Se lastnosti “dober ljubimec” ter “dober mož in oče” večinoma izključujeta?

Torej tisti, ki je dober v postelji, ima več možnosti, da bo dober oče ? 🙂
[/quote]

Dobra oz. zadovoljujoča spolnost ni samo odvisna samo od enega. Sploh pa dvomim, da za žensko, ki si izbere partnerja za očeta svojih otrok, da jo lahko zadovoljiš zgolj s penisom, zelo pomembna je še čustvena komponenta, njun odnos, zaupanost, privrženost, razumevanje, varnost – torej za obojestransko naklonjenost v različnih aspektih njunega delovanja kot partnerja in šele potem kot starša.[/quote]

Bi se s tem kar strinja, vendar dodal tudi, da ima vse omenjeno zgolj omejen vpliv na željo po spolnosti, in ne bistven.

Ni vse v kvantiteti, a ne. Tisto z dobrim očetom pa sploh ni res. Če si dober oče (isto velja za mater), boš dober oče vsem svojim otrokom, kolikor jih imaš… če imaš tri otroke, boš dober oče vsem trem ali nobenemu. Če posvojiš otroke, boš isto dober straš, kot si (bi bil ) svojim biološkim… a po tvoje bi bil biološkemu otroku boljši oče kot posvojenemu? Ne bi smelo biti polovičarstva pri teh rečeh. Pa so, žal. Ker vsi starši niso dobri starši.

Misliš, da bi se ženska zadovoljila s trikrat na mesec, če bi bile njene potrebe večje ?
Mislim, da ne. Saj o tem govori sosednja tema.
Ženska se ne bo prilagodila, ampak poiskala drugega. Potreba še vedno obstaja, ne glede na sposobnost partnerja.[/quote]

To spet demantira nekaj primerov, spet branih nekje na MON-u: v prvi zvezi/zakonu ženski absolutno ni do seksa oz. ji je zelo malo. S partnerjem v drugih ozirih načeloma narobe nič. Ženska se loči in pozneje zaživi z drugim, pri komur pa doživi pravo spolno prebujenje, v vseh ozirih.[/quote]
Torej izhajaš iz prepričanja, da jo je moški premalo vzburjal, da bi ženska čutila več želje po spolnosti.
Tudi to je res možno.

Se pa potem znajdemo pri definiciji normalne kvantitete seksa in kje je tista meja, ko bi naj ženska iskala pri drugem pravo spolno vzburjenje ?

Ni vse v kvantiteti, a ne. Tisto z dobrim očetom pa sploh ni res. Če si dober oče (isto velja za mater), boš dober oče vsem svojim otrokom, kolikor jih imaš… če imaš tri otroke, boš dober oče vsem trem ali nobenemu. Če posvojiš otroke, boš isto dober straš, kot si (bi bil ) svojim biološkim… a po tvoje bi bil biološkemu otroku boljši oče kot posvojenemu? Ne bi smelo biti polovičarstva pri teh rečeh. Pa so, žal. Ker vsi starši niso dobri starši.[/quote]
Res ni vse v kvantiteti. Kar je pa spet relativno. Vsaka ima svoje potrebe.
In če želi ženska vsaki drugi dan seksati, ji moje filozofiranje, da ni vse v kvantiteti, ne pomaga nič. 🙂

Glede očetovske vloge, pa ni tako enostavno..Lažje je biti dober le do enega, kot do treh…
Vsi imamo neko mejo strpnosti, pa časa…..In je lažje zadovoljiti potrebe enega otroka, kot pa treh. Pa naj gre v finančnem smislu ali časovnem.
Zato so edinčki pogosteje razvajeni, kot pa tisti, kjer jih je bilo več.
Trije otroci prej presežejo mejo strpnosti, kot pa eden. Kar se potem izrazi pri višjih pričakovanjih do otrok.

Edinčki so bolj razvajeni običjano zato, ker nimajo konkurence (v bratu, sestri) in sem ji ni potrebno “boriti” za naklonjenost. Čeprav ob pravih starših in vzgoji ne bo razvajen niti edinček, kakor tudi ne otroci, kjer jih je več. Da je nekdo razvajen, je le vzrok napačne vzgoje. Pri napačni vzgoji pa je običajno lahko dobrodošel kak bratec, sestra, da “edinček” spozna, da se ves svet ne vrti le okrog njega. Če mu že starši tega drugače ne znajo pokazat.

Pa kako ne veš, pri čem vse filozofiranje pomaga? Ne podcenjuj filozofije… boš izgubil vsako bitko z njo in samim seboj 😉 😉

Se približno strinjam z Markom.
Torej ni lažje biti starš, če imaš edinčka. Imaš več možnosti , da sfališ z vzgojo, ker ta tvoj edini otrok nima ogledala, ker ni sovzgoje od sobrata/sosetre, ki ni zanemarljivega pomena.

Ne. Višja pričakovanja starši navadno polagajo v tistega edinega otroka; če jih je več, je to nekako čudežno čisto prav porazdeljeno. Celo pozornost je pri starših, ki si zaslužijo to ime, porazdeljena med vse otroke pravično… tako kot se isto sonce zrcali v vseh kapljicah jutranje rose…
no v ljubljani pa zdaj dežuje…

“Normalna” kvantiteta spet ni nekaj kar bi se dalo absolutno definirati.Glede iskanja vzburjenja pa … ja, so takšne, ki bi iskale. Mislim pa, da večina to nebi. Povsem drugo vprašanje pa je kaj bi se zgodilo, ko vzburjenje najde njo :-)) In tudi, ko se ne zgodi nič (kar je morda še največkrat) sem nakako prepričan, da vzroki niso ravno v tistem, o čemer največkrat poslušamo. Mislim, da je tudi v teh primerih največkrat iskati vzroke v strahu pred kršenjem morale, izgubo statusa, razdrtjem družine…

Mislim, da je tole malo preveč posplošeno. Se bom pa omejil na t. im. “trud” in predvsem kaj si pod tem predstavlja večina. Trud namreč vse preveč povezujemo z vlaganjem (preveč) energije, velikim naporom, trpljenjem, žrtvovanjem in “iti preko sebe”. V očeh marsikoga je bistveno manj vredno, če nekdo nekaj počne z veseljem in (bognedaj) ob tem celo uživa.Temu primeren pa je seveda tudi pogled na lastni vložek. Če počneš nekaj, kar rad počneš, potem je v lastnih očeh vsaj navedezno v to vloženega manj napora.

In nekaj zelo podobnega se dogaja tudi pri partnerstvu. Vse preveč se vlaga truda zaradi cilja samega, in ne zaradi sebe. Topogledno se mi zdi, da so uspešna partnerstva tista, kjer je vloženega manj truda, in ne obratno – vsaj navidezno. Torej tam, kjer je čim manj potrebnih kompromisov (ne rečem, da nič, ker to realno ni možno) in kjer je meja med trudom ter veseljem in užitkom tako za enega kot za drugega čim manj jasna. V nasprotnem primeru se zelo hitro postavijo dileme oz. vprašanja kdo za koga vlaga več “truda”, pri čemer je ta isti trud največkrat precenjen z ene in podcenjen z druge strani.

OK, ker sem se prej že malo “spravil” na moški del foruma, moram z druge strani pohvalit ženski: saj nekaj odziva je bilo, čeprav bolj v stilu mačke okoli vrele kaše. Ampak s svojim molčanjem oz. posrednostjo pravzaprav kar veliko povedo. :-)))))

Pa da navedem še tretji primer, vendar to pot iz Svetega pisma, kjer imamo v tem kontekstu tudi dva popolnoma nasprotujoča si lika: nadangela Gabriela in Jožefa.

Očitno imam res premalo izkušenj z ženskami…:)

Preveč filozofsko in čudežno se to bere…
Ko boš imela otroke, bo ti bolj jasno o čem govorim.

Pričakovanja staršev pri večih otrocih se zvišajo, ker je z večimi več dela. Zato so otroci bolj primorani pomagati. Hkrati pa otrokom to ne paše in postane več možnosti, da otrok takšnega starša, ker več zahteva od njega, doživlja kot manj dobrega.

Pri nas pa ne dežuje….Pa bi bilo fajn, če bi.

Se strinjam.
Oziranje po drugih modelih se začne takrat, ko pri sebi začutimo, da nas odnos več ne zadovoljuje in bi bilo treba začeti delati na sebi in na odnosu.
Torej začeti spreminjati določene osebnostne značilnosti in navade, ki motijo partnerja.
Seveda je pa lažje se začeti ozirati za drugim in tako ostajamo pri svojih iluzijah, da smo popolni.

Ne Boom, se ne izključujeta. Čeprav ne morem govoriti o ‘večinoma’… 🙂

Očitno imam res premalo izkušenj z ženskami…:) [/quote]
Robi, kar se tiče filozofije, se vedno lahko obrneš name… posebno še po eni uri zjutraj… imam pomladansko nespečnost že nekaj časa.

Ja prav imaš…sem razmišljala, če naj pošljem tisti odgovor ali ne, ker konec koncev svojih otrok (še?) nimam… kar pomeni, da pišem teoretično, torej s tem tudi manj obremenjeno in objektivno. Pa vendar, soliti pameti ti nočem, ne morem in ne smem. Mi je čisto jasno.
Sem pa kdaj pri kom, kije edinček, zasledila točno to… je sam povedal to, v kolikor ni bilo opaženo. Na nek način se tudi jaz počutim edinka, ker sem nekako rasla sama zase…. kajpa vem… pa vendar ne v odnosu staršev do mene. Vedno sem imela občutek, da me imata rada, da pa nimata rada samo mene. In zdaj ko sem razočarala samo sebe, (pač zabluzila) je še upanje, da nista čisto sfalila z vzgojo, posebno to velja pač za očeta. Bomo videli kaj bo nastalo iz brata… seveda si pa si lastim svoj del vzgoje nad njim…:D

Zdaj ne vem, o kaki vrsti pomoči govoiš, o fizični na primer na kmetiji ali o socialni med družinskimi člani. Mislim,d a je vedno lažje, če jih je več. Poglej, čisto banalno… če kuhaš za enega, ni dvakat ceneje, kot če kuhaš za dva (ok je, ker za enega običajno ne kuhaš, ampak če dejansko isto kuhaš)
Otrok starša, ki veliko zahteva, ne doživlja kot manj dobrega. Če le staršem uspe otroka v to prepričati…in v tem se dober starš loči od tistega, ki to najbolj ni. (Robi, se zavedam, da pišem na pamet… ti si po moje en najboljših staršev.. ne, resno mislim…)

Pa ne, da tudi tako razumevajoče ženske obstajajo oz. obstajate….
Če mi bo kdaj ponoči dolgčaš, se bom pa že oglasil…:) Mislim po forumu, da ne bo kakšnih čudnih idej…:))

Ne dvomim v to, da te nista imela rada…Sicer po svojih močeh in sposobnostih….Starševstvo ni enostavno….Z marsičem se je treba soočiti. Preseči lastne omejitve in otroka imeti rad takrat, ko v sebi ne čutiš ali nisi čutil ljubezni od svojih staršev.

Mislil sem na splošno…Več otrok pomeni, da rabiš većje stanovanje. Je treba več pomoči pri hišnih opravilih…..Je pa to spet relativno. Če so otroci že večji, jih je treba angažirati, da vsak prispeva svoj delež časa in pomoči.
Seveda pa je treba vložiti malo napora in truda, da otroke naučiš tega, da pomagajo. In več jih je, več truda je treba. Pa potem je treba delo organizirati tako, da otroci nimajo občutka, da se jim godi krivica…
Da mora eden več, kot pa drugi…..

Če pa je še en otrok mlajši, ki še ni sposoben pospravljati za sabo, pa tudi samega ga ne smeš pustiti, potem to delo pade na starejšega, ki mora občasno paziti na mlajšega, pa za njim pospravljati….

Teoretično mi je to jasno….A prepričati v praksi, je pa druga stvar…:)
Vsi delujemo po liniji najmanjšega odpora in ni lahko prepričati otroka, da je kakšna stvar ali delo ali učenje…koristno in dobro.

Hvala za kompliment..Sicer bo pa čas pokazal kako dober ali slab sem bil.

Robi, ni panike, oglasi se na kakršenkoli način… we do believe in friendship 🙂 🙂

Mislim, da je vsa stvar v tem, da te starši naučijo ljubezni, pa čeprav ne najlažje in najlepše (t. j. z vzgledom, z ljubeznijo do tebe in med seboj)

Ja to ni čisto trivialno… kajpa vem… no s stanovanjem pri nas ni bilo problema, sem rasla na vasi, v beli hiši v slovenskih goricah s pogledom na dravo in pohorje… ob jasnih nočeh sem spala na prostem, pa saj ne da so me zaprli ven… aja brat je parkrat zlomil šipo pa tečaje od vrat, menda mu je pomagal oče, mene pa ni bilo doma, da bi posredovala… drugače pa imamo vrt, pa imamo vso svojo zelenjavo od paradižnika do krompirja.. zdaj ne vem, a naj naštevam… da ne bo komu slabo… ja pomagamo si vsak po svojih močeh… jaz na primer takrat ne pišem sem 🙂 🙂

V tem je vsa stvar, namreč, odrasteš šele, ko odrastejo tvoji otroci. Tvoja lastna vzgoja (samega sebe) je zaključena šele takrat…

Joj Robi ne!…:D če bi mene poznal, bi rekel, da moj oče ni bil dober starš… pa ni to res…

Problem dobrega ljubimca, je le dobra ljubimka in obratno.
Dober mož in oče je bolj komplicirana kategorija, je pa vsekakor spet odvisno od veliko faktorjem, želja, potreb……………….. .

Ja….Občutek sprejetosti, da občutiš, da si del tega sveta.
Naša duša se hrani in raste s to energijo, ki jo občutimo kot ljubezen.

To je res, če bi te poznal, bi marsikaj razumel…Predvsem to, zakaj imaš o sebi tako slabo mnenje….
Da si se razočarala…Kaj pa, če imaš le nerealna pričakovanja, kar povzroči občutek razočaranja…..

Za žensko, ki ima bolj realna pričakovanja je en moški lahko dovolj dober ljubimec in prav tako oče. Kar je tudi pogoj, da je lahko ženska zadovoljna.

Kaj nekaj provociraš, a misliš, da bom pisala o tem sem 🙂 🙂 Saj veš, kje se lahko oglasiš, bova poklepetala… pico bom spekla al pa tortice… pa kaki napitek brez konzervansov… pa brez kofeina, ker to je pa že too much da ne morem spati noo…

Tole tudi, ne… Se nimam kaj pritožiti čez svojega očeta, isto čez bivšega ne… čeprav je pa res to, da si očeta ravno ne moreš izbirati, pa pravzaprav tudi tipa ne… ker konec spraviš se skupaj s tistim s katerim bolj ali manj uspešno razrešuep svoje komplekse…