Z otroci se nismo veliko ukvarjali, a so vseeno vzorno vzgojeni

Oba sta sedaj polnoletna. Ukvarjala se nisem pol toliko s sinovi, kot so se ostali, ker smo bili vedno v pomanjkanju časa, zaradi česar sem imela velikokrat zares zelo slabo vest. Tolikokrat govorijo da je prvih 10 let ključnih za otroke. Mi smo jih ravno v tem obdobju najbolj “zanemarjali”, zaradi spleta dogodkov. Hišo smo gradili, imela sem težave v službi, starši zboleli in umrli, moževi starši so hudo zboleli, podjetje za moža smo pokonci postavljali, bila sem tako obremenjena, da včasih sem komaj stala pokonci. Včasih nisem slišala kaj mi govorijo otroci, ker je bilo preveč obremenitev in sem se kar odklopila. Nobene pomoči babic, ko so bili otroci majhni, ravno obratno, midva sva jim morala pomagati. Za vse smo bili sami. Denarja ni bilo za varuške. Po vseh pravilih bi rekli da bodo otroci problematični. Je pa res da z možem nikoli nisva imela zakonskih težav in nismo problemov prenašali na otroke. Delali smo veliko, a so tudi otroci vedeli, da ker starša delata, da morata vse sama urediti in sta zelo zgodaj postala samostojna.
Sedaj sta gimnazijo končala, en prav dober, drugi celo odličen, en študira sedaj medicino, drug naravoslovni faks, nikoli nista pila, ok kaj sta že spila a nista pijana ležala po jarkih, nista razgrajala, nista bila udeležena v vandalizmu, imela sta v redu družbo bolj umirjenih fantov.
Kolegi so se ogromno ukvarjali z otroci, ampak so bolj težavni. Eni so se poglabljali res veliko, hodili tudi k raznim svetovalcem, pri nas so problemi kar zvodeneli, ker jih ni bilo niti časa urejati.
Otroci iz kmečkih zglednih družin,kjer ne bi pričakoval nobenih težav, pa konzumirajo droge, pijejo in vozijo pijani, povzročijo nesreče, se udeležujejo vandalizma, potem pa policija domov hodi k njim, valjda jih je sram. Kar hočem reči, včasih je drugače kot je splošno prepričanje. Tudi to pretirano ukvarjanje z otroci ni najboljše. Včasih problem tudi sam od sebe zvodeni.

Eno se mi zdi ključno. Z možem sta se razumela, kljub naporom pri hiši in v službi. To je super. Nista se kregala vpričo njih, delala st a, kar je bilo pač potrebno, četudi časovno nista utegnila biti veliko z otrokoma. Tudi pri nas smo tako rasli gor. In nobenih večjih proble!mov nismo “kasirali” otroci. Zrasli smo v poštene delovne ljudi. Vsak ima svojo službo. Tudi če starši niso imeli časa za nas. In mi nismo imeli časa za njih! Prosti čas smo preživeli zunaj na zraku. Do teme.:)) Danes pa……..Danes je vse drugače. Slabše, bi rekla.

Vidva sta se razumela, vsi ste funkcionirali in zato je tako kot je. Saj to da nad otrokom bediš vsako sekundo, tudi ni fajn. Pa da starsi vse dovolijo otroku, da nima nobene prepovedi, lahko pije pred starši. Ena pravila pa tudi morajo biti.

Prav s tem ste jih vzgajali. Z zgledom in da je center vendarle ustvarjanje. Bravo. Sem iz enake druzine.

Joj kakšna hinavska samohvala. Če prav razumem so vso otroci v okolici zabredli, samo vaša ne? Kako pa veš kako in koliko se drugi ukvarjajo in vzgajajo? Glede na to, kako blazno sta bila zaposlena presenetljivo veliko veš o drugih.
S tem da niti faksa še nista končala. Marsikateri se strga s ketne šele tik pred koncem faksa in nikoli ne konča. Ali ne dobi službe, ali zabluzi z neprimernim partnerjem… ali pa tudi ne. Kar hočem reči je, da je še daleč prezgodaj za končno sodbo kako lepo so ti uspeli samorastniki. Sicer tudi možno, da bosta uspešna in zadovoljna. Ampak kot si lepo priznala, vidva z možem nimata veliko zaslug za to. Sta pač taka trdoživa karakterja, ki bi uspela v vsakih okoliščinah. Tudi taki so. Samo ne vem, zakaj se ti hvališ s tem.

Čisto neumesten komentar tegale nojaja.

Zakaj taka negativnost?

Dobro se ve, da tisti, ki nam ni bilo ničesar šenkano smo recimo delo, šolo RESNO VZELI in si ne privoščili nobenega kiksa. Otrok bogataša ve, da lahko ponavlja razred v nedogled, da si v firmi privošči zajebancije, zaradi katerih bi nekdo breze zvez takoj prejel odpoved,…da lahko pije in poje koliko zmore, da spi na toplem, da ima toplo vodo v kopalnici….

Še nikogar, ki se je moral boriti za dobrine, kot se bogatašem ni bilo treba, ne poznam, da bi zabredel. Tako da,…, BRAVO AVTORICA za vaš prispevek tukaj.

Moj sin končuje letos devetletko. V vseh teh letih me NITI ENKRAT ni vprašal kaj iz učne snovi, nisem bil niti enkrat na GU, parkrat na Roditeljskih, kjer smo itak končali v 5 minutah…na zaključni podelitvi pa zmerja zvedel, da je najboljši ali pa drugi najboljši v razredu po uspehu in funkcijah….

Pač, enostavno ve, da je njegovo življenje njegovo, da je šola njegova stvar, da kakor si bo postlal bo spal, da si ne sme dovoliti nobene napake…

Vesel oče, tudi zato vesel, pa da je podedoval po obeh le najboljše lastnosti….

No, kak fajn dokaz, da je edina prava vzgoja Zgled. 🙂

Problemi nikdar ne zvodenijo, se pokazejo po 30. letu, ce jih nismo predelali.
Javi se cez 10 let!

Tole nabijanje je meni tako bedno!
Moji trije so tudi studentje in ljudje o njih govorijo v superlativih, jaz se z niimi nikdar ne hvalim.
Gledam njihove vrstnike, pa tudi mlajse in starejse, naj bodo to njihovi prijatelji ali nase sorodstvo, otroci nasih prijateljev, skratka ta niva mlada generacija s katero imam malo vec stika, vsi oni so meni super mladi ljudje, pa izhajajo iz takega in drugacnega okolja, z razlicno vzgojo in druzinskimi okoliscinami, vsak s svojimi napakami, a v globalu so popolnoma vsi krasni otroci!

Tudi vsak od njih, z mojimi vred, bodo okoli 30.leta pokazali, kaj smo jim starsi dali in kje smo zatajili, sele takrat se bo videlo, iz kaksnega testa so zares in kako se bodo oblikovali.
Verjamem, da smo vsi mi dali nasim otrokom najvec kar smo lahko in vse kar smo znali ter upam, da nam bodo oprostili za vse nase napake, ker niso bilo zlonamerne, ravno obratno, vse smo delali z najboljsim namenom.

Se pravi sosedovi mulci bodo ah in oh biserji, ker doma živijo iz rok v usta 5 otrok in 2 minimalki in se morajo borit za vsako stvar? Ne posplošujte.

Ste pač imeli srečo s karakterjem.

Imam 3. Prva dva sta tako kot praviš. Zrastla mimogrede, šola bp, vedno med top , pohvale, priznanja, kdaj sta se kaj učila pojma nimam.
Potem je prišel no3. Sem si mislila, to bom pa ja mimogrede zvozli, če sta starejša tako super bomo pa tega piščanca mimogrede gor spravli.
Navihanec, očarljivec, šola mu je zadnja briga, učiteljice mota okoli prsta s tistim svojim nasmeškom in pogledom da mu pogledajo skozi prste, pri vsaki peezdariji je poleg.
Požrl mi je živcev več kot starejša oba dva skup že v prvih 10 letih pa še sploh ni v puberteti.
Ampak se sploh ne bojim zanj, da se ne bo znašel v življenju

“Dobro se ve, da tisti, ki nam ni bilo ničesar šenkano smo recimo delo, šolo RESNO VZELI in si ne privoščili nobenega kiksa. Otrok bogataša ve, da lahko ponavlja razred v nedogled, da si v firmi privošči zajebancije, zaradi katerih bi nekdo breze zvez takoj prejel odpoved,…da lahko pije in poje koliko zmore, da spi na toplem, da ima toplo vodo v kopalnici….”[/i][/b]

Kakšno neumno posploševanje. Zakaj pa pri tebi takšna negativnost?

Otroka sta zrastla v normalne odrasle ljudi, ker sta videla vaju. Videla sta kako mora funkcionirat normalna družina – ni bilo alkohola, ni bilo nasilja, ni bilo zanemarjanja družine da bi en partner visel po službi cel dan in potem še po gostilni, ni bilo prepirov! To je normalna zdrava družina in pravo oklie za vzgojo nirmalnih odraslih ljudi. Videla sta, da z možem pomagata staršem, videla sta koliko delata ti in mož. Torej privzgojene delovne navade z vzgledom. Da otroka vzgojiš v normalno osebo pač ne rabiš za 20 let spustit vse iz rok, ko jebe službo in ko jebe moža in vso gospodinjstvo in vse ostalo. Vse naj stoji dokler se jaz ukvarjam z sončkom. In kakšno sporočilo otroku je to? Da je samo on in le ob pomemben v tem svetu. Ko pa odraste in se ta svet ne vrti okoli njega pa seveda se zatekajo v droge in alkohol in delikventno obnašanje. Saj mu niso starši v življenju privzgojili drugega kot napuhlost, egocentrizem in zjamranost kako je hudo v življenju…krivi za to pa seveda vsi drugi, samo oni sami ne. Pa mirno prezri tiste, ki kokodajsajo krnekaj. So se pač prepoznale v opisu in je zabolelo.

Mi smo živeli u katastrofalnih pogojih.. Noben se ni z nami ukvarjal fotr alkoholik, nasilje, pomanjkanje denarja stalno itd… U glavnem katastrofa celo otroštvo… Pa smo vsi super z izobrazbo, službami, svojimi hišami, z svojimi družinami.. Nihče od nas pa smo 4 ni nikoli padel v slabo družbo nihče se ne drogira ali pije.. Tako da ne vem če je lih vse v vzgoji oz.odnosih v družini…

jah, tvoja dva sta se pač vrgla v dokazovanje, da sta ti dokazala, da sta pridna in pametna…

ali bosta zaradi tega na dolgi rok srečna in zadovoljna kot odrasli osebi, še nič ne vemo

v moji psihoterapevtski skupini je bila tudi punca, ki je doštudirala medicino, vpisala specializacijo, potem pa se ji je sesulo. po petnajstih letih od sesutja, se še vedno sestavlja skupaj, svojega poklica ne more opravljati na način, kot bi ga želela in je vsake toliko časa na zdravilih ali v hospitalizaciji….

samo zato, ker otrok konča faks, še ne pomeni, da si kot starš naredil svoje delo uspešno…

koliko ljudi je uspešno doštudiralo, pa so kot odrasli blazno nesrečni, nikoli zadovoljni sami s sabo….

človek tam nekje pri 30 letu ve, ali je na pravi poti v življenju, ali je sposoben sreče, ali se muči sam s sabo…

Tudi midve s sestro sva takole odraščali. Oče je imel službo in še popoldansko dejavnost, mama prav tako službo, popoldne pa so prišli na vrsto vrt, hiša, rože, njena mama, karkoli samo otroci ne.

Ves čas sva bili sami. Sestra je bila že dovolj velika, da je šla k kakšni sošolki, jaz pa cele dneve sama. Mama se še danes pohvali kako sem se “znala ure in ure sama igrati”, ampak nima pojma kako zelo osamljeno sem se takrat kot otrok počutila. Ljubosumna sem bila na sošolke, ki so skupaj s starši hodile na sprehod ali na sladoled. V gimnaziji sem imela hude težave s samozavestjo in psiho nasploh  ampak starši tega niso opazili. Ker sem imela dobre ocene. Sem bila pač bolj občutljive sorte otrok, ampak tega niti ni nihče opazil. Tudi midve s sestro sva bili odličnjakinji, zelo uspešni tudi na faksu. Danes imava super službe in svoje nepremičnine. Nihče od staršev ni bil pri teh podvigih kaj posebej prisoten, sčasoma jim o svojih odločitvah niti nisva več govorili, podpirali sva ena drugo. Med mamo in očetom je sicer bilo vse ok, dolgo časa. Sta bila lep vzgled. No, ločila sta se ko sva že obe končali faks. Takrat pa se je pokazala prava slika. Oče se je sčasoma povsem odtujil (po svoji volji, nismo ga odrezali), nisem ga videla niti slišala že nekaj let.  Z mamo smo se po rojstvu vnukov malo zbližali, ampak je to daleč od tega kar bi si želela.
Čisto iskreno, še tasta in taščo včasih cenim bolj kot lastne starše. V lepih ali slabih trenutkih se prej obrnem nanju, kot na lastno mati. Ker smo si bližje.

Tako da ja, tudi midve s sestro sva uspešni v življenju. Samozavestni, z dobrimi partnerji, super otroci in še bi se lahko hvalila. Ampak naši odnosi s primarno družino so nikakršni. Niti nimam nobene želje po njih. Če si starša nista mogla vzeti teh par min na dan, ko sem ju v otroštvu najbolj potrebovala, ju ne mislim gledat niti sedaj, ko mi gre super.

Tudi tvoja dva sta na zunaj mogoče super. Kakšne bitke bijeta v sebi, pa ne boš vedela nikoli, ker ju niti ne poznaš dovolj.

Ne morete se ravno primerjati z drugimi. Svojih otrok niste ne psihično, ne fizično trpinčili, ker ste bili preveč obremenjeni z delom. Kakšno razvajanje in nosenje vsega v rit, sta se bila prisiljena sama naučit delat sama. Ne vem sicer kako ste imeli v puberteti, ker tam je načeloma najhuje – otroci se upirajo, padajo prepovedi, žaljivke, itd. Če ste normalno sprejeli to obdobje, niste pretirano prepovedovali, potem je vse dobro. Sreča je tudi v tem, da očitno nobeden od njiju ni pretirano kompliciran karakter ali pa bolan.

To pa ne pomeni nujno, da bosta tudi na prvo žogo se poročila in bila srečna (!!!) in je to to. Pridejo zdaj šele prave preizkušnje življenjske, odločitev o poklicu, iskanje službe oz služba sama, prva partnerska zveza … itd. Tako da to da nista imela časa zanju, ne pomeni da vesta kaj je zdrav partnerski odnos, da je treba bit prijatelj, ne zgolj ljubimec, itd.

Dragi moji,
a vi veste da problematičnost otrok, droge, alkohol in slaba družba niso odraz vzgoje?!
Vaši otroci, gospa avtorica, bodo imeli težave ko bodo v zvezi. Po vsej verjetnosti ste z njimi spletli nevarni stil navezanosti, glede na opisano verjetno gre za izogibajoci stil. Vaši otroci bodo imeli težave v navezovanju odnosov!
Otroci, ki zabredejo v alkohol in vse kar ste naštevali, pa so tisti, ki so dobili vse kar so si zaželeli, ali tisti ki niso dobili nič. Tisti otroci katerim so starši izpolnili vse želje (razlikujte med željo in potrebo). To so razvajeni otroci ali otroci z notranjimi stiskami, ki zaradi preveč vsega nakopičenja iščejo ‘izhod’. Nikoli niso krivi sami, starši jih tako vzgojite-mo.
Samo da boste imeli utemeljeno razlago, da ni važno ali je otrok iz kmetov kjer naj bi bil navajen delat, ali pa mestni fantek. Pomemben je odnos. Vi pa po prebranem niste preveč zabredli 😉

Ja absolutno, so vasi najboljsi, najbolj zlati in zagotovo najbolj pridni pa tudi v prihodnosti bodo zagotovo najbolj uspesni. Bla bla bla. Vse mtke tko vidjo svoje otroke. In kot drugo, dons fakulteta ni nobeno merilo nicesar, tam samo pridobis znanje ce ga hoces, ta znanje pa ni nobeno zagotovilo da se bos znjim lahko prezivel. Po mojem mnenju otroci ki so se u zivljenju mogel znajdet, in so bli veckrat v tezkih situacijah, znajo skozi zivljenje mnogo bolje krmariti, kot tisti ki tezav nikoli niso imeli ker jih je mamica vedno cuvala. sem eden izmed teh otrok ki jih opisujes. prihajam iz ultra druzine pa sem biv pac vcasih problematik. In kaj zdej? Pri 22 sem veljal po mnenju takih malomescank kot ti, za najvecjega bluzica pa narkomana na vasi, guess what? Dons pri 29 sem edini delec okol star pod 30 in zapuslujem vec kot 20 ljudi, obracam miljone. In your face. Ha.

Ps: kok mi gre tak slovenski razmisljanje na kurac. Pa dej brigej se zase, in ne isci pozornosti in hval. Mislem, ja res si super fucking hell.

Mah, trije otroci, vsi odrasli, vsi okej in pri kruhu, čeprav vsi različni. Vedno bolj verjamem, da je vse odvisno od genov. Če ga ravno ne mlatiš in zlorabljaš, bo zrasel po svoje ne glede na vložen trud. Velikokrat se ukvarjanje in trud celo pokažeta kot slaba, ko je otrok nesamostojen in nesposoben sprejeti odgovornosti. Moja dva prva sta zrasla mimogrede, kot bi se sama vzgojila. Odličnjaka, nobenih težav v šoli, nič. Ukvarjanje? Bolj ne kot ja. s tretjo smo se bolj ukvarjali, več časa, pa je manj samostojna, rabi potrditve. Eni otroci rabijo samo prostor in nego, neko normalno oskrbo, pa zrastejo v normalne ljudi z normalnimi odnosi. Drugi rabijo veliko več, ampak kolikor več jim daš, kolikor bolj potrjuješ njihovo vrednost, vedno bodo bolj nesamozavestni kot tisti prvi. S tem so se rodili. Če jih pa maltretiraš in daješ v nič, bodo pa seveda še bolj nesrečni, brezvredni, s slabo samopodobo…

Predvsem mi je zanimovo da uspešnost vgoje vsi “merite” z uspehom v šoli in s tem, da ne pijejo in niso “problematični”.
Ukvarjanje z otroki je potrebno, tudi znotraj družine z vsakim otrokom drugače. Tudi, če otroke ne vidite kot problematične lahko imajo težave, ki so se jih morda tudi naučili potlačiti ali pa samo ne deliti z vami. Mnoge težave se pokažejo šele, ko se otrok osamosvoji, najbolj pa v partnerskih odnosih. Čestitke zato, ker ste uspeli vzgojiti uspešna otroka kljub vsem oviram s katerimi ste se spopadli. Ampak prosim ne poveličujte “ne ukvarjanja” oz. kritizirajte ukvarjanje. Predvsem pa ne posplošujte. Marsikaj iz otroštva se pokaže kasneje, predvsem pa uspeh (akademski ali karierni), ne odraža čustvenih in nasploh psihičnih stanj posameznika.

Psihologinja sicer mora hvaliti svojo malho, ampak vseeno, kakšna točno psihična stanja pa imaš v mislih? Kaj je nek akademsko izobražen človek, ki ima uspešen partnerski odnos, potlačil? Da se niso ukvarjali z njim? Ima težave, ker se mu mamica ni posvečala, kadarkoli je to potreboval? Morda, ampak bo že prebolel. Kaj pa tisti, ki je vedno dobil vse, ko in kadar je to potreboval? Nima kaj potlačiti? Ali res? Kaj pa če se bojuje s strahom pred realnostjo? Kaj če so ga vedno zavijali v vato, ko pa je prišel v realo, je videl, da ni tako popoln in oh in sploh, kot so to govorili starši? Ali on nima težav v odnosih? Ali morda krivi vse ostale za svoj neuspeh? In končno- kdaj je ukvarjanja dovolj, kdaj premalo in kdaj preveč? In prosim ne posplošuj, da je ukvarjanje tisti ključ, ki pomeni pravo vzgojo in garancijo za srečo, izpolnjenost, dobre odnose s soljudmi. Ker ni! Garancije ni čisto nobene! Lahko bo ravno otrok, ki mu nudiš vse, za katerega navzven misliš, da si mu dal največ, kar si lahko, da si ga podpiral in imel rad, najbolj zglajzal. Zakaj? Ker je človeška psiha nepredvidljiva. Zakaj je danes toliko več psihičnih problemov mladih, ko je družba najbolj do sedaj naklonjena otrokom. Ko se jih ne sme pretepati, v šoli jih skoraj ne smeš grdo pogledat… imajo ogromno pravic… pa je vedno več težav, samomorov, anoreksije… Zakaj torej? Psihologija je neeksaktna znanost, več ali manj neka predvidevanja in kup neosnovanih teorij. Garancije pa nobene, kot je ni pri vzgoji.

1. Sem mislila, da smo ze globoko iz 90ih, ko so nekateri še bili mnenja, da psihologija ni znanost. Le nekaj minut googlanja pove svoje. Če govorimo pa o “eksaktnosti”, pa to ni niti medicina, niti farmacija (primer cepiva npr) in popolnoma laično “eksaktna” ne more biti nobena veda ali področje, ki se ukvarja z ljudmi. Psihologija pa ima svoje teorije, ki so preverjene (znanstveno dokazane) in pripomočke, ki so znanstveno “eksaktni” in predvsem primerni za uporabo. Nisem pa tukaj, da zagovarjam znanost, saj vsak, ki zna uporabljati google in je malce razgledan ve kaj je psihologija in čemu je potrebna.
2.moja malha se nič ne polni na račun psihičnih težav, niti to ni nujno cilj psihologa, uporabni smo namreč še marsikje drugje, kot le na področju terapije/svetovanja. Ta opazka je popolnoma nepotrebna 🙂
3. Na ostale stvari ste si praktično odgovorili že sami in potrdili moj zapis. Ni enakega recepta za vse, ampak ukvarjanje JE potrebno. Biti starš ni le preskrbeti otroka in ga naučiti pravil obnašanja in družbenih norm, z “ukvarjanjem” otroku pomagamo, da se čimbolj uspešno razvije (čustveno, socialno) in smo tam, ko nas potrebuje. So že pred mano govorili o navezanosti npr. – to je stvar, ki se pokaže pri odnosih. Ukvarjanje zame ne pomeni, da bdimo nad otrokom noč in dan in ga ujčkamo in zavijamo v vato. To ni ukvarjanje, to je razvajanje. Ukvarjanje pomeni, da se otroka nauči čim več in se mu ob tem nudi oporo, ki jo potrebuje. En otrok jo potrebuje malo, drug veliko in ne glede na naše ukvarjanje je seveda lahko en bolj “problematičen”. Kot starši naredimo miljon “napak” , predvsem pa nezavedno določene vzorce prenesemo otroka.
4. Kakšne težave ima lahko izobražen uspešen človek? Saj niste resni? Ker kaj, če sem pa faks naredila in se dobro zaposljla in imam partnerja/družino, sem pa magično odporna na vse, kar se mi je ali bo kadarkoli zgodilo v življenju? Ker morda nekdo, ki ima hude težave npr z zvestobo, navezanostjo, spolnostjo, anksioznostjo, samozavestjo, samopodobo,agresijo in še bi lahko naštevala, ne more imeti partnerja in dobre službe? Je to merilo?
5. Več težav, predvsem več ODKRITIH težav (npr učne motnje) je zato, ker se več dela na tem, da ae jih odkrije. Še 15 let nazaj je marsikater učenec ADHD bil skoraj da odpisan, namesto da bi bil obravnavan. Kar se tiče pa ostalih psihičnih težav – več se odkrito govori o tem zato tudi deluje da jih je več, poleg tega se je pa življenje močno spremenilo, več težav imajo tudi starejši, ki niso bili nič “moderno vzgajani in zavito v vato”. Mislim, da govorim precej očitne stvari in je precej grozno, da jih je potrebno ponovno razlagati kn da niso smiselne že z zdravo kmečko pametjo.

Psihologinja sicer mora hvaliti svojo malho, ampak vseeno, kakšna točno psihična stanja pa imaš v mislih? Kaj je nek akademsko izobražen človek, ki ima uspešen partnerski odnos, potlačil? Da se niso ukvarjali z njim? Ima težave, ker se mu mamica ni posvečala, kadarkoli je to potreboval? Morda, ampak bo že prebolel. Kaj pa tisti, ki je vedno dobil vse, ko in kadar je to potreboval? Nima kaj potlačiti? Ali res? Kaj pa če se bojuje s strahom pred realnostjo? Kaj če so ga vedno zavijali v vato, ko pa je prišel v realo, je videl, da ni tako popoln in oh in sploh, kot so to govorili starši? Ali on nima težav v odnosih? Ali morda krivi vse ostale za svoj neuspeh? In končno- kdaj je ukvarjanja dovolj, kdaj premalo in kdaj preveč? In prosim ne posplošuj, da je ukvarjanje tisti ključ, ki pomeni pravo vzgojo in garancijo za srečo, izpolnjenost, dobre odnose s soljudmi. Ker ni! Garancije ni čisto nobene! Lahko bo ravno otrok, ki mu nudiš vse, za katerega navzven misliš, da si mu dal največ, kar si lahko, da si ga podpiral in imel rad, najbolj zglajzal. Zakaj? Ker je človeška psiha nepredvidljiva. Zakaj je danes toliko več psihičnih problemov mladih, ko je družba najbolj do sedaj naklonjena otrokom. Ko se jih ne sme pretepati, v šoli jih skoraj ne smeš grdo pogledat… imajo ogromno pravic… pa je vedno več težav, samomorov, anoreksije… Zakaj torej? Psihologija je neeksaktna znanost, več ali manj neka predvidevanja in kup neosnovanih teorij. Garancije pa nobene, kot je ni pri vzgoji.
[/quote]

Do 20. leta clo ek odrasca, med 20. in 30. letom si nabira pomembne zivljenjske izkusnje, ustvarja materialno in duhovno, zacenja kariero, postavlja partnerstvo in druzino, se oblikuje…

Okoli 30. vecino zadane, kaj je prinesel iz otrostva in kaj je spoznal med 20. in 30., takrat se dela neka bilanca zivljenja in usmeritve za naprej.

Kdor je stabilna oseba, predela to brez tezav, pa ce so ga starsi ujckali ali zanemarjali, nima veze, mene so moji razvajali v iber, pa sem prezivela in nimam nobenih tezav v zivljenju zaradi tega.
Beremo pa tudi po tem forumu, ko ljudje vlecejo take in drugacne stvari iz otrostva in primarne druzine se krepko po 40. letu, nekateri tudi po 50.!

Iz kakega testa je kdo in kaj so starsi z njim naredili, se vidi okoli 30.!

Kot vidim vam ni bilo vedno lahko. Vendar naj vam nekaj povem v razmislek: od 15-19 leta sem kadila marihuano in to v velikih količinah. Bila sem odlična vse letnike srednje šole razen zadnjega,ko sem bila prav dobra. Nasekali smo se ga tudi kot žune. Starši teh stvari niso nikoli vedeli in jih še vedno ne vedo. V njihovih očeh sem bila vedno poslušen in priden otrok tako,da ne obrekujte preveč drugih otrok,saj ima 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} tudi vaš otrok kako skrivnost,ob kateri bi bili razočarani in bi vas lahko bilo sram lp

In potem zaboden pogled starša, ko tako zgleden otrok naredi samomor. Spomnimo se zlate maturantke, spomnimo se mladega pediatra in še bi lahko naštevala. Predlagam, da daš jezik za zobe oz. ne hvali dneva pred večerom…za vsak slučaj.

Se strinjam…

Jaz sem v tem trenutku na tej drugi strani.

Otrok zelo zaželjen,m žal edinec. Oba z najvišjimi znanstvenimi nazivi. Zaradi najinih služb dežurstva pripravljenosti vedno na voljo… smo imeli do otrokovega 5 leta starosti varuškoin zgodilo se je da sno doživeli pravi polom v vrcu. Krizni sestanki. Zakaj komaj sedaj v vrtcu, zakaj varuška… otrok noče v vrtec, noče sodelovati, ne uboga, ne pozna rutine. Jaz sem bila že na koncu z idejami kako in kaj pomagati. Poklicala sem pedijatra prosila za napotnico za razvojno ambulanto. Kaj bo s tem bomo videli kaj bo prinesel čas. Ampak pod črto z otrokom sva vsako prosto minuto. Beremo knjige, obiskujemo muzeje, hodimo na morje, v hribe, raziskujemo slovenijo, sosednje države,  razvijava vse kar ga zanima, … ko pa pridem.na govorilne ure pa vse narobe.

Res je če bi se manj ukvarjali z njim morda ne bi bilo tako in bi res težave same odšle po isti poti kot so prišle. In zelo strah me je, če ao sedaj že take težave kakšne šele bodo v šoli!

v šoli… meni najljubši ustanovi, kamor sem kot otrok rada zahajala.