Ste kdaj hodile z maminim sinkom?
Meni ne. Se je pa za vprašat kaj je edino tisti, ki izbira moškega bolj ali manj izključno po naštetih atributih.[/quote]
Aha, sicer ne vem zakaj jih potem omenjaš v tej temi. Res, da je par punc omenilo fante, ki še po 30 še nimajo službe, ampak mamin sinko ni samo nekdo, ki ga preživlja mami, ker pač trenutno ne more dobit službe. Je bolj nekdo, ki vse svoje teme nosi mami. Lahko ima vse ‘atribute’ pa se bo o sebi raje pogovarjal z mamo kot z mano. To je potem zame mamin sinko.[/quote]
S tem bi se pa strinjal. Omenjam pa jih točno zato, ker je bilo kot preferable navedeno točno to in ponavadi je parav za takšne punce kar nepredstavljivo, da bi imeli taki sploh kakšne probleme o katerih bi se bilo zaželjeno pogovarjat. 🙂
Aha, sicer ne vem zakaj jih potem omenjaš v tej temi. Res, da je par punc omenilo fante, ki še po 30 še nimajo službe, ampak mamin sinko ni samo nekdo, ki ga preživlja mami, ker pač trenutno ne more dobit službe. Je bolj nekdo, ki vse svoje teme nosi mami. Lahko ima vse ‘atribute’ pa se bo o sebi raje pogovarjal z mamo kot z mano. To je potem zame mamin sinko.[/quote]
S tem bi se pa strinjal. Omenjam pa jih točno zato, ker je bilo kot preferable navedeno točno to in ponavadi je parav za takšne punce kar nepredstavljivo, da bi imeli taki sploh kakšne probleme o katerih bi se bilo zaželjeno pogovarjat. :-)[/quote]
Sej to ja pa potem res druga tema, ja. Težko se je o sebi pogovarjat, ne da bi se ta drugi čutil ogroženega, v smislu, da kritika leti nanj. To velja za oba spola. In potem se večina drži teme hiška, barva fasade, ograje…
Tisti, ki pri 30+ še nikoli ni bil zaposlen in je zdrav , ni problem v tem, da se službe ne da dobit, ampak v tem, da je len mamin sinček. Se pa strinjam z vsem ostalim, kar je napisala HJa.
Res je težko dobiti službe, res jo hitro izgubiš, ampak, če pri 30+ še nikoli nisi bil zaposlen… je pa druga.
Jaz tudi razmišljam zakaj bi bilo sploh smotrno z nekom živet?
Ja, rabim družbo za kam it, ker je bolj prijetno v dvoje, in želim si nežnosti, seksa.
AMpak, ne želim pa za nekom čistiti, mu vse k riti prinašat, mu prati, likati… tega pa ne želim.
Zato se mi zdi veliko bolj smotrno za žensko ločeno življenje. Prideš na obisk in greš, on pride na obisk in gre. Gospidnjim samo zase. On pa zase.
Pišeš tako, kot da v tvoji predstavi sploh ne obstaja odnos, kjer si dva pomagata oziroma vsak opravlja svoja dela, brez da se gleda pod prste in sešteva, kdo naredi “več”.
Se pravi, lahko si predstavljaš, da se z nekom cartaš in z njim seksaš, da bi pa temu istemu človeku pripravila kosilo (ki ga itak pripravljaš že zase), to pa je že preveč? Kaj pa če ga on skuha zate? To bi šlo?
Le kakšna slaba izkušnja stoji za tem?
Marko, berem MON in ugotavljam, da v večini primerov moški pričakuje od ženske, da ona lika, pere, kuha, čisti… poslušam sodelavke, bolj kot ne same gospodinjijo, poslušam sosede, stvar ista.
In potem se človek vpraša zakaj sploh imeti moškega, razen za cartanje, pogovor, kar pa je bolje, da stanuje on sam zase?
Zakaj imeti moškega? Ja, za oplodit, vendar!!!! :-))))
Si morda kdaj pomislila, da vse te ženske že v štartu prevzemajo vsa omenjena opravila izključno nase in se začnejo pritoževat šele, ko jim vse zleze čez glavo? Vključno s številom dece, ki ga (milo rečeno) ne “folgajo” niti same in morda še manj njihovi moški?
Glej, tvoje izhodišče je napačno, zato so tudi zaključki, do katerih prihajaš po mojem mnenju napačni. Za začetek, ti n”imaš” moškega, ampak si z njim v odnosu. Vsak odnos sestavljajo lepše plati in manj lepše. Pomembno je, na katero stran se nagiba tehtnica. Razmišljanje, da lahko vzameš “najlepše” in se vsemu drugemu odpoveš je v najboljšem primeru naivno.
Ker težko definiraš, kaj je to “najlepše”, dokler nisi poskusil vsega ali večino. Praviš seks, cartanje, pogovor. Meni je najlepše to, da z nekom spim. Pa se takrat ne cartava, ne pogovarjava in ne seksava. Samo ta filing, da imam v postelji poleg sebe nekoga, da nekdo tam zraven diha, da se premika. Dokler nisem začela z dotičnim moškim živeti, mi to ni pomenilo nič in je trajalo kar nekaj let, da sem ugotovila, da sem (skoraj komično) najbolj nesrečna, če vstane zjutraj, gre nekaj počet in se jaz zbudim v prazni postelji.
Kako ti veš, kaj te bo v nekem odnosu z dotično osebo dolgoročno osrečevalo? Koliko ti bo pomenilo, da se oblečeš njegovo majico, z njegovim vonjem. Ali to, da ti po 15 letih še vedno vsak vikend prinese zajtrk v posteljo? Kako lahko to veš? Ne moreš. In s takšnim pogledom kot ga imaš, se samo omejuješ pri tem, da bi doživljala stvari, ki te osrečujejo.
Ampak ti si rekla, da bi se cartala z nekom, ki ima svoje stanovanje, si sam kuha, pere in lika? Zakaj misliš, da bi ta isti moški potem vsa opravila opustil?
Veš, takih moških je pa malo, ki imajo to kar ti pišeš.
Velika večina samskih moških, živi pri starših, in ne perejo, ne likajo, ne gospodinjijo.
Če najdeš nekoga, ki vse to sam počne, je čudež.
Ampak ti si rekla, da bi se cartala z nekom, ki ima svoje stanovanje, si sam kuha, pere in lika? Zakaj misliš, da bi ta isti moški potem vsa opravila opustil?[/quote]
Eh, vidiš, in kaj bo človek z otrokom?
Če moški rabi kontrolo, ne hvala.
Vzgaje se otroke, ne odraslih. Na kraj pameti mi ne pade učiti odraslega kako se lika, kako se pere, kako to…
In mi je prav vseeno, če pere tako, da črne in bele in vse cunje opere na 95 in to skupaj. Saj so njegove, ne moje cunje.
Problem je predvsem v vzgoji in morda v tem, ker je težko dedca stalno kontrolirat ali je res vse naredil točno tako in v točno takšnem vrstnem redu kot mu je naročila :-)))) Evo, to med drugim tudi pomeni prevzemanje nase.[/quote]
Ampak ti si rekla, da bi se cartala z nekom, ki ima svoje stanovanje, si sam kuha, pere in lika? Zakaj misliš, da bi ta isti moški potem vsa opravila opustil,..?[/quote]
…v primeru, če bi zaživela v istem stanovanju mislim. Res se omejuješ, kot pravi Pandora. Če po monu pišejo moški, ki po tvoje pričakujejo, da bo ženska vse to počela, on pa nič, pa to še ne pomeni, da ni tudi drugih moških.
Zdi se mi, da si ti doživela ena slabo izkušnjo z moškim in še vedno gojiš neko zamero, zdaj pa se želiš ponovnemu razočaranju izognit tako, da pač ne boš več gospodinjila, ker si prepričana, da je to bilo krivo za spodletel odnos. Ali pa ta to preprčanje prihaja iz tvoje primarne družine, od očeta morda.
Meni so všeč ženske s takim načinom razmišljanja. V bistvu edini tip žensk, ki bi bil komplementaren z mano. Partnerja ne smeš potrebovati, partnerja si moraš – želeti. In to ne kar nekega partnerja, ampak točno to, to določeno osebo.
Osebe, ki rabijo partnerstvo kot tako, so po moje zelo slaba varianta za zvezo.
Problem je predvsem v vzgoji in morda v tem, ker je težko dedca stalno kontrolirat ali je res vse naredil točno tako in v točno takšnem vrstnem redu kot mu je naročila :-)))) Evo, to med drugim tudi pomeni prevzemanje nase.[/quote][/quote]
Mišljena je bila vzgoja nje v njeni družini in nekatere ženske si pač vzamejo ekskluzivno pravico do odločanja glede domačih opravil. Res pa je, da jim moški marsikdaj to tudi t veseljem prepustijo. Včasih tudi samo zato, ker je drugače ogenj v strehi.
Forum je zaprt za komentiranje.