skupna selitev

Zanima me vaše mnenje; oba imava 35 let, ločena, oba otroke iz prejšnjega zakona. Večino časa preživia skupaj, tudi z otroki.
On ima svoje stanovanje, jaz sem podnajemnica. Na njegovo in tudi na svojo željo sva večino časa v njegovem stanovanju, pri njemu spim tudi do 5x na teden, povprečno 3-4x. Seveda tudi kaj postorim kar se tiče gospodinjskih opravil, mi ni težko, vendar sem še vedno malce zadržana, ker “uradno” sem jaz tam na obisku in že itak moram pospravljat svoje stanovanje, v katerega sicer zahajam zato, da operem cunje, občasno z otrokom prespiva (sicer je polovico časa pri očetu). Vedno bolj se mi zdi neumno, da plačujem najemnino in stroške, namesto, da bi mi2 oz. vsi skupaj zaživeli v njegovem stanovanju. Tako ne bi imela dileme kater hladilnik naj napolnim, kje naj pospravljam, kuham, skratka živim neko normalno družinsko življenje.

Skupaj sva 5 mesecev, sicer sva se vmes razšla za krajši čas vendar je nato ugotovil, da me hoče nazaj. Z velikim veseljem sem mu dala še eno priložnost, saj nama je skupoaj zares lepo.

Zelo ga imam rada, z njim bi lahko živela do konca, počutim se, kot da je on resnično pravi zame, nočem pa preveč silit vanj z nekim ultimatom, da se moramo takoj preseliti skupaj, čeprav bi nam bilo iz ekonomskega vidika zelo zelo lažje.

Do kdaj naj še čakam na njegovo povabilo (???), realno se nama nikamor ne mudi, po drugi strani sem kot nomad………pri njemu se počutim kot doma, z njim se počutim srečna, otroci se razumejo med seboj.

Zanima me še vaše mnenje……….

kristus pri 35 razmišljaš tako otročje, pa vedeš se še bolj otročje. s tipom si skupaj 5 mesecev !!!!! vmes sta se celo razšla, ti pa mu že špilaš gospodinjo in bi rada na vrat na nos letela k njemu.
Če nisi bila sposobna prvega zakona zvoziti, vsaj pri naslednjem malo premisli in ohladi glavo. ali bi bila rada hitro spet noseča in z enim kupom otrok, ki jih ne bi mogla sama preživljati?
Razumem sicer tvojo materialno stisko, ampak živi nekaj časa sama in na svojem. 5 mesecev ni dovolj, da bi trezno videla ustreznost tega moškega. Polni svoj hladilnik, plačuj svoje račune in pospravljaj svoje stanovanje. pa ne visi toliko pri njem. Če mu je res veliko do tebe, te bo povabil k polnemu hladilniku, sicer pa pot pod noge.

Ni treba čakat na nobeno povabilo. Zakaj ne odpreš teme, ali je že kaj razmišljal v tej smeri? Vprašanje še ne pomeni, da ga v karkoli siliš. Če se bojiš, da bi ob tem vseeno dobil tak občutek, te naj spomnim, da nekdo bi v vsakem primeru moral odpret to temo, v kolikor sta resna. Če zanemarimo tisto, da sta se zelo hitro “razšla”. Vprašanje je predvsem, zakaj te je vzel nazaj. Če te je zato, ker se vidi ob tebi, ne vidim razloga, da se o tem pogovorita, če pa se ne vidi, pa ga spet ne vidim.

Če sta oba za, zakaj pa ne; poudarjam: LE ČE STA ZA OBA ZA, malo mu namigni, kaj si želiš v bodoče. Srečno!

Koliko pa je dovolj? Za odraslega človeka mislim (pa smo spet tam) 🙂 Je da doba zakonsko določena, je skrivnost, je kje zapisana?

Pri 35 letih in po eni težki preizkušnji (vsaj moja je bila) ter 5 mesecev poznanstva, bi se ti vrat na nos preselila k njemu. Mislim, da nekaj pameti in izkušnje pa že imaš, da se znaš pravilno odločiti. Praviš, da se imate skupaj lepo, vendar menim, da v tem kratkem času še ne moreš vedeti, ali je res pravi partner zate. Ali se boš potem spet selila in iskala podnajemniško stanovanje? Ne mudi se ti, počasi, ne hiti, premisli.

Po moji izkušnji si nisem želela nič drugega kot biti sama, ja kakšen dober j…. s paketom razvajanja že, ampak to je pa to.

@Marko: za odrasle ljudi 5 mesecev ni tako zelo malo, še posebej, če so v igri otroci, skupni dopusti, realno življenje skratka. Nekih klasičnih zmenkov 2x na teden po 3 ure, to sva mi2 nekako preskočila, še posebej ker se poznava že od prej. Ok, saj greva v kino, imava tudi skupen hobi, ampak rada se zvečer skupaj počiva na kavč in se crkljava ob gledanju tv-ja.

Njemu paše, da sem pri njemu, tudi o skupnem življenju sva se že pogovarjala in tudi namignil je, da če bo vse ok, tako kot mora bit, da so pač stvari jasne…………torej, mi je na nek način že dal vedeti kaj si želi v bodoče. Skupnih otrok ne planirava, ker jih je že itak več kot dovolj.

Zakaj me je vzel nazaj?? Preprosto zato ker ve, da nama je skupaj lepo, da imava ogromno skupnih točk, interesov, pogledov na življenje in ker me je pogrešal. Potreboval je čas zase, za razmislek kaj si sploh želi v življenju. Negativne življenjske izkušnje nas pač včasih naredijo negotove.

Ja, in tudi sam je že ugotavljal, da mečem denar skozi okno :/

Hja, je ugotovil, da te hoče nazaj? Kaj pa če po dveh mesecih, ko boš preseljena znova ugotovi, da te noče več? Tale veza bolj funkcionira kako on hoče in kdaj on hoče. Meni to ne bi dišalo.

ps; Zakaj pa bejbimejbi? Menda ja ne držiš fige v žepu, ko sta se pa ja zmenila, da skupnih otrok ne bo? 🙂

@Japkica: točno to sem tudi jaz pomislila, po drugi strani pa, stanovanje je itak njegovo, jaz bi prinesla pač nekaj osebnih stvari in če stvar ne bi funkcionirala bi jih pač pobrala in se odselila. Če nisi materialno vezan, ali če ni skupnih otrok je tudi odselitev oz. razhod lažji.
Priznam, da je tokrat bilo res bolj po njegovo, ampak glej, meni je z njim lepo, zgubit nimam kaj, če mu dam še eno šanso. Sem mu dala pa jasno vedeti,, da je to prva in zadnja nova priložnost. Ping pong-a se mi ne igra, to sigurno ne. In 100 % je samo, da bomo vsi enkrat umrli. Za vse ostalo se je treba pač potrudit.

Koliko pa je dovolj? Za odraslega človeka mislim (pa smo spet tam) 🙂 Je da doba zakonsko določena, je skrivnost, je kje zapisana?[/quote]

ni skrivnost. Pri psihološkem razvoju zaljubljenosti je jasno, da traja stanje omamljenosti nekje do dveh let, pri bolezenskih razmerjih pa seveda lahko v nedogled. po tem času začetna evforija, ki je zaradi endorfinov podobna zadetosti s kokainom, popusti in ljudje bolj realno vidijo partnerja – se pravi, sta res kompatibilna, imata podobno življenjsko usmeritev, vidijo tudi napake in znajo oceniti, če so znosne ali ne. Po petih mesecih, med katerimi sta se celo razšla, tale cvetka tega niti slučajno ni sposobna videti. In ona bi se celo z otroci kar selila k njemu. seveda se takimle starejšim z otroci blazno mudi, ker enostavno nimajo časa in denarja za spoznavanje. Da ne omenjamo stresa, ki ga ob tem doživljajo otroci. seveda so zaljubljene cvetke za potrebe in stiske otrok povsm slepe in vidijo samo navdušenje v otroških očeh. Dejstvo je, da so takele kombinirane družine veliko bolj naporne kot ta prve in da je treba vanje vložiti veliko več energije. Govorim iz lastnih izkušenj, ne iz prižnice.

Zakaj te potem zanimajo mnenja tujcev?

Lahkoživa, ok nekaj teorije je že na tem. Je pa tudi res, da to velja večinoma za mlajše in neizkušene zaljubljence, ki se sploh ne poglabljajo v nek odnos in drugo osebo, ampak samo “uživajo”. Po drugi strani pa, kaj lahko izgubita, če se vselita že zdaj skupaj? Ugotavljata celo, da pri denarju sedaj izgubljata.

Marko imaš ti morda otroke? Veš kako je otrokom, ki izgubijo dom zaradi ločitve, živijo v nekem najemu, mati jih odvleče k enemu tipu, čez pol leta pa spet v nek najem?
Ampak otrok tukaj itak nihče ne upošteva.
In ne boš verjel, starejši se ravno tako brezglavo zaljubljajo kot mlajši. Saj je net poln teh zgodb, ko sem jim spodaj ukresne in razmišljajo slabše kot najstniki.
Sem to že doživela na svoji koži.
Kar se pa denarja tiče – nič ni dražjega kot takole razmišljanje. Da si vzameš čas zase enostavno stane. Veliko stane, tega se mansardne generacije ne zavedajo preveč.

Se dogaja tud starejšim, res je. V tem primeru niti ne vemo, kako daleč narazen živijo obojni. V kolikor gre za različne kraje, kjer je dodatna ovira šolanje otrok, njihovi prijatelji, je to že treba upoštevat.

In zakaj sta vmes prekinila ? Kaj je bil razlog ?
Koliko časa sta že ločena in zakaj sta se ločila ?

Se pa strinjam da to zna za otroke biti zelo stresno….Odvisno koliko so stari….

Torej zdaj on ve, kaj si želi v življenju ? Prej pa še ni vedel, če si za njega ta prava ali ne….

No, glede na to, da si podnajemnica, bi težko kar pobrala svojo kramo in se odselila, ker se z danes na jutri ne bi imela kam.
Poleg tega bi selila sem ter tja tudi otroka.
Tole o materialni vezanosti ne razumem čisto točno, ker v uvodnem prispevku kot en dober argument za skupno življenje navajaš prav materialne dejavnike.
Torej, bila sta recimo da tri mesece skupaj in je prekinil, nato sta spet začela in sta dva meseca skupaj. Se ti ne zdi to vseeno malček prehitra dinamika? Poleg tega sta čisto dovolj skupaj, dva zrela odrasla človeka vsak drugi teden ves teden … če tako pogledaš, ti z njim prebiješ isto časa kot tvoj otrok s tabo in verjetno več kot njegovi otroci z njim, pa jim mora najbrž biti v redu tako, ne?

Meni se zdi 5 mesecev močno premalo. Četudi vmes ne bi bilo prekinitve, bi mi bilo to premalo. Pa nimam otrok. Če pa so otroci pa se mi zdi sploh prekmalu.
In če gledam s tega vidika, da imam recimo jaz svoje lastno stanovanje pa bi nekdo želel se vseliti k meni že po 5 mesecih, ne hvala.

Razlogi za takšno odločitev pa so?

Sem malce razmišljala in premlevala vaše odgovore; vsak ima po svoje prav; če ne bi bilo otrok bi bilo zares preprosto, tako pa velja še kakšen mesec počakati.

Ja, žal je tako, da so lahko finance med drugim tudi močan faktor; zakaj ne bi npr. raje slabih 500 eur zapravila za skupne užitke (karkoli pač že), kot pa da jih skoraj mečem skozi okno. :/

Najbrž je že tako, da ko bo on 100% pripravljen mi bo že dal vedeti; silit ga itak ne mislim v nič.

Tako se mi zdi prav. Če se tebi zdi 5 mesecev dovolj za vselitev, njemu pa 8, to še ne pomeni, da te nima dovolj rad. Pomeni le, da imata dovolj denarja. 😉

Kakšno razmišljanje žensk. Denarja ne mečeš skozi okno, ampak s tem zagotavljaš streho nad glavo sebi in svojim otrokom. Sebi kupuješ mir in normalno življenje. Zakaj pa potem nisi ostala pri bivšem, če ti je vsakega denarja škoda? A ste vse ene lahkoživke, ki samo čakate, kam se boste uvalile zastonj? Tale ta novi očitno ni tako neumen, da se te brani. Daj mu za prebrat, kaj pišeš, če upaš.

Recimo, da otrok ne moreš kar tako selit zdaj k enemu potem k drugemu.
In bistvo vsega, da v 5mesecih s prekinitvijo, še nikoli nisem dovolj spoznala osebe, da bi si želela z njim skupaj živeti.
V 5mesecih ljubezni je ponavadi vse super in fajn. In če bi se vedno selila skupaj po 5 mesecih veze, potem bi imela pa že par selitev na grbi.

Da pa bi nekoga vzela po 5 mesecih v svoje stanovanje pa sploh ni šans. Nekaj sem si sama ustvarila, nekdo bi pa kar prišel in se vselil tako na hitrco? Ni šans. Človeka potem težko na cesto vržeš, če ugotoviš, da to ni to.

Razlogi za takšno odločitev pa so?[/quote]

Hm, ok predpostavimo, da ni otrok, kot si omenila. A ni težje nekoga “vrečt” na cesto po 3, 10-tih letih, kot po recimo sedmih mesecih? Zakaj sploh misliš, da ga moraš vrečt? Misliš, da drugače ne gre?
Se pravi, imaš že kar nekaj 5 mesečnih zvez, ki se niso dobro končale, za sabo? Ok, potem razumem tvoje razloge, jaz nimam teh izkušenj. Se kdaj vprašaš, kaj delaš narobe, da je 5 mesecev v redu, potem pa ne gre več?

Če imaš namen s kom zaživet skupaj, potem je takšno razmišljanje povsem na mestu. Zakaj ni ostala z bivšim? Verjetno se nista nabolje razumela, sklepam. Zato se mu reče bivši. Ravno, če bi ostala z bivšim, potem bi jo nekako lahko obsodila tega, kar jo obsojaš, sedaj pa se mi zdi, da streljaš v prazno?