zakaj si moški napačno razlagate nasmeh in šalo ženske
Sem takšen povprečen ženski človek, ponavadi vedno dobre volje, šaljivka, rada v moški družbi in opažam, da si moški moj nasmeh ali šalo razlagajo čisto po svoje.
V pogovorni komunikaciji sem sproščena, veliko krat stresem tudi šalo na svoj račun, sogovorniku se ponavadi med pogovorom prijazno nasmehnem in večina teh moških me potem začne osvajat, si domišljajo, da so mi všeč,da sem se zagrela za njih. Včasih je prav grozno katerega od teh postaviti na realna tla.
Če si kljub vsemu temu rada v moški družbi, potem že ni tako grozno. Mogoče pa ti na nekem nezavednem nivoju ugaja, da te pecajo. Ker je ne nezavednem, boš sedaj seveda zanikala. Ampak to je samo misel, ne vzami je preresno. Ampak, če se ti neke stvari ponavljajo in ti niso všeč, je prva stvar, ki jo človek naredi, da za to vrže “krivdo” na okolico. Potem pa se začne počasi spraševat, če je morda on tisti, ki te dogodke povzroča. Temu se pa že reče prevzemanje odgovornosti. Ampak v tvojem primeru to ne velja a ne. 😉
Če učitelj razlaga učencem neko snov in ga nihče ne razume pravilno. Ali so za to odgovorni učenci ali učitelj? 🙂
Marko imaš delno prav, komu pa do določene meje ne ugaja občutek, da je priljubljen, da si ga nekdo želi, da nekomu polepšaš dan z nasmehom. Dokler je še meja ,ni problemov. Problemi nastanejo, ko se nekateri moški dobesedno začnejo vsiljevati ( ga prosim, če mi kupi malico, pa potem noče vzeti denarja,ne dovoli, da bi mu naslednjič nazaj kupila malico , da bi tudi jaz plačala rundo , me nagovarja za zmenek, čeprav ve, da sem poročena, uh to me najbolj moti, bolj ga zabijam z odgovori, še bolj bo silil v mene). Rada sem v moški družbi, saj tudi nimam velike izbire, ker imam samo moške sodelavce,prijatelji ( s temi ni problemov glede osvajanja) so večina tudi samo moški seveda po moji želji.
Hudo mi je pač, ko smo v družbi in imam občutek za določenega moškega, da je dobra oseba in bi ga bila pripravljena vključit v ožji krog izbranih prijateljev, potem pa se izkaže, da si je tip v glavi ustvaril načrte z mano in ga moram na koncu prav grobo zavrnit, da me pusti pri miru in s tem seveda zaključit tudi poznanstvo oz. se izogibat takšni osebi.
Mogoče pa vseeno nisi dovolj jasna. Ok, razumem, da se najde kje kdo, ki ne skapira takoj, ne glede na to, kako jasno se izraziš. Ampak, ta tvoja sproščenost in prijaznost lahko da komu mislit, da tega, kar poveš, ne misliš čist resno in da tipa morda samo preizkušaš, kolk je vztrajen. To pač moraš vzet v zakup, ker ženske to rade počnejo. Pomembna je tudi obrazna mimika, ton glasu in tako naprej. Ampak vseeno pa, če nekoga zavrneš, ni potrebno, da se mu potem tudi izogibaš. Tvoj odnos do njega ostane povsem enak, od njega pa je odvisno al ga je pripravljen sprejet.
Pri meni je “problem” bil problem ravno obraten (ko sem še iskala fanta) – sem bolj mirna, zadržana (ampak nikakor se ne dojemam tako hudo mirno, kot drugi), ne silim v ospredje, sicer komunikativna. Moški si to ponavadi napačno razlagajo, kot da nisi zainteresirana za moške sploh oziroma da si celo frigidna. Žal imam take izkušnje, čeprav jih precej govori, kako imajo radi mirne ženske – ja, ampak v praksi je malo drugače.
Težava je predvsem v predstavi o tem, kako se mi vidimo v odnosih z drugimi in kako nas drugi dejansko vidijo. Tu je lahko včasih razlika tako velika, da potem prihaja do takšnih vprašanj, zakaj se nam neke stvari dogajajo, čeprav se nam glede na naše obnašanje, to ne bi smelo. Ljudje si s časom nevede nadenemo toliko kulis, da sploh več ne vemo, kdo smo, izgubimo stik s samim sabo. Kulisa je nekaj, s čimer zakrijemo del svojega pravega jaza, ker se ga na nek način sramujemo in ga želimo prikazati v drugačni luči, “boljšega”, to je tako, da se pretvarjamo. To nam s časom lahko pride v navado. Okolica to lahko opazi kot neiskrenost, mi pa verjamemo, da smo ves čas iskreni. Dokler se pretvarjamo, pa seveda nismo.
To kar si napisala je tisto kar očara, pa naj bodo moški ali ženske. Le kdo ne želi imeti v svoji bližini tovrstno obnašanje. Ali ni zanimivo, da sploh ne rabiš bit lepotica, da si moškemu privlačna. Ali ženski simpatična.
Dobra volja je magnet, ki privlači. Prijaznost še bolj. Jaz osebno bi ob videnju, da si nekdo začenja to narobe razumevat (saj to pa prepoznaš, kajne) se umaknila, zresnila, pogledala stran ali pa enostavno odprla neko resno temo, pa če paše ali pa ne paše v kontekst druženja. Čar bi bil ob tem prekinjen. Če pa še ne bi bilo zadosti, bi se pa enostavno vstala oz. odkorakala stran.
Sicer pa moški niso tako neumni, upam vsaj, da če vidijo, da kateri njihov odziv ni povšeči, da še kar vztrajajo in vztrajajo. Če pa v tvojem primeru so, pa predlagam, da zamenjaš okolje druženja oz. samo družbo.
Mislim ,da je v tem tudi nekaj resnice. Vsak moški tudi ne “pali” na nasmešek. Kateri pa so takšni, pa se avtorica verjetno dobro zaveda, ker se mi ne zdi naivna. Nekomu že z vedenjem ponavadi lahko pokažemo nenaklonjenost, tako da jih ne rabimo postavljati na “realna tla”.
Mene pri tem, če smem pripomniti, čudi to, da bi naj bili sodelavci večinoma moški. In v takem kolektivu bi rekla, da ni nekih kretenov, da so bolj gentlemani. Da sicer lahko kdo narobe kaj razume, da pa pol ne teži ravno.
Tisto, kar sta pa Spider pa Matjažko napisala, pa je kot da bi pisala kakšna mračnjaška samska ženska 30+ (35+?)
No ali pa tip, ki je težko zapecal punco. Pa brez zamere. (Itak sem sfalila).
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Tebe so naučili, da si vredna ljubezni le, če boš ugajala drugim. Enostavno le igraš svojo vlogo z namenom ugajati in se ob tem počutiti zadovoljno in dovolj dobro, saj si izpolnila svoj smisel.
Reakcija moških je zato popolnoma logična, saj se le odzivajo na to, po čem v sebi hrepeniš.[/quote]
Potem pa se jim maščuje, ko jih postavlja na “realna tla”- se pravi, da jih zavrne, da pridobi na samozavesti. Vaba-Kazen . 🙂
Imam tudi ženske prijateljice. V moški in ženski družbi se obnašam isto, ne igram nobene vloge, ampak pač takšna sem po naravi. Prijateljice še celo objamem, kar mi pri moških prijateljih sploh na kraj pameti ne pade, da bi to izvajala (razen za roj.dan).
Nisem domišljava in tudi vem, da se ne bi več mogla družit z moškimi, če bi si nadela masko.
Morate pa razumeti, da je velika razlika, če se sogovorniku prijazno nasmejiš ali se z njim spogleduješ. Jaz to ločim, nekateri pa ne, zato pa prihaja do problema, saj nekateri takoj dojamejo, da so si napačno razlagali mojo družbo. S takšnimi se ni potem problem družit, problem so tisti, ki nikakor nočejo dojeti, da ni obojestranskih iskric in takšnega človeka enostavno moraš odrinit od sebe, ker drugače ne razume.
Ampak saj tud mož, ki udari ženo, njo krivi za to, ker ga je ona sprovocirala. On je pač tak po naravi, da se ne more brzdat, če ga kdo “namerno” razjezi. Je res vse v naši naravi ali je v tem kup izgovorov? Hočem rečt, da svoja dejanja je treba sprejet odgovornost in ne iskat krivde za to, kar se nam dogaja in kar doživljamo, pri drugih.
Torej po tem zdaj lahko sklepam, da če nas je v družbi 5 in od tega en moški razume moje vibracije kot koketiranje, sem jaz odgovorna za njegove občutke, ker sem se mu med pogovorom nasmejala in potem najboljše, da mu kar dam, ker sem odgovorna za njegovo reakcijo. Jah smola, ostali štirje pa ne palijo na moje koketiranje 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.