za NNN
€m tu ne gre za neko lažno moralo in vzbujanje občutkov krivde. Gre preprosto za to, da so človekova dejanja v preteklosti najboljši pokazatelj ravnanja v prihodnosti (ker so vzroki za določeno vedenje psihološki in jih brez resne terapije ni mogoče trajno odpraviti). Upam, da ti je zdaj jasno, zakaj sem precej prepričana, da tudi tole nekočljubico njen partner že vara (ali pa jo še bo). Dejstvo je, da nobena zveza ni popolna in človek, ki je že v preteklosti neskladja v odnosu reševal tako, da je tekel drugi v naročje, bo ta vedenjski vzorec v primernih okoliščinah ponovil. Primerne okoliščine pa se vedno pojavijo, saj v še tako krasen odnos pride rutina vsakdana (pa to ne pomeni nič slabega – za moške, ki so dovolj zreli, da težave rešujejo s partnerko in ne z ljubicami).
Naše izbire v preteklosti določajo našo prihodnost, zato lahko rečemo, da pravzaprav samo žanjemo sadove svojih dejanj in tista, ki si izbere ženskarja, bo pač morala živeti z ženskarjem in z vsem, kar taka zveza prinese. Zato drži tudi tisto – vse se vrača, vse se plača.
Upam, da tudi svoj odnos poznaš tako dobro, kot odnose ljudi, ki jih tudi poznaš ne… Groza, eno samo posploševanje.
Veš, tudi ti nimaš garancije, da se pa ne bo nekoč tebi zgodilo kaj takega ali da boš ti prevarana…
Ali se nam sploh splača živeti, če bi se tako obremenjevali z vprašanji, kaj bo/če bo/ko bo, kot bi se po mnenju nekaterih morali??
Važno, da vsak poskrbi zase in za svojo srečo.
Zanima me, kje je v mojem pisanju posploševanje in zakaj meniš, da se iz preteklosti ne moremo ničesar naučiti.
In če te skrbi prihodnost, raje delaj na tem, da bo tvoj dragi spremenil vzorec reševanja težav. Če boš samo mene prepričevala, kako se motim, ne boš ničesar rešila 😉
Drugače je pa tudi meni popolnoma jasno, da garancij v življenju ni in da se lahko človeku vse pripeti. Ampak ponavljam – vse je posledica preteklih izbir in odločitev. In ena od mojih odločitev je pač to, da se z vezanimi ne zapletam (drugo bi bilo, če zvezo končajo še preden se med nama kaj zgodi). Enako kot se ne zapletam s tipi, ki so bili že v prejšnjem odnosu nasilni.
strinjala bi se s tabo, če bi verjela, da so vsi moški enaki, da z leti ne postajamo pametnejši in da celo življenje samo bežimo. ampak ljudje nismo vsi enaki in z vsakim ne moremo živeti. v odgovorih ponavadi ne najdem pametnih razlag, ampak jezo, strah in grožnje. željo po maščevanju. sovraštvu vseh ljubic sveta. in če dobro premisliš gre v končni fazi za egoizem. egoizem moškega, ki si privošči ljubico in egoizem žene, da ga ne vrže čez prag. slednji stoji ob strani morala družbe v kateri živimo, tako postane moški nasplošno prasec, ženska pa je vedno brezmadežna, predana in žrtvovana žena in mati. morda pot ljubica-ločitev res ni najbolj pravilna, ampak, kot da v ostalih življenskih situacijah delujemo vedno brezhibno. mislim, da se ljudje vedno odločamo najbolje, kot se v tistem trenutku znamo, čeprav zgodovina pokaže drugače. in mislim, da znamo žene v možeh vzbujati dovolj krivde za sproti, da se jim končno zdi ljubica za par ur na teden manjše zlo, kot sama ločitev. in na ta način se da še nekaj časa vzdržati v zakonu.
ne posplošujem, veliko moških je brezobzirnih in resnično si jih človek niti ne želi srečati, ampak tudi vse žene nismo ravno perle.
Bibi, itak, a mešaš dve stvari, skrbeti za svojo srečo in imeti pravico do svoje sreče. Tvoje pravice se nehajo tam, kjer trčijo na pravice drugih. In zato ne moreš biti srečna, če si nekomu vzela pravico do sreče.
Ne vem no, kako ne razumete teh vzorcev obnašanja, strategij reševanja problemov, to se ponavlja, če hočete ali ne. In ko se vam bo to zgodilo, ko vam ga bo prevzela ena druga, ko boste ali že imate otroka/e z njimi, boste skakale v luft in vpile, da se ni potrudil rešiti zakona, da se je kar zaljubil, brez da bi vas kaj vprašal.:-))))))
Ne gre za lastnino. Gre za to, da ima žena in otrok pravico do možnosti ohranitve zakona skozi pogovore in svetovanja. Če pa dobi mož in oče ljubico, ki ima interes verjeti, da je zakon mrtev, doprinese ona svoj delež krivde k razpadu zakona, ki bi ga se ga morda dalo rešiti, ker ljubica kima, spodbuja s pasivno in aktivno legitimacijo. Ne pravijo zastonj, da so zakonski svetovalci smrt za ljubice. Poznaš kako ljubico, ki je spodbujala svojega ljubimca k rešitvi zakona? Že to dovolj pove. Saj vsi vemo, da ljubice niso zastonj obsojane, nič krive in nič dolžne my ass. Ne živimo več v mračnem srednjem veku, da se mož ne bi mogel ločiti, če je zakon res mrtev. Še polovice premoženja ne rabi dati ženi.:-)))
Toliko je bilo napisanega v teh nekaj dnevih, a še vedno se najde kaka sedanja ali bivša ljubica, ki trdi, da ne dela nič slabega. Če skriva in laže domačim, v službi, povsod, dela nekaj slabega in konec. In taka ljubezen je grda in umazana.
Jaz se strinjam, da je varanje vsaj delno v človeku. Tiste kurbirje, ki jih poznam ali za katere vem, so bili že precej radoživi in nezvesti preden so naredili otroke in se potem niso čisto nič spremenili, le malo bolj pazljivi so postali. Poznam pa eno svetlo izjemo, se je na veliko…, imel za sabo že en neuspešen zakon, potem pa našel žensko svojega življenje in je res čisto drug, kot polizan cucek, madona ga sploh ne spoznaš več. Je pa ona zelo oštra, tako da takim očitno fali trda roka.
So pa tudi taki, ki so po 20 let v zakonu, ne da bi pogledali drugo, potem jih pa kot strela z jasnega zadane amor. Ampak taki se večinom ločijo.
Skratka tiste, ki ste vzele takega na slabem glasu, ste že vnaprej prevzele večjo možnost, da bo varal.
Samska, ljubica ne rabi resevat zakona, saj ga nima. Na tistemu, ki vara, je da resi svoj zakon ali ga unici. In partner ni last drugega partnerja, ima svojo lastno osebnost, svoje obveznosti in dolznosti in svojo lastno voljo in pravico do upravljanja svoje ga lastnega zivljenja. Kaj in kako se bo odlocil in kako bo to speljal, je njegova stvar. Po tem, kaksno pot bo izbral, pa potem lahko ocenjujemo cloveka.
Ne podpiram varanja, podpiram pa, da ima clovek pravico izbire.
Forum je zaprt za komentiranje.