skupna selitev

Zdi se mi, da je to povsem napačen razlog za biti z nekom.

Torej bosta vidva skupaj zaradi manjših stroškov?

No, jaz osebno si ne bi želela biti z nekom zato, da bodo stroški manjši, temveč zato, ker bi želela z nekom deliti življenje in on z mano.[/quote]
Seveda je napačno, če je to edini in glavni razlog. To sama najbolj ve, mi lahko le ugibamo, posebej če gre za nekoga, ki ne bo priznal pravih razlogov. Vendar pa predvidevam, da ni to edini razlog, če pravi da jima je lepo skupaj. Je pa res, da sta šla že narazen in sem že zgoraj napisal, da se mi vzrok za to ne zdi nepomemben.

Marko, najprej napišeš, da nimaš takih izkušenj, zdaj pa pišeš, da jih imaš?
Daj se enkrat odloči.

Hm, ok predpostavimo, da ni otrok, kot si omenila. A ni težje nekoga “vrečt” na cesto po 3, 10-tih letih, kot po recimo sedmih mesecih? Zakaj sploh misliš, da ga moraš vrečt? Misliš, da drugače ne gre?
Se pravi, imaš že kar nekaj 5 mesečnih zvez, ki se niso dobro končale, za sabo? Ok, potem razumem tvoje razloge, jaz nimam teh izkušenj. Se kdaj vprašaš, kaj delaš narobe, da je 5 mesecev v redu, potem pa ne gre več?[/quote]

Meni se tudi zdi čudovito to sestajanje, ampak… zakaj pa se potem ne zaneseš na svojo pamet in se vseliš? Zakaj se zanašaš na to hrepenenje, ki je posledica predvsem negotovosti in strahov (če bo še vedno isto, kot je bilo nazadnje)? Kdaj je potem čas za vselitev? Ko to hrepenenje mine? Kdaj veš, da zaljubljenost mine? Se ti oči pobarvajo belo? 🙂
Se pravi, da ostajaš ločeno predvsem zato, da ne izgubiš tega občutka hrepenenja?
Otroci gotovo prinesejo nek dodaten razlog za razmišljanje okrog tega, a sem to namerno zgoraj izključil, ker se je oglasil nekdo, ki nima otrok, pa mu je 5 mesecev vseeno veliko prehitro.

No, kakorkoli, čas je takrat, ko sta oba za. Problem nastane, če se njune želje glede tega močno razhajajo. Nekdo se lahko vseli na hitro tudi iz strahu pred tem, da mu partner ugre, medtem ko drugi se lahko iz strahu skupni selitvi izogiba. Nobena skrajnost ni dobra, zato se je o občutkih pač potrebno pogovarjat med sabo in se prilagajat.[/quote]

Marko, a ti bi nekomu svetoval, naj gre tečt maraton, 42 kilometrov, potem ko je šel dvakrat na sprehod 2 km proč od doma?
Ne vem, a se ti samo delaš tako trdega ali dejansko ne razumeš tistega, kar pišemo?

Bejbimejbi, jaz te čisto razumem. Pravzaprav vidim, da te razume večina oz. vsi, ki so ti odgovarjali, četudi ti misliš drugače.

Popolnoma razumem stisko, ki si jo doživljala ob ločitvi – dejstvu, da se ti je vse, kar si v življenju gradila, podrlo. In razumem finančno stisko, ki tudi ni zanemarljiva. Konec koncev se dandanes s tem ubada večina ljudi in tudi veliko naših misli se vrti okrog denarja…

In prav tako dobro razumem euforijo, ko končno spoznaš, najdeš nekoga “ta pravega”, človeka, s katerim si rad, ko ti spet poskoči srce, ko te samo pokliče, človeka, s katerim bi najraje bil vse dneve in noči, človeka, ob katerem imaš občutek, da si živ…

Res, popolnoma te razumem in ti iz srca privoščim srečo. Privoščim pa jo tudi tvojemu otroku. On najbrž tvojega navdušenja ne more deliti v tolikšni meri, kot ti. Gotovo te ima rad in si želi, da si srečna, hkrati pa se boji. In rad ima tudi svojega atija, od katerega se je še ne tako dolgo nazaj, moral odseliti. In poleg družine je izgubil tudi svoj dom, svojo varnost. Verjamem, da ga je nove selitve na vso moč strah. Prav tako, kot je tega najverjetneje strah tudi tebe. Kljub temu da se imata z novim partnerjem na vso moč rada, so namreč veze ljudi, ki imajo otroke iz prejšnjega razmerja, izredno težke. Dokler se samo videvate, zvečer (ali kdaj pač) pa greste vsak na svojo stran, si tega niti misliti ne moreš. To ne pomeni, da so te veze nemogoče ali slabe, so pa težje in zahtevajo še več prilagajanja, potrpežljivosti in zdravega razuma.

Tako kot večina mojih predhodnikov, bi ti tudi jaz svetovala, da počakaš in uživaš življenje zdaj, v tem trenutku, skupaj s svojim otrokom, pa tudi skupaj s partnerjem, ki si ga končno našla. Praviš, da sta vidva obdobje “randijev” kar preskočila – meni se to zdi velika škoda. Sama se namreč še zdaj zelo rada spominjam začetkov, ko sva se z možem šele spoznavala, dobivala, ko me je zapeljeval, se zame trudil… Saj veš da vsi še prehitro zapademo v rutino.

V vsakem primeru pa počakaj, da te on povabi k sebi – brez da mu karkoli namiguješ. Ko bo do tega prišlo, boš vedela, da je na skupno življenje nedvomno pripravljen in da si ga želi – pa ne zaradi financ, ampak zato, ker si želi biti s tabo in tvojim otrokom.

Kar glavo pokonci, sreča ti ne bo pobegnila!

Mogoče pa si ti pretrda, ker ne vidiš, da nikomur, ki ne želi tečt, ne svetujem, da naj naredi to, kar ti praviš. Jaz mu svetujem, da naj poskuša preteči vedno več, če mu je cilj/želja preteči 42 km. Če pa mu ni, pa naj ostane pri hoji. 🙂

Prebrala samo 1. post. zato se že vnaprej opravičujem,le je avtorica podala še kak drug odgovor.

V 5 mesecih, odkar sta skupaj, sta se vmes že 1x razšla, oba imata otroke iz prejpšnjih razmerij, meni je logično, da sta oba veliko previdnejša do skupnega življenja. In glede na to, da sta se 1x že razšla, az tudi pod razno ne bi silila v skupno življenje – ne še. Čeprav zagovarjam skupno življenje mladih odraslih, se pri otrocih stvar zakomplicira. Ne moreš jim pretresat njihovega sveta na vsakih nekaj mesecev, ker se njihova mama oz. oče ne zna zmenit s partnerjem/ko glede skupnega življenja.

Praviš, da pri njemu prespiš 5x tedensko. Nehaj s tem! Živi svoje življenje dalje v svojem podnajemniškem stanovanju, vi2 pa se dobivajta le občasno. Enako z otroci. Po vsej verjetnosti si prehitro začrtala vse skupaj, on se je ustrašil, ti dal konec, potem te nazaj sprejel … Imaš otroke, naj ti bodo na 1. mestu. Poskrbi za svoje zadovoljstvo in mir, ne bodi marionetka nikomur. Kaj on želi in kaj on pogreša in “rabi”, je njegova stvar, bo že sam izrazil, kaj in kako. Tebi pa če ne paše viset malo tu malo tam, pucat oba stanovanja (kar je itak zgrešeno za moje pojme!!), bodi lepo v svojem domu. Dokler nimata skupnega gospodinjstva, vlagaj samo v svoj dom in pucaj, peglaj svoje stvari. Povabi ga kdaj k sebi, skuhajta kaj skupaj z otroci, pojdite ven na izlet. Tako bi si jaz naredila.

Jaz bi o tem bolj resno po 6 mesecih tega, da sva skupaj in to brez pavz, s tem, da se imava luštno, da ga imam rada in da lahko verjamem, da ima tudi on mene. Torej v tvojem primeru 6 mesecev od zadnje pavze. Toliko pri meni traja, da se začnem počasi počutit zadosti ‘varno’, da resno razmišljam o skupnem življenju in da bi si upala se odjavit iz najemniškega stanovanja. Bilo bi mi pa nujno, da če je to njegovo stanovanje, da on povabi. Jaz bi začela to temo, če bi že počasi izgubljala upanje in če bi mi bilo skupno življenje nujno za nadaljevanje veze. Ampak bi bila, kolikor se pač da, pripravljena tudi na negativni odgovor.

Če je že racionalnost pomembna in se mudi, potem bi jaz predlagal obratno možnost: naj se on preseli k tebi, svoje stanovanje pa odda v najem (če je lastniško). To naj traja nekaj časa, da vidita, če bo skupno življenje sploh funkcioniralo. Potem se lahko preselita tudi v njegovega. Tako ne bo izvisel nihče v primeru, da ne bi klapalo med vama.

Boom, s tako rešitvijo bi se pa tudi jaz strinjala :), čeprav sem bolj trdovratna :).

Tudi, če bi bila lastnica svojega stanovanja in bi morala vso svojo opremo dat nekomu v najem, da jo bo dnevno koristil, nekomu, za katerega ne veš, kako bo ravnal z opremo, stanovanjem itn?