sodelavki umrla hči
Če je ne moreš poklicati (pa ti vseeno svetujem, da poskušaš) lahko pošlješ tudi sms in ji s tem pokažeš in poveš, da misliš nanjo. Najhuje ob smrti otrok je, da se vsi izogibajo stika s starši umrlih otrok. Pomembno je le to, da se ne umakneš, način, kako vzdržuješ stik s to mamico, niti ni tako važen.
Prav bi bilo, da sodelavci navežete z njo stik čimprej. Lahko eden v imenu vseh oz. kakorkoli. Morda nadrejeni. V takih trenutkih to veliko pomeni. Sms ni ravno primeren, včasih je tako brezoseben, drugič človek, ki je v stresu besede bere drugače kot so mišljene. Naj nekdo stopi do nje osebno ali pa prvič pokliče.
Še važneje je, da ne pozabite na družino po pogrebu. Takrat se večina umakne, bolečina pa je najhujša. Zdaj je polno ljudi okoli njih, ureja se pogreb in ostalo, po pogrebu pa se vse “zaključi”, življenje teče dalje, za najbližje pa je takrat zelo hudo.
Ob smrti mojih staršev jaz takoj nisem bila sposobna kakšne direktne komunikacije s komerkoli, na telefon se niti javljala nisem. So mi pa prejeti sms-i dali vedeti, da so ljudje v mislih z mano. Seveda so mi vsi tisti, ki so mi prej poslali sms, pozneje tudi osebno izrekli sožalje. Tako da se meni sms sploh ne zdi slaba ideja (samo ne kakšni verzi), potem pa seveda še osebno izrečeno sožalje.
Sožalje ji izreci osebno.Če sta si zelo dobri, boš verjetno šla na pogreb in ji tam izrekla sožalje.Če se pa malo manj poznata pa ob prvi priliki, ko jo boš videla.
Razumem te,da ne moreš po telefonu.Moji sodelavki je pred leti umrl sin.Sožalje sem ji izrekla prvič,ko sem jo videla. Nisem vedela,kaj naj rečem !! Otrokova smrt je definitivno najhujše kar se staršem lahko zgodi !!!
Seveda se ji javi…napiši sms! Tudi meni ob smrti ni bilo do pogovora po telefonu mi je pa veliko pomenil sms, da vem, da so bili ljudje takrat z mano. Me zanima, če so ženske, ki so napisale da je sms višek ignorance bile v takšni situaciji? Groza… Ignoranca je to, da se skrivaš, da ne daš nič od sebe, da čakaš na pogreb itd… Najhuje pa je, da ni glasu od tebe… Samo ignoriraj jo ne to je šele višek ignorance in sem brez besed za ženske, ki to pišejo tukaj gor.
Ni govora sms, halooo, to ni primerno! Kupi lepo sožalno čestiko ali naroči telegram po telefonu, ampak najlepše bo napisano s tvojo pisavo, torej kupi sožalno čestitiko in napiši nekaj lepih srčnih besed…to je najbolj primerno ta hip, nato boš šla verjetno kropit in ali na pogreb in ji še tam osebno izrekla sožalje. Drugače pa prvič v službi ko se bo vrnila. Tudi jaz ji izrekam sožalje..ma hudo je to..raje ne pomislim kako. Moje sožalje, njej!
NIKAKOR SMS, TO SE NE SPODOBI, NI GOVORA! Tudi poklicat je ne, razen, če nista bili res zelo ožji krog sodelavk, sta se res odlično razumeli tako in tako, ampak v take primeru bi šla itak osebno do nje kajne. Torej kot ti je svetovala tale pred mano…kupi sožalno voščilo , napiši in nato greš na pogreb in tam osebno izrekaš sožalje.
Bila, žal.
Večina mi je zaželela sožalje in stisnila roko, marsikatera potočila z mano solzo. Jih je pa bilo nekaj, ki jim je bil odveč celo strošek za klic, pa so mi izrekl-i(e) sožalje kar z SMS ali celo po elektronski pošti. Morda tak način res komu kaj pomeni, meni se je zdelo bolno. Stvar okusa.
Bila, žal.
Večina mi je zaželela sožalje in stisnila roko, marsikatera potočila z mano solzo. Jih je pa bilo nekaj, ki jim je bil odveč celo strošek za klic, pa so mi izrekl-i(e) sožalje kar z SMS ali celo po elektronski pošti. Morda tak način res komu kaj pomeni, meni se je zdelo bolno. Stvar okusa.[/quote]
Res je, stvar okusa in sprejemanja. Tudi jaz sem bila v taki situaciji, pa mi je veliko pomenilo, ko sem dobivala tudi sms-e. Veliko je bilo todi telegramov in sožalnih vizitk. Presenetila me je sodelavka s katero se nisva nikoli videli (sedež firme pač drugje, moje delovno mesto pa v enoti), ki mi je napisala celo lepo pismo. Sms-e sem shranila in jih kasneje celo prepisala v posebno spominsko knjigo. Kar nekajkrat sem si jih že prebrala in še danes mi je “toplo”, kako so ljudje takrat lepo zbirali besede za sožalje. Ni mi pa bilo do osebnih stikov takrat. Želela sem biti sama. Tistih, ki so mi izrekli sožalje na pogrebu se pa komaj vseh spomnim. Prvič, bilo jih je veliko in drugič, bila sem v mislih drugje. In čisto vseeno in nepomembno mi je bilo kdo mi je takrat stisnil roko.
Tako da je težko vedeti in svetovati, kako v taki situaciji pristopiti. V vsakem primeru lahko narediš dobro ali pa ne! Je pa ob izgubi otroka to stvar, ki za starša sploh nima pravega pomena. Večji pomen je to tistemu, ki izreka sožalje. No, po mojem mnenju!
Se strinjam popolnoma s tvojim mnenjem. Tudi sama sem poslala sms ob tragičnem dogodu, kasneje sem se oglasila osebno.Ker smo s temi ljudmi ostali v dobrih odnosih, vem, da so moje sporočilo sprejeli tako, kot je bilo mišljeno: da čutim z njimi, ne želim pa v tistih trenutkih biti nadležna. Ne vem, kaj naj bi bilo bolnega v sms sporočilu. Predsodki nekaterih.
Saj ni čudno da je vse kot je, če odrasle ženske tule ne poznajo osnove bontona, pietete, dobrega okusa, etike ali kaj naj vam še naštejem?!
Vse, ki zagovarjate, da naj pošlje sms, ste neokusne do konca! To se ne spodobi, to se ne dela!
Zakaj ne, ker tako je in pika, ker s tem pokažem spoštovanje do osebe, ki žaluje in najmanj kar je, vsaj takrat pošljite na roke napisano vaše sožalje, vsaj takrat, to je edino spodobno in primerno voščilo za izrečeno sožalje, ali pa osebno, vse drugo odpade in zakaj je enim to tako težko razumeti? Tudi klicati se v takih primerih ne sme…ni spoštljivo, ampak pri nas se dela vse in škoda da nobena ni napisala, naj pošlje email… mislim ženske moje, pamet v roke…telefoni in smsji in internet se v takih tragičnih primerih ne uporablja, to zgovorno kaže kakšna oseba si in marsikoga močno prizadeneš na način, da si bo mislil, še toliko nismo vredni, da bi nam osebno izrekli sožalje in slično…
če si si z osebo blizu, greš pa itak k njej,ko je čas za to, za vse ostale pa napišite lastnoročno sožalje, le to šteje ali pojdite pokropit ali na pogreb in tam osebno, vse ostalo je zelo nepirmerno in žaljivo do svojcev!!!
In še tole, ko nekdo žaluje itak ne gleda telefone, mejle in podobno, ampak žaluje v krogu svojcev, torej kaj mu bo tisti sms tisti hip, ko bo telefon tam nekje v kotu in pozabljen?! Torej se lahko počaka, da se vidite osebno kajne. Zato je še vedno “najlepše” sožalje izrekat pismeno z “lepim sožalnim voščilom” in posvetilom, ki ga napišeš kar ti narekuje srce tisti hip.
Moja izkušnja – ko sem doživela smrt v družini (oče, mama), moram priznati, da sploh nisem razmišljala, kaj se spodobi in kaj ne, bila sem iskreno vesela tudi kakšnega sms-a. Poslala sem ga lani tudi sodelavcu, ko mu je umrla mama, odgovoril mi je in imela sem dober občutek, da je vedel, da mislim nanj. Meni se zdi bolje napisati sms v stilu “mislim nate” ali kaj podobnega, kot pa klicati in res motiti človeka. Moje mnenje.
Forum je zaprt za komentiranje.