Travel, Gift, and Car Expenses | Internal Revenue Service) omenja posebne olajšave za delavce v transportni industriji, kar vključuje tudi povračila za potne stroške.

Malica: Kot omenjeno v (So, which country spends the most money on work lunch? – HRM online), nekatere ameriške družbe, kot je Alphabet (Google), ponujajo brezplačne obroke. Poleg tega IRS omogoča posebne standardne dodatke za obroke (npr. 80 USD/dan za transportne delavce v letu 2024), kar kaže na delno sistemsko podporo.

Vir: IRS in prakse v tehnološkem sektorju.

Opombe in dodatni kontekst

Evropa in prevoz: Spletni vir (Few countries in Europe include the commute time in an employee’s work day. Should India also try doing that? – Quora) omenja, da nekatere evropske države (npr. Francija) delno upoštevajo čas prevoza v delovni dan, kar posredno vpliva na povračila stroškov prevoza. Vendar to ni neposredno povezano s plačilom prevoza.

Kulturne razlike: V nekaterih državah (npr. Japonska) so običaji drugačni – zaposleni pogosto sami plačajo prevoz in malico, a delodajalci včasih ponujajo subvencije kot del korporativne kulture.

Zakonska obveza vs. prostovoljna praksa: Države, kot so Slovenija, Srbija in Brazilija, imajo zakonsko urejene sisteme, medtem ko v drugih (npr. Nemčija, Italija, ZDA) to pogosto temelji na prostovoljnih ugodnostih ali kolektivnih pogodbah.

Zaključek

Države, kjer zaposleni pogosto prejemajo plačan prevoz na delo in malico, vključujejo Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Francijo, Brazilijo, Nemčijo (delno), Italijo (delno), Indijo (v nekaterih sektorjih) in Združeno kraljestvo (delno). V ZDA je to odvisno od sektorja, a je pogosto v tehnoloških podjetjih. Sistematična in zakonsko urejena podpora je najizrazitejša v državah, kot so Slovenija, Srbija in Brazilija, drugje pa je bolj odvisno od delodajalca.

Sveže kupljena čista hrana je bolj zdrava kot z vročino obdelana.

Slovenska država se bolj osredotoča na zakrivanje poniževanja, razvredntenja delavca in dela. Zato je prvinska pri tem, da se pretvarja, da je skrbna. Pretvarja se točno s tem kar je opisano, saj je slovenski narod kar se tiče razširjene zločinske oblasti,ki se širi po svetu zelo mlad narod. Po domače povedano kmetavzar (ne kmet), ki nima pojma o bilo čem in je podoben tistim narodom, ki bi ponavljali za drugimi pa ne vedo kaj ponavljajo in kaj si v deželo s tem pripeljejo. Ker se gre za golo preživetje tako državna oblast tu ni do sedaj mogla vzeti bistvenega (prehrana, stroški) saj je imela do sedaj po vseh znanih podatkih še vedno preveč delavskega zavedanja , ki izvira še iz Jugoslavije in bi imela s tem preveč možnosti za upiranje delavcev in demonstracij. Tako je tu nekaj z zakonodajo zagotovila, drugod pa potem še več vzela.

Namreč, če imaš plačo dovoljšno, kot delavec potem prehrana sploh ni težava ampak samo še čas.

Mnogo delavcev ima bedno prehrano in bedno plačo, tako je mnogim bistveni del obroka v dnevu ravno tisti, ki je v roku službe.

Skratka ni vse ZLATO KAR SE SVETI.

Z najvecjim veseljem bi te dala delat na moje delovno mesto. Me prav zanima, ce bi zdrzal do konca prvega tedna. Jokcal bi, pa stokcal, da je prevec za naredit, pa da je placa prenizka, pa da sef izvaja mobing, pa zakaj ti ne placajo malice, pa prevoza v sluzbo, pa zakaj ni regresa, itd., itd., potem bi pa stekel k mamici domov.

Točno to, kupujejo kakšno malenkost ali še to ne. Pogosto videno pri ženskem delu in pol hitijo neki skuhat za pozno kosilo. So ljudje, ki so  so do sebe pretirano škrti. Samo, da je kao plača videt dosti višja.

Ej, Darko, Darko, spet teoretiziras. Nastel si vsega 10 drzav in se pri teh desetih pise, da to velja samo za posamezne dele specificnih sektorjev, za dobro voljo, ali za dogovor med delodajalcem in sindikatom, a se ti lucka ne posveti, da kar si napisal, v marsikateri drzavi zajema manj kot 5 do 10% zaposlenih.

Ti si, vidim, zelo ponosna, da delaš v takih razmerah. Še na mnoga leta!

glavno da imajo prasci v parlamentu malico za 5.5 eur in kosilo za 7 eur….jebe se luki mesecu za tvojo malico….glavno da se on nažre poceni hehe

Ne bluzit, ne informira se na internetu ampak pri ljudeh ki so dejansko delali v tujini. Preživel sem veliko časa v podjetjih po celem svetu, kot zaposleni ali zunanji konzultant.
V Italiji prehrane na delu ni, prav tako ne. Lahko da ima firma menzo, ampak je vse outsouracno in je treba plačati tržno ceno, ker koncesionar ne bo delal zastonj. V manjših krajih imajo daljšo (neplačano!) pavzo za kosilo, tudi eno uro, in kdor more gre domov. Ostali pa po bližnjih barih ali kioskih, še več pa si jih nosi tupperware od doma.
Enako na Finskem in drugih opevanih nordijskih socialnih državah.

Glavni problem je požrešna država, ki  vse prekomerno obdavči… Če ne bi bilo vse obdavčeno kot boniteta, bi tudi firme v Sloveniji z veseljem nudile svojim zaposlenim kaj več. Ker pa je obdavčitev taka kot je, pa imajo vsi zaposleni raje svojo plačo, kot pa da se firma vtikuje v to kaj jedo, jim organizira malico, trga od plače in plačuje boniteto.

Tudi z ZDA zastonj prehrane na delu ni. Firmam kot je Google in Apple, ki zaposlujejo zelo malo zelo dragih ljudi, je v interesu da so ljudje čim več časa v službi, zato jim nudijo vse te neplačane dodatke. Ki so v bistvu zelo poceni glede na njihovo plačo. Davčnega vidika pa ne poznam, ker nisem bil tam zaposlen.

Tako da ne preveč stokat, tistih par neobdavčenih € za prehrano na dan in prevoz na delo je samo davčni curkrček, da lažje prenašamo teror na drugih področjih.