življenjski cilji

Alexis, da ga ne boš cuknila spet preveč na pikniku, če bodo čevapčiči bolj pikantni. Malo se nazaj drži :)))
Neke filozovske tandeme že vidiš? Ampak ni nenavadno v tej pasji vročini 😀

metka84

Družina je sveta, a ni? ;)) Tudi to je lepo, da se uvajaš v delo s 5-letniki, da se učiš delati z otroki, če ti jih bo kaj bog namenil (bolj težka bo, ker ni menda pravih moških? mogoče kaj na priprošnjo Svetega Duha :)), boš imela že neka izkušenj. Radovednosti in vedeželjnosti ne smeš zatirati pri otroku, da bi ti te to celo motilo, ker si napisala, da ga bo “že minilo”. Upajmo lahko samo, da ga ne bo. :))[/quote]

Matjažko ti si tako veren….samo cerkev pa bog pa duša… ni čudno da ne prideva skupaj

metka84

Lahko kaj drugega pričakuješ, če je s tabo v sorodstvu? :))) Srečnež, boš naredila pravega moškega iz njega, bo znal za vsako delo in žensko prijeti! 😀

Moškega moraš na začetku trdo prijesti, ne daj mu dihat, pokaži mu, kdo je glavni! :)))
Take kandidate je težko obdržati. Uidejo, a ne? 😀

matjazko, copatasti moški mi niso všeč. Tako, da tvoja trivialna psihologija bolj slabo deluje. Jaz bom raje počakala na ločence. Tisti, ki so vezani so ok, tisti, ki so pa samski, jih pa je večina bolj tak tak… tako, da verjetno bom počakala na kakega ločenca. Se mi nikamor ne mudi, sem sveža ‘ločenka’. Ne skačem iz ene v drugo vezo.

Vidim, da bolj malo veš o vzgoji otrok. Jaz pojma nimam o vzgoji, ampak ti še manj 🙂

Ej, matjaži, matjaži, tebi se vse bolj in bolj vidi, da nimaš nobenih izkušenj z ženskami. Samo nasvete pa rad deliš :).
Se kar bojim, da nas boš za štedilnik poslal pa zabičal koliko otrok moramo imet, da ne bomo mislile na tujino :).

Same slabe izkušnje z moškimi? Pa ne more biti tako napačen nasproten spol?
Metka, nič ne hodiš plavat v Dravo? Malo relaksacije, mogoče tam kakšnega zahaklaš, zakaj v tujino po moškega? 😀

Včasih se je lažje pomenit o kočljivi zadevi s popolnimi neznanci, kakor s človekom, ki je del “kočljivosti”, tudi sama opažam v svojem life-u, če komu rečem, da bi se rada pogovorila, da folk kar “pobegne”; ne vem zakaj vsi pri tem pomislijo, da je ne vem kaj narobe ali da bi ne vem kaj rada od nekoga drugega – marsikdo res ne zna komunicirati, kar se tudi vidi na tem forumu, ko so nasveti dokaj jalovi, nekateri celo škodoželjni, večina žaljivih; skratka nekoristne debate z nekoristnimi osebki se tukaj furajo (sebe ne izključujem).[/quote]
No vidiš, iz takšne veze bi jaz hitro pobegnil, če se ne bi dalo pogovoriti. Kot me je Marko pozneje super dopolnil, partnerju rad popolnoma zaupam in se mu cel predam. Vse kar je manj, zame ni sprejemljivo, ker ravno to popolno zaupanje in možnost pogovora je zame smisel veze…kar je polovično, ne hvala! In s tem imajo tudi ženske včasih probleme. Ne vem, a jih mogoče preseneti, da se končno lahko o vsem pogovorijo, mogoče jih prestraši odprtost, nimam pojma. Tako je meni na ženskah zelo všeč, če znajo izraziti svoje mnenje/stališče, se odprto pogovoriti o tem kaj jih muči, kakšne želje imajo in da rešujejo probleme na mestu in z vpleteno osebo, ne pa kuhanje zamere, iskanje pomoči pri prijateljicah/forumih,…

@faunus: če se s partnerko o vsem pogovoriš in če ona poišče nasvete, druge poti še pri kaki prijateljici, ali to vzameš za izdajo? Za Markota že vem, da ja. Kar mi je glupo, milo rečeno. Ne moreš nikomur prepovedovat, kaj naj govori in o čem se pogovarja z drugimi, s katerimi si je ravno tako blizu. In takile milni mehurčki (samo midva kot partnerja, drugi so pa bolj za okras) mi delujejo veliko prej kot odvisnost kot pa neka svoboda.

Ah, seveda ne, Ampak bi me pa motilo, če bi izvedel, da je po forumih in pri prijateljicah spraševala za rešitev določenih “problemov” zveze, ne da bi prej poskusila rešiti z mano.

Narobe si razumela. Nikomur se nič ne pripoveduje. Enostavno se zgradi takšno medsebojno zaupanje, da imava oba ŽELJO drug drugemu VSE povedat in pri tem sploh nihče ne potrebuje nasvetov prijateljev. Temu jaz pravim zaupanje, vse kar je manj od tega, si nikoli ne želim več.

popravljam:
Narobe si razumela. Nikomur se nič ne prEpoveduje. Enostavno se zgradi takšno medsebojno zaupanje, da imava oba ŽELJO drug drugemu VSE povedat in pri tem sploh nihče ne potrebuje nasvetov prijateljev. Temu jaz pravim zaupanje, vse kar je manj od tega, si nikoli ne želim več.
Zaupanje je, da nekomu položiš svoje srce v njegove roke. Seveda se zdi, kot da gre za odvisnost, saj je tvoje srce zdaj odvisno tudi od druge osebe. Hkrati je pa, ko je to zaupanje vzpostavljeno, to ogromen občutek svobode. Saj imaš vse dvome takoj na dlani razčiščene, ko jih rešuješ s svojim partnerjem, ki mu seveda verjameš.
Lahko se pa greš tudi previdnost in nikoli ne zaupaš in se ves čas v dvomih. Ampak tako se tudi nikoli ne predaš. Predajanje pa pomeni, da se nekomu podariš v celoti, z dušo in telesom, ker mu zaupaš. Izkusil sem oboje, zvezo v dvomih, ko sem reševal težave zunaj zveze (in jih seveda nikoli rešil) in zvezo v popolnem zaupanju, kjer vse sproti rešujeva izključna sama in verjamem, da se nikoli več ne vrnem nižje od tega. Kdor tega ni izkusil, seveda ne more razumet občutkov, ki jih človek ob tem doživi, zato razumem vso upiranje temu in vse razloge proti temu.

To je to. The End!

Se strinjam, in če je takšnih dogodkov več, si precej dezorientiran več let.[/quote]

Sem hotela že prej napisati, da se lahko zgodi, da nekdo lahko izgubi orientacijo za vedno ali več let… pa nisem točno vedela, kako naj se izrazim. Tako kot praviš samička, če je takšnih dogodkov več, lahko pride do tega, da jo izgubiš za dalj časa ali tudi za vedno .:)[/quote]

Evo, še četrta ženska, ki se v celoti strinja z zapisanim.

Čista resnica.[/quote]

Se strinjam, in če je takšnih dogodkov več, si precej dezorientiran več let.[/quote]
Ne strinjam se, ker pravzaprav ni bistvo v samozavesti človeka, ampak predvsem v osebnostni čvrstosti, čustveni inteligenci, zmožnostjo procesiranja problematičnih dogodkov in hitro aktivacijo za rešitev le teh.

Se strinjam, in če je takšnih dogodkov več, si precej dezorientiran več let.[/quote]
Ne strinjam se, ker pravzaprav ni bistvo v samozavesti človeka, ampak predvsem v osebnostni čvrstosti, čustveni inteligenci, zmožnostjo procesiranja problematičnih dogodkov in hitro aktivacijo za rešitev le teh.[/quote]

Faunus, saj za tebe smo ugotovili, da si popoln. Ti itak vse življenjske situacije z lahko procesuiraš. :))) Se mi zdi, da so nekateri moški tu na forumu bratje trojčki po načinu razmišljanja (imena bom izpustila, ampak mislim, da bodo ženske zlahka uganile).

Se strinjam, in če je takšnih dogodkov več, si precej dezorientiran več let.[/quote]
Ne strinjam se, ker pravzaprav ni bistvo v samozavesti človeka, ampak predvsem v osebnostni čvrstosti, čustveni inteligenci, zmožnostjo procesiranja problematičnih dogodkov in hitro aktivacijo za rešitev le teh.[/quote]

Vsekakor je v redu imeti o tem svoje mnenje, toda ni vse tako enostavno – sem že naletela v preteklosti na primere, ko se težava/problem ni dal rešiti, ker nekdo na drugi strani bil zato oz je še po n letih zadeve povsem nerešena, vsaj z moje strani, zato pravim da je dezorientacija čisto možna in dlje trajajoča. It’s hard to move on and pretend that nothing has happened; vsaj meni.

Hmm, a lahko mogoče nehate s to popolnostjo, ker je že malce izpeta. Če bi poskusila utemeljiti čemu in zakaj nasprotuješ, bi bil dosti bolj hvaležen.

Faunus, jaz ne nasprotujem tebi, ampak se strinjam s puncami. Želim povedati, da so ljudje različni, nekateri določen neprijeten dogodek hitro prebolijo in gredo naprej, drugi spet ne. Imaš ljudi, ki povzročijo prometno nesrečo, pa si tega do konca življenja ne oprostijo, sploh če je bila kakšna smrtna žrtev in ljudi, ki gredo veliko lažje čez to. Še več, namesto da bi priznali, da so ravnali narobe, iščejo načine, da se izognejo odgovornosti. Mislim, da se v medijih najde kak tak primer.

faunus, mogoče čahko jaz kaj rečem na tvojo željo po utemeljitvi, ko sem ravno napisala zgornji stavek. V njem namreč nisem imela v mislih partnerska neskladja, temveč težke dogodke, v sredino katerih nas postavi življenje samo in nanje nimamo prav nobenega vpliva. Tako nam naša osebnostna trdnost, čustvena inteligenca in sposobnost reakcije ob takšnih dogodkih lahko pomagata le pri trenutnem preživetju, sprejetju posledic in nadaljevanje življenja z eno veliko lekcijo, ki pušča sledi a kljub temu preživimo. Za to pa je potreben čas.

Če prav berem to filozofijo med vrsticami, si vsaka ženska želi biti mati, samo da se tega ne zaveda, dokler ne naleti na pravega dedca. Me pa res zanima, če ima to nezavedanje kaj opraviti z naukom starih (cerkvenih) modrecev, ki so ugotovili žensko inferiornost ter jo dokazovali z viškom vsebnosti telesnih tekočin ter nižjo telesno temperaturo.

Bemtiš, Jožefov pa res še ne bo zmanjkalo.

Ja, Boom prav bereš. To je moja filozofija. Meni se zdi logična, v skladu z naravo. Verjamem pa, da se marsikomu zdi bedasta. Posebej tistim, ki te želje po otroku ne čutijo. Ampak ljudem se želje ves čas spreminjajo, tudi pogledi na svet, ter prepričanja. Ni potrebno tega vzet kot edino resnico.

Avtorica ima nek sistem vrednot in otrok ji trenutno še ni ne vem kako visoko na lestvici. Se pa zadeva zelo spremeni, ko/če otrok pride (mogoče malo nepričakovano, a vseeno zaželjen 😉 , takrat se sistem vrednot in “pomembnosti” precej spremeni.
Iz današnje pozicije se to lahko vidi kot “katastrofa” a ko si “tam” ti resnično nič ne manjka in so ti neki drugi cilji veliko bolj pomembni kakor se zdijo danes in tisti, ki se ti zdijo danes pomenbni postanejo takrat zelo “out”.
Samo moraš bit srečen s tistim kar imaš, ne pa bit “nesrečen” zaradi tistega kar nimaš 😉

Saj če ti je otrok v interesu, ne moee biti karierna ovira, celo vzpodbuda, če te starševstvo izpolnjuje.Če pa ti je odveč, si jezen, se počutiš, da te prikrajšuje za določene poklicne cilje, potem pa zna biti problem, predvsem v otrokovo škodo…

Saj če ti je otrok v interesu, ne moee biti karierna ovira, celo vzpodbuda, če te starševstvo izpolnjuje.Če pa ti je odveč, si jezen, se počutiš, da te prikrajšuje za določene poklicne cilje, potem pa zna biti problem, predvsem v otrokovo škodo…[/quote]Če ti je malo dete v “škodo” in v tistem nič krivem bitjecu vidiš oviro za svojo srečo, da ti je težko zanj naredit tisto kar je treba…. potem pa res ne vem, potem ti je tudi partner boj nek “koristen servis” kot pa resnična čustvena želja, radost Ti je samo “suport” tvojim (egoističnim?) ciljem, takrat pa je starševstvo res breme in otrok le “stranski produkt seksa”….. :/

Zanimivo, vendar res potem ne vem kako si razlagat tiste, ki želje po otorku ne čutijo niti morda pri 40-tih in niso samske. Najbrž ne moremo zanje reči, da ne živijo s tapravim dedcem?

Ali pa obratno, ko si otroka in družine na moč želijo, pa (menda) ne najdejo primernega partnerja.

Vsekakor pa bi se izognil razmišljanju, da je z njimi nekaj narobe.

Mogoče se v zadnjem stavku samo nisi najbolj pravilno izrazil. Jaz bi rekel, da ni nič narobe z njimi, najverjetneje pa je z njihovimi prepričanji. Ampak težava je tudi na drugi strani, pri moških. Vsi smo enako odgovorni za nastalo situacijo.
Nekdo si lahko otroka želi iz povsem egoističnih potreb (česar si seveda ne bo priznal), da si ga prisvoji, prilasti in prisesa nase, zato da se počuti bolj ljubljeno, po drugi strani pa mu ne dovoli, da postane samostojno bitje s svojim načinom razmišljanja. Je treba bit previden pri željah.