Varčevanje – stanovanje, avto, drugi večji stroški
Ja, Marko, dobro sem ga razumela: fovš je, ker misli, da sem pri 32 letih (ne vem od kje mu ideja o tej starosti) spravila skupaj 50.000. Nisem neumna, sem ga razuemla. Ne rabim podnapisov. In ker je fovš, ker v svojem življenju ni še nič skupaj spravil, se tu gor usaja in blati druge ter uničuje temo.
On ni manipulator, le malo nejasno se izraža. Ampak, če vaju že berem, lahko povem, kar je želel povedat. To, da si ti tisti, ki je manipulator in da si ti tista, ki manipulira z nami z napačnimi oziroma prirejenimi informacijami (glede podpovrečne plače).
Jaz sicer ne bom o tem sodil, povem le, kar je želel doba povedat, pa ne vem, če si ga razumela.[/quote]
krentam = doba -= manipulator — razen, če sta tu gor dva, ki ne znata računat.
Preveliko naključje, da bi krentam trdil, da je komot prišparat 50 jurjev oziroma celo 100.000, doba pa bi trdil obratno. Gre za isto osebo, a ne?
Še enkrat vzami kalkulator v roke in računaj: 250*12*16=? A gre? S kalulatorjem bo verjetno šlo. In če dobro pogledaš malce višje gor, pred pojavom manipulatorja oz. dobe, opaziš ravno znesek 250€ kot naveden obrok.
@bučkica*: Bi ti bil všeč tale scenarij, a ne da bi? Žal ni pravi. Sicer pa lahko o tem povprašaš administratorje. Oni vedo vse podrobnosti o vseh nas tu gor, registriranih ali neregistriranih.
Sicer pa res ne razumem, zakaj je sedaj postalo pomembno in potrebno govoriti o znesku 250 € kredita?! Zakaj je kamen spotike ravno teh 250 €?
krentam, kaj pravzaprav sploh hočeš povedat? Sploh ne vem kateri del te moti? Kaj se ti zdi neresnično?
Meni ni nič kamen spotiek, tebi pa je očitno mariskaj šlo v nos? Jaz sem pisala o 250€ na mesec, doba (oz. ti)pa o 500€. Kdo potem naklada? Jaz nisem nikjer pisala ne o 500€, ne o 32 letih. Za oboje sem jasno napisala, da je čisto mimo.
@bučkica*: Veš, popolnoma isto sem hotel vprašati tebe. Kaj pravzaprav hočeš povedati oz. dokazati? Hlastaš za zrakom in se oprijemlješ vsake rešilne bilke.
Za boljši / slabši spanec pa kontaktiraj admina :).
Dovolj je bilo off topic-a.
Ja, zdaj, ko se se že potrudil in pomagal uničit temo. Eni res morate uničit vsako temo. Škoda, da ni možnosti, da bi se brisali vsi posti, ki niso glede teme.
Hlastam za zrakom? Rešilna bilka? Le zakaj?
Meni je čisto ok. Edino to mi gre na živce, da ti in tebi podobni uničite temo.
Je pa lepo, da so eni res lepo napisali svoja mnenja, recimo matjazko, Robi, ferbčna… da ne naštevam vseh. Zaradi takih ljudi se splača brat MON.
Midva sva ravno v takšni zadevi. Imava vsak zase nekaj prihranjeno (jaz manj, on več), to poletje sva se odločila, da zaživiva skupaj.
Imava službe, lahko bi vzela kredit. Pa ne bova. Poiskala sva manjše opremljeno podnajemniško stanovanje, kjer bova 1 leto.
Potem se bova odločila, kako naprej. Mislim, da v letu skupnega življenja že vidiš, kako stojiš.
Sicer pa eno leto najema (npr. 400 eur s stroškix12 = 4800 eur) ni nič v primerjavi s 150 000, koliko bi dala za stanovanje.
Tako da ja – podnajem se splača.
5000 eur napram 150 000 eur = 1 leto napram 40 let
Na začetku je vsekakor smiseln najem. Tam si delita vse stroške na polovico. Če bo sposoben vse normalno odplačevati, potem tudi v prihodnosti ne bi smelo biti problema.
Ob prehodu v svoje stanovanje pa menim, da ne boš sposobna požreti svojega ponosa. Če ne bi bila tako obsedena z denarjem bi žrtvovala teh 50000€ za nakup stanovanja in s tem SEBI in parterju omogočila veliko bolj kvalitetno SKUPNO življenje. Preostalih 50000€ kredita bi odplačevala skupaj, prav tako si delila vse ostale stroške. Sama si se strinjala, da preteklost ni važna. Ravno zato ni važno kako in koliko si varčevala in kako on ni… vajini življenjski poti sta se združili in ne predstavljam si kako bi shajala z istim načinom življenja, če bo samo on obremenjen s kreditom
Čeprav tud tisto leto najema oziroma preizkusa je lahko pesek v oči. Oba vesta, da je to preizkus in se zna zgodit, da se bosta že zaradi tega bila oba pripravljena bolj prilagajat in bolj ugajat drug drugemu, da si ja dokažeta, da to zmoreta. Potem pa lahko kaj kmalu maske padejo, ko se enkrat resno vselita oziroma kupita svoje stanovanje. Zato je treba bit pozoren na take stvari že prej, ker sem prepričan, da če si iskren do sebe, lahko vidiš, ali ti oseba ustreza za način življenja, ki ga imaš in ali lahko sprejmeš vso njegovo drugačnost, ki jo prinese s sabo.
@Marko: Tole je še kako res! Marsikdo je tole izkusil na svoji koži.
@Ihash: zelo lepo povedano. Predolgo in preveč zapeto varčevanje lahko privede do tega, da ljudje postanejo obsedeni z denarjem. Vse gledajo skozi denar, in na koncu na vse pretege branijo svoj “kapital”. Denar ni več samo denar ampak vsa leta odpovedovanj, ki jih nikoli več ne bo nazaj. Še opazijo ne, da so namesto veliki zmagovalci postali veliki poraženci.
Skrajnosti niso nikoli dobre.
Nekaj podobnega sem ti želel povedat s tisto asociacijo, prispodobo, da otrok ne kupiš z denarjam, pa nekako nisi razumel.
Verjetno nimaš ravno izkušenj z njimi oz se ti zdi, da morajo imet vse tisto kar si tam naštel, da je otrok srečen s sabo, teboj, da te ima potem rad in te spoštuje kot starša…. 🙁
@On_: Razumel sem rahlo drugače. 🙂 Poleg tega sem poudaril, da skrajnosti niso nikoli dobre.
Vsak zase mora razumno pretehtati in se pravilno odločiti glede na informacije!, ki jih ima v danem trenutku na voljo. Po bitki čez 40 let bomo vsi lahko generali, če bomo takrat še živi.
Se pa žal motiš glede izkušenj z otroci. 🙂
Draga Bučkica,
dajta za pol leta sprobat v najemniškem stanovanju in če bo v redu – potem bosta nekaj kupila.
Ne podcenjuj problema prodaje stanovanja. Ne glede na to, ali je novo ali staro, lepo ali grdo, zdaj je težko prodati KARKOLI. Prejšnji teden sem v Portorožu gledala oglase za stanovanja in stvari, ki so se pred 3, 4 leti prodajale za pol mio Eurov, se zdaj prodajajo za 170.000.
Stanovanja je zdaj VSA težko prodat (o.k. z nekaj svetlimi izjemami), ker ljudje nimajo denarja, ponudbe je pa ogromno. In banke zaenkrat še niso spustile cene nepremičnin (ta novih, tistih, ki so jih dobile od gradbincev). Če jih bodo (in po mojem mnenju se bo to prej ali slej moralo zgodiiti), zna biti to tvoje ne-novo in majce bolj skromno stanovanje čez noč vredno polovico tega, kar boš zanj dala. Tako da – jaz na tvojem mestu ne bi računala, da bo prodaja rešitev, če gre vse narobe, saj je tudi tam gora “če”-jev.
Tisto, kar prav tako ne gre zanemariti, je, da si ti navajena živeti z “odškrtano” plačo (saj si doslej varčevala), tvoj fant pa ne. Če prav razumem, doslej ni plačeval niti najemnine niti polovice stroškov? Ti sicer pričakuješ, da bosta za stanovanje dala pol-pol, ampak to ne bo tako, kot ti pričakuješ, Ker če bosta za stanovanje dala pol-pol, bo potem za drugo on dal manj. Če ne za stroške stanovanja, potem za opremo. Če ne za opremo, potem za hrano. Če ne za hrano, pa za počitnice. Ker enostavno ti boš razpolagala z več denarja kot on.
Na tvojme mestu bi jaz naredila stvari drugače. Če bo stanovanje stalo 100.000 EUR, bi jaz dalamojih 45 za 45 % delež stanovanja. Potem bi vzela kot fant kredit za polovico preostalega (torej polovico od 55 – 27,5 ti, in ravno toliko on). Oba bosta odplačevala enak kredit, enake stroške in vama bo ostalo približno enako denarja za vse drugo. In če gre kaj narobe, boš lastnica 45 %+27,5 % stanovanja – skupaj torej 3/4 stanovanja. In če bi cene nepremičnine drastično padle, bi se lahko zmenila z njim, da tisto četrtino ti odkupiš. Pa če bi se zalomilo kaj kasneje, ko boste npr. imela otroke, boš imela vsaj streho nad glavo – kar pa je zelo pomembno.
Seveda. Ta problem drugače ni rešljiv, še sploh ne vem, če je, ker s tako pragmatično držo iti v skupno živlnjenje, ne vem no… sploh ko sta se že našla dva taka idealneža, ki imata enake dohodke. Če bi on vsaj več zaslužil, a ne? Problem je pač, da ima ona tistih 45 000 eur, to je manj kot nič v takem primeru ~~
Mogoče bi pomagalo branje Erich Fromm: To Have or to Be? 🙂 🙂
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Ne le prebrala. Naštudirala in še kaj več…
Denar v življenju ni vse. Te ne naredi srečnega. Ti pa lahko zelo zagreni življenje, če ga nimaš (dovolj). Denar je eden izmed največjih vzrokov za razpad družin, odnosov, podjetij, partnerstev, družb. Ni naključje, da je ravno v času ekonomske krize razvez toliko več…Njegovo pomanjkanje ti prinaša skrbi, slabo voljo, ti ruši samozavest in ti onemogoča, da bi sproščeno zaživel. To, da zastaviš stvari pametno na začetku razmerja je pa po mojem predpogoj, zato da denar ne bo postal problem KASNEJE.
Glede na to, da se avtorica že zdaj ukvarja z denarjem in torej ni romantična duša, ki bi zaradi metuljčkov v trebuhu živela brez misli na prihodnost, se mi zdi nesmiselno, da ji svetujemo, naj ne bo tako “preračunljiva”. Očitno se želi zavarovati in sem ji predlagala način, kako lahko to naredi.
Ko kupuješ skupno stanovanje, bi morali biti metuljčki že mimo in je čas zato, da se vzameš v roke. V tem ne vidim nič slabega, kvečjemu nekaj pozitivnega, ker pomeni, da si na realnih tleh in da trezno razmišljaš o prihodnosti (skupni ali pa ne) Zato da ti ne bo treba čez nekaj let na MONu jamrati, da nimaš stanovanja, da mož ne plačuje preživnine za otroke, koliko si bogi in spraševat, koliko ti bo dala sociala… :)))) Nekateri nimajo te možnosti, da bi se vnaprej zaščitili in se potem lahko soočajo s težkimi situacijami. Tisti, ki jo pa imajo, pa naj to vendarle storijo – zakaj bi bilo z njimi kaj narobe?!
Mislim, da ti denar še najbolj lahko zagreni živlljenje, če ga imaš dovolj, pa misliš, da ga imaš premalo. Ponavadi več ločitev je tudi tam, kjer je več denarja kot tam, kjer ga je manj, predporočne pogodbe se sklepajo tam, kjer ga je več, (to je jasno), preračunava se pač vedno tam, kjer je možno preračunavati. Ljubezni se ne da ravno, ali pač?
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]To je res. Ampak potem je problem v tem, da ne znaš ravnati z denarjem in da nimaš do njega pravega odnosa. In je to nekaj popolnoma drugega kot če ne zmoreš plačevati računov, te mečejo iz stanovanja, moraš v trgovini striktno kupit kar piše na listku in nimaš denarja, da ta malemu kupiš prepotrebne nove superge.
Faktorjev je verjetno več in se mi zdi, da ni pametno posploševati. Na denar se lepi vse živo, zato imajo bogati ljudje več možnosti za varanje, avanture in podobne dogodivščine, ki pripeljejo do ločitev. Na drugi strani pa postaja ločitev luksuz in je cel kup ljudi, ki si je ne more privoščiti. Saj že tu na MON-u lahko bereš presenetljivo veliko zgodb o preračunavanju, koliko imam jaz pokojnine, koliko je ima mož, koliko stanejo otroci, in ali mi bo finančno zneslo, da ga brcnem v rit . in potem ugotovitev, da bom ostala kar poročena, ker se mi drugače finančno ne bo izšlo.
Faktorjev je verjetno več in se mi zdi, da ni pametno posploševati. Na denar se lepi vse živo, zato imajo bogati ljudje več možnosti za varanje, avanture in podobne dogodivščine, ki pripeljejo do ločitev. Na drugi strani pa postaja ločitev luksuz in je cel kup ljudi, ki si je ne more privoščiti. Saj že tu na MON-u lahko bereš presenetljivo veliko zgodb o preračunavanju, koliko imam jaz pokojnine, koliko je ima mož, koliko stanejo otroci, in ali mi bo finančno zneslo, da ga brcnem v rit . in potem ugotovitev, da bom ostala kar poročena, ker se mi drugače finančno ne bo izšlo.[/quote]Vsekakor pa ni razlog za razmišljanje o ločitvi to da bi bila kruha lačna…. 😉
Jaz jo pa na nek način razumem. Ko smo zaljubljeni in nam veza cveti, seveda ne vidimo črnega scenarija, žal se prerado zgodi ravno to. Moja kolegica se je že 2x takole nasrala in odplačevala kredite za nekaj, kar sploh ni imela!!! Stvar, za katero je odplačevala kredit, je ostal njemu. In ona je še nekaj let po razvezi odplačevala taisti kredit. Za popenit.
ferbčna, vidim, da si domača v tem. Recimo da imam lastno stanovanje. K meni se preseli tip, živiva skupaj 2 leti, se razideva, on zahteva svoj delež. Poročena ali zaročena nisva. Mislim da je hakeljc v zakonu tak, da se tudi, če NISI poročen, šteje kot SKUPNO, če skupaj živita vsaj 5 let – je to res??? Potemtakem si u resnem zosu, ker če tip ni razen tekočih stroškov ničesar drugega prispeval, jaz naj njega odplačam za svoje lastno stanovanje??? Ej, ne me hebat!
Kolikor sem se prebila čez ta čreva, sem ugotovila, da je bučkica 16 let šparala in namreč od svoje podpovprečne plače (recimo 700 eur) dajala na stran 250 eur mesečno. Kar seveda gre, če živiš pri starših in si stroške deliš. Če je šla bučkica v službo pri 25 takoj po končanem faksu, ima zdaj cca 40 let.
Jaz bi se na njenem mestu pozanimala o pravnih vidikih, to, kar recimo sprašujem ferbčno.
Na žalost še predobro vem, kako se znajo zasukati znosni medosebni odnosi (tudi družinski recimo) po kaki dediščini ali razhodu.
Forum je zaprt za komentiranje.