Revni-bogati
Kaj pravite, kje so meje? Kolikšen prihodek bi moral biti na družinskega člana (neto seveda), da bi po vaše lahko rekli, da živi primerno (zadovoljivo) življenje. Koliko, če od neto prihodka odštejete še stroške (kot so napr. najemnina ali kredit za hišo/stanovanje, komunalne storitve, ogrevanje…), bi naj ostalo nekega dohodka za hobije, ambicije, ali pa enostavno za prihranke. Kaj pravite, kolikšni so nujni odhodki za stroške kot so komunalne storitve, elektrika… in kolikšni so nujni odhodki za oblačila/obutev, za stroške avta oz. prevoza… da bi smeli temu reči, da so nujni in ne nek način luksuznega življenja.
Kaj/kako si želite, in kaj/kako vam uspeva? Kako pomembno vam je in zakaj vem je/ni toliko pomembno (glede načina življenja)?
Kaj mislite, da delajo bogataši tako “prav”, da so postali/ostali bogataši in kaj delajo tako “narobe” reveži, da so postali/ostali reveži. Ali bi lahko kaj spremenili, in če bi lahko, kako naj bi to spremenili. Ali lahko rečemo, da ima moč spreminjati svoj življenjski status vsak posameznik (na krajši ali daljši rok), ali pa smo soodvisni od drugih, in če smo odvisni tudi od volje, ambicij… drugih, v kolikšni meri smo?
Dobrodošla mnenja, razmišljanja, in predvsem, spoznanja, doživetja…
Uf, tolele je zelo obsežno za podajanje odgovorov. Mislim, da vsak lahko zapravi toliko kot dobi. Torej tisti, ki ima več, ima tudi večje potrebe in s tem povezane stroške.
Če zase pogledam, nimam omejitev za navzgor. Apetiti bi se mi povečali, če bi razpolagala z večjimi mesečnimi prihodki. Skoraj vse je odvisno od mene, mojih prioritet. Ker mi prosti čas v tem trenutku pomeni ogromno, bom počakala še z vsemi mojimi apetiti:)).
Ni vsak revež, kdor nima in ni vsak bogat, kdor ima visok prihodek. Bogastvo se nikoli ni merilo samo v materialnih stvareh, zato se veselim branja nadaljne debate. 🙂
Vsekakor smo so odvisni drug od drugega. Še nihče ni materialno obogatel tako, da ne bi dobil od ostalih.
O bog se te usmili kakne nebuloze te obhajajo
bogati so pač boljši, sposobnejši, … od revnih.
Pa dedujejo tudi.
revčki so pač revči — kot male ribe, ki jih žrejo večje
vsakdo pa naj porabi kolikor pač lahko.
čudno je le, da se kdo zgraža nad porabo denarja v kuplerajih – pa je to poraba kot vsaka druga.
Meni je trapasto, da folk plačuje za štartnino za tek, kolesarjenje …
Vse je enako, samo razmerja (red velikosti) so malo drugačna.
Tam, kjer ti računaš in operiraš s sto evri, oni s tisoč.
To, kar ti kupuješ za tisoč evrov, oni za deset (ali vel) tisoč….
Zame, ki sem skromna, bi bila meja okol 10 000 na mesec, da bi se počutila res bogato.
Za koga drugega to še za tringelt ni.
Ne bom pozabila enga, ki sem z njim klepetala na enem potovanju (Slovenec drgač),
ki mi je čisto resno pravil, kako ima SAMO MESEČNIH STROŠKOV (z bajto, avtom,
zavarovanji itd) sedem do osem jurjev mesečno…..pazi, to brez hrane, obleke, bencina,
potovanj….
Sam za članstvo nekih kartic in klubov je zmetal mesečno vsoto, s katero bi jaz živela
na hudo visoki nogi cel mesec….
In tko.
Razlike so vekiiiiiko večje, kot si mislimo.
Če pustimo ob strani neko notranje bogastvo, s čim pa se še lahko meri bogastvo kot z dobrinami, ali je to kupček denarja na računu, ali so to nepremičnine, premičnine, vrednostni papirji ….
Si mi pa ob tem spet poraja vprašanje: v kaj mislite, da je najbolj smiselno vlagat. V nepremičnine, v vrednostne papirje, premičnine… ali v izobrazbo (tehnično), katere posledica bi bil nek razvoj ali ideja oz. nek patent, ali pa bi bilo smiselno vlagati v miselnost, torej neka izobraževanja glede miselnosti/razmišljanja, neke delavnice na pobudo osebne rasti, samozavesti ipd…. Kaj naj bi dober potencialni “bogataš” naj imel?
Koliko je smiselno vlagati v svoje otroke, v smislu izobraževanja (napr. tujih jezikov), raznih krožkov in aktivnosti (napr. v tehnični stroki oz. ustvarjalni stroki) in koliko v smislu izobraževanja na področju športa, glasbe, likovne ustvarjalnosti… Kaj bi bilo za njih bolj uporabno, da znajo, vse povezano z nekim kasnejšim standardom življenja.
GF, strinjam se glede porabe. T.j. več imaš, več porabiš.
Se strinjam. In kaj bi naj najprej takšen revež naredil, da bi začel plezati ven iz revščine?
In zakaj reveži iz revne družine ostajajo še naprej reveži? Miselnosti, pomanjkanje vez, pomanjkanja financ glede zagona svojih zmožnosti, pomanjkanja znanja, kaj…[/quote]
Ponavadi je glavni razlog ta, da ne znajo delati z denarjem.
Vsaj zase sem to ugotovila.
Znajo ga porabiti, kaj več pa ne.
Jaz ga recimo ne znam vlagati, obračati, bogatiti. Ker nisem bila rojena takim staršem, ker
nisem z denarjem “gor rastla”…ker mi je to enostavno tuje.
Znam zase zaslužiti (minimalno) , znam kupiti poceni, znam se zapufati in kaj kupiti, znam
kupovati na razprodajah, znam celo kaj malega našparati – ampak vedno v nek namen, za
nekaj kupiti.
Do denarja nimam odnosa, nimam ga “rada”, meni je nujno zlo, nekaj kar mi povzroča stres,
(čeprav ga ironično ni nikoli dovolj)…
Če opazuješ res premožne ljudi, boš opazila, da so v veliki večini zelo škrti, denar sicer
mečejo z lopato, ko gre za kazanje moči ali posebne cilje, drugače pa recimo “za eno rundo”
ne bodo NIKOLI dali. Ali si kaj privoščili zaradi golega užitka. Denar imajo radi in ga tiščijo k
sebi, zato ga pa imajo.
Pa še nekaj – denarju posvetijo zelo velik procent svojega časa, pravzaprav življenja…vse je
usmerjeno v to. Samo to se ponavadi prenaša z vzgojo….s tem moraš zrasti, tega se je težko
naučiti….
Bogastvo po finančni plati se gleda vse, se pravi tvoji mesečni prihodki napram odhodkom. Zdaj razlagati, kaj to pomeni, najbrž vsak ve na splošno in zase konkretno:).
Bogati ljudje obračajo svoj denar, ga plemenitijo. Se pravi, če imajo svež kapital, ga bodo investirali naprej, ne bodo npr. zniževali glavnice na svojem obstoječem kreditu. Glede vrednostnih papirjev je tudi odvisno, katere imaš in v kakšnih vrednostih.
Kam vlagati? Odvisno od posameznika, njegovih razpoložljivih sredstev, prioritet v življenju, trenutnih in dolgoročnih ciljev. Nekdo bo denar vložil v nepremičnino na Hrvaškem, drugi bo imel depozite v banki, ker v prihodnosti pričakuje kaj drugega.
Včasih je dovolj, da si ob pravem času na pravem mestu (seveda pod pogojem, da imaš tudi primerno znanje, določene kvalitete in karakteristike), da se začnejo stvari odvijati v pravo smer. Ko si enkrat v tem toku, gre potem lažje.
Pri otrocih je spet odvisno, česa si v prvi vrsti želijo oni sami, kje starši vidijo njihov potencial in kaj se jim lahko ponudi (v okviru finančnih zmožnosti in podobno). Ne glede na vse, se mi zdi, če se otrok odloči za šport, nima kaj sfaliti. Dobi določene motorične sposobnosti, več gibalnih spretnosti in popotnico za naprej, da bo živel v smeri zdrav duh v zdravem telesu. Odsvetovala bi glasbeno šolo, ker je v teh časih to že prava šola, ki otroka še dodatno obremeni in vzame ves prosti čas (če šteješ 2x tedensko teorijo in še praktični pouk). Otrok v svojem otroštvu ne potrebuje dveh šol, ampak eno in dodatne dejavnosti, ki ga bodo osrečevale, ne pa zamorile za nadaljnih 9 let. Po moje je dobro upoštevati tudi otrokove želje, se z njim o tem pogovarjati in potem poiskati neko skupno, pravo pot in predvsem to, da ne bo otrok po cele dneve v institucijah.
Se strinjam. In kaj bi naj najprej takšen revež naredil, da bi začel plezati ven iz revščine?
In zakaj reveži iz revne družine ostajajo še naprej reveži? Miselnosti, pomanjkanje vez, pomanjkanja financ glede zagona svojih zmožnosti, pomanjkanja znanja, kaj…[/quote]
Ponavadi je glavni razlog ta, da ne znajo delati z denarjem.
Vsaj zase sem to ugotovila.
Znajo ga porabiti, kaj več pa ne.
Jaz ga recimo ne znam vlagati, obračati, bogatiti. Ker nisem bila rojena takim staršem, ker
nisem z denarjem “gor rastla”…ker mi je to enostavno tuje.
Znam zase zaslužiti (minimalno) , znam kupiti poceni, znam se zapufati in kaj kupiti, znam
kupovati na razprodajah, znam celo kaj malega našparati – ampak vedno v nek namen, za
nekaj kupiti.
Do denarja nimam odnosa, nimam ga “rada”, meni je nujno zlo, nekaj kar mi povzroča stres,
(čeprav ga ironično ni nikoli dovolj)…
Če opazuješ res premožne ljudi, boš opazila, da so v veliki večini zelo škrti, denar sicer
mečejo z lopato, ko gre za kazanje moči ali posebne cilje, drugače pa recimo “za eno rundo”
ne bodo NIKOLI dali. Ali si kaj privoščili zaradi golega užitka. Denar imajo radi in ga tiščijo k
sebi, zato ga pa imajo.
Pa še nekaj – denarju posvetijo zelo velik procent svojega časa, pravzaprav življenja…vse je
usmerjeno v to. Samo to se ponavadi prenaša z vzgojo….s tem moraš zrasti, tega se je težko
naučiti….[/quote]
In s tem načinom ni nič narobe, če si zadovoljna s svojim življenjem in se ne počutiš revna, oziroma manjvredna.
Seveda je ob tem treba imeti toliko zdrave pameti, da po potrebi vlagaš v obnovo hiše ali stanovanja, da ti ne propada in da zaradi nekega zapravljanja ne trpi kvaliteta tvojega življenja.
Se strinjam. Doživljanje revščine/bogastva je prav tako subjektivno.
Recimo kakšen politik, ki je navajen živeti s 5 tisoč evri, se bo resno spraševal ,kako preživeti s 3 tisoč.
Ker takšni “prazni” ljudje krojijo zakone, je potem logično, da živimo v pohlepnem in izkoriščevalskem okolju.
Vidim, da razpravljate tisti, ki si v osnovnih stvareh niste na jasnem. Popolnoma nemogoče je, da bi se revni na kakršenkoli način izkopali kdaj iz revščine, razen redkih srečnežev. Najprej že zaradi tega, ker je (vsak) političnoekonomski sistem naravnan tako, da za enega bogataša poceni dela (vsaj) sto revežev. Ne more nekdo postati bogat, če ni na drugi strani siromašnih. In obratno; reveži si lahko do določene mere izboljšajo materialni položaj samo tako, da razlastijo bogate. Vse ostalo so pravljice. Površina zemlje in njeni resursi so omejeni. Ne more imeti vsak prebivalec po nekaj hetarjev zemlje na elitni lokaciji v lasti tako kot bogataš, ker bi za kaj takega potrebovali stokrat večji planet od našega. Ni toliko nafte na svetu, da bi se sedem milijard ljudi prevažalo okoli v požrešnih limuzinah, jahtah in letalih, niti ni toliko naravnih virov za materiale, ki so potrebni za gradnjo vseh teh zgradb, vozil in naprav, ki jih imajo v posesti premožni, še za vse ostalo zemeljsko prebivalstvo. Ni toliko goriva za pogon elektrarn, ki bi omogočal energetsko potratno življenje vseh na nivoju današnjih bogatunov. Tudi vode ni dovolj, da bi je vsi trošili kot oni. Sploh je pa velika naivnost tisto o “znati z denarjem.” Lepo vas prosim, kje pa je na voljo toliko kvalitetnih vrednostnih papirjev, dragih kovin, nepremičnin, umetniških del, da bi vsi reveži obogateli z njimi, če bi se naučili, kako z denarjem? Mislite, da čakajo na zalogi v kakih trezorjih na njih? Zato, da na borzah nekateri dobro zaslužijo, morajo drugi popušiti. In popušijo tudi profesionalci, ki se celo življenje izpopolnjujejo v “znanju z denarjem.”
Večje socialne razlike, večji razhod me tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo manj, večja izkoriščanja ljudi in narave, so plodna tla za moralno koruptne bogataše. Število milijonarjev, kakor tudi seveda število ljudi na robu preživetja, skokovito narašča, primer Rusija in Kitajska. Problem vidim tudi v produciranju ogromnih zalog cenene delovne sile zaradi prenaseljenosti s previsokim naravnim prirastkom, kjer so pač ljudje zaradi golega preživetja primorani delati za mizerne mezde, ker jih je prveč – kar seveda s pridom izkoriščajo bogatejši, lastniki kapitala.
Bulšit.
Torej po tvoje nihče ne more obogatet, ker je itak vse omejeno?
Zadeve se prerazporejajo, saj ravno v tem je čar. V tej “možnosti” ki je navidezno
vsem na voljo, v resnici pa par srečnikom.
Nekaj pa grem stavit. Če bi se zdele jaz (ko sem čisto običajen, povprečen mali potrošnik)
zares in zaprmej odločila, da zdaj imam pa tega dovolj, pokopala vsa svoja načela in
navade, se otresla sentimentalnosti in lenobe in napela vse svoje sile, ves svoj čas, pamet
energijo in potencial v to, da delam denar, potem stavim, da bi mi uspelo.
Do meje, ki sem jo sposobna (omejena z vzgojo in okoljem) , ampak bi mi.
Bulšit.
Torej po tvoje nihče ne more obogatet, ker je itak vse omejeno?
Zadeve se prerazporejajo, saj ravno v tem je čar. V tej “možnosti” ki je navidezno
vsem na voljo, v resnici pa par srečnikom.
Nekaj pa grem stavit. Če bi se zdele jaz (ko sem čisto običajen, povprečen mali potrošnik)
zares in zaprmej odločila, da zdaj imam pa tega dovolj, pokopala vsa svoja načela in
navade, se otresla sentimentalnosti in lenobe in napela vse svoje sile, ves svoj čas, pamet
energijo in potencial v to, da delam denar, potem stavim, da bi mi uspelo.
Do meje, ki sem jo sposobna (omejena z vzgojo in okoljem) , ampak bi mi.[/quote]
Saj pravim, da ne razumeš osnove sistema. Če bi se ti odločila lesti čez trupla v grabežu za status in materialno bogastvo, to samo pomeni, da bo na drugi strani nekdo ali več njih zato padlo navzdol po socialni lestvi. Zakaj pa misliš, da tudi na bogatem zahodu ugotavljajo, da premoženje višjih slojev raste sorazmerno z upadanjem srednjih? Za spodnje se pa tako nihče ne briga, ker tisti na dnu tako srednjim kot višjim slojem ne pomenijo nič drugega kot sredstvo za izkoriščanje.
Zame je bogat tisti, ki mu ni potrebno delati, da lahko živi in zadovolji svoje potrebe. Torej takšen, za katerega dela kapital oz. drugi ljudje. Ob tem je lahko aktiven tudi sam, ampak mu to ni nujno potrebno, kar počne pa počne zaradi tega, ker mu je to zadovoljstvo.
Ostali smo samo bolj ali manj premožni.
Moja strategija pa je bila in je še – vedno najprej trdo delo in jasno zastavljeni cilji in uresničitev le-teh, šele potem si kaj privoščim.
Ljudje vlaganja v nepremičnine, vrednostne papirje in sklade vedno gledajo kot naložbo s katerimi je v kratkem času potrebno zaslužiti čim več. Vendar so takšna vlaganja ponavadi povezana z velikimi riziki. In tukaj se večina ljudi “opeče”.
Mene tudi v letih največje krize ni “opeklo”. Nasprotno – na ta čas sem gledal kot na razprodajo v trgovini in dodatno kupoval naložbe. Je pa res, da sem vsa vlaganja naredil z viški denarja, ki jih nisem nujno potreboval.
Potrebno je spoštovati razpršenost in stopnjo tveganja naložb in tako zasnovati svoj portfelj. Na netu se da najti ogromno nasvetov na to temo. Zanimiv časopis so tudi Moje finance. Saj se ni potrebno naročiti nanj – v marsikateri firmi so naročeni nanj in tudi v knjižnicah je na razpolago.
Forum je zaprt za komentiranje.