Varčevanje – stanovanje, avto, drugi večji stroški

Kako kaj varčujete?
Moj največji nakup bo stanovanje. Kako varčujete za take primere? Jaz z depoziti. Je kakšna boljša ideja?
Kaj pa za ostale večje stvari (pa ne tako velike kot je nepremičnina) recimo avto ali kaka druga stvar, ki je draga?
Ali pa raje kar vzamete kredit in nimate prej skoraj nič privarčevanega in nabavite?

Varčujete na kak boljši način kot so depoziti?
Recimo, če imate nek nakup za 10.000 -20.000 vzamte zadevo v celoti na kredit ali prej varčujete?

S fantom bova kupila stanovanje pa sem malce v dvomih. Jaz sem privarčevala že 45.000, on pa nima nič. Če bo stanovanje 100.000. Jaz nekak pričakujem, da bova dala vsak pol. On torej kredit, jaz pa svoje prihranke.
POtem pa seveda pričakujem, da bova dajala tudi vsak pol za tekoče stroške (plače imava približno enake), čeprav bo on imel kredit.
Malce sem v dvomih, ker sem res pridno varčevala, moj fant pa nič. Ne vem kako nama bo skupno življenje steklo. Je sploh pametno kar kupit stanovanje, čeprav še nisva nikoli skupaj živela?
Ja, kar nekaj dvomov se mi poraja, to so velike odločitve in veliki denarji.

Ne.

Ne vem če je sploh smiselno kupovati stanovanje, sploh če nisi prepričana, ali se vama bo zveza obnesla. Bolje je biti podnajemnik, kajti če slučajno kupiš stanovanje in ga moraš odplačevati, si lahko tudi več let vezana na odplačevanje, s tem si zvežeš roke.

Jaz imam že velik kupček privarčevan. Torej, če se lotim nakupa oz. se ga bom lotila, saj zato varčujem, ne bom imela ne vem kako veliko kredita. Če bova seveda dva dala na kup denar.
Če bom pa šla sama v nabavo, bom pa seveda imela kredit.
Če grem v najemniško stanovanje pa bom dajala za najemnino skoraj toliko kot bi recimo za kredit pa po 30letih ne bi imela nič. Zato varčujem za nakup. Če stanovanje ne bi ustrezalo, recimo selitev zaradi službe ali česarkoli že, pa ga še vedno lahko prodam.

Če pa greva s fantom najprej v najem je ena varianta. Samo potem to pomeni še eno selitev. Za najem moraš tudi opremit stanovanje. Potem pa selitev, delno druga oprema, če kupiš stanovanje… zato sem v dilemi glede tega.

Kako pa ostali varčujete?

Ali ste se večinoma odločili za nakup stanovanja ali za najemniško stanovanje?

Pa fantu tudi ni za najem. Je za nakup ali pa, da sva pri njemu doma, torej pri njegovih starših, to pa meni ni všeč.

Zdaj, če bi bila samska, bi šla v nabavo majhnega stanovanja. Zdaj pa to nekak ni preveč smiselno, če bi raje živela v dvoje.

bučkica, držim pesti da se vama s fantom obnese 🙂 Da se ne bo čez čas zalomilo, ker bi to za seboj potegnilo tudi druge probleme kot so npr. kaj naenkrat narediti s stanovanjem.

Hvala :).
Ja, dileme so res konkretne. Če gre za avto pač ok. Stanovanje pa je tako drago, da se človek res vse mogoče sprašuje.
Sicer se seveda da prodat. Samo tudi same selitve niso poceni, oprema pa tako naprej.
V bistvu za stanovanje varčujem že kar nekaj let. Tudi prej, ko sem bila samska.

Kako pa drugače ostali? Je kdo šel kar takoj živet skupaj s partnerjem v lastniško stanovanje ali ste bili vsi prej v najemu?
To, da bi živela skupaj z mojimi ali njegovimi se mi ne zdi ok. V to nočem it.

Stanovanje se v takem primeru proda, razen, če eden ostane v njem in drugega izplača.
Večji problem je prodati stanovanje vsaj po takšni ceni, kot si ga kupil, glede na to, da situacija na trgu ni blesteča.

Točno o tem problemu pišem. Da ne omenjam možnosti, da stanovanja morda niti ne bi uspelo prodati.

Ne bi nabavila kakega dragega, novega stanovanja, ampak tako ceneješe. Taka pa gredo vedno v promet, ker se na trgu ponujajo predvsem draga, nova stanovanja, ki jih ne more skoraj nihče kupit. Ta cenejša pa so bolj iskana.

Trg je pa tako, zdaj se pričakuje, da bodo mogoče šle cene malce navzdol, vsaj upam. V bistvu čakam tudi na to (stanovanje ne mislim kupit iz danes na jutri, ampak je to še vedno nekaj mesecev, recimo drugo leto, letos sigurno ne).

Izplačati sostanovalca? To v mojem primeru ne vem, če bi prišlo upoštev. Moj ne bi mogel, ker bi imel že za svojo polovico kredit. Jaz pa niti ne bi imela interesa biti potem sama v takem stanovanju in imet tak ogromen kredit.

Nič ne napišete kako drugi varčujete?
Kako ste ali ste šli v najem ali ste kupili stanovanje?
Imate kake dobre načine varčevanja za večje nakupe?
Ste se s partnerji ujeli glede varčevalnih navad? Kaj, če je en bolj varčen (recimo namesto kavic, žuranja, varčevanje), drug pa raje vse rešuje s krediti, ker do neke starosti še ni nič privarčeval? Se potem vseeno ujamete in uskladite?

Ker nimam kaj varčevati. 🙂
Še vedno popravljam negativno stanje na računu.

Najprej v najem, saj je preveč tvegano, da z nekom, s katerim prej ne živiš skupaj, greš kar v nakup stanovanja. To je preveč tvegano.
Človek se lahko obrne za 100% takrat, ko začneš z njim živeti skupaj in si vsak dan z njim.
Ne bodi preveč naivna.

Priporočam, da se stroški delijo na pol.
Da pa bo eden šparal, drugi pa dal vso plačo za stroške…….To se ne obnese in ni pravično.
Ko pa gresta narazen, pa so kreganja okrog tega denarja.

Sem mislila, da jih bom slišala, češ kaj pa ljubezen, da tako dvomim v te zadeve. No sigurno se bo kdo našel, ki me bo popljuval, da preveč gledam na denar, ljubezen pa pozabljam.
Me bolj veseli tvoj namig v smer, da naj ne bo preveč naivna (torej razumeš, da ljubezen ni vse, če so zadaj veliki denarji).

Ha, ha, ja verjamem, da imaš minus. Saj, ko bom jaz rešila svoje stanovanjske probleme, bom tudi hudo v rdečih številkah. Kot večina ostalih mladih, ki nima kakih bogatih staršev, ki bi jim stvari uredili.

Včasih sem bila res totalno naivna. Sem imela razmišljanje v stilu: če bom pridna v šoli, imela lepe ocene, bom prišla na faks po želji in pridno diplomirala (do sem res gre po takih planih), potem bom zagnano iskala službo in uspeh bo hitro tu (tu sem se močno motila, pridnost, delavnost nič kaj velika ne pomagat, prvo so veze in pa če teh ni sreča, potem vse ostalo), potem sem si rekla, ko bo služba bo tudi spodobna plača in bo vse šlo kot po maslu… spet sem se zmotila. TUdi, ko je služba, ko je plača, si vse življenje v rdečih številkah zaradi strehe nad glavo. Naivno sem pričakovala, da z delom, voljo, pridnostjo, prideš do solidne službe s solidno plačo in ne prevelikih težav pri reševanju stanovanjskih problemov … realnost je taka, da službo je težko dobit, če je pa dobiš pa sanjaš o tem, da bo nekoč vsaj povprečna slovenska plača in ne o tem, in ne dejansko si enostavno kaj privoščit.

Ker nimam kaj varčevati. 🙂
Še vedno popravljam negativno stanje na računu.

Najprej v najem, saj je preveč tvegano, da z nekom, s katerim prej ne živiš skupaj, greš kar v nakup stanovanja. To je preveč tvegano.
Človek se lahko obrne za 100% takrat, ko začneš z njim živeti skupaj in si vsak dan z njim.
Ne bodi preveč naivna.

Priporočam, da se stroški delijo na pol.
Da pa bo eden šparal, drugi pa dal vso plačo za stroške…….To se ne obnese in ni pravično.
Ko pa gresta narazen, pa so kreganja okrog tega denarja.[/quote]

Dobrodošla v realnost. V tem tiči vzrok, da mnogi pri 30. in še pozneje še vedno živijo pri starših. In Robi je dobro napisal. Poskusi videt še drugo plat medalje.

Ja, imam podobne pomisleke kot Robi.
Verjetno bo zadeva še morala en čas počakat. Samo fant ni za najem, jaz pa nisem za selitev k njegovim.

Kruto je to ja. V OŠ ti govorijo pridno se uči in bo vse super. Pa je larifari vse super. Če narediš faks, ki ni ravno iskana smer, ostaneš dalj časa brezposelen, se ukvarjaš s priložnostmi deli, študentskim delom, vse, da preživiš. Potem najdeš službo, ki sploh nima veze s tako oboževanim študijem, in si presrečen, da sploh imaš službo. Potem pa ne veš kaj bi, ker nadomešaš porodniško pa spet in spet… krediti odpadejo, pač varčuješ. Končno prideš do službe za nedoločen čas (sicer daleč od tistega, kar si ves srečen študiral, amapk ja, je služba)… in neke socialne varnosti, da lahko razmišljaš o svojem življenju. Star si pa že 35.
Srečo imajo tisti, ki jih veseli kaj takega, kar je iskano. Da doštudirajo iskano smer, ki pa jim je tudi pri srcu.
Lepo je tudi, če kdo konča samo srednjo šolo, ampak je sposobne, dela tisto kar veseli, da ima kaj takega.
Mene so žal veselile same take neiskane smeri. Tako, da bom morala kar precej truda in volje še vlagat v vse skupaj.

To je ogromno denarja in vse kar bosta ustvarila skupaj se bi nekoč delilo na pol, sploh če sta že sedaj tako preračunljiva :/
Kupi sama stanovanje za denar ki ga imaš in ga povabi k sebi…. 😉
Precej na veliko sta ugriznila 😉

Domnevam, da se hecaš, a ne?
Upam, da ne misliš resno, da bi jaz kupila stanovanje, varčevala kot nora, potem pa bi se kar nekdo prislinil k meni? Tu je pa kar takoj konec ljubezni. Toliko naivna pa tudi jaz nisem.
Preračunljiva?
Vidiš Robi, da sem imela prav. Se je že našel en, ki me ima za preračunljivo. No tvoj način razmišljanja Robi, je veliko bolj realen. Torej sva oba preračunljiva na Njega_.

To je ogromno denarja in vse kar bosta ustvarila skupaj se bi nekoč delilo na pol, sploh če sta že sedaj tako preračunljiva :/
Kupi sama stanovanje za denar ki ga imaš in ga povabi k sebi…. 😉
Precej na veliko sta ugriznila ;)[/quote]

To so si pa ljudje sami krivi da grejo študirati stvari, za katere se vsaj malo ve, da ni povpraševanja po kadru ala FDV, FF ipd. Sem se že pogovarjal o tem, ali s(m)o Slovenci in Slovenke tako butasti ali tako leni da študiramo na smereh, na katerih se ni potrebno pretirano pretegnit, kljub temu da se ve da gre za neiskan kader.

Sem tudi pričakovala pripombe,žaljenje v to smer, da sem butasta glede faksa.
Žal je tako, da če obiskuješ nek faks, katerega diploma ni ravno iskana, še ne pomeni, da si len in butast. Jaz sem se preprosto vpisala na faks, ki me je veselil. Študirala sem smer, ki me je zanimala, ki jo še vedno obožujem.
Pač nisem človek, ki bi ga zanimalo strojništvo. Tudi medicina me žal ne zanima, če prav bi s svojim maturitetnim uspehom prišla na ta faks z lahkoto.
Če sem torej butasta in letan po tvojem mnenju, ja pač sem. Vsak ima lahko svoje mnenje.

Upam, da se ne bo tudi ta tema spremenila v prepucavanje in ali celo žaljenje.

To so si pa ljudje sami krivi da grejo študirati stvari, za katere se vsaj malo ve, da ni povpraševanja po kadru ala FDV, FF ipd. Sem se že pogovarjal o tem, ali s(m)o Slovenci in Slovenke tako butasti ali tako leni da študiramo na smereh, na katerih se ni potrebno pretirano pretegnit, kljub temu da se ve da gre za neiskan kader.[/quote]

Meni se to paš ne zdi nič naivnega, če kupiš svoje stanovanje in njega povabiš k sebi. To je v bistvu najboljša možna rešitev zate in tudi za njega, glede na to, da nima nič našparano, če si seveda lahko privoščiš. Če se izkaže, da nista za skupaj, tebi stanovanje ostane, on pa ne dobi nič, saj tudi nič ni vložil. Glede na to, da si ti bolj varčna kot on, pa kaže na to, da nima precej podobnega sloga in pogleda na življenje, iz česar bi se lahk pozneje razvilo kup težav. Saj on verjetno nikoli ne bo varčeval, ker denar raje porablja za stvari, ki njemu pomenijo veliko, tebi pa se zdi, da jih troši za neumnosti.

Marko, kot kaže se ne hecaš. Jaz naj bi po tvoje vložila 50.000€ in potem naj bi pri meni živel nekdo zastonj?
Takšnega moškega pa res ne rabim, da bo živel na moj račun. Če bi moj partner samo predlagal kaj takega, bi bil takoj bivši partner. Tu pa res ni debate.
Če bi bila samska, bi kupila garsonjero ali mini enosobno stanovanje. Torej nič takega za delit za dva.

Narobe si napisal. To bi bila najboljša rešitev zanj, ne zame: vse dobi zastonj. Zame pa najslabša možna rešitev.
K sreči moj ni tak, da bi mu kaj takega na pamet padlo. On bi dal pol zraven. S tem se strinja.

Kako misliš, da bi živel zastonj? Saj bi plačeval stroške vsak mesec. O ja, pa si res preračunljiva. Ne vidim prav veliko ljubezni tukaj, le preračunljivo kupčkanje. Oprosti, to je moje videnje.

Eno je študirati smer ki te veseli, drugo pa je študirati smer ki ima perspektivo. Tukaj je bistvena razlika.

Jaz bi tud dal vsakem na tem planetu milijon evrov (v resnici jih ne bi, ker nisem materialist, to navajam kot primer). Ampak, kako, če jih nimam. Lahko pa rečem, da bi jih. 🙂

No, še drugi. Ki razmišlja, da sem jaz preračunljiva, ti pa verjetno parazitski.
Stroške ja, tako kot jaz. Samo jaz bi plačala 50.000 on pa nič.
Če bi mi moj kaj takega predlagal, bi bil samo moj bivši še.
Veš me zanima, če bi ti dal zdajle komu 50.000€, ki si jih moral leta in leta skrbno varčevat.