Prenajedanje, debelost
Sama sebi se gnusim, pa ne vem in ne znam iz začaranega kroga prenajedanja. Ker imam diagnosticirano OKM, imam že par let antidepresive Cipralex 2 dnevno zjutraj in antipsihotik Kvelux eno zvečer pred spanjem. Obsedno stanje se je umirilo, veliko tudi delam na sebi, se sproščam, meditiram… Sem se pa zredila 20 kg, kateri me vsebolj obremenjujejo tako zaradi zdravja (pritisk, otekle noge, težka sapa) kot zaradi izgleda samega. Grem proti 50im letom. Danes me je kar pribilo. V soboto sem bila s sodelavci na izletu v Prekmurju. Seveda so že včeraj po mailih krožile slike. Postalo mi je slabo. Med 30 sodelavkami se mi zdi, da prav izstopam jaz, žoga. Dva dneva se že sekiram, ko pogledam slike na katerih sem jaz. Saj, ko realno pogledam, so tudi nekatere druge močne, ampak sama sebe sploh vidim obupno. Ali se še kateri to dogaja?
Predvsem se ne obremenjuj s tem. Vsakega človeka je treba sprejeti takšnega kot je. Sami sebe najprej. Kilogrami gredo enkrat gor, enkrat dol, važno je, da vzljubimo svoje telo takšno kot je in se imamo vedno rade, ne glede na vse. Sama si ugotovila, da ti ta teža ne odgovarja več, zato si naredi načrt. Prioravi hrano vnaprej, da bo čim bolj kvalitetna, zmanjšaj porcije tako, da boš glede na svoja leta, višino in dejavnost čez dan pojedla za 100kcal manj kot si jih porabila in si najdi športno dejavnost, s katero boš zgradila mišice, ki ti bodo pomagale pri kurjenju maščob. Preproste vaje doma z utežmi, hoja v hrib, …za začetek, nato boš čez čas tudi sama želela stopnjevati težavnost, saj ti bo to prelahko. V teh letih pazi na kosti. V družbi je vse lažje, najdi si frendico s katero se bosta bodrili in motivirali.
Ja, jaaa :))
No Milica, ki jo imam v mislih, se ne bliža 50im, drugače pa vse zelo podobno 🙂 No, saj ni važno. Vem, kako ti je glede videza z odvečnimi kilogrami, sama imam že od mladosti te probleme.
[/quote]
Potem veš, da je hudo. Tudi jaz nisem bila nikoli prekla, ampak kar je pa zdaj, je pa tu mač (bi rekli tamladi).
Predvsem se ne obremenjuj s tem. Vsakega človeka je treba sprejeti takšnega kot je. Sami sebe najprej. Kilogrami gredo enkrat gor, enkrat dol, važno je, da vzljubimo svoje telo takšno kot je in se imamo vedno rade, ne glede na vse. Sama si ugotovila, da ti ta teža ne odgovarja več, zato si naredi načrt. Prioravi hrano vnaprej, da bo čim bolj kvalitetna, zmanjšaj porcije tako, da boš glede na svoja leta, višino in dejavnost čez dan pojedla za 100kcal manj kot si jih porabila in si najdi športno dejavnost, s katero boš zgradila mišice, ki ti bodo pomagale pri kurjenju maščob. Preproste vaje doma z utežmi, hoja v hrib, …za začetek, nato boš čez čas tudi sama želela stopnjevati težavnost, saj ti bo to prelahko. V teh letih pazi na kosti. V družbi je vse lažje, najdi si frendico s katero se bosta bodrili in motivirali.
[/quote]
Ne moreš vsakega človeka sprejeti takšnega kot je in vsak ne more sprejeti sebe ne glede na to kakšen je.
Pa kje jemljete ideje za te otročarije ?
Ne moreš vsakega človeka sprejeti takšnega kot je in vsak ne more sprejeti sebe ne glede na to kakšen je.
Pa kje jemljete ideje za te otročarije ?
[/quote]
To je bistvo uspeha pri takih zadevah Robi. Se je treba najprej sprejeti, da greš neobremenjeno (mentalno) proti cilju. Očitno nisi nikoli imel težav s težo in ne veš s čim vse se soočajo. Niso kile problem. Problem je v glavi. Tako kot pri vseh ostalih odvisnostih. In ko tam urediš, kile samo sledijo. Bistvo vsega je v tem, da se sprejmeš. Takneš dno. Od tam greš lahko samo še navzgor…
Ne moreš vsakega človeka sprejeti takšnega kot je in vsak ne more sprejeti sebe ne glede na to kakšen je.
Pa kje jemljete ideje za te otročarije ?
[/quote]
To je bistvo uspeha pri takih zadevah Robi. Se je treba najprej sprejeti, da greš neobremenjeno (mentalno) proti cilju. Očitno nisi nikoli imel težav s težo in ne veš s čim vse se soočajo. Niso kile problem. Problem je v glavi. Tako kot pri vseh ostalih odvisnostih. In ko tam urediš, kile samo sledijo. Bistvo vsega je v tem, da se sprejmeš. Takneš dno. Od tam greš lahko samo še navzgor…
Kar se tiče drugih velja enako. Ne more te nihče spremeniti. Lahko te le sprejme takega ali se odloči, da s teboj ne želi imeti ničesar, saj nista na isti valovni…pa naj bo sodelavec, prijatelj, sorojenec, mož, žena….sosed….kdorkoli. Spremenimo lahko le sebe če in ko želimo. Da je to možno, si pa moramo najprej priznati kdo smo in se sprejeti točno takšne.
To je bistvo uspeha pri takih zadevah Robi. Se je treba najprej sprejeti, da greš neobremenjeno (mentalno) proti cilju. Očitno nisi nikoli imel težav s težo in ne veš s čim vse se soočajo. Niso kile problem. Problem je v glavi. Tako kot pri vseh ostalih odvisnostih. In ko tam urediš, kile samo sledijo. Bistvo vsega je v tem, da se sprejmeš. Takneš dno. Od tam greš lahko samo še navzgor…
Kar se tiče drugih velja enako. Ne more te nihče spremeniti. Lahko te le sprejme takega ali se odloči, da s teboj ne želi imeti ničesar, saj nista na isti valovni…pa naj bo sodelavec, prijatelj, sorojenec, mož, žena….sosed….kdorkoli. Spremenimo lahko le sebe če in ko želimo. Da je to možno, si pa moramo najprej priznati kdo smo in se sprejeti točno takšne.
[/quote]
Sem dala to skozi.
Zredila sem se v iber.
Sprejela sem se. Ne glede kil, za kile mi je bilo vseeno, sprejela sem sebe kot osebnost.
Zdaj sprejemam vse, take in drugacne. Vsak je zase, pa naj bo tak, kot se njemu zdi prav.
To je bistvo uspeha pri takih zadevah Robi. Se je treba najprej sprejeti, da greš neobremenjeno (mentalno) proti cilju. Očitno nisi nikoli imel težav s težo in ne veš s čim vse se soočajo. Niso kile problem. Problem je v glavi. Tako kot pri vseh ostalih odvisnostih. In ko tam urediš, kile samo sledijo. Bistvo vsega je v tem, da se sprejmeš. Takneš dno. Od tam greš lahko samo še navzgor…
Kar se tiče drugih velja enako. Ne more te nihče spremeniti. Lahko te le sprejme takega ali se odloči, da s teboj ne želi imeti ničesar, saj nista na isti valovni…pa naj bo sodelavec, prijatelj, sorojenec, mož, žena….sosed….kdorkoli. Spremenimo lahko le sebe če in ko želimo. Da je to možno, si pa moramo najprej priznati kdo smo in se sprejeti točno takšne.
[/quote]
Ljudje ne spreminjamo nečesa, kar sprejemamo.
Zato sprejemanje ni pravilen izraz. Pravilnejši bi bil soočenje ali priznanje, da nečesa ne moremo pri sebi sprejeti.
Prav tako ne greš čisto nič neobremenjeno proti cilju. Če bi šel, sploh ne bi imel problema.
Doseganje cilja je zato trnova in dolgotrajna pot.
Zahteva trud, vztrajnost, spreminjanje navad, prepričanj….
Je pa res, da je problem v glavi.In glava ne začne samo zato, ker si si nekaj zaželel spremeniti, razmišljati drugače.
In še enkrat. Če se sprejmemo točno takšne, ne bomo ničesar spremenili, ker ne bo več volje in ne razloga.
Zato si je treba priznati, da se ne sprejemamo in se s tem soočiti. Namesto od drugih pričakovati, da nas sprejmejo takšne kakršni smo.
Ter igrati žrtve, če nas ne sprejmejo.
Koliko se pa kaj gibaš?
Sama imam tudi vsaj 20 kg preveč, pa se vseeno dobro počutim, ker res redno migam, tako da nimam nobenih bolečin, po stopnicah navzgor lahko tečem, pritisk nizek. Če se ne gibaš, začni s hojo redno, vsak dan, in se boš takoj boljše počutila, verjetno ti bo dalo pa tudi motivacijo za bolj zdravo prehrano. Ne obremenjuj se s hujšanjem, samo jej optimalno za svoje telo, vsega po malem, delaj še naprej na sebi, sladkor pa res samo občasno, po možnosti v kakšnem doma pečenem pecivu. In ne stradaj in ne sprobavaj diet! Če se trudiš za psihično ravnovesje, naj bosta tudi zdrava hrana in gibanje del tega.
Srečno! Upam, da boš tudi tablete sčasoma lahko ukinila.
Res je tako, ne moreš sprejeti tega, da je tako, kot je. Če tako misliš, boš jedel brez prestanka, se jezil, maltretiral ljudi, če pa se zavedaš, da to ni to, da se tako ne počutiš dobro, boš naredil nekaj zase, nekaj, da se boš počutil bolje.
Ne pa, da se bojiš pogledati v ogledalo, pogledati svojo fotografijo.
Ampak res je problem kako se odpovedati hrani, kako preprečiti, da te zdravila-tablete ne redijo. Tablete naredijo človeka prav zabuhlega.
Ljudje ne spreminjamo nečesa, kar sprejemamo.
Zato sprejemanje ni pravilen izraz. Pravilnejši bi bil soočenje ali priznanje, da nečesa ne moremo pri sebi sprejeti.
Prav tako ne greš čisto nič neobremenjeno proti cilju. Če bi šel, sploh ne bi imel problema.
Doseganje cilja je zato trnova in dolgotrajna pot.
Zahteva trud, vztrajnost, spreminjanje navad, prepričanj….
Je pa res, da je problem v glavi.In glava ne začne samo zato, ker si si nekaj zaželel spremeniti, razmišljati drugače.
In še enkrat. Če se sprejmemo točno takšne, ne bomo ničesar spremenili, ker ne bo več volje in ne razloga.
Zato si je treba priznati, da se ne sprejemamo in se s tem soočiti. Namesto od drugih pričakovati, da nas sprejmejo takšne kakršni smo.
Ter igrati žrtve, če nas ne sprejmejo.
[/quote]
Narobe. Šele ko se imaš rad in se sprejmeš, dobiš moč, da dejansko kaj spremeniš. Vse ostalo je akcija iz obupa, ker se sovražiš, svoje telo ne maraš, se gnjusiš sam sebi, želiš ugajati drugim…. kratkoročno morda res prideš prej do akcije in rekacije, a na dolgi rok bo bitka izgubljena, saj je tudi zadovoljstvo vezano na zunanje dejavnike in ne prihaja od znotraj. Tu pride do jojo efekta.
Zato je bistveno, da to narediš: 1.zaradi sebe, ker se ne počutiš komot v svojem telesu
2.se naučiš zdravo in hranilno ter manj prehranjevati, piti več
3.najti dejavnost in družbo za gibanje. V procesu pa v vsakem trenutku sprejemati sebe in svoje telo takšno kot je, da ne čutiš pritiska, rokov, stresa….zaradi spremembe. Kot metulj. Preobrazba je proces. Mentalni in nato fizični.
Ljudje ne spreminjamo nečesa, kar sprejemamo.
Zato sprejemanje ni pravilen izraz. Pravilnejši bi bil soočenje ali priznanje, da nečesa ne moremo pri sebi sprejeti.
Prav tako ne greš čisto nič neobremenjeno proti cilju. Če bi šel, sploh ne bi imel problema.
Doseganje cilja je zato trnova in dolgotrajna pot.
Zahteva trud, vztrajnost, spreminjanje navad, prepričanj….
Je pa res, da je problem v glavi.In glava ne začne samo zato, ker si si nekaj zaželel spremeniti, razmišljati drugače.
In še enkrat. Če se sprejmemo točno takšne, ne bomo ničesar spremenili, ker ne bo več volje in ne razloga.
Zato si je treba priznati, da se ne sprejemamo in se s tem soočiti. Namesto od drugih pričakovati, da nas sprejmejo takšne kakršni smo.
Ter igrati žrtve, če nas ne sprejmejo.
[/quote]
Sprejemas situacijo tako kot je. Tu ni vprasanje, ti je vsec ali ne, ampak da se ne jezis in da ti ni breme, pac sprejmes stvar tako kot je zdaj trenutno.
Tezko je to razloziti nekomu, ki tega ni dal skozi in se mu dejansko niti ne sanja o cem govorim.
Sprejela sem sebe kot celoto.
Debelo, rjavolaso, nasmejano,…, nima veze kaksno, tako kot sem z vsemi svojimi vidnimi in nevidnimi, fizicnimi in mentalnimi lastnostmi.
Jutri se bom pobarvala na zeleno, ce mi moja rjava barva las ne bo vsec, a zdaj je rjava in je moja, druge nimam!
Taka sem, sebi najboljsa in najslabsa, nimam sebe niti boljse, niti slabse, sem si edina tocno taka kot sem, ki se imam.
Ce lahko razumes…
Kot prvo, Cipralex niso antipsihotiki, ampak antidepresivi. To sta dve različni vrsti zdravil. Kot da bi primerjala Lekadol in antibiotik – ne moreš. Kot drugo, vsako bolezen, tako telesno kot duševno je treba zdraviti, sicer lahko postane še hujša, se nakopljejo še druge dodatne težave, ali pa človek enostavno ne more več funkcijonirati. In zdravljenje OKM drugače kot z zdravili ne gre, zato ja, jih mora jemati. In kot tretje, od kod bedarija, da se vsak zredi? Jaz sem antidepresive jemala leto in pol in se nisem nič zredila. Celo izgubila sem skoraj 10 kg. V čakalnici pri psihiatru sem spoznala žensko, ki je prav tako kot avtorica jemala Cipralex in prav tako precej izgubila na teži. Zato ne pametuj v prazno.
Kot prvo, Cipralex niso antipsihotiki, ampak antidepresivi. To sta dve različni vrsti zdravil. Kot da bi primerjala Lekadol in antibiotik – ne moreš. Kot drugo, vsako bolezen, tako telesno kot duševno je treba zdraviti, sicer lahko postane še hujša, se nakopljejo še druge dodatne težave, ali pa človek enostavno ne more več funkcijonirati. In zdravljenje OKM drugače kot z zdravili ne gre, zato ja, jih mora jemati. In kot tretje, od kod bedarija, da se vsak zredi? Jaz sem antidepresive jemala leto in pol in se nisem nič zredila. Celo izgubila sem skoraj 10 kg. V čakalnici pri psihiatru sem spoznala žensko, ki je prav tako kot avtorica jemala Cipralex in prav tako precej izgubila na teži. Zato ne pametuj v prazno.
[/quote]
misliš, da lahko OKM pozdraviš zgolj s tabletami?
kako, če pa je vzrok daleč nekje v psihi in prepričanjih?
s tabletami lahko saniraš posledice OKM, vzroka zanjo pa z njimi ne boš odpravila
Ljudje ne spreminjamo nečesa, kar sprejemamo.
Zato sprejemanje ni pravilen izraz. Pravilnejši bi bil soočenje ali priznanje, da nečesa ne moremo pri sebi sprejeti.
Prav tako ne greš čisto nič neobremenjeno proti cilju. Če bi šel, sploh ne bi imel problema.
Doseganje cilja je zato trnova in dolgotrajna pot.
Zahteva trud, vztrajnost, spreminjanje navad, prepričanj….
Je pa res, da je problem v glavi.In glava ne začne samo zato, ker si si nekaj zaželel spremeniti, razmišljati drugače.
In še enkrat. Če se sprejmemo točno takšne, ne bomo ničesar spremenili, ker ne bo več volje in ne razloga.
Zato si je treba priznati, da se ne sprejemamo in se s tem soočiti. Namesto od drugih pričakovati, da nas sprejmejo takšne kakršni smo.
Ter igrati žrtve, če nas ne sprejmejo.
[/quote]
Ni res. Jaz sem spremembe na sebi dosegla šele takrat, ko sem popolnoma sprejela tisto, kar sem najprej bila. Ni šlo za spoznanje, da nečesa ne sprejemam, ampak prav za sprejemanje. Ko sem si rekla “taka in taka sem in s tem sem zadovoljna. Sem si všeč in mi je ok.”, šele takrat sem lahko začela uspešno delati na spremembah. In sem šla na ta način: “to je lepo, a kaj če bi poskusila še bolj polepšati? Če bo uspelo, super, če ne bo, tudi super.” In tako sem se lotila sprememb z veseljem, bolj za zabavo, kakor hobi. Ker ljudje se največkrat lotijo z odporom, ker vejo, da nekaj nujno morajo, pa jim to ni všeč, pa že vnaprej razmišljajo, kako bo to težko in naporno. In potem se mukoma vsak dan vlečejo skozi nove rutine, ki se jim samo upirajo. Hkrati pa se vedno bolj zavedajo, kako niso zadovoljni s seboj. Zato so še bolj potrti in jezni, da morajo vztrajati pri neljubih spremembah, in postajajo vedno bolj nesrečni. Zato ni čudno, da odnehajo, ker preprosto obupajo. Izberejo manjše zlo. Namesto da bi bili nezadovoljni z videzom, pa še trpeli spremembe povrhu, sprejmejo samo nezadovoljstvo glede videza, navade pa ohranijo tiste sebi najljubše. Pol manj nezadovoljstva. No, jaz sem se najprej popolnoma sprejela taka kot sem in se z veseljem preizkusila v spreminjanju. In mi je uspelo. Pa ti po pravici povem, tudi če ne bi, bi mi bilo popolnoma vseeno.
Ni res. Jaz sem spremembe na sebi dosegla šele takrat, ko sem popolnoma sprejela tisto, kar sem najprej bila. Ni šlo za spoznanje, da nečesa ne sprejemam, ampak prav za sprejemanje. Ko sem si rekla “taka in taka sem in s tem sem zadovoljna. Sem si všeč in mi je ok.”, šele takrat sem lahko začela uspešno delati na spremembah. In sem šla na ta način: “to je lepo, a kaj če bi poskusila še bolj polepšati? Če bo uspelo, super, če ne bo, tudi super.” In tako sem se lotila sprememb z veseljem, bolj za zabavo, kakor hobi. Ker ljudje se največkrat lotijo z odporom, ker vejo, da nekaj nujno morajo, pa jim to ni všeč, pa že vnaprej razmišljajo, kako bo to težko in naporno. In potem se mukoma vsak dan vlečejo skozi nove rutine, ki se jim samo upirajo. Hkrati pa se vedno bolj zavedajo, kako niso zadovoljni s seboj. Zato so še bolj potrti in jezni, da morajo vztrajati pri neljubih spremembah, in postajajo vedno bolj nesrečni. Zato ni čudno, da odnehajo, ker preprosto obupajo. Izberejo manjše zlo. Namesto da bi bili nezadovoljni z videzom, pa še trpeli spremembe povrhu, sprejmejo samo nezadovoljstvo glede videza, navade pa ohranijo tiste sebi najljubše. Pol manj nezadovoljstva. No, jaz sem se najprej popolnoma sprejela taka kot sem in se z veseljem preizkusila v spreminjanju. In mi je uspelo. Pa ti po pravici povem, tudi če ne bi, bi mi bilo popolnoma vseeno.
[/quote]
Res je.
Jaz sem malo drugace, nisem izhajala iz tega, da je vse ok, ampak da taka sem, dobra in slaba, imam samo sebe tocno tako, nimam niti boljse, niti slabse sebe, sem sama sebi ena in edina z vsem dobrim in slabim.
Zdaj mi je vse lazje. Ce zelim spremembo, jo naredim, ker si jo zelim jaz, ne zato ker moram. Fajn obcutek je to.
misliš, da lahko OKM pozdraviš zgolj s tabletami?
kako, če pa je vzrok daleč nekje v psihi in prepričanjih?
s tabletami lahko saniraš posledice OKM, vzroka zanjo pa z njimi ne boš odpravila
[/quote]
Tudi oslabelo srce moraš zdraviti s tabletami, čeprav je vzrok za bolezen daleč nazaj v neprimernem življenjskem slogu. Ko so poškodbe in okvare enkrat tu, ne bodo nikdar več nove, pa imej še tako pozitivne misli in naravnih hokusov pokusov v rokavu. Si obsojen na tablete in konec. Prav tako narobe delujočih možganov ne boš več naredila novih. Lahko boš izboljšala, zraven še tablete jedla, pa ne bo nikdar bolezen izginila. Samo minimalizirala jo boš kolikor je res mogoče. In če bi vedela, kako s psihičnimi boleznimi človek trpi, bi vedela, da bo pripravljen narediti in požreti vse, samo da se bolje počuti. Takarat vsa vera v razne kamilice in meditacije odpove, ker so bolj blažev žegen.
Ni res. Jaz sem spremembe na sebi dosegla šele takrat, ko sem popolnoma sprejela tisto, kar sem najprej bila. Ni šlo za spoznanje, da nečesa ne sprejemam, ampak prav za sprejemanje. Ko sem si rekla “taka in taka sem in s tem sem zadovoljna. Sem si všeč in mi je ok.”, šele takrat sem lahko začela uspešno delati na spremembah. In sem šla na ta način: “to je lepo, a kaj če bi poskusila še bolj polepšati? Če bo uspelo, super, če ne bo, tudi super.” In tako sem se lotila sprememb z veseljem, bolj za zabavo, kakor hobi. Ker ljudje se največkrat lotijo z odporom, ker vejo, da nekaj nujno morajo, pa jim to ni všeč, pa že vnaprej razmišljajo, kako bo to težko in naporno. In potem se mukoma vsak dan vlečejo skozi nove rutine, ki se jim samo upirajo. Hkrati pa se vedno bolj zavedajo, kako niso zadovoljni s seboj. Zato so še bolj potrti in jezni, da morajo vztrajati pri neljubih spremembah, in postajajo vedno bolj nesrečni. Zato ni čudno, da odnehajo, ker preprosto obupajo. Izberejo manjše zlo. Namesto da bi bili nezadovoljni z videzom, pa še trpeli spremembe povrhu, sprejmejo samo nezadovoljstvo glede videza, navade pa ohranijo tiste sebi najljubše. Pol manj nezadovoljstva. No, jaz sem se najprej popolnoma sprejela taka kot sem in se z veseljem preizkusila v spreminjanju. In mi je uspelo. Pa ti po pravici povem, tudi če ne bi, bi mi bilo popolnoma vseeno.
[/quote]
Res ni res, ker nisi sprejela, ampak se samo soočila.
Če bi sprejela, ne bi nič spreminjala.
In to, da si sebi govorila, da je telo lepo, je seveda bila laž in neke vrste samoprepričevanje, da si spremembo olajšaš.
In to tudi ni resnica, da bi ti bilo popolnoma vseeno.
Tako da, manipuliraš lahko s sabo. Z drugimi malo težje.
Res ni res, ker nisi sprejela, ampak se samo soočila.
Če bi sprejela, ne bi nič spreminjala.
In to, da si sebi govorila, da je telo lepo, je seveda bila laž in neke vrste samoprepričevanje, da si spremembo olajšaš.
In to tudi ni resnica, da bi ti bilo popolnoma vseeno.
Tako da, manipuliraš lahko s sabo. Z drugimi malo težje.
[/quote]
Ne drži Robi. Na Tedx imaš en lep video na to temo, ki popolnoma zadane to kar ti poskušava dopovedati. Ti bom prilepila link ko ga najdem. Si lahko popolboma zadovoljen s svojim telesom, ga v polnosti sprejmeš, a ne nehaš delati na izboljšavah, saj vsak želi biti najboljša različica sebe. To pa ne pomeni, da se nisi sprejel takšnega kot si v tem trenutku. Lahko da se bo sprememba zgodila, lahko se ne bo. In to je tudi v redu. Tu je keč. Da če ti “spodleti”, si ravno tako zadovoljen. Važno je, da si zdrav, da migaš in delaš na izboljšavah, na sebi, stremiš k cilju. Ljudje, ki se iz različnih razlogov nezdravo prehranjujejo imajo vedno kakšen konkreten problem, ki jih podzavestno pripravi do te nezdrave odvisnosti. Ko ga rešijo in šele takrat lahko delajo na preobrazbah.
Če imaš npr ženo, ki se je zredila, ji ne smeš reči debela si, shujšaj! Dosegel boš ravno kontra učinek. Stoj ji ob strani, imej jo rad, pokaži to ljubezen in sprejemanje in postopoma bo v varnem zavetju tudi sama dobila moč, željo in motivacijo, da si življenju uredi tudi na področju telesne teže. Za hujšanje moraš biti umirjen, notranje močen. Če se utapljaš v drugih težavah in imaš fokus drugje, malokdo uspe dejansko v takih okoliščinah shujšati IN obdržati težo. Nismo vsi enaki, zato ne sodi po sebi. Tudi jaz sem nekoč v 2,5 mesecih izgubila 15kg, ker sem bila SREČNA in nisem čutila lakote, temveč sem se hranila, ker sem vedela da moram… ko ti pa nekaj manjka, ves čas čutiš lakoto. Črprav v resnici nisi lačen, občutek je pa isti. Kruli po želodcu, kot da nisi jedel 100 let. Psiha dela čudeže. V obe smeri.
Forum je zaprt za komentiranje.