Želim čutiti ščemenje

Navzven izgleda, da imam vse kar si ženska lahko želi. Partner s katerim sva skupaj že več kot desetletje, dva krasna otroka, dom, službo. Vsi bi rekli, da sem srečnica. On se trudi, kuha, pomaga pri otrocih, me razvaja, me pelje ven, mi govori lepe stvari. Ampak meni vse to ne pomeni več veliko. Strasti ni, ščemenja ni, samo rutina in občutek, da živim na avtopilotu. Seks z njim me ne pritegne, včasih se ga kar izogibam. Pogrešam tisti občutek, ko te ob nekomu stisne v želodcu od vznemirjenja. Ko sanjariš o njem in komaj čakaš, da se vidita. Hočem spet mravljince in nor, strasten seks. Veliko se govori, da moraš potrpeti zaradi otrok, da je to pač življenje. Jaz pa ne želim več živeti v tem kalupu. Nikogar ne varam, če bo on želel skakati čez plot, bo, tudi če bom jaz najboljša žena na svetu. Samo eno življenje imam in nočem ga zapraviti, da se bom nekega dne zavedla, da sem ga preživela kot lastna ujetnica. Želim živeti, uživati, doživljati, se predajati strastem. Sprašujem, se to v zakonu zgodi in je razlika, da nekdo potrpi, nekdo pa pač ne?

Kaj čakaš, loči se.

Jaz sem to zatiskala 25 let, dokler nisem probala 15 let mlajšega. Samo enkrat se živi.

Kdaj če ne zdaj?