‘Silent treatment’
Pozdravljeni,
znašla sem se v hudi stiski. Obračam se na vas v upanju, da z menoj podelite svoja mnenja, poglede in izkušnje.
Temo sem naslovila ‘Silent treatment’.
Preden nadaljujem s svojo zgodbo, vam posredujem link, na katerem si lahko zainteresirani preberete več o tem, kaj ‘Silent treatment’ je: http://ebonny.hubpages.com/hub/How-to-cope-with-Silent-Treatment-Abuse
Bila bi zelo hvaležna da, preden komentirate, preberete zgoraj omenjen članek, zato da boste bolje razumeli situacijo, v kateri sem se znašla. Članek je v angleščini, ker nisem našla ničesar na to temo v slovenskem jeziku… 😉
Menim, da je tematika zelo zanimiva. Morda kdo od vas že pozna ?
Se opravičujem, ker bom dolga in morda na čase zmedena. Moje misli niso zbrane, ker je v moji glavi velik kaos, tudi v mojem srcu in duši.
S fantom sva skupaj 3 leta. Zadnje leto je zame zelo težko, saj se z njim ne (z)morem o ničemer pogovoriti. Niti o najbolj banalnih vsakdanjostih, kaj šele o kakšnih bolj resnih zadevah. On je skoz tiho! :/ Na vse odgovarja z molkom. Predvsem odgovarja z molkom takrat, ko stori ‘kaj narobe’ in se jaz želim o tem z njim pogovoriti – takrat naletim na t.i. cold shoulder z njegove strani.
Na začetku sem si mislila, da je pač tipičen moški – saj veste ono teorijo o tem, da so moški, kakor elastika. No, pa sem predpostavljala, da fant rabi malo časa zase, da pri sebi predela določene zadeve ter da bo slej ali prej prišel ven iz svojga brloga.
A on se skriva v svojem brlogu že dobro leto, če ne več. Ignorira me, iz dneva v dan je bolj aroganten do mene. Jaz pa ob njem (zaradi njegovega odnosa do mene) postajam senca same sebe. Zavedam se, da je na meni, da se postavim zase.
A, ker sem psihično in čustveno na dnu, ne najdem notranje moči, da bi se postavila po robu svojemu fantu.
Kot je opisano v članku – bolj je žrtev (psihično, emocionalno) na dnu, bolj to partnerju KAO odgovarja in bolj partner poglablja svoj ignorantski odnos.
Ko berem ta članek je, kot da bi brala zgodbo o najinem odnosu.
Zgrožena (prestrašena) sem, saj se mi sploh ni sanjalo, kako globoko sva zabredla.
Mi je pa zdaj malo bolj jasno, zakaj sem ob njem postala nesamozavestna, nesigurna, ljubosumna ter polna dvomov in kompleksov. Postala sem vse to, kar deep down nisem. 🙁
Sicer sem samostojna ženska (okoli 30 let), ki si nikoli ne bi dovolila, da jo partner tako ‘dol pribije’. No…pa se mi je zgodilo točno to. Postala sem psihična razvalina, ki ne ve kako naj se pobere, kako naj pokažem zobe svojemu fantu, kako naj grem preko vseh bolečin, ki mi jih je prizadel s svojim obnašanjem.
Morda komu s tem člankom pomagam, da spregleda, da uvidi svoje težave, tako kot sem jaz.
Meni je šele zdaj, ko sem raziskala “Silent treatment” malo bolj jasno, zakaj in kako sva se s fantom znašla na tej točki.
Marsikatera čudna situacija iz najine preteklosti mi je zdaj malo manj čudna.
Moj partner je samovšečen, narcisoiden in zelo sebičen moški – kar zelo slabo vpliva na najin odnos. In mislim da je to tudi srž najinega problema. Oz. pravzaprav mojega problema, ki ga imam jaz z njegovim obnašanjem in ravnanjem v odnosu do mene, do naju.
Najbolj hudo mi je, ko mi ljudje prigovarjajo kakšna srečnica sem, ker imam njega. Vsi naju imajo za zavidanja vreden par, jaz pa sem v bistvu zelo nesrečna ob njem. Moj partner namreč navzven deluje kot zelo očarljiv in šarmanten. Vsi ga obožujejo (moški in ženske); je zelo lep, je zelo ustrežljiv in prijazen…Skratka, ima čiste karakteristike narcisa, ki na nek način živi dva življenja, dva imidža; ki živi in deluje 24/7 za pozornost tujcev; medtem ko je do mene, njegove ‘najdražje’ čisto drugi človek – je egoističen, velikokrat me da na stranski tir, me ignorira.
Zelo boli, ko ga gledam, kako glumi pred drugimi, kako je drugi človek, kadar so ob nama drugi ljudje, kako zna očarati in navdušii, da mu vsi jejo iz roke in mislijo, da je takšen tudi do mene. PA NI!
Zato sem (nezavedno skozi tak odnos) postala kronično žalostna, kljubovalna, malodušna, depresivna, tudi fizično zaznavam negativne posledice – nimam apetita, počutim se manj zdrava in vitalna.
Postala sem šibka v vseh pogledih.
Kot šibka, pa sem za njega najboljša, se mi zdi !!! ? !!!
Dozdeva se mi, kot da njemu to odgovarja, da sem jaz na dnu.
Kdaj se mi zazdi, da je prav zavedno nesramen do mene. Da mu to ugaja, njegovemu egu, ko me prizadene, ko postanem mala in ponižna.
🙁
Moja največja bolečina je spoznanje, da ima moški, ki ga ljubim dva obraza in da je zame rezerviran tisti drugi obraz, v katerega se jaz nisem zaljubila. Katerega ne maram, ker me ponižuje in daje v nič.
Zdi se mi, da se moj fant v celem dnevu izčrpa, ko non stop dela na svojem zunanjem imidžu, ko se non stop trudi bit najboljši, zato da ga potem vsi hvalijo, ljubijo, občudujejo – od tega živi njegova duša, to je tisto, kar je njemu high light.
To, da je všečen vsem okoli sebe, je gonilo njegove duše in osebnosti.
Zdi se mi tudi, da kot človek, prijatelj ali (ne)znanec bi verjetno znal bit do mene zelo dobra oseba, ker takrat bi nastopal in me šarmiral v vsem svojem sijaju. Kot me tudi je na začetku. A sedaj, ko sva v vezi, ko bi naj bil ‘moj moški’, pa je kot moški v odnosu do mene, kot do svoje ženske, zelo slab.
“Ni ded” pravijo moje najbližje prijateljice.
Jaz prihajam iz družine, v kateri smo se veliko pogovarjali, se objemali, smo bolj temperamentni, južnjaški….
Moj fant pa prihaja iz popolnoma drugega okolja, v katerem se niso veliko ljubkovali in pogovarjali, temveč so vse skrivali pod preprogo in se o ničemer nikdar pomenili.
Njegova starša se NIČ (konkretnega) ne pogovarjata. Tudi oni med sabo se ne. Vse je na neki površinski bazi, skoz je nekaj v luftu, to mi je zelo moteče in se v takem okolju ne počutim dobro. Njegov oče je tak, zelo važen in aroganten možakar, on vse ureja, on ima vse prav, on je rad ta glavni, v druge se nikdar zares ne vživi; njegova mama (sicer zelo dobra do mene in sva v dobrem odnosu) pa ženska, ki je vso življenje živela v senci svojega moža. Njegova mama se pogovarja zgolj o hrani, o receptih in o tem, kje so bili na obisku in kaj so tam jedli. Je dokaj ‘prazna’ ženska.
Bojim se, da si moj partner nezavedno želi ob sebi ženske, kakršna je njegova mati.
Groza me je svojih opažanj, ki mi vse bolj pravijo, da si moj fant v bistvu ne želi, da bi (tudi) jaz bila uspešna, kreativna, zanimiva, samostojna in samozavestna (kakršno me je spoznal in se zaljubil vame) – ker v tem primeru je on ogrožen, takrat ni več on glavna faca.
Opažam, skozi razne vsakodnevne situacije, kot da mu ni prav, kadar naredim nekaj dobro. Kot da je ljubosumen, ker sem kdaj jaz v centru pozornosti, ker tudi jaz kdaj zasijem v soju žarometov. Namesto da bi bil ponosen na svojo luštno in pametno punco, opažam, da živi za to, da je SAMO ON priljubljen, oboževan in da si tega ne želi in ne zna deliti z mano.
Kot da mu je droga ta filing – biti oboževan s strani tujcev, samo on. Jaz pa sem ob tem moteč dejavnik in zato ne zna z mano ravnati, kot bi naj ravnal vsak ‘noramalni, pravi’ moški, ki ljubi in ceni svojo žensko. In je ponosen na njo in se temu primerno do nje tako tudi obnaša.
Mene pa moj partner tretira na poseben, zame zelo slab in nevzpodbuden način. S svojim obnašanje me ponižuje zato vsak dan po malem gnijem ter umiram na obroke namesto, da bi rasla, se razvijala, napredovala…
In vem, vse vem – da sem sama z marsikaterim svojim dejanjem poglobila najino nastalo situacijo. Ampak to predvsem zato, ker sem se ob njem znašla v vrtincu dvomov, strahov in nejasnosti, ki so zmedli mojo racionalnost in hendikepirali mojo osebnost, moj karakter, ki je vir moje duševne in mentalne moči.
Ko izgubiš samega sebe, si tako nemočen…
Je kdo tukaj, ki bi se bil pripravljen z menoj pogovarjati? 🙂
Rabim! <3
Ženske lahko preberete miljavžent knjig, pa nikoli ne boste dojele, da je treba dedca v depri, ali stiski PUSTITI pri miru, da “pregnoji” tisto kar mora!!
Kopanje po krastah vam je najljubši hobi!
Zdaj pa ti razmisli in ne piši črev, ki jih prebere le 5 ljudi, ki delajo iste neumnosti, da si malo nabijejo ego.
Mogoče takrat, ko naredi nekaj narobe, dobi občutek, da ni sprejet, ljubljen kot osebnost, zato se raje umakne, saj se tega občutka prestraši in utihne. Nekdo v taki situaciji izbruhne, eksplodira, on se umakne. Sam bi moram ocenit, če je tako vedenje sprejemljivo za nek spoštljiv in zrel odnos. Seveda ga lahko na to mirno opomniš in mu poveš, kako se ob tem počutiš. Če mu je za tvoja občutja, kaj mar in če misli, da bi bilo njegovo vedenje vredno spremenit, se bo že oglasil.
Tako vedenje mora(ta)š nujno ustavit. Kako? Odvisno od tega, kaj vse si že poskusila in kako se sama vedeš do njega. Težko zbereš moč, tako kot jo tudi on težko zbere, da bi to vedenj spremenil (tudi tisti molk zgoraj). Ob tebi nima občutka, da je sprejet. Zato se tako vede. Ne vemo, kako se vedeš ti do njega. Problem takih odnosov je, da vsak pri sebi misli, da ravna prav (v skladu z nekimi svojimi občutji), medtem ko vedenje drug drug obsojata. S tem pa le škodita odnosu. Kjer je želja, tam je pot.
Menim, da sta žrtev oba in ne le eden.
Zobe? Meni se zdi, da se te že sedaj preveč boji. Sicer se ne bi zapiral vase.
Pokažeš mu lahko. Toda, ne pričakuj preveč. Tvoj partner je tvoje ogledalo. Se bojim, da to, kar si povedala o njemu, v določeni meri zagotovo velja tudi zate. Mišljeno je dobronamerno.
Če tako boli, potem ne bo več dolgo vredno vztrajati. Vprašanje, če se on te dvoličnosti zaveda.
Zdi se, kot da za vse svoje počutje kriviš njega. Na nek način je njegovo arogantno vedenje do tebe razumljivo. Verjetno mu tudi (nezavedno) ves čas vzbujaš občutek krivde, tako da se on počuti krivega za tvoje slabo počutje. Dvomim, da mu odgovarja. Rekel bi, da bolje od tega preprosto ne zna.
Spoznanje boli toliko bolj, ker se nekje v sebi zavedaš, da si za to drugo/slabšo sliko odgovorna tudi sama. Ljudje lahko iz drugih izvabimo najboljše ali pa najslabše.
Verjetno je to res, kar si napisala. Človek lahko glumi “neznancem”, nikoli pa nekomu, s katerim je v tesnem, intimnem odnosu.
Logično. Zdaj mora te vzorce spremenit. To ne gre čez noč. Vprašanje je le, ali si on želi tega ob tebi.[/quote]
V prvem delu izpostaviš “tiho mašo”, v drugem pa njegovo narcisoidnost in dva obraza.
Drugi del mi je žal poznan, je moj oče isti (ne samo do svoje partnerke/žene, ampak do vseh ki smo mu blizu).
Mislim, da tista tišina kot taka niti ni problem, ampak je problem celota.
Seveda je to samo ena plat zgodbe in je resnica o njem lahko precej drugačna – ampak če ti do njega čutiš to,kar si napisala, potem sta samo dve možnosti:
1. Se spremeniš in ga sprejmeš takega, kot je (in vzameš v zakup še malo rezerve, ker bo šlo na slabše in da bodo podobno trpeli otroci, če jih bosta imela)
2. Greš
Bistvo je, da se on ne bo nikoli spremenil, ker se ne more (in upam, da si ne domišljaš, da ga boš ti spremenila?). On ne vidi težave v sebi (in je nikoli ne bo), problem bo vedno v tebi. Lahko sicer prebereš še kakšno knjigo o narcisih in/ali obiščeš psihoterapevta, kjer boš izvedela isto stvar. Žal…
Marko,
hvala za izčrpne odgovore.
Načeloma oz. teoretično se povsem strinjam s tvojimi mnenji in pogledi, a moram reči, da med mano in mojim partnerjem stvari niso tako črno-bele, kot jih ti opisuješ. Temveč je prisotne ogromno sivine.
On je v sivini vajen delovati, jaz nisem.
Narcisoidnost sem izpostavila zato, ker je njegovo obnašanje/ravnanje povezano s to njegovo karakteristiko.
Ne domišljam si, da ga bom spremenila, kvečjemu lahko samo spremenim svoj odnos do vsega tega.
To pa mislim, da bo zaradi moje narave in ponosa, ki ga tudi jaz še vedno nekaj premorem, zelo težko.
Da je stvar resna se pa toliko bolj zavedam, ker je imel z bivšo punco isto težavo. Meni je rekel, da je bila čudna, ljubosumna in paranoična. Jaz pa sem prebrala njena pisma, v katerih ona spiše svoje občutke in doživetja – ki so identična mojim.
Možno je, da sva midve res eni dve čudni, tečni babi. Sama pa mislim, da bi ob takem moškem vsaka ženska postala ‘tečna’ in dvomim, da je nekdo lahko na dolgi rok v taki vezi srečen in zadovoljen.
Zavedam se, da sem na točki, ko bo treba nekaj ukreniti, zato tudi pišem na forum. Da slišim še druga mnenja.
Tudi o pomoči terapevta sva se s fantom pogovarjala – on je za. Sama sem prav tako za tako vrsto pristopa, a globoko v sebi čutim, da je tako, kot piše Jadralec – ob takem moškem ne bom nikoli zares izpopolnjena in srečna. Misel na to me zelo žalosti …
Sebe ne moreš izgubiti. Mislim, da imaš takšen občutek zato, ker ob njem nisi mogla postati kar si želela. Torej, izgubila si sanje, ne pa sebe.
S kakšnimi dejanji pa si poglobila težave ?
Tvoja zmedenost le potrjuje to, da si v sebi šibka in neodločna. Da ne veš kdo si, ampak si šele ob njem spoznala svojo skrito plat osebnosti.
Tvoji občutki manjvrednosti so le odsev tvoje šibke osebnosti in neodločnega značaja, ki je v moškem, kot si ga spoznala, na začetku videl možnost za oporo in samozavest, ki pa je seveda bila le lažna.
Ker se NOČE, ne ker se ne more.[/quote]
Ali še bolje, ne zna. Željo očitno kaže, če je za terapevta. V ljubezni ni prostora za ponos. Vsaj ne na tak način, ko ga kažeta vidva. Če bi lahko videla resnico, bi spoznala, da se ljubita, le pokazati si tega ne znata, zaradi mnogih slabih vzorcev, ki jih nosita s sabo kot neko prtljago oziroma nepospravljeno podstrešje, kjer se nič ne najde.
Ko imaš nekaj kilometrine v razmerju, se lahko znajdeš tudi v krizi. In vsak, ki je dal to skozi, ti bo lahko povedal, da se v kriznih razmerah oba zakonca lahko obnašata sila čudn,a nenavadno in destruktivno. In pokažeta popolnoma drugačno plat od tiste, v katero se je drugi zaljubil.
In mislim, da ne gre za to, da bi nekdo imel dva obraza. Gre zgolj za to, da se partnerja odzivata eden na drugega in se znajdeta v spirali navzdol, iz katerega ne najdeta več poti – je ne znata presekati.
Njegova tišine te psihično uničuje. Ker si psihično vedno bolj uničena, ustvarjaš situacije, na katere se on vedno pogosteje odziva s tišino (in vedno bolj upravičeno). On ne zna ven iz tega kroga, ker edino s tišino zmore obvladati situacijo (in se mu zdi, da si kriva ti, ki ustvarjaš te situacije, ko se mora odzivati s tišino). Ti pa zaradi svoje negotovosti iščeš neko potrditev in dialog, ki ju pa ni – in dobiš vedno znova tišino, zaradi česar si še bolj negotova in še bolj krčevito iščeš potrditev in dialog.
Tudi jaz sem spremljala, kako se je moj partner “spremenil” iz razumevajočega, pozornega, potrpežljivega moškega, ki me je razvajal na vse pretege v arogantnega, verbalno nasilnega in vzkipljivega (in zamerljivega) za vsako malenkost – tudi ko mu zgolj ton ni bil všeč in je v njem “prebral” stvari, ki jih seveda nisem mislila. In potem sem bila vedno tista, ki je “nama” pokvarila večer, dan , teden.
Psihično sem se sesuvala in edina rešitev mi je bila umik – kar ni niti najmanj v skladu z mojim značajem in kar nisem prej nikoli počela. Pa vendar sem začela ob njegovih izbruhih molčati in se umikati.
No, krog sva uspela presekati in danes mi je težko verjeti, da se je to dogajalo prav meni in da sem se prav jaz umikala.
“Dva obraza” je mišljeno bolj v tem smislu, da se moški do drugih (tujih) oseb obnaša drugače, kot do partnerke.
Kar veliko ljudem je tuje mnenje veliko bolj pomembno, kot pa mnenje partnerja in so zato do drugih oseb bolj strpnejši in kažejo prijazen odnos. Za partnerja pa imajo “rezervirano” drugačno obnašanje, saj imajo do partnerja prav tako drugačna pričakovanja.
@DooDoo — javi se mi na ZS, da se zmeniva kdaj in kje te kresnem … boš imela vsaj 2 uri lepega lajfa
Doodoo, znasla si se v vrtincu… Res. Izstopi, da te ne posrka vase. V bistvu vse ves. Pises, da si postala custvena razvalina… Tvoja misel je zelo jasna, opri se na svojo notranjo moc, ki je neizmerna in si jo sedaj dala v roke njemu. Tega nikdar ne smes storiti, ce hoces ohraniti svoje dostojanstvo in biti ob drugih ti. Ko pa je tako sladko govoril na zacetku :), a ne?
Obvezno branje zate, da si povrnes “izgubljeno” notranjo moc: Zenske, ki tecejo z volkovi; Kraljica in divja zenska. Pazi nase, pazi se plenilcev zenskih dus. Moski, ki je v sebi trden, ne rabi bit krvoses. Tak bo vesel, da v odnosu rastes tudi ti, ne bo te zatiral, ne bo te izpil. V zdravem odnosu oba skrbita tudi za psihicno blagostanje drug drugega.
Njegovo obnašanje (in tudi tvoje 😉 je posledica tega kar je doživljal v otroštvu in njegove slabe narcisoidne lastnosti izhajajo iz tega, da ob svojih starših ni imel pogojev, da bi izoblikoval drugačne miselne vzorce. Tako je ohranil svoj infantilni način razmišljanja v katerem se svet vrti okoli njega in za ta občutek večvrednosti je pripravljen narediti vse.
Zaradi takega odnosa njegovih staršev mama ni dobila čustvene zadovoljitve od svojega moža in je le to poiskala v svojem otroku, in ga je posledično razvajala z vsem mogočim, da bi na tak način dobila vsaj nekaj čustvene bližine. Posledično on ni razvil spoštovanja do žensk, ker jih niti ni rabil nikoli spoštovat, ker vse ugodje, ki ga je prejemal od mame (ki mu je vzorec za vse ostale ženske) je bilo samoumevno, neka stvar za katero se ne rabiš trudit…. V njegovem svetu to pač mora biti, to si on že kar po defoltu zasluži brez, da bi se za to rabil karkoli potrudit. Tako je potem logično, da je nezadovoljen s tabo in te kaznuje z molkom (ko si “zahtevna”), kar je ena od večjih/hujših oblik čustvenega izsiljevanja s katerim te on želi držati na čustveni distanci iz preprostega razloga, ker prave čustvene bližine niti ne pozna. Pozna zgolj površinske odnose, ki so jih imeli doma in ki jih opisuješ/opažaš v njegovi družini. Manjka mu empatija, sočutje, ki ju ni imel priložnosti razvit ob nastopaškem, bahaškem očetu, ki so mu bili družinski člani zgolj sredstvo za postavljanje pred drugimi…
V bistvu vidva ponavljata vzorec njegovih staršev (verjetno v nekem delu tudi tvojih) in rabila bosta nekaj spoznanj, da bosta sploh vedela proti čemu se borit. Vse se pa začne pri vajinem otroštvu, vajinih primarnih družinah…..
Kako bi po tvojem mnenju to lahko presekal? Sprva verjetno, da se tega zave, kaj pa potem? Verjetno je potrebnega veliko zaupanja v partnerja.[/quote]
Potrebno je veliko zaupanja tudi vase. To pomeni, da si pripravljen popolnoma zaupati partnerju in pri tem tvegati, da te prinese okrog. Za kaj takega pa je treba imeti kar nekaj zaupanja vase. Zaupanje v partnerja pa ne pride že kar z našo odločitvijo, ampak šele s časom, ko z njim preživljamo predvsem prijetne trenutke in gremo skozi različne situacije skupaj, ko čutimo, da je partner z nami. To pa je težko, če je človek navajen na neko okolje, kjer se je skrbelo le za njegovo rit in to pričakuje še naprej. Potrebna so določena spoznanja ja.
Kako bi po tvojem mnenju to lahko presekal? Sprva verjetno, da se tega zave, kaj pa potem? Verjetno je potrebnega veliko zaupanja v partnerja.[/quote]Predvsem zaupanja vase in spoznaje, da smo se “nalezli” škodljivih vzorcev obnašanja v otroštvu, da merila po katerih živimo danes niso ok, da imamo napačna merila za presojanje partnerjevih dejanj (in svojih ;), da spoznamo da smo bili (nehote?) zavedeni s strani staršev….
Ampak lažje je zamenjat partnerja z “ustreznejšim”….. :/ 🙁
Pa je to rešitev naših težav? 😉
Kako bi po tvojem mnenju to lahko presekal? Sprva verjetno, da se tega zave, kaj pa potem? Verjetno je potrebnega veliko zaupanja v partnerja.[/quote]Predvsem zaupanja vase in spoznaje, da smo se “nalezli” škodljivih vzorcev obnašanja v otroštvu, da merila po katerih živimo danes niso ok, da imamo napačna merila za presojanje partnerjevih dejanj (in svojih ;), da spoznamo da smo bili (nehote?) zavedeni s strani staršev….
Ampak lažje je zamenjat partnerja z “ustreznejšim”….. :/ 🙁
Pa je to rešitev naših težav? ;)[/quote]
Poudarek bi bil na “ustreznejšim”, potem bi pogojno to lahko bila rešitev.
Vendar se v večini primerov zgodi, da je naslednji partner podoben prejšnjemu…
Ker ljudje ne razrešijo/mo sami s sabo in privlačimo v svojo bližino ljudi, s katerimi bi stvari lahko rešili, vendar ker si zatiskamo oči in ker se je lažje pritoževat nad drugimi se te spremembe ne zgodijo. Šele ko začnemo reševati pri sebi se spremembe odrazijo tudi drugje..
Predvsem zaupanja vase in spoznaje, da smo se “nalezli” škodljivih vzorcev obnašanja v otroštvu, da merila po katerih živimo danes niso ok, da imamo napačna merila za presojanje partnerjevih dejanj (in svojih ;), da spoznamo da smo bili (nehote?) zavedeni s strani staršev….
Ampak lažje je zamenjat partnerja z “ustreznejšim”….. :/ 🙁
Pa je to rešitev naših težav? ;)[/quote]
Poudarek bi bil na “ustreznejšim”, potem bi pogojno to lahko bila rešitev.
Vendar se v večini primerov zgodi, da je naslednji partner podoben prejšnjemu…
Ker ljudje ne razrešijo/mo sami s sabo in privlačimo v svojo bližino ljudi, s katerimi bi stvari lahko rešili, vendar ker si zatiskamo oči in ker se je lažje pritoževat nad drugimi se te spremembe ne zgodijo. Šele ko začnemo reševati pri sebi se spremembe odrazijo tudi drugje..[/quote]…. in posledično spremenimo druge 😉
Podobno kot nas mrzlo vreme primora da se oblečemo in toplo, da se slečemo…. samo treba je najprej doumet, da če nas trese, da se je dobro odet ne pa stat nag na mrazu kar je nekomu ki je prepričan v svoj prav, ki je vzvišan, vasezagledan precej težko in raje zmrzne kot pa da bi se prilagodil…
Samo ženske lahko delajo čudeže….. 😉 zato mislim, da lahko avtorica doseže “nemogoče”, če ji bo le sledil, če ne…ni vredno, da se trudi :/
Se strinjam, spremembe se začnejo pri samem sebi. Če želimo spreminjati drugega, smo na dolgi rok opleli in smo na koncu itak razočarani. In tudi, svoje probleme lahko rešujemo le sami, nihče drug jih za nas ne more. A vendar mislim, da je za razrešitev problema, npr. strahu pred bližino, potrebno zaupanje v odnosu, ki seveda pride sčasoma, hkrati pa je potrebno občutiti tudi določeno mero varnosti. Če tega ni, dvomim, da se lahko karkoli razreši. Zanašati se je potrebno tudi na svoje občutke, intuicijo, ki ti kaže pravo pot, in ne rinit oziroma vztrajat v odnosu za vsako ceno in pri tem izgubljati sebe.
Forum je zaprt za komentiranje.