Tisti, ki izhajate iz družin, kjer sta se starša veliko prepirala

Izhajam iz družine, kjer sta starša imela vse prej kot topel odnos.
Psihično nasilje, kreg, zmerjanje…. je bilo na dnevnem redu.

Mož izhaja iz popolnoma drugačnega okolja in mu kar zavidam – v smislu tudi jaz bi si želela odraščati v toplem okolju.

Opažam pri sebi, kako to nosim v sebi, svojo preteklost.
Kako se drugi spopadate s tem, ki imate take izkušnje?

bilo i prošlo sistem…

Kaj pa vem. Pri nas je bila še revščina pa fizično nasilje pa posmeh sošolcev in ostalih vrstnikov… ostane v meni. Nimam prijateljev, nimam partnerja, ljudem ne zaupam. Hodi na psihoterapije pa ni učinka.

Kaj pa vem. Pri nas je bila še revščina pa fizično nasilje pa posmeh sošolcev in ostalih vrstnikov… ostane v meni. Nimam prijateljev, nimam partnerja, ljudem ne zaupam. Hodi na psihoterapije pa ni učinka.
[/quote]

Tudi pri nas vse to in še kaj. Enako nisem mogla nikomur zaupati, strah me je bilo navezati kakršenkoli stik. Potem sem šla na terapijo, dovolj je bila ena. Sedaj imam lepe odnose, sem sproščena in živim življenje, o katerem si prej sploh nisem upala misliti.

Je bilo marsikaj tudi pri nas in čeprav sem odrasla in znam to nekako razdelat in se zavestno trudim, da ne bi tega vlekla s sabo ali celo imela kot izgovor za svoj zavožen lajf … to ti ostane. Saj zavestno si znam reči, kar je bilo je bilo, je že zdavnaj mimo, ni pomembno… ampak vidim, kako odreagiram, kako sicer živim, kakšne odločitve sprejemam… To imaš potem nekako vgrajeno v sebi in meni, čeprav se trudim, se tega vpliva ne uspe otresti.

Preteklost in odnosi iz preteklosti me že desetletja več ne zanimajo. Živim danes, odnose imam danes, ne iščem krivcev v drugih, še manj v ljudeh iz preteklosti. Enkrat pač pride čas, ko mora človek zavestno prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke. To je vse.

Kaj pa vem. Pri nas je bila še revščina pa fizično nasilje pa posmeh sošolcev in ostalih vrstnikov… ostane v meni. Nimam prijateljev, nimam partnerja, ljudem ne zaupam. Hodi na psihoterapije pa ni učinka.
[/quote]

Tudi pri nas vse to in še kaj. Enako nisem mogla nikomur zaupati, strah me je bilo navezati kakršenkoli stik. Potem sem šla na terapijo, dovolj je bila ena. Sedaj imam lepe odnose, sem sproščena in živim življenje, o katerem si prej sploh nisem upala misliti.
[/quote]

To, da te je pa ena terapija spremenila pa preprosto ne verjamem. Verjamem, da imaš vse uštimano, da si se ti spremenila, ampak ne zaradi ene same terapije. Razen, če si s tem mislila en cel ciklus terapij?

Dedinitivno je to najboljša popotnica. Pa ne samo tisti, ki imajo preteklo prtljago. Tudi tisti brez ne znajo handlati marsikatere situacije. Pa veliko branja knjig, meditacija, sprehod, pozitivno razmišljanje.

Kot odrasla sem želela najprej odnose primarne družine premleti s sestrama. Odločni sta bili, da je preteklost mimo. Ni. V sedanjosti se ne otreseš napačnih reakcij, ne moreš razumeti ozadij starševih potez, dokler se ne zaveš, od kje izhajajo. Da nehote ponavljaš določene vzorce, kar si jih srkal skozi leta v tisti sredini.

Veliko sem brala, iskala in naletela na človeka, kateremu sem lahko vse povedala in ki mi je odpisal: “Bom tole še prebral in odgovorim.” Dva dni sem skozi pisanje, ki je potekalo v obeh smereh, vse podoživljala, mislila, da mi od tesnobe in bolečine raznese srce. Potem sem sčasoma lahko odpustila še tisto, česar do takrat nisem razumela in zato tudi ne mogla.

Pri nas niti ni bilo toliko kreganja, bil pa je alkohol. Mama je pila od kar pomnim pa do nekje mojega 20 leta, z obcasnimi treznimi obdobji. Naprimer mesec ali 2. Oce je bil zaradi sluzbe veliko z doma. Sicer vsak dan doma, videli smo se pri kosilu in potem je spet sel delat.
Kot majhna puncka stara 7, 8, 9 let sem hodila ob nedeljah k masi in prosila boga da bi moja mami nehala pit……
Spomnim se ko sem hodila iz sole domov, me je bolel trebuh ker me je bilo groza odpret vrata od doma,v kaksnem stanju bom nasla mamo. Vcasih je bla koma v postelji tudi po 3 dni….sploh se ne spomne kdo je nardil kej za jest, sam sem skrbela za obleke in solo, velikokrat nismo imel ne oprano ne zlikano. Oce je sluzil kar naprej da je placeval njene pufe.ko ke bila trezna je bla super mama…jaz sem zivela samo za te dni.
No sedaj sem stara 33 let, in mama je pravo nasprotje sebe. Ne pije vec skrbi za dom in za vnukinjo. Mi velikokrat skuha ko pridem iz sluzbe vse bi dala za mojo hci, kot da hoce popravit vse za nazaj…
Jaz nimam nekih posledic…jih pa ima moj brat, ki je 8 let starejsi od mene, nima sluzbe pije….brez izpita brez avta…
Starš mu hoceta pomagat,ampak jaz mislim da je v njem nekopicen veliko jeze in nepredelanih stvari iz otrostva…

Pri nas niti ni bilo toliko kreganja, bil pa je alkohol. Mama je pila od kar pomnim pa do nekje mojega 20 leta, z obcasnimi treznimi obdobji. Naprimer mesec ali 2. Oce je bil zaradi sluzbe veliko z doma. Sicer vsak dan doma, videli smo se pri kosilu in potem je spet sel delat.

Kot majhna puncka stara 7, 8, 9 let sem hodila ob nedeljah k masi in prosila boga da bi moja mami nehala pit……
Spomnim se ko sem hodila iz sole domov, me je bolel trebuh ker me je bilo groza odpret vrata od doma,v kaksnem stanju bom nasla mamo. Vcasih je bla koma v postelji tudi po 3 dni….sploh se ne spomne kdo je nardil kej za jest, sam sem skrbela za obleke in solo, velikokrat nismo imel ne oprano ne zlikano. Oce je sluzil kar naprej da je placeval njene pufe.ko ke bila trezna je bla super mama…jaz sem zivela samo za te dni.
No sedaj sem stara 33 let, in mama je pravo nasprotje sebe. Ne pije vec skrbi za dom in za vnukinjo. Mi velikokrat skuha ko pridem iz sluzbe vse bi dala za mojo hci, kot da hoce popravit vse za nazaj…
Jaz nimam nekih posledic…jih pa ima moj brat, ki je 8 let starejsi od mene, nima sluzbe pije….brez izpita brez avta…
Starš mu hoceta pomagat,ampak jaz mislim da je v njem nekopicen veliko jeze in nepredelanih stvari iz otrostva…
Z starsi se vidimo vsak dan ali pa slisimo. Vsak vikend na mama skuha in nas povabi na kosilo….solze pa mi pridejo v oci ko se je spomni vse pobruhane ki je tri dni lezala na kavcu al pa na tleh ajaja.
To bom imela v sebi do konca zivljenja. Sama ne pijem in ne prenesem vonja po alkoholu in pijanih ljudi.

Tudi pri nas vse to in še kaj. Enako nisem mogla nikomur zaupati, strah me je bilo navezati kakršenkoli stik. Potem sem šla na terapijo, dovolj je bila ena. Sedaj imam lepe odnose, sem sproščena in živim življenje, o katerem si prej sploh nisem upala misliti.
[/quote]

To, da te je pa ena terapija spremenila pa preprosto ne verjamem. Verjamem, da imaš vse uštimano, da si se ti spremenila, ampak ne zaradi ene same terapije. Razen, če si s tem mislila en cel ciklus terapij?
[/quote]

Nisem mislila ciklusa, samo na eni terapiji sem bila, ni pa bila klasična psihoterapija. Pred tem sem veliko razmišljala in preteklost že sprejela, le za naprej se nisem znala naravnati tako, da ne bi vedno odreagirala po istem vzorcu.
Spremenila sem se v nekaj mesecih, res pa sem si tega od srca želela, zato sem bila do sebe in svoje naravnanosti zelo striktna. Obrestovalo se je in iskreno ti povem, da še sedaj po nekaj letih včasih komaj verjamem.

Kot odrasla sem želela najprej odnose primarne družine premleti s sestrama. Odločni sta bili, da je preteklost mimo. Ni. V sedanjosti se ne otreseš napačnih reakcij, ne moreš razumeti ozadij starševih potez, dokler se ne zaveš, od kje izhajajo. Da nehote ponavljaš določene vzorce, kar si jih srkal skozi leta v tisti sredini.

Veliko sem brala, iskala in naletela na človeka, kateremu sem lahko vse povedala in ki mi je odpisal: “Bom tole še prebral in odgovorim.” Dva dni sem skozi pisanje, ki je potekalo v obeh smereh, vse podoživljala, mislila, da mi od tesnobe in bolečine raznese srce. Potem sem sčasoma lahko odpustila še tisto, česar do takrat nisem razumela in zato tudi ne mogla.
[/quote]

Kar koža se mi ježi. Največkrat potrebujemo samo nekoga, ki nam pomaga razumeti.

kaj pa vem, kako mi je uspelo, mogoče sta me starša res dobro naučila ločiti med prav in narobe, mogočemi je bilo lažje, ker sta me imela oba neizmerno rada in sem to vedela, kljub temu, da je oče velikokrat vpil tudi name, ne vem kako in zakaj…

Vzorec odnosa mož-žena od doma sem seveda nesla s seboj in vpila, se drla, kričala, loputala z vrati, gonila tihe maše, bila neimerno besna in podono, ker moja starša sta se ali kregala ali se nista pogovarjala, tretjega ni bilo. Potem sem ugotovila, da je meni tak odnos breme, da se ne počutim dobro, če sem kar naprej jezna ali se kregam in ker sem od nekdaj vedela, da ne želim biti ne kot mama, ne kot oče, da ne želim niti približno podobnega zakona, da ne želim vseh njunih napak, sem zavestno sebe opomnila, ko mi je kri zavrela… V zelo kratkem času sem postala najbolj skulirano bitje in sem še danes, po več kot 20 letih.
Po mojezato, ker sem vedela, kaj je prav in kaj narobe in ker nisem želela zase narobe, nosim s seboj od starše tisto, kar je bilo prav, tisto narobe sem pa spremenila. Upam, da bodo tudi moji otroci tako.

Hvala bogu, da je nehala, moja ni nikoli. Prav stisnilo me je, ko pises o strahu ob prihodu domov, tako sem se spomnila teh obcutkov. Tudi kasneje, ko sem imela ze svojo druzino, nisem nikoli upala na obisk, ne da bi prej telefonirala in preverila, kaksna je situacija. Pa se to – ce pije moski, je to v nasi druzbi skoraj normalno, ce zenska, je to toliko huje, tako da jaz o tem nisem nikoli nikomur nic povedala, niti najblizjim ne. Starsev zdaj nimam vec, pogresam lepe case, ki so v treznih obdobjih bili, tudi ljubezni veliko, ampak alkohol je bil stalno nekje prisoten. Posledice pri meni? Negotovost, crnogledost, strah pred konflikti, nekaj psihosomatskih tezav. Ne obsojam, poskusam razumeti, do neke mere celo lahko razumem, v celoti ne bom nikoli.

Zelo dobro vprašanje. Tudi pri meni je bilo tako kot pri tebi in s to razliko, da so ženini starši živeli zelo mirno in razumevajoče. Prav logično in vzorno.
Pri nas pa samo kao pametovanje in “nadmudrivanja”. Da sem vse skupaj razumel in dosegel tok življenja ženinih staršev sem potreboval vsaj pet let in to razboritost je čutila cela družina.
Ženske ste trpežna bitja-;))) in dobro je, če znata ta pojav oba zaznati, ga razumet, preseči, dobiti izkušnjo in to uporabiti.
Preteklost?
Preteklost je osebna izkušnja vs. današnjega življenja.

Krasno napisano. Lljubezen je vse….premore vse traume (starša sta me imela rada!!!!)
V družinah kjer je “kao vse o.k”., se ne kregajo, ni alkohola, nasilja… če ni ljubezni, če niso otroci ljubljeni, nič ni o.k.
Kaj menite ?

Nihče ni imel idealnega otroštva, tudi če so nekoga ujčkali non stop, to za otroka ni ok, čeprav mu je takrat zelo fajn.

Kdor pa je deležen res hudih stvari, zlorab, nasilja itd., pa nosi posledice celo življenje.
Je kot krožnik, ki ga vržeš ob tla, ga razbiješ, potem pa na novo sestaviš. In da lahko služi namenu, se mora precej bolj truditi kot ostali krožniki, ki jim tega ni treba. In to, koliko je bil razbit, vidi samo on sam.

Ja, stvari še kako zelo ostanejo. Če nisi bil nikoli deležen ljubezni, če te je bilo kar naprej strah, groza, če je bilo doma nasilje, zmerjanje, žaljenje. Če so te zasmehovali sošolci. Se nimaš kje naučiti zaupanja, drugačnega obnašanja.

Tudi pri meni sta se starša veliko prepirala. Dretje sem poslušala v svoji sobi zvečer, se mi zdi da kar parkrat na mesec. Mama je bila do očeta zelo ukazovalna, gospodovalna, potem je še babica živela v spodnjem štuku, in ne mami in babica se nista razumeli. Posledica je, da se borim z depresijo že od svojega 15 leta. Sedaj pri 30 imam dva otroka in skušam živeti čisto drugačno življenje, se posvečam otrokom, imam v redu službo.
Imam slabe in dobre dni.

Starši so naredili le tisto, kar so znali narediti. Ne vlači te prtljage s seboj. Dobila si drugačno popotnico, ko tvoj mož, a iz nje se lahko tudi naučiš, kako biti boljši človek svojemu partnerju, svojim otrokom. Veš, kaj nočeš, torej stremi k temu, kakšna želiš biti.

Preveč se ne obremenjujem s preteklostjo, čeprav gotovo ima posledice v mojem sedanjem življenju.
Mislim da, če bi imela podporo doma, bi bila danes zagotovo lahko na drugi poti. Na primer, že sredi 90-ih sem govorila o ekološkem kmetovanju itd. pa sem bila od starega deležna samo zafrkancije, poniževanja.. če bi vsaj lepo, človeško prisluhnil moji ideji, bi iz tega lahko še kaj zraslo.
Po srednji šoli sem hotela it za leto dni za baby sitter- niso mi dovolili. Tudi to bi lahko pošteno spremenilo mojo pot.
Da je dobro pomesti po svoji preteklosti sem se zavedela predvsem, ko se je rodil prvi otrok. Tedaj vse privre na plan- definirati moraš, kakšen odnos bodo imeli tvoji otroci in tvoji ne preveč vzorni starši.
Če drugega ne, mi, otroci iz takih družin izgubljamo čas in sami sebe mučimo, medtem ko tisti iz zdravih družin lažje napredujejo in rastejo na vseh področjih življenja.
Sem si pa ravno par dni nazaj rekla, madonca, stara sem skoraj 40- pol življenja je minilo, pa še zmeraj kažem s prstom na starega. Brezveze izgubljen čas.

Preveč se ne obremenjujem s preteklostjo, čeprav gotovo ima posledice v mojem sedanjem življenju.
Mislim da, če bi imela podporo doma, bi bila danes zagotovo lahko na drugi poti. Na primer, že sredi 90-ih sem govorila o ekološkem kmetovanju itd. pa sem bila od starega deležna samo zafrkancije, poniževanja.. če bi vsaj lepo, človeško prisluhnil moji ideji, bi iz tega lahko še kaj zraslo.
Po srednji šoli sem hotela it za leto dni za baby sitter- niso mi dovolili. Tudi to bi lahko pošteno spremenilo mojo pot.
Da je dobro pomesti po svoji preteklosti sem se zavedela predvsem, ko se je rodil prvi otrok. Tedaj vse privre na plan- definirati moraš, kakšen odnos bodo imeli tvoji otroci in tvoji ne preveč vzorni starši.
Če drugega ne, mi, otroci iz takih družin izgubljamo čas in sami sebe mučimo, medtem ko tisti iz zdravih družin lažje napredujejo in rastejo na vseh področjih življenja.
Sem si pa ravno par dni nazaj rekla, madonca, stara sem skoraj 40- pol življenja je minilo, pa še zmeraj kažem s prstom na starega. Brezveze izgubljen čas.
[/quote]

Nekje te zdrave družine imajo začetek. Kaj ko bi ti pri sebi začela delati na svoji zdravi družini in nehala zgubljati življenje, ko s prstom kažeš na starega? On je naredil, kar narediti je znal. Ti pa s tem, kar veš, da je narobe delal tebi, lahko obrneš, da bolje delaš za svoje otroke.
Človek se ne muči, ko sebe spreminja na bolje. Muči se, ko ostaja v preteklosti.

Kot odrasla sem želela najprej odnose primarne družine premleti s sestrama. Odločni sta bili, da je preteklost mimo. Ni. V sedanjosti se ne otreseš napačnih reakcij, ne moreš razumeti ozadij starševih potez, dokler se ne zaveš, od kje izhajajo. Da nehote ponavljaš določene vzorce, kar si jih srkal skozi leta v tisti sredini.

Veliko sem brala, iskala in naletela na človeka, kateremu sem lahko vse povedala in ki mi je odpisal: “Bom tole še prebral in odgovorim.” Dva dni sem skozi pisanje, ki je potekalo v obeh smereh, vse podoživljala, mislila, da mi od tesnobe in bolečine raznese srce. Potem sem sčasoma lahko odpustila še tisto, česar do takrat nisem razumela in zato tudi ne mogla.
[/quote]

Kar koža se mi ježi. Največkrat potrebujemo samo nekoga, ki nam pomaga razumeti.
[/quote]

Na tistega, ki pokaže sposobnost razumevanja – pri čemer je ključno, da prisluhne in da začutiš, da ti želi pomagati – se velikokrat navežeš na tak način, kot naj bi se na sebi najbližje. Ne izhajam le iz svojega primera, saj sem nedolgo nazaj slišala: “Bil mi je kot drugi oče.”

Tisto, kar boli, je treba predelati. Potem si razjasniti, kaj danes, v svojem življenju, lahko delam drugače in slediti svoji poti.

Naša dva sta se vsakih toliko stepla. Seveda sem kot otrok zato kar trpela. V sedanjem času se delata, kot da se ni dogajalo nič slabega. Enega strašnega medsebojnega odnosa nimamo. Jaz dajem razlog za to preteklosti.