Zgodba treh samskih 40-letnic
Enkrat mi je ena Kitajka povedala naslednje:
Ko je hodila v OS je bila povprecna punca. Ko je sla v nekaj podobnega gimnaziji, je postala nadpovprecna. Na faksu pa je ze bila top shit, ker lepsih vec ni bilo. 🙂
Skratka, lepih zensk med karierno res uspesnimi ni prav dosti. So urejene. Tipi topi oblecene. Ravno prav nalicene. Celo postavne. Ampak prav lepe, teh je malo. Poleg tega lepota z leti zbledi. Karierni uspeh pa se obicajno ne zgodi cez noc. Tako, da tudi lepota nekoc res lepih, pri 40-it ni vec to.
Nedavno sem bil v kratki zvezi z eno tako. Med kolegi smo jo imenovali lepotica. Magistrirala v ZDA. 34-letna. Samo s takimi ni lahko. So vajene neverjetnega razvajanja. In taksne, ce se pravi cas ne ustalijo, postanejo prenaporne za tiste, ki njih privlacijo.
V javni upravi je res vse mogoče, ker imajo čas se ukvarjati z vsem in z vsemi. Sem zbrihtana, vseeno hvala za nasvet:). Vidim tudi, da ti ni jasno, kakšne so obveznosti, dolžnosti in prioritete dobrih šefov. Sa če imaš okrog sebe le slabe primerke in slabe situacije, potem je res težko.[/quote]
Lahko ti dam en primer – imaš otroka, ki ima nek problem v šoli in prosiš šefa, da te zaradi tega pusti prej domov. Šef ti ustreže in ti greš domov tri ure prej. Potem pa ta oseba na kofetu razpravlja z drugimi o tem zakaj si šla prej domov. Ali je to dober ali slab šef?[/quote]
Poglej, imaš podjetja, ki so pridobila naziv družini prijazno podjetje. Tam stvari potekajo malo drugače in ni vedno vse odvisno le od neposrednega šefa, ampak tudi od usmeritev podjetja.
Glede tvojega primera…šef razpravlja z drugimi? S kom, z ostalimi zaposlenimi? Ponavadi se šefi ne “parčkajo” s svojimi podrejenimi, ker to ni higiensko in bi spodbujalo čudne vibracije pri vseh zaposlenih.
Lahko ti dam en primer – imaš otroka, ki ima nek problem v šoli in prosiš šefa, da te zaradi tega pusti prej domov. Šef ti ustreže in ti greš domov tri ure prej. Potem pa ta oseba na kofetu razpravlja z drugimi o tem zakaj si šla prej domov. Ali je to dober ali slab šef?[/quote]
Poglej, imaš podjetja, ki so pridobila naziv družini prijazno podjetje. Tam stvari potekajo malo drugače in ni vedno vse odvisno le od neposrednega šefa, ampak tudi od usmeritev podjetja.
Glede tvojega primera…šef razpravlja z drugimi? S kom, z ostalimi zaposlenimi? Ponavadi se šefi ne “parčkajo” s svojimi podrejenimi, ker to ni higiensko in bi spodbujalo čudne vibracije pri vseh zaposlenih.[/quote]
Aha, zdaj te razumem in ti dam prav. Morala bi takoj to napisat. :))
V bistvu sem se vključila v to temo samo zato, ker je avtor postavil “stereotip” – če je ženska okoli 40 let uspešna, je sigurno karieristka in gre preko trupel za dosego cilja, sploh če je samska. Jaz pa pravim, da to, ali gre nekdo preko trupel in ali je karierist, ni odvisno od njegovega statusa (samski, vezan) ali starosti. Gre za značajsko lastnost in takšne osebe so lahko tudi poročene, vprašanje pa je, ali je tak zakon resnično srečen.
Jaz mislim (in vidim) drugače.
Imam precej čudno prepričanje, da se ljudje delimo na “kvalitetne” in manj kvalitetne…in da se kvalitetni
med samo najdejo in gre kvaliteta (v veliki meri) dalje, v naslednji rod.
Pod “kvalitetne” jaz mislim inteligentne, urejene, disciplinirane, ponavadi uspešne tako v šoli (karieri),
kot telesno – v različnih športih, razgledani, svetovljanski, pogosto finančno dobro stoječi….poklicev kot
so odvetniki, menedžerji, zdravniki…..
Ponavadi so tudi telesno privlačni (več generacij kvalitete se pač vidi) in seveda – zahtevni, kar ti vidiš
kot “vajeni neverjetnega razvajanja”….to ni potreba po razvajanju, to so stzandardi, ki jih oni zahtevajo
od enako kvalitetnega partnerja. Ko se bosta našla, bo za oba v redu.
Jasno, da je zate prenaporna…
In jasno, da bi bil njen ekvivalent čist prenaporen zame.
Preprosto povedano – enaki tiči skup letajo….
Aja? Po čem sklepaš?[/quote]
Napisala si tisto, kar sem jaz mislila, pa nisem upala napisat. :))[/quote]….kar gradiš kariero pa želiš z vsemi ostat v dobrih odnosih? 😉
Skela je pa že na položaju in se ji fička…… :)))
Napisala si tisto, kar sem jaz mislila, pa nisem upala napisat. :))[/quote]….kar gradiš kariero pa želiš z vsemi ostat v dobrih odnosih? 😉
Skela je pa že na položaju in se ji fička…… :)))[/quote]
Ne, ampak zato, ker nekateri vidijo in berejo “polarno”. Isto je v politiki – če nisi z nami, si proti nam. Če ne šinfaš nasprotnika, si njegov prijatelj ipd. Torej, če imaš na nasprotni strani osebo, ki ima ozek način razmišljanja, bo vse, kar napišeš (ali rečeš), narobe razumela.
Ravnokar sem se spomnila dve na hudih položajih. Ženskici sta fantastični za pogledat, za 10 prstov obliznit. In všeč mi je tudi njuna energija, karizma…Pa še bi se našle osebice, sploh jih ni toliko malo. Ti sediš le doma in pišeš na pamet. V lajfu sploh še nisi imel priložnosti videti podjetja od znotraj, kaj šele da bi imel opravka z zaposlenimi na najvišjih mestih.
Ej dečko, zakaj ti pišeš v imenu moških?[/quote]
Ne vem, kako mu gre skupaj “resna veza” in bogata zgodovina spolnih partnerjev. :)))[/quote]
Kaj je resna zveza je pointless debata, ker vsakemu pomeni nekaj drugega.
Samo za seks se gre. Več seksajo, kot samovšečne, zbirčne feministke. Pa naj bo to v zvezi, ki traja 10 let, ali pa samo nekaj tednov / mesecev. Tudi navzven delujejo bolj zadovoljne, pozitivne, nasmejane,…
Za naredit neko kariero v poslovnem smislu moraš bit…. egoist, it preko marsičesa kar običajnim ljudem ni “higiensko”. Tak je sistem, žal.
Za vse to moraš imet neke specifične značajske lastnosti, ki pa se v partnerstvu ne izkažejo najbolje.
To sta dva različna svetova in kdor tega ni sposoben ločit….. je bolje, da je sam.[/quote]
Motiš se. Precej ljudi v službah je egoističnih, samo da so nekateri manj iznajdljivi, zato tudi ne napredujejo. Še enkrat poudarjam, da poznam precej “družinskih” oseb, ki so bolezensko egoistične. Kdo je šef pri njih doma, tega ne vem, in me tudi ne zanima. Veliko ljudi pride na položaje zaradi politične pripadnosti, poznanstva, lezenja v rit ipd. Mnogi od teh imajo družine. Po drugi strani pa poznam precej posameznikov (obeh spolov), ki so sicer “prilezli” daleč, ampak ne preko trupel. Počasi in vztrajno so se izkazali pri delu. Mene kot šefico (če bi to bila) ne bi zanimalo privatno življenje posameznika, temveč samo to, koliko se oseba posveča delu in ali je zanesljiva. Rezultat je tisti, ki šteje in vsi delamo – za proračun oziroma za potrošnike. Delodajalec ni socialna ustanova, naučite se to, nismo več v socializmu![/quote]
Torej lahko toleriramo tudi sužnjelastniške odnose na šihtu in teror nad zaposlenimi v imenu visoke produktivnosti? Strpni medsebojni odnosi so potem kriteriji preživetega socializma, ki si jih ne moremo več privoščiti, ker se trudimo postati učinkoviti idioti? Antilopa, ne kakaj!
….kar gradiš kariero pa želiš z vsemi ostat v dobrih odnosih? 😉
Skela je pa že na položaju in se ji fička…… :)))[/quote]
Ne, ampak zato, ker nekateri vidijo in berejo “polarno”. Isto je v politiki – če nisi z nami, si proti nam. Če ne šinfaš nasprotnika, si njegov prijatelj ipd. Torej, če imaš na nasprotni strani osebo, ki ima ozek način razmišljanja, bo vse, kar napišeš (ali rečeš), narobe razumela.[/quote]In ti se sekiraš zaradi tega kaj kdo tu napiše? Ma meni je ravno do…. :)))
Forum je zaprt za komentiranje.