Tisti, ki izhajate iz družin, kjer sta se starša veliko prepirala
Ja, kako so (bili) nekateri starši napuhli, veliki in strašni pred svojimi otroci.. samo zato, ker so fizično večji, močnejši in ker so otroci odvisni od njih. Ko mene prime kakšen tak moment, da bi vpila, udarila otroka po riti.. se samo zamislim.. koliko so stari, spomin pri teh letih se ohrani.. zelo bi me bilo sram, da bi se me spominjali po takem dogodku.
Kot majhna punčka sem gledala zraven, jokala in kričala ko je oče tepel mamo ( zlomil ji je tri vretenca) in na koncu zbežala, ter se skrila, ko je hotel še mene pretepst. Koliko strahu je bilo vedno v meni. Potem se je z leti obrnilo, ko je oče zbolel, se ga je mama lotevala psihično in tudi fizično. Zaklela sem se, da nikoli ne bom odobravala takšnega odnosa in ko mi je bivši fant primazal zaradi neupravičenega ljubosumja prvo klofuto, je to bilo tudi zadnje kar je naredil v najini dolgoletni zvezi.
Sedanja zveza traja že več kot 2 desetletji, se tudi spričkava, redko povzdigneva glas, ampak nikoli se nisva prepirala pred otrokom. Otroštvo me ne boli, mi je le življenjska lekcija kakšna zgleda zafurana zveza in obenem tudi svarilo česa si ne smemo dovoliti, če želimo uspešno zvezo.
Tako otroštvo boli, ko imaš svoje starše – kljub vsemu – še vedno rad.
[/quote]
Grozen občutek, ker si kot majhen otrok navezan predvsem na mamo in ko čutiš nemoč, ko ti nekdo ogroža tebi najbolj sveto (mamo). Ko te ponoči spečega prebudi prepir in grozno kričanje, prerivanje, pok udarcev, loputanje z vrati,…Otroštvo je bilo boleče – že dolgo več ne boli. Posledice so bile vidne v OŠ na mojem obnašanju- bila sem agresivna, uporna, nasilna in kljub temu odlična učenka. Z vstopom v puberteto pa sem postala zelo umirjena in nežna punca in v tistih letih sem prišla do bolečega spoznanja, da staršema ni mar zame. Zaradi tega spoznanja sem postala močna oseba, ki je hitro našla pot do samostojnosti in lahko trdim, da kljub otroškim travmam živim lepo življenje.
Kot otrok sem hrepenela po ljubezni svojih staršev, razumevanju, spodbujanju in varnem zavetju ter kar hitro spoznala, da vsi starši tega niso sposobni. Vendar sem jih imela kljub vsemu rada, še vedno jih imam, a ju ne pogrešam. Imam pa velikokrat občutek, da sta v moji bližini in da me čuvata kot moja angela varuha.
Tako otroštvo boli, ko imaš svoje starše – kljub vsemu – še vedno rad.
[/quote]
Grozen občutek, ker si kot majhen otrok navezan predvsem na mamo in ko čutiš nemoč, ko ti nekdo ogroža tebi najbolj sveto (mamo). Ko te ponoči spečega prebudi prepir in grozno kričanje, prerivanje, pok udarcev, loputanje z vrati,…Otroštvo je bilo boleče – že dolgo več ne boli. Posledice so bile vidne v OŠ na mojem obnašanju- bila sem agresivna, uporna, nasilna in kljub temu odlična učenka. Z vstopom v puberteto pa sem postala zelo umirjena in nežna punca in v tistih letih sem prišla do bolečega spoznanja, da staršema ni mar zame. Zaradi tega spoznanja sem postala močna oseba, ki je hitro našla pot do samostojnosti in lahko trdim, da kljub otroškim travmam živim lepo življenje.
Kot otrok sem hrepenela po ljubezni svojih staršev, razumevanju, spodbujanju in varnem zavetju ter kar hitro spoznala, da vsi starši tega niso sposobni. Vendar sem jih imela kljub vsemu rada, še vedno jih imam, a ju ne pogrešam. Imam pa velikokrat občutek, da sta v moji bližini in da me čuvata kot moja angela varuha.
[/quote]
Zelo me veseli, da si postala močna in samostojna oseba. Najbolj me jezi, če vidim tukaj kakšne take zapise ljudi, ki so zelo trpeli v otroštvu, pa še zmeraj ostajajo v tesnem stiku s svojimi starši- mučitelji ali se celo čutijo krive ipd.
Grozen občutek, ker si kot majhen otrok navezan predvsem na mamo in ko čutiš nemoč, ko ti nekdo ogroža tebi najbolj sveto (mamo). Ko te ponoči spečega prebudi prepir in grozno kričanje, prerivanje, pok udarcev, loputanje z vrati,…Otroštvo je bilo boleče – že dolgo več ne boli. Posledice so bile vidne v OŠ na mojem obnašanju- bila sem agresivna, uporna, nasilna in kljub temu odlična učenka. Z vstopom v puberteto pa sem postala zelo umirjena in nežna punca in v tistih letih sem prišla do bolečega spoznanja, da staršema ni mar zame. Zaradi tega spoznanja sem postala močna oseba, ki je hitro našla pot do samostojnosti in lahko trdim, da kljub otroškim travmam živim lepo življenje.
Kot otrok sem hrepenela po ljubezni svojih staršev, razumevanju, spodbujanju in varnem zavetju ter kar hitro spoznala, da vsi starši tega niso sposobni. Vendar sem jih imela kljub vsemu rada, še vedno jih imam, a ju ne pogrešam. Imam pa velikokrat občutek, da sta v moji bližini in da me čuvata kot moja angela varuha.
[/quote]
Zelo me veseli, da si postala močna in samostojna oseba. Najbolj me jezi, če vidim tukaj kakšne take zapise ljudi, ki so zelo trpeli v otroštvu, pa še zmeraj ostajajo v tesnem stiku s svojimi starši- mučitelji ali se celo čutijo krive ipd.
[/quote]
Iz takšnega “gnilega” otroštva sta samo dve poti ali se sprijazniš, da preteklosti ne moreš spremeniti in delaš na svoji sedanjosti in prihodnosti, da ti bo življenje prijetno. Priznam, da se je zelo težko potegniti iz tega brezna zaničevanja in zaupati tujim ljudem, ker imaš občutek, da niso iskreni do tebe – pohvale, pomoč in odobravanja ti delujejo kot hinavščina, ker si skeptičen kako ti lahko vse to iskreno nudi nek “tuji” človek, ko pa tega nisi deležen niti od lastnih staršev. Žal je velikokrat v življenju tako, da ti bo prej pomagal tujec kot pa lasten starš.
Druga pot iz “gnilega ” otroštva pa žal vodi v ponavljajoči vzorec. Žal nimajo vsi te sreče, da bi lahko prerezali popkovino primarne družine. Takšni ljudje se mi smilijo, ker živijo celo življenje z bremenom staršev, ki jih dajejo v nič in na koncu so že sami prepričani, da niso nič vredni in si sploh ne upajo vstran od staršev, ker se bojijo kako se bodo kot ničvredni znašli v življenju ali pa si najdejo partnerja s katerim so v odnosu po vzorcu staršev in začaran krog se nadaljuje.
Tudi moj mož izhaja iz družine kjer sta se starša veliko prepirala in tašča je včasih v zagovor njemu znala povedat v smislu, da kaj pa se naj pričakuje od njega (mojega moža) ko pa nikoli ni videl nič pametnega od svojih staršev. Takrat sem ji ponavadi odgovorila, da verjamem, da ni videl nič pametnega tako kot jaz ne, ampak spomni pa se zelo dobro kako se je ob tem počutil in da lahko samo midva vplivava na to, da bo najino življenje lepo in da se bova oba počutila udobno en poleg drugega.
Tudi jaz izhajam iz družine,kjer je oče veliko vpil,za prazen nič znorel in poniževal vse ljudi po vrsti.
To je ostalo v meni vse do danes in bo še naprej.Ne spraviš tega iz sebe kar tako.Potem sem še pred desetim letom zbolela,tako da sem invalid,danes sem stara +40.
Največji problem je ta,da imam občutek,da mama še danes zanika to trpljenje in ga minimizira.
riznam, da se je zelo težko potegniti iz tega brezna zaničevanja in zaupati tujim ljudem, ker imaš občutek, da niso iskreni do tebe – pohvale, pomoč in odobravanja ti delujejo kot hinavščina, ker si skeptičen kako ti lahko vse to iskreno nudi nek “tuji” človek, ko pa tega nisi deležen niti od lastnih staršev. Žal je velikokrat v življenju tako, da ti bo prej pomagal tujec kot pa lasten starš.
Ja, poznam to. Meni dostikrat ni bilo logično, če me je kdo pohvalil ali bil preprosto prijazen do mene. Ob tem mi je šlo včasih kar na jok. Ko sem na primer spoznala sedanjega moža, kar nisem mogla verjeti, da se je odločil zame. Bila sem prepričana, da bo slej ko prej spoznal, kako ga nisem vredna, da sem vse to, kar so mi ponavljali starši (ku…ba, svinja, umazanka…). Mati je celo izjavila (pred njim), da za njega bi bila pa bolj primerna moja (lepša) sestra. Stalno sem imela nočne more, da me bo mož zapustil, ker sem se ga počutila nevredna.
In na primer, če mi kdo reče, da sem lepa, si mislim, ok, lepo, da se ti tako zdi, zdaj pa čimprej pojdi, ker si boš itak kmalu premislil..
Verjamem, da imaš po tolikih letih še vedno zdrav um. Zavedaš se, da tvoj oče ni ravnal prav. Zavedaš se tudi, da mama vse to zanika v smislu, da to ni nič. Tega pri njiju ne moreš spremeniti-česar ne moreš spremeniti, se s tem sprijazni in ne premlevaj kaj se ti je dogajalo nekoč davno v preteklosti. Si unikaten človek in tvoje misli te vodijo, naj ne bodo to grenki spomini na otroštvo, ampak glej pozitivno na sedanjost in prihodnost. Ne smili se sama sebi, ampak iz stanja v kakršnem si potegni ven dobre stvari-sigurno obstajajo, ker vsako slabo je za nekaj dobro, samo poglobit se moraš v to. Stara si 40+, torej si uspešna, ker si pregurala vsa ta leta z mislijo, da si ničvredna. Veliko si vredna, poglej se v ogledalo in se nasmehni tistemu človeku, ki te gleda in mu čestitaj, da si to kar si. Se ti ne zdi, da že predolgo traja, da ta grenkoba ostaja v tebi, najdi način, da ne bo še naprej tako. Če je potrebno stopi do staršev in povej/kriči kaj jima zameriš, naredi nekaj kar ti bo odgnalo to grenkobo za vse večne čase.
Ti si vsaj sprve izbrala kvalitetnega moža – čestitam 🙂 Jaz sem bila najprej v zvezi z največjim luzerjem v naši vasi in presrečna, da me je sploh hotel. Mene ki nisem vredna, da sploh hodim po zemlji, mene katero bi mama najraje splavila ko je zvedela, da je spet noseča, vendar ni upala, ker se je bala, da bo ob splavu umrla. Po vasi se je najprej šušljalo kako da je takšna pridna in lepa punca izbrala takšno barabo, potem sva dobila celo vzdevek “lepotica in zver” . Iz tega šušljanja pa so določeni ljudje zbrali pogum in mi v obraz povedali, kaj si mislijo o tej zvezi (kaj gledam in da sem vredna 100x boljšega). Seveda nisem poslušala in sem trmarila naprej v zvezi dokler ni priletela prva klofuta ( je bila tudi zadnja) in mi v trenutku odprla oči. To preteklo zvezo jemljem kot slabo predjed do vrhunske glavne jedi 🙂
Tudi jaz glede pohval še včasih kar otrpnem in potem analiziram ali je bila upravičena ali prazne besede. Od svojih staršev nisem nikoli slišala pohvale pa naj sem se še tako trudila. Zdaj mi je v največje zadovoljstvo ko slišim besede, ki so namenjene meni: ti si najboljša mami na svetu; ti si najboljša žena na svetu in vedno bolj sem nor nate; to ni moja snaha-ona je moja hči; ti si najboljša prijateljica v mojem življenju-zaupala bi ti svojega moža da odideta sama na dopust in vem, da bi bila mirna, ker ti popolnoma zaupam; moja sestra je zakon-pravična in direktna; to je moja najboljša sodelavka; to pa je naša najbolj pridna v firmi,…) Verjamem, da si vse te pohvale zaslužim in sem neizmerno vesela, da sem uspela postati takšen človek, ki daje drugim občutek udobja kljub temu, da sem nekoč bila vredna manj kot kup dreka na cesti in prepričana, da si ne zaslužim, da se kdo spotakne obme, če padem.
Kaj pa vem. Pri nas je bila še revščina pa fizično nasilje pa posmeh sošolcev in ostalih vrstnikov… ostane v meni. Nimam prijateljev, nimam partnerja, ljudem ne zaupam. Hodi na psihoterapije pa ni učinka.
[/quote]
Tudi pri nas vse to in še kaj. Enako nisem mogla nikomur zaupati, strah me je bilo navezati kakršenkoli stik. Potem sem šla na terapijo, dovolj je bila ena. Sedaj imam lepe odnose, sem sproščena in živim življenje, o katerem si prej sploh nisem upala misliti.
[/quote]
Po eni terapiji je bilo tako boljše?? Verjamem, da lahko človek če želi obrne stvari v pravo smer, vendar je to velika redkost. Ali pa je bil psihoterapevt takšen, da se šika.
Forum je zaprt za komentiranje.