V otroštvu najboljši prijateljici, danes popolni neznanki
Obe sva isto stari (27 let). V otroštvu sva se družili in bili dejansko narazdružljivi. Vse to je postopoma minilo po osnovni šoli, ko sva šle vsaka svojo pot. Kakšno leto po OŠ sva še imeli občasne stike, nato pa iz dneva v dan manj. Jaz sem izobraževanje končala pri srednji šoli, ona pa ima faks, magisterij. Zasedla je prestol v podjetju njenih staršev. Od preproste dekline je postala vzvišena in naduta afna. Ker sva doma v istem kraju se sem ter tja tudi srečava. Nekajkrat sem jo pozdravila. Od nje sem prejela le skop, če ne celo prisiljen odzdrav ali pa se je delala, kot da me ne vidi. Kot kaže, sem zanjo postala druga klasa. Imam premalo denarja in izobrazbe, najverjetneje. In nisem edina oseba, s katero je prekinila stike. Druži se le še s smetano. Res me boli, ko se spominjam, kako sva se družili v otroštvu, danes pa takole. Pa si večkrat v glavi rečem, da ni vredna tega, da se sekiram zaradi nje, ampak preprosto ne gre. ?
Jaz sem imela tako prijateljico v srednji šoli.
Tako, da vem kako ti je…
Tega doolgo nisem mogla preboleti, da se je tako zgodilo… Ko sem jo enkrat obiskala, mi niti to ni rekla, naj se vsedem.. če bom kozarec vode.
V glavnem.., tebi svetujem, kot ti je moja predhodnica: Spusti jo…
Prej, ko boš to naredila, več bolečin si boš prihranila.
Jaz sem zaradi nje trpela leta in letaa. Tisti obisk, ki ga menjam, mi je dal dokončno svobodo. Zdaj je (verjetno tudi jaz) ne bi niti pozdravila več, če bi se srečali.
V mladosti sem imela prijateljico, s katero sva bili nerazdružljivi. Vedno sva bili skupaj, skupaj sva štopali, hodili na plese, si zaupali popolnoma vse.. Po poroki sva se začeli oddaljevati. Stikov je bilo vse manj. Nekaj let nazaj sva se videli na nekem pogrebu. Ni me niti pogledala, ne vem, zakaj.
Res je, ljudje pridejo v naša življenja in grejo. Medtem sem si dobila nekaj novih prijateljic. Se pa včasih še spomnim nanjo. Za rojstni dan ji še vedno čestitam po mejlu, ona pa meni ne.
Poznam ta boleč občutek – dejstvo pa ostaja, da ta se pač odtujili. Se zgodi. Ne oziraj se preveč na negativizem, ker preprosto ne pomaga pa še skvari lepe spomine. Vedno se sekiramo z “kaj če”-ji, spremeniti za nazaj pa ne moremo.
Nobena od vaju ni ista kot pred desetletjem, tudi ti nisi. Ne skvari si lepih spominov.
ehh, kaj to. jst sem imel kolega, od kar vem za sebe, vem za njega, od otroštva. Skupaj sva si celo delila punco in se z njo učila prvih korakov v sexu. Res močna prijateljska veza tja do moje ločitve. On vzel kredit do katerega sem mu tudi jst pomagal v tujini, postal privatnik, posel dobro zalaufal… Od takrat več ne veva en za drugega, hehe..
Človek ima dušo al je pa nima. Vsak, ki pozabi močno prijateljsko vezo iz otroštva ni dosti vreden kot človek. .
Prijateljica iz osnovne šole, s katero sva bili nerazdružljivi, se je poročila daleč stran in tako sva izgubili stike. Klic, dva, dobila taščo – a mislim si, da ni prišlo moje sporočilo do nje. Potem sem jo pred pol leta zelo živo sanjala. In si “domišljala”, da je to znak, da jo naj poiščem. Prebrskala sem stare maile z vabili na obletnico valete in preko tistih našla kasneje njenega. Se ji oglasila. A očitno je bilo preveč čudno, da te nekdo kontaktira po tolikih letih. Še toliko bolj zato, ker se je meni zdelo, da jo poznam. Od nekdaj. Ona pa očitno ni mogla preko nekajletne distance, saj je bila preveč nezaupljiva.
Je pa včasih res bolje ohraniti spomine na tiste čase, ko si z nekom zorel skupaj. In ne truditi se obutiti nekaj, kar je prešlo zato, ker je bilo pač samo del tvoje poti.
Logično je, da se naše poti s časom razidejo in gre vsak svojo pot oz. niso več tako intenzivni stiki. V življenju spoznaš nove ljudi, s katerimi si bolj tesno (ali pa tudi ne) povezan. To je naravno. Ne vem pa, zakaj se ti tolk obremenjuješ z njo, kdo je ona danes, kako nima nobenega odnosa več s tabo. Kaj sploh želiš od nje, če te očitno ona ne želi v svojem življenju? To ne spremeni dejstva, da sta se imeli lepo v otroštvu. Ampak je minilo, lajf gre naprej.
tudi jaz imam mladostno prijateljico s katero se ne druživa več, se pa, če se srečava še vedno zaklepetava…. in na tisti čas lepe spomine.
potem smo obnovile srednješolsko prijateljstvo zdaj na srednja leta.
z eno dolgoletno pa se počasi oddaljujeva….
je res, ljudje pridejo in gredo, eni ostanjo dlje, eni manj.
za prijateljstvo pa morata biti obe osebi enakih mislih in želja po druženju in še čemu, drugače to ni to…. nekaj na silo ni dobro….
imam pa tudi primer, ko sem se motila o poznanstvu, pa mi je oseba povedala, da ne ve kdo sem …. se zgodi 🙂
mislim pa, da je dobro, da si prijatelj najprej sam sebi…. 😉
Praviš, da ni greh pričakovati pozdrav. Če ona začuti, da od nje pričakuješ pozdrav, oziroma odzdrav, ga zagotovo ne boš dobila. Zelo slab je občutek, ko začutiš, da te nekdo pozdravi samo zato, da mu odzdraviš nazaj – to se čuti kot, da te imajo za vzvišenega, dejansko pa je problem v v ljudeh, ki želijo izsiliti pozdrave.
To, da si bil v rani mladosti z nekom nerazdružljiv ne bo zadržalo prijateljstva za celo življenje. Je premalo.
Nekateri ljudje zelo napredujejo intelektualno in drugače v svojem življenju in verjamem, da se takšni ljudje težko pogovarjajo z določenimi ljudmi, ki v svojem življenju niso toliko dosegli ali dozoreli. Enaki se družijo z enakimi …Saj veš kaj pravijo, postaneš povprečje petih ljudi, s katerimi se družiš.
Lahko bi te sicer bolj toplo pozdravila, ampak nimaš kaj …
noben se ne spremeni do te mere,da bi bil popolnoma drugi človek.
spremeni oziroma ne spremeni ampak dozori na podlagi izkušenj…ali pa le pokaze svoj pravi obraz,ko ga bolje spoznaš.
osnovnošolska prijateljstva ne obstanejo ravno zato,ker ni nekih globokih vez…. le površinska kot sošolci…tudi,če so cele dneve skupaj….ampak potem gre vsak svojo pot in vidiš razlike…
Ljudje se spreminjajo. Prijateljstva od otroštva redko kdaj ostanejo skupaj. Ne obstaja večno prijateljstvo, so samo skupni interesi. Sicer sam imam še zmeraj dva prijatelja iz otroštva a večino ljudi začne zgubljati prijatelje po svojem tridesetem letu. Ljudje gredo svojo pot, vsak ima svoje obveznosti, potem pride še družina in tako gre življenje naprej. Tvojo bivšo prijateljico ne krivim ničesar, postopa tako kot večina ljudi, šla je naprej medtem ko si ti ostala v preteklosti. Poišči si drugo žensko, s katero boš imela podoben interes. Bivša prijateljica je zdaj drug človek.
Ne razumem, zakaj travmiraš. Pa ne, da ne razumem želje po stiku ali pozdravu nekoga, ki nam je veliko pomenil. Ampak ti si za to osebo slišala, da se je spremenila, da ji ni do druženja, očitno niti odzdravljanja vas, ki pač niste “smetana”. Če je to res seveda.
Ker veš, tudi kontra je lahko. Lahko da ste ljudje takoj začeli gledati nanjo kot “vzvišeno in naduto afno” – tako jo namreč sama poimenuješ!, in si je ona rekla WTF, s takšnimi, ki me okoli obrekujejo in žalijo, pa nimam kaj početi.
Mi ne vemo, kaj je. Mi imamo samo tvojo plat. Lahko da je res tako in se je pač spremenila in ji ni do druženja z nekaterimi ljudmi. Lahko pa da je enostavno dala na off tiste, ki se proti njej obnašajo tako, kot se ti v tej temi.
Glede spreminjanja in dozorevanja so napisali že drugi. Tudi kasnejša prijateljstva izzvenijo, ker ljudje nimamo enakih pogledov na svet, enakih prioritet, gremo čisto različne poti. Nekateri imajo mogoče tudi idealizirano sliko v spominih, drugi mogoče kakšno travmo iz tistega časa ali celo odnosa.
Sam sem v isti situaciji – ampak v obratni vlogi. S prijateljem sva bila celo otroštvo kot rit in srajca. Do konca osnovne šole. Potem naju je šolanje poneslo v različne kraje. On se je po srednji šoli vrnil domov in v naši dolini(ci) živi, dela za minimalca, iz kraja gre zelo, zelo redko, postal je pravi tipični “domačin”, ki mu je muka že prevoz do ca. 20km oddaljenega večjega kraja. Jaz sem se do diplome šolal v Mariboru in Ljubljani, tam nekaj let delal, potem se vrnil v rojstni kraj in odprl manjše podjetje. Tudi name ta bivši prijatelj gleda kot na nekega “hohštaplerja”, pa mu nikoli nisem nič storil. Z veliko ostalimi vrstniki iz osnovne šole imamo dobre stike, otroci so sošolci, ni nobenih težav, razen pri tem, kjer bi najmanj pričakoval… ampak kaj hočeš, življenje nas oblikuje po svoje.
Forum je zaprt za komentiranje.