Z otroci se nismo veliko ukvarjali, a so vseeno vzorno vzgojeni
gospa “vzgojna”
nisem brala ostalih komentarjev, ker je že pozna ura,
bi rekla pa tole na kratko – očitno niste še sišala,
da lahko otrok kot obrambni mehanizem prevzame vlogo pridnega fantka,
da bi bil mami všeč,
da bi imel njeno pozornost,
da bi si s pridnostjo v šoli PRISLUŽIL MAMINO LJUBEZEN.
ja, bosta končala fakulteto, se poročila, uspela…
in potem se nekje nekoč sesula.
in potem se boste čudili zakaj.
otrok ki je moral zgodaj, prezgodaj skrbeti sam zase
JE BIL SIROTA.
in temu primerne bodo posledice travme.
Hdido, 02.02.2021 ob 11:13
Tudi midve s sestro sva takole odraščali. Oče je imel službo in še popoldansko dejavnost, mama prav tako službo, popoldne pa so prišli na vrsto vrt, hiša, rože, njena mama, karkoli samo otroci ne.
Ves čas sva bili sami. Sestra je bila že dovolj velika, da je šla k kakšni sošolki, jaz pa cele dneve sama. Mama se še danes pohvali kako sem se “znala ure in ure sama igrati”, ampak nima pojma kako zelo osamljeno sem se takrat kot otrok počutila. Ljubosumna sem bila na sošolke, ki so skupaj s starši hodile na sprehod ali na sladoled. V gimnaziji sem imela hude težave s samozavestjo in psiho nasploh ampak starši tega niso opazili. Ker sem imela dobre ocene. Sem bila pač bolj občutljive sorte otrok, ampak tega niti ni nihče opazil. Tudi midve s sestro sva bili odličnjakinji, zelo uspešni tudi na faksu. Danes imava super službe in svoje nepremičnine. Nihče od staršev ni bil pri teh podvigih kaj posebej prisoten, sčasoma jim o svojih odločitvah niti nisva več govorili, podpirali sva ena drugo. Med mamo in očetom je sicer bilo vse ok, dolgo časa. Sta bila lep vzgled. No, ločila sta se ko sva že obe končali faks. Takrat pa se je pokazala prava slika. Oče se je sčasoma povsem odtujil (po svoji volji, nismo ga odrezali), nisem ga videla niti slišala že nekaj let. Z mamo smo se po rojstvu vnukov malo zbližali, ampak je to daleč od tega kar bi si želela.
Čisto iskreno, še tasta in taščo včasih cenim bolj kot lastne starše. V lepih ali slabih trenutkih se prej obrnem nanju, kot na lastno mati. Ker smo si bližje.
Tako da ja, tudi midve s sestro sva uspešni v življenju. Samozavestni, z dobrimi partnerji, super otroci in še bi se lahko hvalila. Ampak naši odnosi s primarno družino so nikakršni. Niti nimam nobene želje po njih. Če si starša nista mogla vzeti teh par min na dan, ko sem ju v otroštvu najbolj potrebovala, ju ne mislim gledat niti sedaj, ko mi gre super.
Tudi tvoja dva sta na zunaj mogoče super. Kakšne bitke bijeta v sebi, pa ne boš vedela nikoli, ker ju niti ne poznaš dovolj.
Bravo! Popolnoma enaka zgodba pri meni (samo da imam starejšega brata in ne sestre) najbolj na živce mi gre pa ko se starši hvalijo kako sva oh in spoh, nimajo pa nobene zasluge, čez vse sva mogla sama! Vse kar sem si vedno želela, da me iskreno vprašata kako sem in mi prisluhneta!
Vzgojna, 31.01.2021 ob 18:01
Oba sta sedaj polnoletna. Ukvarjala se nisem pol toliko s sinovi, kot so se ostali, ker smo bili vedno v pomanjkanju časa, zaradi česar sem imela velikokrat zares zelo slabo vest. Tolikokrat govorijo da je prvih 10 let ključnih za otroke. Mi smo jih ravno v tem obdobju najbolj “zanemarjali”, zaradi spleta dogodkov. Hišo smo gradili, imela sem težave v službi, starši zboleli in umrli, moževi starši so hudo zboleli, podjetje za moža smo pokonci postavljali, bila sem tako obremenjena, da včasih sem komaj stala pokonci. Včasih nisem slišala kaj mi govorijo otroci, ker je bilo preveč obremenitev in sem se kar odklopila. Nobene pomoči babic, ko so bili otroci majhni, ravno obratno, midva sva jim morala pomagati. Za vse smo bili sami. Denarja ni bilo za varuške. Po vseh pravilih bi rekli da bodo otroci problematični. Je pa res da z možem nikoli nisva imela zakonskih težav in nismo problemov prenašali na otroke. Delali smo veliko, a so tudi otroci vedeli, da ker starša delata, da morata vse sama urediti in sta zelo zgodaj postala samostojna.
Sedaj sta gimnazijo končala, en prav dober, drugi celo odličen, en študira sedaj medicino, drug naravoslovni faks, nikoli nista pila, ok kaj sta že spila a nista pijana ležala po jarkih, nista razgrajala, nista bila udeležena v vandalizmu, imela sta v redu družbo bolj umirjenih fantov.
Kolegi so se ogromno ukvarjali z otroci, ampak so bolj težavni. Eni so se poglabljali res veliko, hodili tudi k raznim svetovalcem, pri nas so problemi kar zvodeneli, ker jih ni bilo niti časa urejati.
Otroci iz kmečkih zglednih družin,kjer ne bi pričakoval nobenih težav, pa konzumirajo droge, pijejo in vozijo pijani, povzročijo nesreče, se udeležujejo vandalizma, potem pa policija domov hodi k njim, valjda jih je sram. Kar hočem reči, včasih je drugače kot je splošno prepričanje. Tudi to pretirano ukvarjanje z otroci ni najboljše. Včasih problem tudi sam od sebe zvodeni.
Fuj! Hvališ se s tem kako sta oh in sploh pa nimaš nobenih zaslug za to. Plus tega ne veš kako se onadva počutita. Samo srečo si mela, da sta tako trdoživa, ker bi bla drugače onedva zadrogiranca! Moja mati je enaka, na bruhanje mi greste taki!
Nobena skrajnost ni dobra- ne , da starši otrokom vse v rito stišijo , so helikopterski- nadzorovalni…kot tudi ne, da ne dobijo občutka , da pripadajo, brezpogojna ljubezen, podpora, spodbuda…skratka nekakšno ravnovesje…otroci pridejo na posojo- za določen čas- starši pa ostanemo za vedno- koliko nas potrebujejo – odvisno od individuma- nekateri zrastejo kar sami, drugi potrebujejo oporo …. imajo svojo določeno pot, katero jim starši s svojo posesivnostjo in plani zagrenijo….izpustite jih, naj gredo naproti svojim ciljem, vedno pa naj imajo bazo, da se vrnejo, to je ta sprejetost…
Pufy, 02.02.2021 ob 10:21
Mi smo živeli u katastrofalnih pogojih.. Noben se ni z nami ukvarjal fotr alkoholik, nasilje, pomanjkanje denarja stalno itd… U glavnem katastrofa celo otroštvo… Pa smo vsi super z izobrazbo, službami, svojimi hišami, z svojimi družinami.. Nihče od nas pa smo 4 ni nikoli padel v slabo družbo nihče se ne drogira ali pije.. Tako da ne vem če je lih vse v vzgoji oz.odnosih v družini…
Seveda nima veze. Ogromno je podedovanega, ogromno že otrok ob rojstvu prinese na svet. En nečak je super krasen, vedno priden v šoli, vedno vse krasno, doštudiral, ima lepo službo, družino, drugi nečak iz iste družine že od dojenčka dalje naporen, jokav, potem izrazito ihtav, zahteven, že v vrtcu se je pretepal, nikoli nobene šole razen osnovne končal, kar naprej policija na vratih, sestra se je presekirala še pa še, ugotavljala, kje ga je kiksnila, kaj sta z možem počela narobe pri tem otroku…Zdaj je v zaporu. In ne, nič nista naredila narobe, trudila sta se preko svojih meja, naredila za tega otroka še pa še, ampak pač z njim ni vse okej in nikoli ni bilo. Rodil se je s temi latentnimi lastnostmi v sebi, ki so se z razvojem samo krepile. Ogromno ogromno je odvisno od prirojenega, še sanja se vam ne, koliko. Seveda lahko določene prirojene lastnosti pri otroku omilimo ali krepimo, vendar pa otrok nikoli ni nepopisan list papirja, daleč od tega.
Hej cakmo no, 14.02.2022 ob 15:44
Kar hočete reči je, da ste imeli srečo. Vaši otroci so se sami vzgojili, mimo vas. Torej? Mar ne bi raje uživali v tem, namesto pametovanja po forumu?
Točno tako!
In ta tema je kot, bi me kdo te dni s kamnom po glavi! Jaz in mož imava od vedno tudi lep odnos, brez hujših prepirov in sva se od prvega dne trudila za odgovorno in skrbno starševstvo, da vzgojiva dva fajn človeka. Oba odgovorna v službi, rekreativno športna, zdrava prehrana, veliko sproščanja in dobre volje…….Preposlušala sva kar nekaj predavanj, jaz sem se odrekla tudi bolje plačani službi, kupila sva raje manjšo hišo, ki je bila že gotova(na račun tega, da smo se lahko takoj selili), jih vedno vzpodbujala k odgovornosti in samostojnost, nikoli pretirano materialno razvajala, od prvega razdea jima prepuščala solsko delo,……. Vzgajala sva z avtoriteto, vendar ljubeče.
Jaz kaj naj rečem – so dnevi, ko se mi zdi, da imam najbolj nepoštljiva, neodgovorna in neresna najsnika :(…. ali so problemi v šoli ali neprimerno vedenje doma, ker recimo so izhodi, krajši, kot bi želela ali pa kam ne smeta ali je problem osnovni bonton ali bi spala sred vseh testov do 12h in nažigala igrice do jutranjih ur,……
Včasih se mi zdi, da sem pogrnila na celi črti in mi je zato večkrat hudo – čeprav mislim, da delam vse prav.
Vidiš avtorica – eni se trudimi maksimalno, ker nam je mar, drugi se ne truditi nič, ker vam je vseeno! Kakšna bo usoda posameznih pa je nemogoče napovedati, tako za moje, kot za tvoje. Ti pa privoščim vse dobro tudi v bodoče, meni bi bila to največja možna sreča.
Logično je, da bojo ravno iz vzornih kmečkih družin prišli največji pohabljenci, ko so jih pa toliko maktretirali in fustrirali z vero, primernim obnašanjem in jih trdo disciplinirali.
Pol ko pa odrastejo pa eksplodirajo zaradi vseh pritiskov pod katerimi so bili celo živlenje in se pretepajo in zapijajo.
Avtoričina sinova sta vsaj mir imela brez stresnega živlenja v neki hinavski moralistični družini.
Če mi gre pa kaj na živce, je pa to hvaljenje staršev s tem, kako lepo vzgojene otroke imajo in kaj vse so sami naredili prav in oh in sploh. Nekdo, ki se je sposoben javno tako hvaliti, ponavadi ne vidi dlje od svojega nosu. Moja mama je ista – vsa ponosna name, ker sem uspešno končala gimnazijo, faks, si sama našla službo, dobro zaslužim, z možem sva kupila hišo, navidez odlično funkcioniram v življenju. Nihče ni pil, nihče me ni pretepal, odrasla sem v povsem normalni družini z dvema korektnima staršema. V resnici sem se pa tudi leta in leta borila z odvisnostjo od hrane, občutki manjvrednosti, krivde, nevidnosti in še česa in veliiiiko časa sem rabila, da sem vse to predelala in pustila za sabo. Ker pri nas ni bilo objemov, topline, sprejetosti, ker sem bila narcisoidni mami vedno malo odveč in motnja, ker se ji ni dalo popolnoma NIČ ukvarjati z mano – ene stvari se ne spomnim, da bi kdaj počela skupaj z mamo, vedno je bila samo vesela, da sem se ji spravila izpod nog. Skušam biti drugačna s svojimi otroki, hvalila se pa ne bi – upam samo, da bomo imeli drugačen odnos kot jaz s svojimi, ko odrastejo, pa če bodo briljantni študenti ali pa ne, koga briga.
Če mi gre pa kaj na živce, je pa to hvaljenje staršev s tem, kako lepo vzgojene otroke imajo in kaj vse so sami naredili prav in oh in sploh. Nekdo, ki se je sposoben javno tako hvaliti, ponavadi ne vidi dlje od svojega nosu. Moja mama je ista – vsa ponosna name, ker sem uspešno končala gimnazijo, faks, si sama našla službo, dobro zaslužim, z možem sva kupila hišo, navidez odlično funkcioniram v življenju. Nihče ni pil, nihče me ni pretepal, odrasla sem v povsem normalni družini z dvema korektnima staršema. V resnici sem se pa tudi leta in leta borila z odvisnostjo od hrane, občutki manjvrednosti, krivde, nevidnosti in še česa in veliiiiko časa sem rabila, da sem vse to predelala in pustila za sabo. Ker pri nas ni bilo objemov, topline, sprejetosti, ker sem bila narcisoidni mami vedno malo odveč in motnja, ker se ji ni dalo popolnoma NIČ ukvarjati z mano – ene stvari se ne spomnim, da bi kdaj počela skupaj z mamo, vedno je bila samo vesela, da sem se ji spravila izpod nog. Skušam biti drugačna s svojimi otroki, hvalila se pa ne bi – upam samo, da bomo imeli drugačen odnos kot jaz s svojimi, ko odrastejo, pa če bodo briljantni študenti ali pa ne, koga briga.
—
bravo punca!
najprej čestitke za tvoj boj in tvojo zmago.
in hvala, ker si tole delila z nami.
upam, da bo komu odprlo oči.
no, 15.02.2022 ob 07:24
Če mi gre pa kaj na živce, je pa to hvaljenje staršev s tem, kako lepo vzgojene otroke imajo in kaj vse so sami naredili prav in oh in sploh. Nekdo, ki se je sposoben javno tako hvaliti, ponavadi ne vidi dlje od svojega nosu. Moja mama je ista – vsa ponosna name, ker sem uspešno končala gimnazijo, faks, si sama našla službo, dobro zaslužim, z možem sva kupila hišo, navidez odlično funkcioniram v življenju. Nihče ni pil, nihče me ni pretepal, odrasla sem v povsem normalni družini z dvema korektnima staršema. V resnici sem se pa tudi leta in leta borila z odvisnostjo od hrane, občutki manjvrednosti, krivde, nevidnosti in še česa in veliiiiko časa sem rabila, da sem vse to predelala in pustila za sabo. Ker pri nas ni bilo objemov, topline, sprejetosti, ker sem bila narcisoidni mami vedno malo odveč in motnja, ker se ji ni dalo popolnoma NIČ ukvarjati z mano – ene stvari se ne spomnim, da bi kdaj počela skupaj z mamo, vedno je bila samo vesela, da sem se ji spravila izpod nog. Skušam biti drugačna s svojimi otroki, hvalila se pa ne bi – upam samo, da bomo imeli drugačen odnos kot jaz s svojimi, ko odrastejo, pa če bodo briljantni študenti ali pa ne, koga briga.
—
bravo punca!
najprej čestitke za tvoj boj in tvojo zmago.
in hvala, ker si tole delila z nami.
upam, da bo komu odprlo oči.
Komu pa naj bi odprlo oči? Vsi imamo neke travme, nekaj za predelat, kakšen križ, ki ga nosimo. Lahko smo imeli super starše, ki so se ves čas ukvarjali z nami, pa smo ravno zaradi tega plahi, nesamozavestni, ker ko smo prišli v realni svet, nam ta ni bil niti malo naklonjen. Ali pa so nas starši prepuščali ulici, prijateljem, sami se niso kaj dosti ukvarjali z nami, pa smo spet na istem, nesamozavestni in plahi. Po drugi strani smo lahko s starši, ki se veliko ukvarjajo z nami, pretirano samozavestni, narcisoidni, mislimo, da se svet okoli nas vrti, v svoji biti pa se zavedamo svoje šibkosti.
In obratno, lahko so starši prvi ali drugi, pa smo zrasli brez prask, ker smo enostavno taki ljudje, da smo se znali postaviti na noge sami. Preveč teže dajete starševstvu. Ja, otrok naj bi se počutil ljubljen. Ja, naj bi tudi vedel, kdaj ga je posral in bi temu primerno prevzel odgovornost. Po drugi strani pa so starši, ki so dajali otrokom ljubezen, odrasli otroci se pa med seboj prepirajo, kdo je je bil več deležen. NIKOLI NI PRAV!! Lahko se starši trudijo še pa še, pa jih bodo otroci na koncu krivili za že kaj. Dajte dojet, da otrok ni nepopisan list, ki ga starši vzgojijo in so starši odgovorni za vse, kar kasneje doživlja. Rodimo se z neko večjo ali manjšo možnostjo preživetja brez travm. Rodimo se z neko osebnostjo. Lahko so starši super, lahko so vse naredili prav, vendar ne za tega otroka. In jih bo v lajfu krivil za vse.
Najprej definirajmo, kaj je vzgoja? Kdo vzgaja? In kdo je uspešen otrok, najstnik, mladostnik, zrel človek, starostnik!
Moje izkušnje so take, da smo ljudje v različnih življenjskih obdobjih, različno definirani, kot uspešni. Namreč včasih se zgodi, da kak zblojen otrok-najstnik-mladostnik uspe v življenju in tudi obratno in to velja za vsa obdobje življenja.
HALOŽANKA, 15.02.2022 ob 08:07
Najprej definirajmo, kaj je vzgoja? Kdo vzgaja? In kdo je uspešen otrok, najstnik, mladostnik, zrel človek, starostnik!
Moje izkušnje so take, da smo ljudje v različnih življenjskih obdobjih, različno definirani, kot uspešni. Namreč včasih se zgodi, da kak zblojen otrok-najstnik-mladostnik uspe v življenju in tudi obratno in to velja za vsa obdobje življenja.
Seveda velja.:) Najbolj zblojeni posamezniki so na najvišjih elitnih mestih z največ keša. Uspešni torej? Pa imaš tam največjo koncentracijo narcisistične patologije in sociopatov. Ampak njihovi starši so ponosni, ker so vzgojili tako uspešne ljudi.:)))
Komu pa naj bi odprlo oči?
—
takim ki verjamejo, da je to kar je napisano v naslovu res.
glede ostalega vašega zapisa, pa niti ne vem kje bi se lotila…
videti je, da se vam sanja ne kaj so prvine dobrega starševstva.
od česa je odvisna npr. samozavest?
če se ukvarjaš preveč ni prav, če se ukvarjaš premalo ni prav?
no, od česa?
a da bi pomislila, da samozavest ni odvisna od ur, ki jih preživimo z otrokom, to vam ni prišlo na misel?
in, da je pomembno KAKO se ukvarjamo tudi ne?
eno retorično vprašanje:
kdo je tisti, ki te mora vzpodbujati,
razpršiti dvome, pomagati premagati strah,
kdo je tisti, ki te mora pohvaliti, ko nekaj dobro opraviš,
kdo mora prvi verjeti vate, da potem ti lahko sam verjameš vase?
“Lahko so starši super, lahko so vse naredili prav, vendar ne za tega otroka.”
tole je verjetno največja neumnost kar sem jo kdajkoli prebrala glede vzgoje.
vsak starš dobi točno takega otroka kot je prav zanj.
in nihče ni popoln. nobena mama ni popolna.
nobena mama ne zazna vseh odtenkov otroškega doživljanja.
niti ni treba da je.
zelo na kratko: dobra mama je tista mama, ki je zase dobro.
ki zna poskrbeti zase.
ki ima neko ravnotežje v življenju.
ravno prav dela, ravno prav počitka, postavljanje mej, vprašati za pomoč,
samozavest, izpolnjenost, dobri odnosi… ki je kot osebnost zrela, v stiku s seboj.
ki verjame vase.
taka mama bo potem tudi v stiku z otrokom, ne glede na to kakšen je.
so-čutje je čudežna beseda pri vzgoji.
čutiti z njim.
da se pri mami lahko odpočije, zjoče, potolaži,
dobi podporo glede vsega kar želi o sebi raziskati
in s to podporo gre dalje v nove izzive.
ki so potem spremljani in pohvaljeni.
praske in rane ne nastajajo od časa,
ampak od tega, kako mama sprejema otroka.
čustveno.
Forum je zaprt za komentiranje.