ŽIVLJENJSKA BILANCA PARTNERSTVA

On blodi o asimetričnih odnosih, sam pa je bivšo skoraj prisilil in tu vneto zagovarjal, da je najboljša možna opcija za par ta, da je ženska doma, moški poskrbi za denar. So mu mnogi kontrirali, a je tupo trobil svoje. Zdaj, dve desetletji kasneje, trobi o simetričnosti. Kaj bo čez desetletje, ko bo naredil novo, bolj izpopolnjeno računico, sam vrag ve. Morda bo spet slepo hvalil zdajšnjo, pridelal še kaj otrok in čez čas “uvidel”, kako pojma ni imel.

In tako so smrti.

Dolgčas in nikakršna rast!

Napisal si

Eden hvali nekoga drugega… ponovi to še enkrat. Ti to zveni simetrično? Uravnoteženo? ?

In sem odgovorila “Ne vem, ti si….”

Če veza ne bi bila uravnotežena in kvalitetna, potem si takrat vsem tule lagal s pisanjem o tem, kako super vama gre in v kako dobri vezi sta.

Verjetno pa si sedaj osredotočen samo na slabe stvari, ki jih tvoj spomin še potencira, vse dobro pa zanikaš.

Hm. Zanimivo. Se ti ne zdi možno, da bi nekateri vidiki zakona lahko bili tudi dobri in bi odnos vseeno bil asimetričen? Od kje ideja, da bi – pri meni ali kjerkoli v življenju – moralo biti VSE dobro (ali slabo)?

Vzemiva recimo zadnjih nekaj let, odkar sem samski. Nekako sem se privadil na nov način življenja, izpolnil svoje življenje z dejavnostmi, ki me izpolnjujejo, dosegel sem karierni vrh (najbrž)… hkrati pa je za menoj več operacij, v drugo sem soočen z diagnozo “atipični karcinom” in hendlam s tem, hecam se z nesmiselnim ločitvenim postopkom…

Je moje življenje pravljica? Ni zdaj in ni bilo takrat. Je izpolnjeno s takimi in drugačnimi vsebinami. Pisano, barvito in pestro. Niti najmanj črno-belo.

Kaj praviš na to?

Oba dajeva vse, kar imava in sva in oba prejemava vse, kar je na voljo in potrebujeva. In tako že 33 let. Nisem lepotica, on je prava terna napram meni, ampak izbral je mene in se ne zamenjava!

Saj je konec koncev vsako razmerje lahko asimetrično – nekdo dela 90% enih del, drugi pa 90% drugih, skupaj pa imata opravljeno v enakem času vse.

Pa ni s tem prav nič narobe.

Glede ločitve pa se tudi spomnim, kako si lepil sem dokumente, opise, zahteve, pojasnila … Prav nič simpatično ni bilo. Žal.

Smo ti povedali takrat in se ponavljam tudi zdaj.

Pavico imaš do svojega mnenja. Sam stojim na temeljih, zgrajenih iz dejstev in se gibljem v smeri, ki prinaša širšo dobrobit. Odtod tudi uvodni post, ki odstira tančice in nastavlja zrcalo.

Jaz mislim, da so res pomembna tvoja “osnovna vprašanja”, vse ostalo je bz kalkulacija.

Ko se pojavi resna bolezen, se ljudje običajno zbrihtajo. Naredijo obračun svojih ODNOSOV, ne denarja in se predvsem lotijo zaključevanja nerazrešenih dilem z ljudmi, ki so jim pomembni.

Sodim, da mati tvojih otrok in bivša dolgoletna partnerja je zate pomemben človek. Morala bi biti.
Ti pa se vedeš popolnoma v nasprotju z naravnimi zakonitostmi. Samo slabe in nepomembne stvari vlačiš na plano. V takem spominu te naj obdržijo? Hm… razmisli, morda bo kmalu prepozno.

Res si nenavaden. Ampak ne razumi tega kot pohvalo, ker ni.

Se strinjam. Vse skupaj bi lahko pravzaprav strnil v vprašanje: “Bi sam živel bolj kakovostno, kot v dotičnem odnosu?” In vprašalnik kot tak potem razčleni različne vidike tega vprašanja.

Res je. Ko telo spregovori, česar besede ne morejo, človek naredi “bilanco”. Memento mori. In odpre srce za tisto, kar je zares pomembno. Nekatere bitke niso vredne boja. Nekateri odnosi se potrebijejo razkrojiti, da nastane prostor za nove, bolj zdrave.

Morda kot medklic: kdor pričakuje nek zaključek v smislu nekakšne poravnave, pomiritve, v odnosu z narcisoidno osebo na drugi strani, se samodejno zaklene v ječo.

Potrebno je radikalno sprejemanje in prevzemanje odgovornosti zase. Usmerjanje energije v odnose, ki so vzajemni. Ustvarjanje novih temeljev za recipročen partnerski odnos, ki izpolnjuje oba. Odnos, ki poživlja. Odnos ki zdravi.

Čaji desi, a nisi ti v vezi, zdaj pa zgoraj praviš, da si samski?

Prav imaš. V bistvu je moja situacija tako surrealna, da mi dela preglavice najti pravi izraz. Sva se ravno zdajle o tem pogovarjala z mojo Zvezdico zaspanko in se nekako strinjala, da bi bil verjetno še najbolj ustrezen izraz “odkar sva z bivšo zaživela vsak na svojem”. ?

Oprosti, meni nič jasno, kaj želiš povedat, mogoče nimam dovolj pameti. Torej sta šla narazen?

Nekako simpatiziram se tabo, čeprav te veliko napadajo in pogosto rada berem tvoje prispevke.. pa seveda me zanimajo tudi tvoje rumene strani.. 😉

Hja… z bivšo se je razkroj zveze začel nekje 2018, ko sem prvič pristal v bolnišnici zaradi izčrpanosti.

Ločitev v fizičnem smislu se začne 2020. V pravnem pa spomladi 2022. Jeseni 2022 končno tudi zaživiva vsak na svojem.

Spomladi 2023 sodišče izda sklep o razvezi zakonske zveze. To je pa tudi edina pravna kategorija, ki je urejena. Zahteve po višji preživnini in pogojevanje stikov z otroke s plačili po njenih kapricah je stalnica in tako postopek na sodišču kar nima in nima konca.

Zato se jaz pogosto hecam, da še zdaleč nisem zares ličen, saj je ves ta cirkus na sodišču v bistvu zgolj nadaljevanje nekega patološkega odnosa.

V razmerju z Auroro pa sva že tri leta, sicer in imava svoje vzpone in padce, začinjene s ščepcem omenjenega patološkega vpliva odnosa, ki naj bi bil že zdavnaj zaključen.

Odtod zmeda pri meni, kako sploh kaj poimenovati. ?

a torej desi vendar ni samski, ampak v vezi. punce, tačke stran. 🙂

A si ti 25 let star? Iz nezaključene zgodbe zdrviš v drugo in jo zastrupljaš s svojo nerešeno zgodovino? Sorry, ti nisi niti odrasel, niti odgovoren in še ekstra ne sogovornik, s katerim lahko jasno zaključiš nek dogovor. O kakem spoštovanju vrednosti partnerske zveze ni sanjati pri tebi.
Samo za svojo guzo ti je mar, preostanek ti pa po tvoje kar pripada v last.

Preživnina se jasno določi na osnovi tvojih prihodkov. Nekaj pesniš tule okoli tega in zadeva ne pije vode. Denar, ki ga mečeš za sodne postopke, verjetno presega zneske preživnine. Torej si idiot na področju financ, čeprav so ti poleg samoljubja in zmagovanja za vsako ceno tako pomembne. To delajo samo norci. Ali pa zelo nekaj šušmariš. Odnosa do otrok ni v eni tvoji besedi. Samo ti žrtev uboga in grdi grdi vsi drugi.

Ton, v katerem govoriš o materi tvojih otrok govori samo o tem, da si narcisoiden ti. Že samo, ko moški začne opletati z izrazoslovjem kvazipsihologinj iz Cosmopolitana, je za moškega na mestu sramota brez primere. Ko pa to še povezuješ z materialističnimi merili, je pa to … ni besede. Katastrofa.

Ta tvoja Aurora mora biti res zelo obupana, da za tako ceno gnjavaže prenaša tebe. Ima dve možnosti -da bo pohlevna sužnja tvojim muham, ali pa boš prav kmalu z njo ravnal enako, kot z bivšo. Pokop v obeh primerih.

Ti pa vsekakor nisi noben odrasel moški, sicer ne bi njej nalagal bremena svoje nedokončane mizerije.

Ne privoščim ti bolezni in zna biti, da imaš mnogo dobrih lastnosti, ampak si nezrel, neodgovoren in težek sto ton. To troje je povsem dovolj, da te nihče ne more spoštovati ali prenašati. Saj samega sebe ne preneseš.
Po svoje logično, da si zbolel.

Eh te zaključne bilance. Pomembno je narediti otvoritvene bilance. Je lepa in ni tečna. Potem pa voziti. Zaključna bilanca je pa samo… kje sem zajebal? ?

Poročiti moraš osebo, ki te ošteje zaradi tvojih neumnosti. Mora ji biti mar za to, kdo v resnici si. Ljudje (si) lažejo in iščejo izgovore. Ženske v tem krepko prednjačijo. Samo na ta način je ženska lahko resnično zadovoljna v zakonu.

Se strinjam.

Sama bi v kateri podani kategoriji odgovorila tudi negativno in recimo, ker me danes se malo drzi se neka vcerajsnja jeza, bi se kak odgovor bil negativen, ki bi bil pred nekaj dnevi zelo pozitiven.

Sestevanje ur dela v gospodinjstvu in denarja mi je tudi tuje, ker ja, oba bi s svojimi dohodki lahko zivela dokaj podobno in ker ni vse v urah gospodinjenja, so se druge ure in casi.

Sem ze v 50ih in sem kar nekajkrat potegnila crto in naredila sestevek v teh najinih 30ih letih zakona, je nesteti stvari, ki jih na papirju ne mores ovrednotiti, ker odnos med dvema ni nek sestevek ur in denarja, so stvari, ki imajo bistveno vecjo tezo in pomen v odnosu dveh.

Po 30ih letih mi je se vedno fajn in naj le traja.

Verjamem, da ti tako vidiš. In do svojega mnenja imaš vso pravico. Jaz zdaj stojim na trdnih tleh in vidim stvari drugače.

Res je. Nekatere stvari so neprecenljive. Se popolnoma strinjam. In kot pravijo v tisti reklami, je za vse drugo tu Mastercard.

Ko ti nekaj ni všeč,  vsakič nakopiraš na pamet naučen odgovor, najbrž iz kake “šole za osebnostno rast”.
Pa faking niti ene same stvari ne narediš spontano in po občutku, vse je umetno naučeno, strojno, robotsko.
Namesto, da bi v kritiki našel namig za iskanje sprememb na bolje, ti blokiraš.

Izjemno malo ljudi poznam, ki so tako nepredušno zaprti za možnost uvida vase. Vsi imajo enak problem, kot ti. Na področjih odnosov, kjer ratio pač ni tapravi procesor za  obdelavo podatkov.

Verjamem, da se ne boš spremenil. Ne le, da se nočeš, ker si sam sebi super pravilno naštelan, ampak zato, ker nimaš te kapacitete. Zate odnosi niso dodana vrednost, ampak balast. Odpovej se jim raje, ker temu nisi kos.

Saj se ti ni niti treba spreminjati, bodi, kar si. Že to komaj zmoreš procesirati. Ampak bodi fer in ne vlači še drugih v ta suhoparen svet. Sprejmi, da si drugačen in s to drugačnostjo za okolico nesprejemljiv. Ljudje smo socialna (komunikativna) bitja, s tabo pa ob takih odgovorih ni možno komunicirati. Kot bi se pogovarjal z robotom. Brez veze in brezplodno. Samo drugim najedaš, sebi ne dodaš ničesar. V bistvu si pijavka. Črpaš od drugih razmisleke, ki pa jih niti ne uporabiš v svoj prid. Proč metanje časa in energije.

Pa očitno še vedno in vseeno toliko neracionalen, da se nenehno izpostavljaš na ogled drugim, čeprav nočeš njihovega mnenja.

A znaš razložiti, čemu to sploh delaš? Kaj si recimo koristnega iz tukajšnjih debat pridobil v zadnjih dveh letih? Znaš našteti?

Zanimiva vprašanja. Bom poskusil odgovoriti. Dve desetletji sem živel v zvezi, v kateri moje potrebe in moja čustva niso bila pomembna. Vsakršno nelagodje na drugi strani pa je služilo temu, da bi v meni izzvalo občutke strahu (pred zapustitvijo), tesnobe, krivde in dolžnosti, da storim vse za odpravo tega nelagodja.

Vse to se je seveda zelo dobro prijelo, saj sem bil naučen, da sem vreden toliko, kolikor strežem in ugajam drugim. Moja vrednost je bila pericipirana skozi odobravanje, potrditev drugih.

V zadnjih letih sem veliko delal na tem. Po toliko letih megle v glavi, mi je danes npr. jasno, da lahko vsak izmed nas vidi stvari na svoj način, jih doživi in občuti po svoje. In zelo pomembno se mi zdi, da tudi sam to dopuščam drugim. Zavedam se, da nimam nadzora nad čustvi, občutki in mnenji drugih. Imam pa nadzor nad svojim vedenjem. In zanj potrebujem prevzeti polno odgovornost.

Opazim, da v debatah pogrešate mojo čustveno vpletenost. In res se držim na distanci. Vaš občutek je povsem legitimen. Moje vedenje je utemeljeno na moji trenutni poziciji in usmerjen sem v cilje, ki me izpolnjujejo in mi omogočajo angažma, skladen z mojomi vrednotami. In razprševanje energije za debate, kot se tu implicirajo, bi bilo iz mojega vidika potrata. Komuniciram na način, ki mi omogoča dobro počutje in daje neko dodano vrednost debati.

Ok, to je sedaj malo bolj razumljivo. Tudi tvoj “razvoj” v strogo racionalno smer je v tem primeru neka logična rešitev.
Upam, da si del osebnosti vseeno obdržal (zase) in ne popolnoma potlačil ali izničil. Iti iz ene skrajnosti v drugo tudi ne prinese uspeha, le trenutno služi točno določenemu namenu – v tvojem primeru predelavi in zaključevanju.

Nikakor pa tega stila na obdrži trajno, ker je nefunkcionalen in te pušča praznega.
Trenutno si stroj. Menda to sam veš, ali ne?
Služi namenu (recimo, da).
Boš to obdržal kot svoj vzorec?

Ampak kolikor vemo, ta tvoj recept ocitno ne deluje.