Varalice
Čemu pa potem samokritiziranje in posledično težave, če se vsi sprejemamo ?[/quote]
Le kdor sprejema sebe, lahko sprejema tudi druge.
In kaj točno je s tem narobe? Če se oba strinjata je to čisto ok.
Tako kot če se oba strinjata da si bosta ”zvesta” čeprav zanimivo potem nesmeš gledat niti porničev da boš RES zvest ampak naga ženska je lahko samo tvoja zvesta deklina vse ostalo je potem nezvesto kakorkoli obrnemo…
Jaz mam že skoz občutek da ste Spiderju in še komu tukaj fauš ker vi mate zveste ženske s katerimi sploh ne seksate dosti (vsak dan!) potem pa še je nevarnost Spiderja ker on vam vaše ženske zadovolji boljše kot vi sami in pol ste v nevarnosti da boste zgubli še tisto zadnjo fukačico ki se vas je usmilla zato ker mate plačo…[/quote]Ja iz tvoje / vaše perspektive je to res tako, ker vam je pomembno predvsem to koliko jih je in da so vsakič “novi”, ker vam to zagotavlja tisto ugodje, ki ga iščete.
Nisem vam fovš, verjemi :)[/quote]
Kaj ti ni jasno da sem jaz v življenju večim puncam rekel pasivni ne kot pa je bilo število mojih avanture/seks frendic….
Meni se sam ozdi vezat butasto ker dobim vse kar rabim brez da bi bil vezan, ti pa še kar o meni pišeš kot o casanovi ki si riše zaporniške črtice na zid kolko sem jih podrl…
Ne, ker nisi dovolj naredil za to. Bolj se boš moral potrudit. :)) In to je tisto, kar želim povedat. Če želimo, da nas ljudje drugače dojemamo, moramo za to (kar) nekaj naredit.[/quote]
Pa da ne bo to razumljeno tako, da se moramo bolj potruditi biti nekdo drug. Ravno obratno, biti moramo to, kar smo in ne nekdo drug, samo da bi nekomu ugajali.
Kje sem napisala, da kaj zahtevam?
Prosim, citiraj mi ta moj zapis, da nekaj zahtevam. Pa ne me zdaj ignorirat.[/quote]Dobesedno nikjer, napisala si pa tole:
Izgovorimo res besedo “mislil”, vendar se narobe izražamo, izgovoriti bi morali besedo “čutil”.
In tako potem ta stavek dobi drug pomen: saj vem, kaj si čutil/a, ko si ga/jo pogledal/a, se pogovarjal… Gre za občutke. In občutke prepoznamo pri drugih. Izpišejo se na obrazu.
In ti občutki, ki se izpišejo na obrazu te toliko znervirajo, da mu očitaš: saj vem, kaj si čutil/a, ko si ga/jo pogledal/a, se pogovarjal…, iz česar sledi, da je bolje, de ne poizkuša več tega občutit, ker se mu izpiše na obrazu in ti posledično točno veš kak on čuti in tega z drugo osebo ne bi smel počet, ker to tebe kot njegovo partnerko žali/prizadene.
Partner se ne sme ob nikomer več tako počutit, ker je to ekskluzivno tvoja pravica, da ga spraviš do teh občutkov in naj se “zlodej” brzda, naj se ne ukvarja z drugimi, naj ne čuti, ne sme čutit….dokler je s tabo.
A sem prav razumel kaj ti čutiš, o čem razmišljaš, da posledično napišeš take besede “saj vem, kaj si čutil”? (precej domišljava? izjava, rečt nekomu “saj vem”, ne pušča nobenega dvoma in se človek lahko samo še brani (pred neubranljivim), ni več dialoga, če ti (že vse) veš….. ) :/
Zato sem napisal “zahteva”, ker se mi ni dalo teh štren štrikat.
Saj sploh ni nihče zanikal obstoja, šlo je za to kaj je posledica in kaj vzrok.
Če predreš gumo in ti nekdo reče, da ima guma zato tako obliko (spuščeno;), ker se ne sprejema in da jo je potrebno napumpat in ti jo boš polnil z zrakom bo enčas morda celo delovalo. Samo ni ne sprejemanje vzrok, to je zgolj posledica,…….. žeblja v gumi…. 😉
In tale punca ima vzrok težav nekje drugje ne v nesprejemanju in ko bo odpravila vzroke bo nesprejemanje izzvenelo samo od sebe ravno tako kot ko boš izru žebelj in zaflikal luknjo v gumi bo le ta sprejemala zrak in ga tudi držala v sebi in posledično bo dobila pravo podobo….
Tudi “težava od it” ni v obrazu njenega partnerja oz občutkih, ki jih on doživlja ob ljudeh, ki jih srečuje…ampak je nekje “nagazila žebelj”…. :)))))))
Samo vstavila sem besedo čutil namesto mislil, ker sem želela poudariti, da se drugače dojema. To niso moje besede. Ni to moj način pogovora.
Ampak vseeno, bi tole rada razložila.
Če bi jaz se dobesedno tako izražala, to še vedno ne pomeni, da bi dejansko kaj zahtevala od tebe. Oz. od kogarkoli. Niti to še ne pomeni nujno nekega očitka oz. vsaj ne očitka z neko jezo, zgražanjem in podobnimi občutki. Lahko samo pomeni opis nekega stanja. Videla sem, kakšna je bila tvoja reakcija. Opazila sem, koliko ti pomeni… Tudi jaz imam občutke. Imam oči. Življenje me je naučilo prepoznati govorico obraza, telesa. itd., itd. … in seveda potem se v ženski začnejo porajati vprašanja oz. lahko tako razmišlja… ” Moji občutki mi pravijo, da v tej tvoji reakciji ni zaznati tvoje obljube (ob poroki). Obljube, da me boš vedno ljubil in spoštoval. Ali me več ne ljubiš? Vsaj v tej reakciji ni znaka ljubezni do mene…”
Tu ni nikakršnega moraš. Tu je samo zavedanje.
Seveda je pa lahko v takem razmišljanju tudi moraš (pri komu). Moraš se tako in tako obnašati, da mi to in to dokazuješ, da ti verjamem ipd.. Lahko je pa tudi to, seveda. Samo ne meči vse ženske v isti koš. Ali vse odzive v isti koš. Pa čeprav pri eni in isti osebi.
Se strinjam z vsem tem, da je potrebno odpravit vzrok in s tem bo izginilo tudi ne sprejemanje. Saj nisem težil, k temu, da je potrebno odpravit samo ne sprejemanje, temveč vzrok za to. :)) Ko ljudje skušajo odpravit ne sprejemanje in ne vzroka, ponavadi gradijo kulise, se pravi začnejo svoje lastnosti, občutja skrivat, jih zamenjevat z bolj “prijetnimi” in tako težavo le še poglabljamo.
Samo vstavila sem besedo čutil namesto mislil, ker sem želela poudariti, da se drugače dojema. To niso moje besede. Ni to moj način pogovora.
Ampak vseeno, bi tole rada razložila.
Če bi jaz se dobesedno tako izražala, to še vedno ne pomeni, da bi dejansko kaj zahtevala od tebe. Oz. od kogarkoli. Niti to še ne pomeni nujno nekega očitka oz. vsaj ne očitka z neko jezo, zgražanjem in podobnimi občutki. Lahko samo pomeni opis nekega stanja. Videla sem, kakšna je bila tvoja reakcija. Opazila sem, koliko ti pomeni… Tudi jaz imam občutke. Imam oči. Življenje me je naučilo prepoznati govorico obraza, telesa. itd., itd. … in seveda potem se v ženski začnejo porajati vprašanja oz. lahko tako razmišlja… ” Moji občutki mi pravijo, da v tej tvoji reakciji ni zaznati tvoje obljube (ob poroki). Obljube, da me boš vedno ljubil in spoštoval. Ali me več ne ljubiš? Vsaj v tej reakciji ni znaka ljubezni do mene…”
Tu ni nikakršnega moraš. Tu je samo zavedanje.
Seveda je pa lahko v takem razmišljanju tudi moraš (pri komu). Moraš se tako in tako obnašati, da mi to in to dokazuješ, da ti verjamem ipd.. Lahko je pa tudi to, seveda. Samo ne meči vse ženske v isti koš. Ali vse odzive v isti koš. Pa čeprav pri eni in isti osebi.[/quote]Moje pisanje ni šlo v smer, da bi ti karkoli očital.
V tem načinu, ki ga ti omenjaš gre za to, da sogovorniku ne puščaš prostora za pojasnilo + posredno ga kriviš za morebitne slabe občutke, ki jih doživljaš in krivdo zvališ nanj, zabetoniraš s 110% verjetnostjo.
Ne vem ga je res tako mučno gledat partnerja ki se nekoga iskreno razveseli in se pogovarja z njim? :/
Krivokljun je zadnjič napisala, da si vedno prijazna do vseh in za vsakega najdeš lepo besedo, samo ves čas tudi ne moremo bit samo prijazni, svojo “neprijaznost” znajo/mo nekateri lepo zapakirat v prijazen način….. 🙂
In upam, da ne bom neprijazen, če si sposodim tvoje besede in jih malo priredim za ta zaključek:
saj vem, kaj si čutil/a, ko si napisala kar si napisala in kaj si povedala s tem…
Tudi jaz imam občutke. Imam oči. Življenje me je naučilo prepoznati govorico obraza, telesa in napisane besede ;).
Hkrati pa se drugemu ne dovoljuje niti možnost, da se morda zlaže in te občutke, za katere mi 100% “vemo”, da so tam, prikrije. 😉 :))
In to naredimo samo zato, ker imamo občutek, da partnerju ne moremo zaupat, če ima “takšne” občutke. V resnici pa smo samo mi tisti, ki smo nezaupljivi.
Hkrati pa se drugemu ne dovoljuje niti možnost, da se morda zlaže in te občutke, za katere mi 100% “vemo”, da so tam, prikrije. 😉 :))
In to naredimo samo zato, ker imamo občutek, da partnerju ne moremo zaupat, če ima “takšne” občutke. V resnici pa smo samo mi tisti, ki smo nezaupljivi.[/quote]
Debbie Ford
The Dark Side of the Light Chasers (Temna stran iskalcev svetlobe)…
Hkrati pa se drugemu ne dovoljuje niti možnost, da se morda zlaže in te občutke, za katere mi 100% “vemo”, da so tam, prikrije. 😉 :))
In to naredimo samo zato, ker imamo občutek, da partnerju ne moremo zaupat, če ima “takšne” občutke. V resnici pa smo samo mi tisti, ki smo nezaupljivi.[/quote]
Debbie Ford
The Dark Side of the Light Chasers (Temna stran iskalcev svetlobe)…[/quote]Poglej poglej kdo spremlja ta zguslan forum…… :))))
Samo vstavila sem besedo čutil namesto mislil, ker sem želela poudariti, da se drugače dojema. To niso moje besede. Ni to moj način pogovora.
Ampak vseeno, bi tole rada razložila.
Če bi jaz se dobesedno tako izražala, to še vedno ne pomeni, da bi dejansko kaj zahtevala od tebe. Oz. od kogarkoli. Niti to še ne pomeni nujno nekega očitka oz. vsaj ne očitka z neko jezo, zgražanjem in podobnimi občutki. Lahko samo pomeni opis nekega stanja. Videla sem, kakšna je bila tvoja reakcija. Opazila sem, koliko ti pomeni… Tudi jaz imam občutke. Imam oči. Življenje me je naučilo prepoznati govorico obraza, telesa. itd., itd. … in seveda potem se v ženski začnejo porajati vprašanja oz. lahko tako razmišlja… ” Moji občutki mi pravijo, da v tej tvoji reakciji ni zaznati tvoje obljube (ob poroki). Obljube, da me boš vedno ljubil in spoštoval. Ali me več ne ljubiš? Vsaj v tej reakciji ni znaka ljubezni do mene…”
Tu ni nikakršnega moraš. Tu je samo zavedanje.
Seveda je pa lahko v takem razmišljanju tudi moraš (pri komu). Moraš se tako in tako obnašati, da mi to in to dokazuješ, da ti verjamem ipd.. Lahko je pa tudi to, seveda. Samo ne meči vse ženske v isti koš. Ali vse odzive v isti koš. Pa čeprav pri eni in isti osebi.[/quote]1. Moje pisanje ni šlo v smer, da bi ti karkoli očital.
V tem načinu, ki ga ti omenjaš gre za to, da sogovorniku ne puščaš prostora za pojasnilo + posredno ga kriviš za morebitne slabe občutke, ki jih doživljaš in krivdo zvališ nanj, zabetoniraš s 110% verjetnostjo.
2. Ne vem ga je res tako mučno gledat partnerja ki se nekoga iskreno razveseli in se pogovarja z njim? :/
Krivokljun je zadnjič napisala, da si vedno prijazna do vseh in za vsakega najdeš lepo besedo, samo ves čas tudi ne moremo bit samo prijazni, svojo “neprijaznost” znajo/mo nekateri lepo zapakirat v prijazen način….. 🙂
In upam, da ne bom neprijazen, če si sposodim tvoje besede in jih malo priredim za ta zaključek:
3. saj vem, kaj si čutil/a, ko si napisala kar si napisala in kaj si povedala s tem…
Tudi jaz imam občutke. Imam oči. Življenje me je naučilo prepoznati govorico obraza, telesa in napisane besede ;).[/quote]
1. Saj vem, da ni šlo. Nisem tako brala.
Ni res, da s tem dojemanjem ne bi puščala prostora sogovorniku za pojasnilo z dodatkom okrivljenja, gre za prvotno reakcijo. Za občutke ki se ob tem v nas zbudijo. Potem pa nastopi naš značaj, in tega sogovornika ali res okrivimo, smo jezni, razdraženi, prepirljivi…, kot ti navajaš, ali pa se z njim pogovorimo ali pa smo tiho in trpimo… (To malo pretiravam, ne me jemat dobesedno)
2. Seveda ni. Če imaš partnerja rad. Res rad. In veš, da ima on/a rad/a tebe. Če se čutiš varen. Čustveno varen. To pa je hkrati tudi naloga partnerja. Da v nas cementira občutke varnosti. Sprejetosti. Cenjenosti. Ni vse odvisno od partnerja, je pa dosti. Partner ima zelo veliko moči kar se naših občutkov tiče. Torej moč te občutke v nas zbujat, jih negovat, da se razvijajo, in v nas bivajo.
3. Res veš?
Kar naenkrat se te dojema (ob navajanju mojih besed v tvoji preobleki), bere, veliko bolj prijaznega, čutečega, razumevajočega.
Bi ti, oz. na splošno, predlagala, da tovrstne besede uporabljaš veliko bolj pogosto, bo veliko večji pozitivni učinek, kot pa tiste, kjer se uporablja beseda “mislim”. Oz. da razmišljaš na tak način. Prijazne besede imajo lahko magično moč. 🙂 Saj so bile prijazne, ali pač ne…
Hkrati pa se drugemu ne dovoljuje niti možnost, da se morda zlaže in te občutke, za katere mi 100% “vemo”, da so tam, prikrije. 😉 :))
In to naredimo samo zato, ker imamo občutek, da partnerju ne moremo zaupat, če ima “takšne” občutke. V resnici pa smo samo mi tisti, ki smo nezaupljivi.[/quote]
Debbie Ford
The Dark Side of the Light Chasers (Temna stran iskalcev svetlobe)…[/quote]
Marinec, ti poznaš te zadeve a ne? :))
Se strinjam. Če želiš ceniti svetlobo, se moraš bati teme. Da se je bojiš, pa jo moraš tudi poznati.
3. Res veš?
Absolutno! 😉 :))))))
Jaz vem, da si ti napisala, da ni tvoja skrb, če se ti slabo počutiš, da mora partner odstranit vse osebe iz svojega življenja, ki bi mogoče lahko tebe spravljale v slabo volji, naredit ver kar si ti želš in še več, pa ne preveč in to vse z namenom, da te ne bi prizadel…. itd
Seveda vem, zato škoda, da si napisala svoj komentar, ker sem to že vse prej vedel. V bistvu sem to vse vedel že takrat, ko sem prvič bral tvoje besede na teh straneh….ccccccc
Cinizem.press za namenom pokazat kako smo lahko vzvišeno agresivni, ki nekomu rečemo vem kako si se počutil in kaj razmišljaš. :/
Tega ne more nihče vedet, žal.
Življenje je pač takšno, da ves čas nekoga “prizadevamo” in drugi nas, kaj kdo iz tega naredi je pa druga zgodba, ki nam je na teh straneh nikakor ne uspe dokončat. 🙂
V zadovoljstvo vseh sodelujočih….. :))))))))))
On, jaz se podpišem po tole, kar pišeš. Za svoje občutke smo vedno odgovorni le mi sami. Kar partner počne, da nam jih vzbudi, je njegova stvar. Mi imamo možnost partnerja kot takega sprejeti ali pa zavrniti. Lahko pa se o svojih občutkih z njim tudi pogovorimo. Vsakršna prepričanost je v tem primeru samo izkazovanje nezaupanja, kar partner začuti in obema postane neprijetno.
Obsojat Spiderja nima smisla, ker on na nek način dela dobra dela. Pustimo moralni vidik, meni tudi to pomeni veliko, nezvestoba pomeni pri meni konec zveze, ampak pri Spiderju se gre za nekaj drugega. On je res dobil tržno nišo v nesrečnih, zdolgočasenih, zafrustriranih poročenih ženah, ki jim on pomeni adrenalin, novo doživetje, ponoven zagon življenjske sile, ko jih na momente prebuja iz mrtvila mrtvih zakonov.
Če je kdo tu bolj moralno sporen, so to te poročene babnice, ki mu uletajo v posteljo, on ne vara nikogar je sam. Torej spornost je bolj na drugi strani, na strani tiste, ki vara soproga.
Ravno pri takšnem razmišljanju se začnejo vsi problemi. Ko partnerja prideta do nekih okoliščin, kjer se oba počutita neugodno…In potem se sprašujeta kdo je odgovoren in kdo naj pri sebi spremeni dojemanje..Ali tisti, ki bi naj sprožil slabe občutke ali tisti, ki jih doživlja…Večna dilema in vir ločitev, varanj…..
Težko je spremeniti sebe in ker je težko, to pričakujemo od drugega…Ker mislimo, da bo drugemu lažje kaj spremeniti pri sebi…Pa ni res….
Seveda, saj konec koncev vsi izkoriščamo značaj/osebnost drug drugega. Kar je pri tem pomembno je to, da nihče nikogar v nič ne sili. Dokler torej obema ustreza, jaz v tem ne vidim nič spornega. Seveda pa lahko razglabljamo o tem, kaj nekoga vodi do tega in onega. Le po sodbi ne vidim potrebe.
Jaz tudi z veseljem izkoriščam značaj moje drage in ona mojega in pri tem oba uživava, pa naj gre za intimnost ali pa peko piškotov. :))
Če sta najina značaja šibka ali močna, ni pomembno, ker je to odvisno od tega, s čim/kom se primerjamo. Še vedno pa s to določbo ničesar ne rešimo. Pomembno je le naše počutje. Dokler je ok, ga ne spreminjamo. Težave se začnejo, ko počutje ni ok, mi pa ne vemo, kaj bi spremenili. Pol pa je “kriza”. 🙂
Spider je v resnici tok dober človek kot je bil včasih Michael Jackson. Jst ga poznam osebno, tip zna zapet komad We Are The World na pamet, pa nevem kok denarja je že vložil v humanitarne namene. Nimate pojma koga ste se spravli kritizirat.
Ti tud velikokrat nimaš pojma, koga kritiziraš, obsojaš, pa to tako zelo “rad” počneš. Samo toliko v vednost. Drugače pa se strinjam s tabo, ni lepo in ni koristno.
Forum je zaprt za komentiranje.