življenjski cilji
Samozavesten človek je zame nekdo, ki ima svoj cilj, željo in mu sledi in se ne sprašuje o tem, če je to prav, če bo to zmogel ali bo potem zadovoljen in tako naprej. So pa vsi ti dvomi razumljivi, samo premagati jih je treba.
Ravno tu je ta past: ki ve kaj hoče
Vsak od nas ve kaj hoče, vendar na koncu ne izpade tako kot smo hoteli, včasih ravno obratno od tega. Kako se lahko to zgodi?
Če hočem, da gre avto v levo, volan pa vrtim v desno ker sem sveto prepričan, da je tako prav…..
Kaj se bo zgodilo? 😉
Oz boljše vprašanje, zakaj se to zgodi, da ne krene v željeno smer?
In tisti ki stojijo poleg in ti kažejo da vrti volan drugače so…. nesramni, žaljivi, ne spoštljivi do “šoferja”?
Ne vem, no :/
Jaz se npr. s to trditvijo ne strinjam.
Samozavesten človek po moje ve v katero smer želi iti, ve predvsem česa noče (v danem trenutku) in je še vedno dovolj odprt, da je dojemljiv za vse nove poti, ki jih življenje odpira vsak dan znova (vsak dan ne jemlji dobesedno). In ja samozavesten človek je tudi človek, ki prizna sebi in drugim, da ima dneve, ko ga razjeda dvom kako naprej. Na tem svetu je edina stalnica sprememba in nihče ne more vedeti in biti popolnoma prepričan o popolnoma natančni poti, kajti ravno življenje lahko naredi to pot vijugasto. In Marko, zadovoljen je lahko tudi človek, ki ni stoodstoten v svojih ciljih, željah.
In za avtorico… Ja služba te lahko izpolni! Ko pa boš čutila, da si pripravljena ustavit konje in imeti otroka (če pride do tega) bo ravno pravi čas. Kajti v življenju imamo vedno nove cilje, želje, potrebe.
japkica, se strinjam. Samozavesten človek se zaveda, da se na poti lahko pojavijo ovire, še preden se loti stvari, absolutno. Ampak je pripravljen iskat rešitve, ne odnehat ali jamrat, zato ker so se pojavile. Tudi dvome je pripravljen premagat, če le verjame vase.
Drži. Pa saj priznati, da smo v dvomih ni jamranje. V kolikor seveda tega ne ponavljamo vsakemu in vsakokrat in se smilimo sami sebi.
Drži. Pa saj priznati, da smo v dvomih ni jamranje. V kolikor seveda tega ne ponavljamo vsakemu in vsakokrat in se smilimo sami sebi.[/quote]
marko moram še nekaj dodati. Še tako samozavestnega človeka lahko kakšen dogodek v življenju zlomi in za nekaj časa izgubi orientacijo.
Drži. Pa saj priznati, da smo v dvomih ni jamranje. V kolikor seveda tega ne ponavljamo vsakemu in vsakokrat in se smilimo sami sebi.[/quote]
marko moram še nekaj dodati. Še tako samozavestnega človeka lahko kakšen dogodek v življenju zlomi in za nekaj časa izgubi orientacijo.[/quote]
Verjetno zato, ker samozavest posameznika ni nekaj, kar bi veljalo na vseh življenskih področjih, katerih pa je ogromno. Navadno smo na enih področjih bolj samozavestni, kot na drugih. Odvisno tudi od tega, koliko delamo na sebi in kako odgovorna oseba smo.
Verjetno zato, ker samozavest posameznika ni nekaj, kar bi veljalo na vseh življenskih področjih, katerih pa je ogromno. Navadno smo na enih področjih bolj samozavestni, kot na drugih. Odvisno tudi od tega, koliko delamo na sebi in kako odgovorna oseba smo.[/quote]
Ne vem, nekako ne povezujem samozavest s tem, da smo vsi krvavi pod kožo.
oh Marko….ti si pa res smešen 🙂 In res ja, moški tule gor ste sami filozofi…. zanimivo, da punce pa razumejo.
Jaz ne iščem potrditev, meni samo postane dolgčas če stvari postanejo rutinske. Zato mi pa odgovarja iti v tujino čisto na novo živet, z ruzakom na potovanje, menjavati okolje In jaz niti nočem živeti nekega mirnega življenja, jaz želim v življenju veliko stvari preizkusiti. In edina težava, če lahko temu tako rečem je, da kljub temu, da fant pravi da je to tudi njemu ok dvomim, da mu je to res čisto ok. Sicer pa on že v osnovi nikoli ni bil tak kot jaz, imel je res rutinsko življenje, preden je mene spoznal, zato je vesel da je spoznal mene, da sem ga malo spravila iz te rutine. Vendar sedaj se želi ustaliti, ker bi imel otroka. Saj tudi mene vsake toliko zelo zamika, da bi ga imela… ampak jaz bi prej še dosegla neke druge stvari, recimo življenje v tujini. Samo ne vem, ali bom kdaj zadovoljna s tem, kar sem dosegla ali bom imela zmeraj željo po novih dogodivščinah.
enamaloraztresena: Veš, jaz te na en način popolnoma razumem, čeprav je pri meni dosti ciljev enakovrednih. Jaz bom tudi najverjetneje šel jeseni v tujino delati na en projekt, kar si zelo želim zaradi izkušenj, ampak enakovreden cilj mi je recimo, če bi si ustvaril družino v SLO, ali pa le nadaljeval oz. kako drugače nagrajeval svoje znanje. Ne glede na to kateri cilj bi se trenutno uresničil, ne bom obžaloval, da se drugi niso.
Hočem reči, želim si dela v tujini, izzivov na področju službe, potovanja, ampak enako bi me razveselilo, če bi spoznal pravo dekle in si že ustvaril družino.
enamaloraztresena, to je nekako tudi logično, saj je med vama namreč razlika v letih. In lahko ti povem iz svojih izkušenj, da sem bila v tvojih letih precej podobna (le da sem vedela, da si nekej v prihodnosti želim otroke) polna zagona, ambicij, želja po potovanjih (no to me še ni minilo) in potem, ko skozi leta uresničiš marsikateri cilj in ambicije, pridejo novi, ki so drugačni. Torej tudi ti po vsej verjetnosti ne boš čutila in želela enako pri 30, kot si želiš in čutiš zdaj. V teh letih boš nabrala nove življenske izkušnje, ki ti bodo na novo postavile priorite v življenju. Kako se bo vse obrnilo, je pa odvisno od poti po kateri boš hodila.
Je pa nekaj, tale tvoj fant te ima zagotov rad, saj je pripravljen počakati. Vsaj tako razberem iz napisanega, čeprav tudi potrpljenje ni nujno večno.
razumem, kaj misliš. Samo meni se zdi, da če nimam družine lahko počnem kar pač hočem. Lahko grem na potovanje, v tujino, kamor koli… Ko pa enkrat imaš otroka, da ne moreš več nič početi. Sploh je pa problem (usaj meni se zdi), če si ga fant tako zelo želi. Ne vem, vendar imam hude pomisleke, da bo nesrečen, če greva nekam iz slo živet in bo vse na novo…
ja, žurerjev je veliko. Žal tudi tam pri 30 in tudi 35ih.
Ampak najti moškega, ki je tak, da bi šel tako kot ti praviš z ruzakom na potep ali pa da bi bil tako zagret za gore in naravo kot faunus ali kaj podobnega, takih pa skoraj ni. Jaz sem par let stareješa od tebe pa počnem in razmišljam podobno kot ti. Težave imam pa pri moških, ker oni pa niso za take stvari. So ali preveč zapečkarski ali pa žurerji. Ni pa takih kot jaz iščem :), razen faunus je redka svetla izjema :).
To absolutno ne drži![/quote]
ko gledam kakšne mamice se mi zdi da se jim vse vrti samo še okoli tistega otroka, že da gre ven na kavo je cel projekt, planirati je pa potrebno čisto vsak premik in nič ni več tako spontano…[/quote]
Če ženska nima drugega interesa v življenju, potem ja. Potem se vse vrti okoli otroka in iz otroka ženska naredi pol invalida.
Otroci so tako trpežna bitja in tako dojemljivi, da hitro postanejo tudi sami ‘ciganski’ po srcu.
jaz imam ful srečo z mojim, ker je neka sredina. Sicer je res da sem ga jaz malo zbrcala, da se je spravil iz rutine, pa da tudi sicer dajem jaz pobudo za večino stvari, vendar gre sedaj rad žurat, na počitnice, se družiti itd.
Če pa moram izbirati med zapečkarjem ali žurerjem, vzamem zapečkarja. Kajti tisti žurerji so po večini sama fasada da zgledajo in so oh in sploh, v resnici pa varajo, briga jih za punco…
ko gledam kakšne mamice se mi zdi da se jim vse vrti samo še okoli tistega otroka, že da gre ven na kavo je cel projekt, planirati je pa potrebno čisto vsak premik in nič ni več tako spontano…[/quote]
Če ženska nima drugega interesa v življenju, potem ja. Potem se vse vrti okoli otroka in iz otroka ženska naredi pol invalida.
Otroci so tako trpežna bitja in tako dojemljivi, da hitro postanejo tudi sami ‘ciganski’ po srcu.[/quote]
od kolegice punčka bo kmalu stara eno leto…mislim da je cca. 9 mesecev stara. Pa mamica niti enkrat ni sla še nikamor brez otroka, pa tudi otrok ni šel nikamor brez nje. Niti v trgovino, niti na pijačo…sploh nikamor… Pa živi z možem, pa je očitno mož bolj kot ne za okras. Seveda ne posplošujem tega vzorca obnašanja sedaj na vse mamica, ampak opažam veliko takih primerkov… Pa ravno ta kolegica pravi za neko drugo, da je slaba mama ki ima podobno staro hčerko in gre občasno ven s prijatelji in tudi kam sama…
To je čist preveč posplošeno razmišljanje, ocenjevanje drugih. Pomembno je le, kako se počuti otrok ob starših. Težava pa je, ker starši vedno verjamejo, da se otrok dobro počuti, ne glede na to, kakšen je njihov slog življenja. Kolikor kdo kdam hodi ob otroku, o počutju otroka nič ne pove. Otrok sam nam pove, kako se počuti, če smo mu le pripravljeni prisluhnit. Pa še takrat je treba bit previden, kako mu pozornost namenimo. Ah ja, to so zapletene zadeve (za razlagat). 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.