Revni-bogati
Manjka bistven podatek, koliko fant zasluži.[/quote]
Razumem tvoj namig 🙂 Robi, Slovenka sem, ne Ukrajinka, da bi moškega izkoriščala za denar. Fant zasluži cca 1300 evrov neto. Najemnino in dopuste pa plačava vsak pol, vse ostalo si financiram sama.[/quote]
Ni bil to moj namig. Le ni mi bilo jasno, kako bi lahko živela v najemu in si privoščila kar omenjaš, ob tem pa omenjaš samo svojih 800 evrov. 🙂
Se strinjam. In kaj bi naj najprej takšen revež naredil, da bi začel plezati ven iz revščine?
In zakaj reveži iz revne družine ostajajo še naprej reveži? Miselnosti, pomanjkanje vez, pomanjkanja financ glede zagona svojih zmožnosti, pomanjkanja znanja, kaj…[/quote]
Jaz sem se rodila kot revež. Sicer ne vem natančno kje na lestvici revežev smo bili, vem pa, da mi je bil v najstniških letih lak za lase tako nedosegljiva zadeva, bolj, kot če bi se danes odločila kupiti celo Ilirijo ali pa kar Schwarzkopf. V drugem ali tretjem letniku srednje šole sem začela delati (ob vikendih), da sem sebi in sestrama lahko kupila najosnovnejše. Delala sem vse, pospravljala, likala, kelnarila, ni bilo pomembno kaj in za koliko, samo da sem kaj zaslužila. Po koncu šolanja sta še starša ostala brez službe, jaz v nekem slabo plačanem pripravništvu, ki ni zadostovalo za nahraniti pet ust. Tako sem se podala v podjetništvo, odločena, da poizkusim svojo srečo (saj pameti, izkušenj in znanja v teh letih tako ne moreš imeti). Nisem začela iz nule pač pa iz globokega minusa. Toliko o tem.
Potem pa vzponi in padci v nepredvidljivih zaporedjih, da ne dolgovezim, danes lahko rečem, da živimo zelo udobno življenje. Iz revščine pa nisem izplezala zaradi dobrih vez, državne pomoči ali česarkoli drugega, ampak zato, ker nikoli nisem bila lena, nikoli mi ni bilo težko delati, niti mi ni bilo nobeno delo izpod časti. In če bi se situacija ponovila, bi se znašla, delala bi karkoli, kar bi pa težko rekla za kogarkoli izmed mojih znancev in prijateljev.[/quote]
margot piše:
……..ampak zato, ker nikoli nisem bila lena, nikoli mi ni bilo težko delati, niti mi ni bilo nobeno delo izpod časti. In če bi se situacija ponovila, bi se znašla, delala bi karkoli, kar bi pa težko rekla za kogarkoli izmed mojih znancev in prijateljev.
to drž kot pribitoi. tudi sam sem bil v takšni, mogoče še hujši godlji in nivo dela sem bil pripravljen spustiti za 6,7 stopenj.
toda sreča na sami YU meji, me je namesto k motiki in kosi A-vinograda popeljala tako rekoč na željeno del. mesto v sosednji državi.
kaj hočem reči?
meni se zdi, da se danes nezaposleni ne zavedajo, da je važno “biti noter”. noter mislim, nekje, kjerkoli in karkoli delati. neodvisno od izobrazbe, izkušenj in višine plačila.
vse ostalo je kasneje odvisno od lastnih sposobnosti. to vsak delodajalec takoj opazi in ne samo “ta” delodajalec,
ampak tudi potencialni delodajalci v kao novem okolju……
Vi “velesposobni” in prizadevni se raje toplo zahvalite vsem tistim, ki kažejo pomanjkanje motivacije ter talenta, namesto da jih kritizirate, ker če bi postali tudi oni tako zagrizeni, bi vi izgubili vse svoje konkurenčne prednosti. V tem primeru delodajalci ne bi v vas videli drugega kot sive, nezanimive povprečneže in adijo dobro plačane službice. Sploh pa te ljudske pripovedke, kako s trdim delom uspeš ter si zagotoviš zavidljivo eksistenco raje ne pridigajte vsem tistim stotinam milijonom zgaranih ljudi, ki za šalco riža ali krožnik fižola cele dneve rintajo v švicfabrikah, plantažah in rudnikih po (tretjem) svetu.
Me pa po drugi strani zabavajo te razdvojene interpretacije dela in uspeha raznih podjetnikov, ki enkrat tarnajo, kako se v tej državi zaradi previsokih davkov, birokratskih omejitev, korupcije, plačilne nediscipline in vseh mogočih vzrokov praktično ne splača poslovati, ker delavnemu človeku poberejo vse in mu ne ostane za preživetje, po drugi strani pa, kako se s trdim delom in sposobnostjo lahko kot podjetnik dvigneš iz revščine na zavidljiv eksistenčni nivo.
Se popolnoma strinjam, marihuanca. To kar lahko vsi vidimo v sportu, da so si tekmovalci konkurenca, tako je tudi sicer pogosto v zivljenju. Pa ceprav se tega redko zavedamo…
In, seveda, ni dovolj trdo delati. Lahko 24 ur prestavljas kamne iz leve na desno, in nazaj, in pri tem hudo svicas, pa si se ne bos zagotovil prosperitete. Predvsem je treba delati pametno. To je pa ze dosti bolj kompleksen pojem.
Sploh pa ni dovolj niti pametno delati. Tudi ziveti je treba znati. Primer nekoga, ki to ne zna, je za moje pojme npr. upokojenka, ki z minimalno penzijo zivotari v velikem stanovanju v centru Ljubljane.
Na koncu pridemo do tega, da je kljub vsemu vsak svoje srece kovac.
Ja, ta analogija s športniki je zanimiva. Mnogi športniki si konkurirajo med sabo, vsi se trudijo in prizadevajo, glavnih nagrad, pozornosti in zaslug so pa deležni največ prvi trije. Ostalih skoraj kot da ni. Pa so se ravno tako grebli in matrali in jim je komaj kaka stotinka manjkala ali centimeter do nesmrtne slave, vendar se ravno zaradi te malenkosti smatrajo za luzerje.
Jaz sem se rodila kot revež. Sicer ne vem natančno kje na lestvici revežev smo bili, vem pa, da mi je bil v najstniških letih lak za lase tako nedosegljiva zadeva, bolj, kot če bi se danes odločila kupiti celo Ilirijo ali pa kar Schwarzkopf. V drugem ali tretjem letniku srednje šole sem začela delati (ob vikendih), da sem sebi in sestrama lahko kupila najosnovnejše. Delala sem vse, pospravljala, likala, kelnarila, ni bilo pomembno kaj in za koliko, samo da sem kaj zaslužila. Po koncu šolanja sta še starša ostala brez službe, jaz v nekem slabo plačanem pripravništvu, ki ni zadostovalo za nahraniti pet ust. Tako sem se podala v podjetništvo, odločena, da poizkusim svojo srečo (saj pameti, izkušenj in znanja v teh letih tako ne moreš imeti). Nisem začela iz nule pač pa iz globokega minusa. Toliko o tem.
Potem pa vzponi in padci v nepredvidljivih zaporedjih, da ne dolgovezim, danes lahko rečem, da živimo zelo udobno življenje. Iz revščine pa nisem izplezala zaradi dobrih vez, državne pomoči ali česarkoli drugega, ampak zato, ker nikoli nisem bila lena, nikoli mi ni bilo težko delati, niti mi ni bilo nobeno delo izpod časti. In če bi se situacija ponovila, bi se znašla, delala bi karkoli, kar bi pa težko rekla za kogarkoli izmed mojih znancev in prijateljev.[/quote]
margot piše:
……..ampak zato, ker nikoli nisem bila lena, nikoli mi ni bilo težko delati, niti mi ni bilo nobeno delo izpod časti. In če bi se situacija ponovila, bi se znašla, delala bi karkoli, kar bi pa težko rekla za kogarkoli izmed mojih znancev in prijateljev.
to drž kot pribitoi. tudi sam sem bil v takšni, mogoče še hujši godlji in nivo dela sem bil pripravljen spustiti za 6,7 stopenj.
toda sreča na sami YU meji, me je namesto k motiki in kosi A-vinograda popeljala tako rekoč na željeno del. mesto v sosednji državi.
[/quote]
Margot,
sem razmišljala o tem. Zato nekoliko pozen komentar. To, Margot, kar je tebi uspelo, in predvsem to, kako si se ti spoprijela z življenjsko situacijo, eto, moram priznati, da si jaz (sedaj) ne bi upala. Mislim, poznam podjetnike, ki so bili podjetniki kakšen dober posel, potem pa novega posla od nikoder, stroški pa ostajali in se še dodatno kopičili. Ne znam si predstavljati, kaj bi delala in kako bi kaj delala, če bi imela ves čas “na grbi” državo, ki bi vsak evro, hitro “pograbila” za prispevke in davke, ne da bi jih jaz lahko dodatno investirala ali porabila za tekoče stroške. In potem dodatno še druge upnike, ki bi ob najmanjšem zaostanku s plačilom vlagali izvršbe. Od česa bi potem živela sebe in svoje.
Začeti iz nič (ali iz minusa, kot ti pišeš) in ob predpostavki, da nimaš poznanstev ali trga, kjer boš lahko tržila svoje delo, imaš pa družino, ki jo je potrebno preživljati, to je za mene tako, kot igrati ruleto. Lahko imaš srečo, lahko pa ne. Lahko kaj zaslužiš, lahko pa si nakopičiš same stroške in posledično rubeže. Jaz si na tak način ne bi upala začeti.
Tako da ne morem mimo, da se ne bi vprašala, ali res nisi imela ničesar. Nobenega “dobrega prijatelja tvojega očeta”, ki bi ti lahko pomagal oz. te predstavil pravim ljudem ali kaj podobnega. Kogarkoli.
Drugo pa je, kar norTON piše. To, da si nekako pripravljen delati “karkoli”. Tudi obirati jabolka ali hmelj. Ko se še prehitro lahko zgodi, da ne zaslužiš niti za minimalno plačo (napr. jabolka drobna in jih ne moreš v eni uri nabrati toliko, kot bi jih lahko, če bi bila velika). Ko tudi delavnost ni zadosti. Ampak kljub temu, deloma pa se moram strinjat z norTONom, se zna zgoditi, da je pri določenih nezaposlenih vseeno v ospredju tudi nek ponos ali karkoli, zaradi česar ne želijo delati tovrstnih del oz. del za minimalno (ali pa tudi to ne) plačo. Zdaj, ali je tako razmišljanje smiselno, ali ne… kaj pa vem, mislim, da jaz zaradi ponosa ne bi odklonila takšnega dela. Da bi le vedela, da bo plača redna, pa četudi ne bo niti minimalna. Da bi le vedela, da s tem ne bom v “minusu”.
Tega si pa ne znam predstavljati. Kako ti to lahko paše, in kaj točno pod “hudobnica” misliš. Torej, ali gre za neko bolj “trdo” hecanje, ali gre za namerno “zaj…” ali kaj…[/quote]
Tega ne boš nikoli izvedela. Spet vtikaš svoj dolg nos tam, kjer ni treba.[/quote]
In ti si spet postala “prijazna”.
Samo vprašala sem, zakaj ti nekaj takega paše, kot si sama napisala. Vprašala zato, ker si ne znam predstavljati, kaj je v tem lahko tako pozitivnega, da nekomu to PAŠE.
Zaenkrat še ne, GF.
No, s sedenjem doma pred računalnikom in pisanjem po ŽM čveku, tudi izgubljaš dragocene priložnosti, da počneš kaj bolj ustvarjalnega, kar bi prinašalo višji dobiček. No ja, razen če Primoža prepričaš, da so “tvoji” prispevki nekaj tako dobičkonosnega, da bo Primož z veseljem plačal za trud in čas, ki ga nekdo vlaga v MON.
Zaenkrat še ne, GF.
No, s sedenjem doma pred računalnikom in pisanjem po ŽM čveku, tudi izgubljaš dragocene priložnosti, da počneš kaj bolj ustvarjalnega, kar bi prinašalo višji dobiček. No ja, razen če Primoža prepričaš, da so “tvoji” prispevki nekaj tako dobičkonosnega, da bo Primož z veseljem plačal za trud in čas, ki ga nekdo vlaga v MON.[/quote]
Aja, meni niti na misel ni prišlo, da bi na prostovoljnem forumu (kjer prideš in greš kot ti paše) dobila še keš? What? Primož je vesel vsake številke posta več, da dobi notri tisto marketinško kvoto in to je to. Preden si to napisala, bi se morala vprašati, če rabim keš (ker očitno tebi teče voda v grlo, ker si zadnje dni čisto materialistično usmerjena) in kaj so za koga dragocene priložnosti? Ne moreš vedeti, lahko pišeš le zase.
Kdo je raven in kdo bogat?
Lahko bi rekli, da je bogat tisti, ki se je osamosvojil od staršev (ni odvisen od njih), živi od svojega minulega dela in je zadovoljen, da ne rečem srečen z načinom življenja, ki ga živi.
Vzdihovat za nekom, ki se vozi z ne vem kakim avtom (mogoče na kredit), hodi okrog po svetu, se baha z nekimi materialnimi stvarmi, ki mu jih drugi zavidajo (itak, da rabi zavistneže, da hrani svoj ego), kako nima milijonov na računu, hlepet za nečim kar ti itak ni dosegljivo (predvsem to, da bi ti drugi zavidali ;)…… Je to bogastvo?
Zame ni.
Če meriš bogastvo v denarju, dobrin, potem lahko hitro ugotoviš, kje je kdo oz. ni, kaj je bogastvo in kdaj si šele na poti do bogastva. Pljuvati po tistih, ki imajo denar, ga zapravljajo in vpiti, da to ni bogastvo…:))). To lahko zavpije le revež, ker je ljubosumen, ker ni zadovoljen z definicijo bogastva, ki se prepričuje, da on pa ne rabi nič za življenje.
Zaenkrat še ne, GF.
No, s sedenjem doma pred računalnikom in pisanjem po ŽM čveku, tudi izgubljaš dragocene priložnosti, da počneš kaj bolj ustvarjalnega, kar bi prinašalo višji dobiček. No ja, razen če Primoža prepričaš, da so “tvoji” prispevki nekaj tako dobičkonosnega, da bo Primož z veseljem plačal za trud in čas, ki ga nekdo vlaga v MON.[/quote]
Aja, meni niti na misel ni prišlo, da bi na prostovoljnem forumu (kjer prideš in greš kot ti paše) dobila še keš? What? Primož je vesel vsake številke posta več, da dobi notri tisto marketinško kvoto in to je to. Preden si to napisala, bi se morala vprašati, če rabim keš (ker očitno tebi teče voda v grlo, ker si zadnje dni čisto materialistično usmerjena) in kaj so za koga dragocene priložnosti? Ne moreš vedeti, lahko pišeš le zase.[/quote]
GF,
jaz res ne vem, ali se ti naj smejim, ali te naj pomilujem.
Trditi, da je bogastvo zgolj to kar imaš v denarju, dobrinah in zviška gledati vse, ki imajo manj…..češ kako ti zavidajo….
To lahko zavpije le revež[/quote]
Tega nisem trdila. Samo, če bi bral vse poste…it zanimajo številke, ne govorimo o duhovnem bogastvu, to je drugo področje. Fokusiraj se na številke, o tem teče debata.
Forum je zaprt za komentiranje.