Vzorni Slovenke/ci
Ne poznam takšnega. Poznam pa ljudi, ki niso niti najmanj zadovoljni, da imajo minimalne dohodke, ki jim seveda ne zagotavljajo nikakršnega polnega življenja. To povzdigovanje skromnosti in revščine na tem forumu gre čez vse meje dobrega okusa. Si sploh kdaj bil brezposeln ali na minimalni plači?[/quote]
polno življenje ni nič drugega, kot sposobnost prilagajanja sebe v spreminjanju in živi in neživi okolici.
dohodek ima tri značilnosti:
-lahko ga nimaš
-lahko ga imaš
-lahko, da sam odločaš o količini primernega dohodka
in
samo “lastna glava vpliva” na polnost življenja.
@katarina73: če ti krediti visijo nad glavo, je po moje zrelo in odgovorno,d ajih najprej odplačaš. Torej služba z rednimi prihodki. Glede na to, da že veš, kam bi rada plula, pač iščeš na tistih področjih, kjer ne bi hodila z odporom v službo. In ko odplačaš kredite ali vsaj večino tega, si free as a bird in lahko počneš, kar je te volja. Tako je moje mnenje.
Denar je gonilo sveta pa magari se sliši materialistično. Če si zaželim it v Francijo, samo z lastno srečo in smehljajem na obrazu ne bom prišla, bom rabla imet denar. Kako do denarja, na kakšen način (da vmes Že uživam in naredim kaj koristnega ipd.), je pa moja stvar 🙂 pa se mi zdi da ti to že itak vse veš, saj si spoznala mnogo tega. Samo včasih verjetno rabiš kako brco v rit, da se zmigaš in izbereš trenutno najbolj primerno pot.
norTON: popolnoma se strinjam s tabo.
edino, kar mi ni všeč je, se najde preveč ljudi na vplivnih položajih, ki gledajo navzdol in “prodajajo” tistm spodaj prepričanje, da ni nič narobe, če imajo manj kot oni, da je v bistvu njim bolje kot je onim tam zgoraj.
krivoljkun: moja sestra je s partnerjem potovala po jugu: srbija, turčija, pakistan, iran, indija, tibet, kitajska in nazaj. 8 mesecev. za pot sta pred tem prihranila ogromno denarja, porabila pa ga nista niti pol. lahko bi ga pa še manj, če bi hotela. kaj hočem povedat? tukaj, v evropi in ZDA in kanadi, je življenje najdražje in so osnovne dobrine absolutno predrage ter grozljivo zasužnjujejo ljudi. daj mi en dober razlog, zakaj bi morala jaz ali ti ali kdorkoli drug plačevat najemnino 300 eur za 40 m2 veliko stanovanje, ko pa prav zaradi tega ogromnega stroška ne moremo pri plači cca 900 eur nič konkretnega privarčevat, saj so ostali stanovanjski stroški 250 eur, pa recimo še avto in še tisti, ki jih večina od nas smatra kot nujne (telefon, zavarovanje…). kje je logika, da pri 900 evrih v najemu nimaš nobenih možnosti privarčevat za svoje lastno stanovanje ali se izognit verjetnemu brodolomu, če ostaneš brez službe.
krediti so … za hišo, če jih ne plačan bo banka vzela hišo. v končni fazi … kaj zgubim? razen hiše, ampak … če bi bila zdaj v najemu in bi takole ostala brez službe kot sem, niti pod razno ne bi preživela v tistem najemniškem stanovanju, ker najemnine ne moreš zamrznit tako, kot lahko zamrzneš kredit. 🙂 pa spet … kredit je samo za 10 let, ostalo jih je še 6. ampak poanta razmišljanja o kreditu kot o nečem, kar mi je odveč, je dejansko v tem, da mi je mogoče pa navezanost na hišo odveč. mogoče si pa v bistvu ne želim živeti v hiši, samo da do te točke še nisem prišla. se mi zdi, da je moj največji kapital – in edini, ki je nekaj vreden – v mojih hčerah. zdaj, ko odhajata na svoje nimam več nobenega razloga za suženjstvo denarju. lahko grem kamor hočem, lahko izkusim tudi življenje klošarstva, zakaj ne. nič od tega ne jemljem kot osebni poraz ali katastrofo, prej kot izziv in novo učenje. je res življenje štirih ljudi vredno te hiše, tega kredita? ker zdaj smo vsi fokusirani v dan, ko se bodo krediti sprostili in bo treba skupaj spravit določeno vsoto denarja. je to smisel življenja? bomo potem, če uspemo poplačat te kredite, srečnejši in zadovoljnejši? je katera materialna stvar vredna vezanja nanjo? zadnjič je nekdo na tv rekel, da pogrebniki za krsto nosijo samo rože, ne blagajn, ne hiše, ne nič drugega, samo rože.
pa še to … ker prihajam iz gradbeništva in se že nekaj let ukvarjam z naravno gradnjo, mi postne slabo, ko vidim kaj ljudje počno s svojimi bivališči, kako se pustijo nategovat gradbincem in kako svinsjsko drage so ekogradnje – 20% dražja je hiša, ki je iz slame, kot iz betona. ni logike, sploh. jaz letos nameravam svojo drvarnico spremenit v butano hišo oziroma butano uto. ravno zadnjič sem gledala kako postavljajo hiše v sibiriji in nisem mogla verjet, da je lahko tako preprosto, pa tako energijsko varčno. tega pri nas ne boš videl nikjer, mi sploh nimamo tega razmišljanja v sebi, da bi lahko res dosti ceneje živeli, če ne bi bili sprogramirani, da moramo imet tako kot imajo drugi in vse tisto, kar imajo drugi.
nekje zgoraj sem napisala, kako zanimivo je, da pedro opeka ni nikomur vzor. pa je nominiranec za nobelovo nagrado za mir. mislim, da je vsak od vas že slišal zanj. se vam njegovo delo ne zdi vredno posnemanja, v njegovem delu ne najdete nič takega, kar bi se bilo vredno naučit?
vsaj to, kar sem prebral tukaj, bi se kar strinjal s teboj in če potegnem črto: živet se da bolj enostavno in racionalno.
zemlja in delo na njej bo predstavljalo varnost in strategijo. torej hrana in energija.
takšnih cen, kot jih omenjaš, enostavno ne bomo več prenesli.
v prehodu je in bo več problemov, ki verjetno čutiš že sama.
vsaj mislim, da je tako, da se brez vsaj enega dohodka (od dveh možnih) “tega” ne moreš iti.
drugo je, širše gledano, naši odnosi z otroci.
otroci ostajajo predolgo v družinah, tja do 30-tega leta, celo dalje. tu bi se moral pričeti osvajat nordijski model, po maturi delat ali študirat v vsem na stroške države. ponavljanje letnika se ne plača.
v gradbeništvu se strinjam. individualna gradnja je fuč (predraga in prerazkošna) . pet mesecev je lahko človek zunaj, zvečer pa imamo vsak svojo zakurjeno luknjo.
sicer pa, se meni zdi strateško dobra in relativno poceni lokacija Haloze.
najemnine so absoutno predrage, to, kar se pa dogaja zdaj z ogrevanjem – da računajo zanj več, ko bi morao biti kao cenejše, je pa itak kriminal. in tisti ljudje v blokih so sploh izkoriščani, privezani in zasužnjeni. vse morajo plačat, tudi vrtiček, ki / če ga imajo.
seveda si vsi želimo luksuza in večina živi po principu “če lahko on, bi rad tudi jaz”. npr. ogrevanje. najlažje in najbolj luksuzno je na plin. ali na olje. pri tema dvema ni nobene umazanije, zelo eleganten način ogrevanje. ampak tudi najdražji. jaz sem pri sebi doma zanalašč naredial dve peči na drva, taki navadni. in moram vsako leto pol leta skrbeti za pripravo lesa, da potem drugo polovico leta ta les nosim noter in vsak dan kurim. na tak način sem se prisiljena razmigati (in odpade fitnes ali aerobika ali joka), plus imam drugačno vrsto toplote, pri kateri moja hiša nikoli ne bo plesniva. o, to so že podrobnosti gradbeništva.
imam hiši iz gline. nekaj je tudi zidane. jo preurejam, podiram notranej stene, ki niso nosilne in jih recikliram. kako? nisem niti vedela, da je to mogoče, ker o tem pač pri nas ni nobene literature, ampak … podrem steno iz gline, dam glino na kup in jo ponovno uporabim za obmetavanje drugih sten. prav tako zidake – polno opeko, razbijem in zložim na kup, pa pozidam kak drug del hiše (ali naredim nov zidan dimnik ali kaj drugega). na tak način sem v treh letih naredila novo sobo + kuhinjo + zdaj kopalnico. kopalnico sem v celoti sama naredila, le vodovod in elektriko sem dala delat ven. pri prijateljicah sem poiskala ostanke pločic, ki jih ima skoraj vsakdo doma, nekaj ploščic take barve, nekaj drugačne, sem jih sestavial skupaj, dodala mozaik iz počenih ploščic in razbitega stekla, ometala stene z glino in uporabila sanitarno keramiko iz stare kopalnice. vodovodar je rekel, da v 15 letih dela ni nikoli montiral v novo kopalnico stare sanitarne keramike, temveč je vedno kupil novo ,staro pa metal stran (školjka, umivalnik, tuš kad ….). si ne upam niti predstavljat, koliko tega je zmetanega stran, pa je povsem uporabno, samo zato ker so se ljudje naveličali.
druga stvar so semena, ki jih uporabljamo za svoje vrtičke. lobiji, ki obvladujejo ta trg so strašni. krog hrana – bolezen – zdravilo – hrana je srhljiv in če se poglobiš v ta krog, ugotoviš, da tem lobijem – največjim na svetu – koristi le bolan človek. kako se izognit temu krogu? obstajajo sicer že zduženja, ki uporabljajo izključno domače sorte semen in sadik in jih delijo mimo teh lobijev. vprašanje pa je, koliko so ljudje s tem seznanjeni in koliko jih v resnici zanima, zakaj morajo npr. novo sadiko sadnega drevja non stop špricat, stara jablana pa ne potrebuje tega tretmaja. jaz sem kupila ob hiši tudi pripadajoči sadovnjak in mi niti na kraj pameti ne pade, da bi karkoli na njem špricala. če rodi prav, če ne prav. tudi grozdje.
otroci … ja, v veliki meri so za to, da otroci ostajajo doma do 30+ leta odgovorni starši in družba. moji hčeri imata 18 in 17 let. obe končujeta srednjo šolo, obe bota končali poklicno smer. že ko sta bili majhni sem jima “prepovedala” razmišljati o gimnaziji, a sta imeli vsaj 4 leta časa za razmislek. skupaj smo gledale srednje šole, spremljala sem njuno siceršnje razvijanje in na koncu je šla ena na oblikovno – grafični tehnik ,druga na frizersko. prav tako sta šli v dijaški dom, saj sem smatrala je to idealna priložnost ta postopno mentalno in fizično osamosvojitev obeh strani. zdaj je logično, da gresta v ljubljano, imata načrte za naprej, ena že itak dela ob delu in bo v ljubljani s tem delom nadaljevala, druga se bo zaposlila v kakšne frizerskem salonu redno ali pa preko študenta. sevea je žalsotno, da obe dobita prej delo preko študenta kot jaz redno, ampak to je že druga sistemska anomalija. kolikor ju sicer poslušam slišim, da nima prav veliko njunih vrstnikov ciljev za naprej, veliko jih je tudi črnogledih in so se že ujeli v negativno razmišljanje odraslih (staršev, okolice). moja hči dela tri dni na teden v enem izmed frizerskih salonov in pravi, da jo pogovori stran tj. jamranje, kako je vse v bedu, recesija, ni služb, vse gre v ku*ac, itd. totalno psihično izmozgajo in da prav zato nočem delati z odraslimi strankami. 🙂 pri nas smo pač drugačne sorte, smo pozitivno naravnani in gledamo naprej. jemljemo vsako situacijo kot izziv, se soočamo s težavami in jih rešujemo skupaj in v pozitivnem duhu. ampak jaz sem že v njunem otroštvu “načrtovala” njuno odcepitev in osamosvojitev, verjamem pa, da zna biti totalen šok za nekoga drugega, ki mu starši nikoli niso rekli, da bo po šoli moral na svoje ali ki nikoli niso načrtovali tudi ta del življensjke poti z njim. jaz sicer imam veliko hišo, tj. mansarda je še nepozidana in nevseljena, a sem hčerama rekla, da je ne bomo delali toliko časa, dokler ne bosta na svoje (ali pa nikoli, ker potrebujemo je res ne). nič pa jima ne brani, da vzameta culo na ramo in gresta po svetu ali da se zasukata kako drugače. jaz vem, da sem jima tisto, kar jima starš mora dat kot popotnico v odraslost, dala.
No, super si izpeljala starševstvo kot mati samohranilka, če prav razumem. Mogoče imata hčerki tudi nekaj sreče, da imata takšno odgovorno mamico, ki se ni pritoževala nad moški, ne nad na(d)logami, ki ni bila ujeta v manjvrednostni kompleks samopomilovanja, ampak jima je ves čas djala ljubezen in pozitivno popotnico za odraslost. Saj zato te pa tudi cenita, a ne… 😉
ma ja da, življenje je v vsakem smislu, takšna ali “onakšna jeba”, zato pa sta potrebna dva.
danes se vsaj meni zdi, da je zaradi tega, ker pač je, kakor je, vse porušeno. vzrok je tudi potrošništvo in misel, da vse potrebujemo.
sam načelno mislim (če pustimo tistih 5 %) , da je življenje samca (ice) prenaporno. kot berem, tudi tvoje.
.
.
dosti bi se dalo napisat….bolje je pričeti delat, če se za delo, kot izmišljotino človeka smatra proizvodno delo in prosti čas.
nič.
pisati več in dajanje napotkov iz moje strani bi bila neumnost in vsako dajanje napotkov je neumnost. od kogarkoli.
vsak, ki živi in dokler živi ima dovolj svoje pameti, da dela to, kar dela : živi.
v bistvu, vse je igra, vse v življenju je “špil”.
Življenje je jeba za tiste, ki ne znajo/znate živeti. Zato iščete instant napotke, kako lažje “pregurati muko”. Ampak to ni življenje, to je metanje peska samemu sebi v oči in životarjenje.
In od tod tudi potreba po patetičnih in dolgih postih, kjer prepričujete sami sebi in si kimate, kako je revščina/skromnost fajn, pa do tvoje zadnje “ugotovitve”, da je treba živetiv dvoje, ker je življenje taka jeba.
Meni je to razmišljanje slabičev.
Par postov nazaj je omenjala partnerja. :)[/quote]
res je robi. po štirih letih samskega življenja (v enostarševsi družini) sem spoznala moškega, s katerim sva bila skupaj osem let. dobivala sva se, bil je del družine na način, kot je tvoaj punca ali žena del tvoje primarne družine. nismo bili skupno gospodinjstvo, najprej je šel iz službe domov, pa potem k meni. skratka, kar se tiče mene+moji hčeri sem bila za vse odgovorna jaz. moj partner je bil “samo” moški lik in midva sva bila hčerama “samo” ena od variant dvojine. če razumeš, kaj hočem rečt.
zelo zanimivo: v zadnjih letih sem se naučil tega, da ima vsak človek svojo zgodbo iz katere se lahko tudi jaz kaj naučim. če se hočem, seveda. in to velja za vse. jaz zanalašč nočem govorit o izkušnjah drugih ljudi, ker – se mi zdi – sem verodostojna samo v svojih in v svojem življenju. marsikdaj mi je marsikdo rekel, da čisto narobe tretitam svoji hčeri, pa da ne bom daleč prilezla (?), pa da sploh živim čisto narobe. striktno sem se izogibala instant priročnikov o vzgoji, ki so zelo popularni med starši, in tudi pogovorov o vzgoji se nisem udeleževala. smatrala sem, da sem sposobna vzgajati otroka sama, sploh če zaupam sebi in če jemljem otroka kot enakovredno bitje sebi. ne bom zdaj na dolgo in široko razlagala kakšen je bil moj način vzogje, bile so določene kazni za točno določene prekrške in sem se jih držala, čeprav ni bila moja želja hčeri fizično kaznovati. bilo je tudi učenja ne-želeti si kar vidiš v reklamah in v izložbah. leta in leta sem ju vozila po nakupvalnih centrih in smo se sprehajale mimo izložb. treningi so obrodili sadove, čeprav bosta morali dokončno pa sami razčistit kaj nujno potrebujeta za preživetje in česa ne. zdaj jima vcepljam še zaupanje vase in spoštovanje do vsega, kar je okoli njiju. in to je to, kar je napisal norTON – samo “lastna glava vpliva” na polnost življenja.
v dvojini je seveda lažje, v razširjeni družini pa še toliko bolj, kar so vedeli še do nedavna, preden se je izobilkovala nuklearna družina oče+mama+otrok. kako se je feminizem razraščal je patriarhalna miselnost ostajala na isti točki in danes imamo ogromno enostarševskih družin na eni strani in na drugi samce, ki ne vidijo smisla v svojem življenju. to področje sem kar nekaj let podrobno spremljala in študirala, zato se čutim kompetentno govorit o tem. zaradi sistemskih anomalij in večvrednostnega kompleksa moških (kar se tiče plač) so najbolj socialno ogrožene skupine samske ženske in enostarševske družine (sploh v sestavi mama+otrok). samskih moških je dosti manj kot samskih žensk, ker se moški raje navežejo na žensko (tudi zaradi spolnosti), ženska pa raje ostane sama (sploh po večjem razočaranju v dvojini). vsekakor je tudi ta problematika vezana na finance in pa na družbeno sestavo kot tako. naša družba ni niti demokratična, niti prijazna, niti tolerantna, niti nenasilna. žal pa se za nasilje smatra “samo” fizično nasilje” iz česar sledi, da ne prepoznavamo psihičnega. starejši ljudje pravijo, da smo mladi preveč nepotrpežljivi, zato se ločujemo čeprav nas – ženske – moški nikoli ne udari in torej ni nasilen. 🙂 tudi iz tega lahko izpeljemo dalje razmišljanje o tem, zakaj se generacije med seboj ne razumemo in smo kot dva različna svetova.
se opravičujem, ker sem zašla iz teme.
Ah, potem se ne boš poročila… 😀
Po izračunih psihiatra Ruglja in prepričanju Vuk Godinove naj bi bilo v Sloveniji le približno 10 tisoč moških funkcionalno odraslih. Prepričana je, da moški, ki niso funkcionalno odrasli, ne bi smeli imeti otrok, saj jih, kot pravi, pri vzgoji „zaserjejo”.
10.000:1000.000 (vseh moških) = 1/100 = 1%
Bibitka, na 100 moških pride en funkcionalno odrasel! :))))
nisi zašla.
v končni fazi, si vzorna Slovenka, ki se trudiš in veš kaj hočeš.
učenje.
učenje je stalnica vsake uspešnosti in nima omejitev. to je zaradi vedno drugačnih življenskih situacij in v stroki zaradi napredka tehnologije.
zato smo ljudje danes drugačni od včeraj.
.
spodaj enemu ni jasno, da je uspeh in kvaliteta tudi to, da lahko zaslužiš več in dovolj, pa se omejiš.
.
fajn, da smo takšni in različni. vse dobro na tvoji poti.
Ah, potem se ne boš poročila… 😀
Po izračunih psihiatra Ruglja in prepričanju Vuk Godinove naj bi bilo v Sloveniji le približno 10 tisoč moških funkcionalno odraslih. Prepričana je, da moški, ki niso funkcionalno odrasli, ne bi smeli imeti otrok, saj jih, kot pravi, pri vzgoji „zaserjejo”.
10.000:1000.000 (vseh moških) = 1/100 = 1%
Bibitka, na 100 moških pride en funkcionalno odrasel! :))))[/quote]Saj njej je menda eden dovolj za poročit, če pa še spada med vzorne Slovence potem pa sploh ne vidim ovir. 🙂
Meni se Katarinino izvajanje bere kot poročilo bivše materialistke, ki je zašla v drugo skrajnost, neko instant kvazi-skromnost in ceneno poduhovljenost.
Prav nič vzornega, prav nič originalnega, še vedno pri teh letih išče samo sebe in oponaša klišeje, včasih je oponašala kliše tipičnega potrošnika, danes živi nasproten kliše.
Ljudje, ki so res našli mir v sebi, ne rabijo pisat takih prostih spisov samoprepričevanja in predvsem ne rabijo vedno znova zahajat v skrajnosti.
:))))) si em nasmejal. točno tako sem včasih jaz komentirala kak post na to temo.
ne, ne zahajam vedno znova v skrajnosti, ker sem do sedaj to storila samo enkrat, kar je – oz. bi naj vsaj bil – verodostojen dokaz, da ne iščem sebe, ampak “mehko” prehajam v način življenja, ki mi je bližje. seveda ti ne veš, da jaz sicer prihajam iz čisto povprečne delavske družine, tirje otroci, oče alkoholik, mama praktična samohranilka, doma bolj prazen kot poln hladilnik, nošenje ponošenih oblek, v sobi pohištvo iz vseh vetrov, pa vendar …. marsikoga poznam, ki si je noro želel priti zi tega ven in niti slučajno ni “privoščil” svojim otrokom takega življenja. jaz pa nikakro nisem našla nič spornega v njem in še sedaj, ko delam analizo svojega življenja, ne vidim prav nič napačnega ali slabega ali neprimernega ali človeka nevrednega v svojem otroštvu kot takem. ok, očetvih izpadov res nisem rabila videt in doživet, ampak prav zato mojima hčerana nisem “privočila” takega očeta in sem živela z njima sama.
mislim, da imaš ti napačno predstavo o tem, kdaj naj bi se človek našel. pri 20 letih? pri 30? kolikor sama lahko vidim, so ljudje, ki so pomirjeni sami s seboj dosti starejši, celo od mene. življenjska modrost pač najbrž ne pride že pri 30 letih, ko je človek praviloma vpet v dogajanje samo in niti nima časa biti sam s seboj. vsaj jaz ga nisem imela, ker sem morala skrbeti za svojo družino. seveda ne trdim, da sem prišla na konec poti – kar tudi močno upam, da nisem – verjamem pa, da sem nala svojo pot, po kateri bom našla tudi svoj mir in zadovoljstvo same s seboj in svetom okoli sebe. najbrž imam pravico razmišljati o tem kako živeti. kaj misliš? in ker se sicer nimam s kom pogovarjati o svojih razmišljanjih – moji domači jih doživljajo od blizu, sem se pač tukaj razpisala. če te to moti, je pa to tvoj problem, ki ga moraš sam razčistit. a kot rečeno, pred nekaj leti bi tudi jaz tako reagirala na moje sedanje komentarje, kot si ti.
mimogrede: nič ti ne ponujam in nič ti ne prodajam. vse kar počnem je, da opisujem svoje življenje. zakaj ti gre to tako zelo na živce? :)))
Ker je prepričan/a, da je pravo življenje edino tisto, ki ga ponuja “napredna družba”, da skromnost pri materialnih dobrinah pomeni nekaj slabega, nedostojnega, ničvrednega, ker rabi potrditev od drugih o lastni vrednosti (je prepričan/a da rabi vzornika – vzorni Slovenke/ci), ker je ohranil/a infantilni način razmišljanja in sedaj, ko je “že velik/a” (po višini in letih ;), lahko tudi on/a druge uči in jim sodi kaj je prav in kaj ne. 😉
Od kot ti pa to prepričanje. Zakaj pa ljudje, ki so našli mir ne bi želeli svoje izkušnje deliti z drugimi in morda še koga spraviti na podobno pot? Kaj pa medsebojna pomoč? Misliš, da vsak, ki piše o svojih izkušnjah, prepričuje sebe? Po tem prepričanju potem vsak človek pomaga drugemu samo zato, da sebe prepriča, kako je dober. In vsak, ki živi v miru, ne pomaga več nobenemu, ker ne rabi v to več nobenega prepričevat. Malo zgrešena teorija, se ti ne zdi?
To je res, ampak jaz tukaj ne vidim, da bi kdo kogarkoli prepričeval, da je njegova pot edina prava.
hej, pa saj jaz vem, da obstaja več svetov in da so si med seboj lahko tudi nezamisljivo različni. ravno včeraj sem bila na obisku pri znanki, ki se ima za bogato, ker ima dve hiši, stanovanje, vikend. ok, to mi ponavlja vsake pol ure in jaz “vem”, da je bogata. 🙂 pa me povabi na kosilo v kitajsko restavracijo, ampak ne na kosilo po meniju, temveč na sestavlejno kosilo, kjer lahko izberem ali bom jedla predjed ali bom imela pa sladico po glavni jedi. in pijeva en čaj obe. :))) potem greva v trgovino, ker bi si rada kupila hlače, ampak ne katerekoli, tiste ki so v akciji in plača zanje 7 eur. ok. klub temu bi se bila pa pripravljena peljat maribor po jakno, ki bi jo seveda spet kupila na razprodaji. kul. pa prideva k njej domov, vmes mi je seveda že nekajkrat rekla, da njej denarja ne manjka in da ga ima res dovolj. kot gradbenik po duši imam neke specifične poklicen deformacije, kot soc. delavka po profesiji, pa sem pozorna tudi na druge stvari. in mi seveda nič ne štima, ampak če se ona želi družit z mano naj se. jaz v končni fazi nimam kaj zgubit, malo se bom nasmejala, si oddahnila, da ne razmišljam tako kot ona in to je to. najina svetova sta popolnoma različna.
si včeraj gledal svet na kanalu A? tisto gospo miro, ki živi visoko na pohorju in ne hodi v trgovino, ker ima predaleč? bi bila ona dovolj kompetentna da ti pove, da ji je super v tistem njenem svetu? ženska ima 77 let in živi sama. ali ap se obš tkao j vprašal zakaj za boga je morala ona govorit pred kamero. najbrž ji je ful bedno da živi tako skromno in sama in je morala celemu svetu povedat – tako, po ovinku – da prosi za družbo? res je, tisti, ki živijo ali skupajo živet drugače, so neizbežno označe ni za čudake, norce. pehta in bedanec sta bila povsem normalna človeka, živela sta samotarsko in brigala sta se zase, pa samo poglej kak hit je kekec, ker jima nagaja in se norčuje iz njiju. :)) vsi drugačni, vsi zemljani. :)))
zelo zanimivo: ponovno te izzivam, ker vidim, da gladko preskočiš moje vprašanje:
kaj ti pomeni ime PERDO OPEKA? veš, kdo je ta človek, kaj počne? misliš, da on to počne z namenom dobiti nobelovo nagrado? misliš, da nas bo dovolj slovencev podprlo njegovo kandidaturo, da jo bo dobil? kakšen se ti zdi on, njegovo delo? bi ti bil lahko on vzor kako živeti, za kaj živeti, kaj je smisel življenja? ali ne? :)))
bi si raje izbal Billa Gatesa, ki je sicer doniral ogromno svojega premoženja, pa mu je še vedno ostalo nekaj milijard za normalno življenje.
Od kot ti pa to prepričanje. Zakaj pa ljudje, ki so našli mir ne bi želeli svoje izkušnje deliti z drugimi in morda še koga spraviti na podobno pot? Kaj pa medsebojna pomoč? Misliš, da vsak, ki piše o svojih izkušnjah, prepričuje sebe? Po tem prepričanju potem vsak človek pomaga drugemu samo zato, da sebe prepriča, kako je dober. In vsak, ki živi v miru, ne pomaga več nobenemu, ker ne rabi v to več nobenega prepričevat. Malo zgrešena teorija, se ti ne zdi?[/quote]
Do drugih nam je toliko mar, kolikor nam je mar zase.
Hm, o tem bi se pa dalo razglabljati v nedogled, meni odkrito povedano za marsikoga ni mar, pa vendar to hkrati ne pomeni, da mi ni mar zase.
Filozofija, ki nam jo želiš prodati, precej diši na altriuzem 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.