Samski stan boljši kot nesamski?
Več let sem že samska in seveda jamram, da bi rada koga spoznala.
Ampak sem se zazrla vase. Pa res želim zapustiti samski stan?
Ugotovila sem, da si resnično želim razmerja, da pa sem zelo o dvomih o skupnem življenju.
Zdaj lahko počnem kar hočem, delam ali pa tudi ne, potem pa bi bilo vse drugače.
Je še kdo sam o sebi ugotovil, da si sicer želi razmerja, da bi si menda ne želi skupnega življenja?
V bistvu sem ugotovila, da bi si želela skupno življenje le z nekom, s katerim bi si delial gospodinjska dela (kuhanja recimo jaz ne maram, zato ne pride upoštev, da bi komu igrala kuharico), da ima podobne hobije kot jaz.
V dosedanjih razmerjih sem namreč ugotovila, da je šlo vedno za neujemanje življenjnjskih interesov, hobijev, zanimanj. Da je bilo potrebno v vsakem razmerju opustiti kar nekaj dejavnosti, ki jih imam rada, da sva lahko bila skupaj s partnerjem. To mi pa ne odgovarja.
Zgleda, da sem tako neprilagodljiva, da bom vedno samska.
Razen, če bom imela srečo, da bom spoznala nekoga s podobnimi zanimanji kot jih imam jaz.
Je še kdo ugotovil, da si pravzaprav ne želi živeti z nekom, da bi bil v razmerju, da pa ne bi živel v skupnem gospodinjstvu?
Sem pa okroglih 40 let.
Tvoje razmišljanje je vedno bolj tipično za današnjo družbo, ki zanemarja svojo čustveno plat in izgublja stik s svojimi potrebami.
Čustvena inteligenca vključuje sposobnost obvladovanja sebe in svojih odnosov za boljše življenje in boljše odnose. Sreče človeku ne bo dal višji intelekt (IQ), marveč višji EQ.
Naravno je, da smo v prijetnem in ljubečem odnosu. Če tega ne zmoremo realizirati, začnemo iskati kompromise v smislu odprtih vez. S katero ohranimo neko varno distanco do katere nas sam odnos še koliko toliko zadovoljuje.
Razmišljanje o zvezi v smislu: kaj dobim, če…..je napačno. Nič ne dobiš. Vzemimo za primer mene, ki sem zdaj samska in se sama preživljam. Če se odločim za zvezo, je konec z mojim ritmom dela in spanja, konec z večino mojega prostega časa, konec s tem, da lahko grem kamorkoli in pridem kadarkoli, konec z neskončnimi pogovori po telefonu in še in še…. Če se odločim z nekom živeti skupaj, to pomeni več kuhanja, pranja, likanja in pospravljanja, predvsem pa prilagajanja, ki se ga samski človek odvadi. V zraku se pojavi nadzor.
Kdo bi šel prostovoljno v to? Nihče, če tako razmišljamo.
Zveza dveh sorodnih duš naj bi bila taka, da človek na to, kaj vse je izgubil, sploh ne pomisli, ker pridobi nekaj veliko lepšega in dragocenega.
To, kako najti sorodno dušo, pa je tudi meni uganka; z leti vse težje, tako, da mislim, da bodo čari samskega življenja kar trajali….:)
To sem napisala dva dni nazaj tu na forumu in se mi zdi primeren odgovor na tvoje vprašanje.
Mislim, da si pri takem razmišljanju, kot ga imaš, rojena za samsko življenje. Partnerstva pod idealnimi pogoji ni, zato se nima smisla truditi.
Tvoje razmišljanje je vedno bolj tipično za današnjo družbo, ki zanemarja svojo čustveno plat in izgublja stik s svojimi potrebami.
Čustvena inteligenca vključuje sposobnost obvladovanja sebe in svojih odnosov za boljše življenje in boljše odnose. Sreče človeku ne bo dal višji intelekt (IQ), marveč višji EQ.
Naravno je, da smo v prijetnem in ljubečem odnosu. Če tega ne zmoremo realizirati, začnemo iskati kompromise v smislu odprtih vez. S katero ohranimo neko varno distanco do katere nas sam odnos še koliko toliko zadovoljuje.[/quote]
Robi, biti v partnerstvu še zdaleč ne pomeni “imeti stik s svojimi potrebami” in “negovati svojo čustveno plat”. Dejstvo je, da je prekleto malo oseb dolgoročno sposbnih furati takšen odnos, kot ga opsiješ in propagiraš ti Hollywoodski filmi in pravljice…
Ne vem, vse ima svoje prednosti in slabosti.
Meni recimo gospodinjska dela ne predstavljajo hujšega mučenja. Tudi drugače sem si kuhala kosilo, posod je bilo isto, le krožnikov pač ne. Ravno tako je tudi s pospravljanjem stanovanja kjer je zaradi mene več dela kot zaradi mojega. Meni non stop lasje odpadajo in je treba vsak dan sesati, mojemu npr. tudi če pade kak iz glave se ga ne vidi.
Tako da če gledam iz tega razloga potem sploh ni dvoma da mi je boljše partner kot samski stan. Če gledam prosti čas – tu pa ga je malo manj. Čeprav imava iste hobije. In ni bilo nikoli panike. Pri enem sva bila res veliko skupaj in v obojestransko veselje, pri drugem pa niti nisva veliko skupaj, ker imamo ločeno – moški, ženske… To se je pa močno omejilo ko sem rodila. On sicer še hodi a manj, jaz pa kako leto nisem mogla nikamor, zdj pa zelo omejeno, ker imava problem z varstvom. Glede na to, da imava otroka bi mi bilo torej še slabše, če bi bila samska z otrokom, ker mi je v veliko pomoč.
In če grem še do čutvenega področja: tu ga pa sploh ne zamenjam. Partner je moj zaupnik, ki mu lahko povem vse. Ve stvari, ki jih ne ve niti moja mami, prijateljice.. Zna svetovati in ker je moški, so nasveti precej drugačni in včasih veliko bolj realni kot pa od kake ženske. Imeti nekoga, ki te po težkem dnevu zmasira in objame, ti pove da si lepa (čeprav imam podočnjake do kolen)… 🙂 Jaz imam srečo, da imam super partnerja, tako da sem zelo rada v vezi. Če pa ne bi bilo tako, pa sem raje samska.
To je res, da je malo takšnih, ki so sposobni. Kar pa še ne zanika človeške potrebe po bližini in ljubečem odnosu.
Če to ne bi bila naša osnovna potreba, potem takšni filmi in pravljice ne bi bile zanimive. Zanimive pa so ravno zato, ker nam omogočajo sanjati.
Kar pomeni, da ni problem v tem za kar smo ustvarjeni, ampak v naših prepričanjih zaradi katerih ne znamo uresničiti svojih potreb.
Kar se tiče “prostega” časa. Če ti je z nekom lepo, ti sploh ni pomembno, koliko prostega časa ti le ta vzame oziroma si ga sam odščipneš zanj. Pomembno je, da si naredimo tako, da nam je lepo. Sklepam torej, da tisti, ki vam je škoda prostega časa, s partnerjem niste preživljali lepih trenutkov. Vprašanje je torej, kako ostati na konju, kljub partnerju in ne to, ali se splača iti iz konja na osla. :))
Vidiš, to me moti. Vsako leto bolj. V vsaki zvezi, v kateri sem bila, sem izgubila veliko, pridobila malo, zato sem šla narazen.
Tako, da očitno sem primerek, ki ni za skupno življenje. Razen v primeru, da bi našla nekoga, ki ima podobne prostočasne aktivnosti kot jaz, da bi lahko skupaj preživlajla prosti čas.
Nihče ni zagovarjal samskega stanu.
Jaz se sprašujem, jaz sem postavila dvome, vprašanja, dileme. Jaz sama pri sebi ugotavljam, da mi očitno ni do skupnega življenja. Po eni strani nesrečna, da sem samska, ker bi bila v razmerju, ko pa pomislim, da bi morala s kom živeti pa panika. Vsako leto bolj. Vse manj sem za kompromise. Vse bolj me moti, če bi mi kdo hotel spremenit življenje.
Si mogoče Matkič v ženski preobleki ? 🙂
Drugi te tako ali tako ne more spremeniti. Lahko se le sama, če imaš voljo in željo, da pri sebi spremeniš tisto, kar te dela nesrečno. Najlažje se je umakniti v nek svoj svet in obupati. Težje pa je najti razloge zakaj se v odnosu počutimo ogrožene.
Seveda pa si lahko moje pisanje razlagaš kot prepričevanje in poskus spreminjanja..Pa to ni namen, ampak le to, da se vprašaš zakaj si takšna kakršna si.
Hja, veliko sem razmišljala in ugotovila, da partnerja želim, ne želim pa tipičnega odnosa kot ga imajo moje sorodnice, sodelavke. Ko jih poslušam, ugotavljam, da so opustile velik del svojih hobijev, si naprtile kup gospodinjskih obveznosti. V glavnem prosti čas jim je nekaj tujega.
Jaz pa nočem toliko prilagajanja.
Tehtam in ugotavljam, da sem raje samska kot v razmerju, ki ni skoraj idealno. Idealnega seveda ni, amapk so pa pari, ki so v skoraj idealnih razmerij. Meni pa nič ne kaže, da bom našla to skoraj idealno razmerje. To razumem seveda tako, da je kemija, da je razumevanje, spoštovanja, zaupanje, pogovor in pa, da je delitev gospodinjskih del, da so podobne prostočasne aktivnosti, da ni treba svojih hobijev žrtvovati v prid razmerju.
V glavnem ugotovila sem, da imam kaj malo šans, da najdem to skoraj idealno razmerje in da bom očitno ostala samska.
Sicer še vedno upam, da pridem do tega skoraj idealnega razmerja, ampak vse bolj se zavedam, da je to bolj sanjsko kot ne. Da je realnost bolj to, da tega ne bo.
POvrh tega pa ugotavljam, da sem z leti vse manj pripravljena na kompromise. Da se človek navadi svojega življenja, da se težje prilagajam.
Da me ne bo kdo narobe razumel. Nisem proti skupnemu življenju. V bistvu sem v dvomim predvsem zato, ker sama zase sumim, da sem malce čudna, ker do sedaj še nisem bila sposobna skupnega življenja. Razmerja ja, ne pa skupno življenje, tega pa še nisem sprobala.
Tako, da ne prepričujem, sem sama zase v hudih dvomih.
Sam sem samski že kar nekaj let in tudi ne bi menjal stanu za noben denar. Poiskati nekoga, ki razmišlja enako je nekoliko težje, a se najde. Torej, grem v hribe, ko se mi gre, kolesarim, ko se mi kolesari, in dopuščam, da ona kvačka doma, ko misli, da bom siten. Živeti in pustiti drugim svobodo, da živijo, je velik izziv, ki ga naša provincialna družba zavrača!! Se pa da dogovoriti, če se najdeta dva ZRELA!!
Si pa zahtevna. 🙂
Veš kako pravijo…..Če hočeš kaj pridobiti, se je treba nečemu odpovedati. Razen pri idealnem se nam ničemur ni potrebno odpovedati. Takšnega pa ni. 🙂
Tako imenovani skoraj idealen odnos tudi ne pade kar z neba, ampak ga je treba negovati in na njem delati. Ti pa nisi pripravljena, ker nisi pripravljena ničesar žrtvovati za skupen odnos. Na nek način ti ni mar za skupen odnos, ker imaš takšne izkušnje (otroštvo), da ti skupno življenje nič ne pomeni.
Kakšno pa je tvoje mnenje o moških ? Kaj je po tvoje problem ?
Saj smo vsi takšni. Z leti se nam zmanjšuje energija in s tem na splošno volja, da pri sebi kaj spremenimo.
Zato je še toliko pomembno kaj smo v otroštvu in mladosti naredili zase in vložili v svoje življenje, da bi bili zadovoljni.
Forum je zaprt za komentiranje.