Prenajedanje, debelost
Ne drži Robi. Na Tedx imaš en lep video na to temo, ki popolnoma zadane to kar ti poskušava dopovedati. Ti bom prilepila link ko ga najdem. Si lahko popolboma zadovoljen s svojim telesom, ga v polnosti sprejmeš, a ne nehaš delati na izboljšavah, saj vsak želi biti najboljša različica sebe. To pa ne pomeni, da se nisi sprejel takšnega kot si v tem trenutku. Lahko da se bo sprememba zgodila, lahko se ne bo. In to je tudi v redu. Tu je keč. Da če ti “spodleti”, si ravno tako zadovoljen. Važno je, da si zdrav, da migaš in delaš na izboljšavah, na sebi, stremiš k cilju. Ljudje, ki se iz različnih razlogov nezdravo prehranjujejo imajo vedno kakšen konkreten problem, ki jih podzavestno pripravi do te nezdrave odvisnosti. Ko ga rešijo in šele takrat lahko delajo na preobrazbah.
Če imaš npr ženo, ki se je zredila, ji ne smeš reči debela si, shujšaj! Dosegel boš ravno kontra učinek. Stoj ji ob strani, imej jo rad, pokaži to ljubezen in sprejemanje in postopoma bo v varnem zavetju tudi sama dobila moč, željo in motivacijo, da si življenju uredi tudi na področju telesne teže. Za hujšanje moraš biti umirjen, notranje močen. Če se utapljaš v drugih težavah in imaš fokus drugje, malokdo uspe dejansko v takih okoliščinah shujšati IN obdržati težo. Nismo vsi enaki, zato ne sodi po sebi. Tudi jaz sem nekoč v 2,5 mesecih izgubila 15kg, ker sem bila SREČNA in nisem čutila lakote, temveč sem se hranila, ker sem vedela da moram… ko ti pa nekaj manjka, ves čas čutiš lakoto. Črprav v resnici nisi lačen, občutek je pa isti. Kruli po želodcu, kot da nisi jedel 100 let. Psiha dela čudeže. V obe smeri.
[/quote]
Jaz ne sklepam po sebi, ampak samo trdim, da vsa ta teorija stoji na nerealnih temeljih in nima veze z dejanskim stanjem.
Sprejeti sebe, da se ne maraš in si to priznati ter potem delaš na tem, da se bolj maraš in sprejemaš. Tako to gre.
Ne moreš pa se dejansko na ukaz sprejeti, ker to ni možno.
Sprejemanje je proces in treba nekaj narediti pri sebi.
Šele potem se sprejmeš malo bolj, kot si se prej.
Zato na te trače ne dam nič, ker so to zavajanja.
Jaz ne sklepam po sebi, ampak samo trdim, da vsa ta teorija stoji na nerealnih temeljih in nima veze z dejanskim stanjem.
Sprejeti sebe, da se ne maraš in si to priznati ter potem delaš na tem, da se bolj maraš in sprejemaš. Tako to gre.
Ne moreš pa se dejansko na ukaz sprejeti, ker to ni možno.
Sprejemanje je proces in treba nekaj narediti pri sebi.
Šele potem se sprejmeš malo bolj, kot si se prej.
Zato na te trače ne dam nič, ker so to zavajanja.
[/quote]
Ti pravim, v popolnem svetu bi morda imel prav. A obstajamo tudi drugačni, pri katerih tvoja teorija pogrne na polni črti in še poslabša situacijo. Ni to nobeno zavajanje in dokler človek dela na sebi je pohvalno, vsak poskus. Tudi spodleteli. Važno, da ne obupa in predvsem, da se ne vrši pritiske nad njim. Big mistake. Če hočeš narediti dobro, pomagaj ali pusti stat, če ne znaš. Ne poslabšaj situacije. Tudi moj oče je tak…aaa ste lene, samo jeste, sami izgovori so vas. Ja, ok. To je tvoj pogled na zadevo, ki pa ni naša resnica. Ženske imamo poleg vsega še vrsto drugih dejavnikov, ki otežijo proces preobrazbe o katerih se vam moškim niti ne sanja. Od čustvenih neravnovesij, hormonskih, metabolizma, ki je drugačen, poporodnih spremembah, spremembah v ciklusu, …da ne naštevam dalje.
Ne bom nikoli pozabila enega moškega, ki me je nekoč tako lepo objel okoli pasu in stisnil za ročke…mene je bilo sram, ker si nisem bila všeč takrat, on je pa zašepetal nekaj, da so se meni noge “odrezale”. Počutila sem se tako zapeljivo in lepo, kot nikoli prej pri -30kg. Ni in nikoli ne bo point v kilogramih, ampak v občutkih, ki jih daš ali prejemaš. V energiji in v čustvih. Vse ostalo je za moje pojme BS. moški, ki mi je še danes všeč, ni bil vedno suh, športen, fit… pa se mi je zmešalo v glavi ko sem ga videla ali takrat ali danes…. njegov pogled mi zmeša glavo, da ne vem niti kako mi je ime več. Z 20+ ali – prav ničesar ne spremeni. Je pa prav, da vsak dobi to kar išče. Če iščeš fit lepotičko, išči to, pusti ostale pri miru. Ne moti njihovih procesov s tem svojim prepričanjem. Ne želimo vsi fit partnerjev, ker nekateri se na to gladko požvizgamo. Vemo namreč, da si danes lahko miss sveta, jutri berač na cesti… pa ali se gre za denar, postavo, lepoto, …vse materijalno pač. Obstaja nekaj več na tem svetu. Ta energija, duša, ki pritegne kot magnet in se ji ne moreš upreti. Morda le niste doživeli, pa ne razumete. A morda vas še doleti.
No zdaj sem že malo skrenila s teme, a tudi to je bistvo konec koncev. Z veliko ženskami debatiram o tem in veliko jih na silo hujša zaradi moških. Mene tisti ni maral ne prej ko sem bila suha, ne sedaj ko sem se poredila, nikoli me ne bo in če je to izgovor, katerega bi mi pomolil pred nos, si jaz takega niti ne bi želela. Lahko bom jutri zbolela, ne bom mogla pazit na hrano, trenirat, kaj pa pol? A me bo kar zamenjal za bolj vitko? Mlajšo? Lepšo? 3,5 milijarde…izvoli kar takoj in me preskoči že v štartu. V redu je.
Ti pravim, v popolnem svetu bi morda imel prav. A obstajamo tudi drugačni, pri katerih tvoja teorija pogrne na polni črti in še poslabša situacijo. Ni to nobeno zavajanje in dokler človek dela na sebi je pohvalno, vsak poskus. Tudi spodleteli. Važno, da ne obupa in predvsem, da se ne vrši pritiske nad njim. Big mistake. Če hočeš narediti dobro, pomagaj ali pusti stat, če ne znaš. Ne poslabšaj situacije. Tudi moj oče je tak…aaa ste lene, samo jeste, sami izgovori so vas. Ja, ok. To je tvoj pogled na zadevo, ki pa ni naša resnica. Ženske imamo poleg vsega še vrsto drugih dejavnikov, ki otežijo proces preobrazbe o katerih se vam moškim niti ne sanja. Od čustvenih neravnovesij, hormonskih, metabolizma, ki je drugačen, poporodnih spremembah, spremembah v ciklusu, …da ne naštevam dalje.
Ne bom nikoli pozabila enega moškega, ki me je nekoč tako lepo objel okoli pasu in stisnil za ročke…mene je bilo sram, ker si nisem bila všeč takrat, on je pa zašepetal nekaj, da so se meni noge “odrezale”. Počutila sem se tako zapeljivo in lepo, kot nikoli prej pri -30kg. Ni in nikoli ne bo point v kilogramih, ampak v občutkih, ki jih daš ali prejemaš. V energiji in v čustvih. Vse ostalo je za moje pojme BS. moški, ki mi je še danes všeč, ni bil vedno suh, športen, fit… pa se mi je zmešalo v glavi ko sem ga videla ali takrat ali danes…. njegov pogled mi zmeša glavo, da ne vem niti kako mi je ime več. Z 20+ ali – prav ničesar ne spremeni. Je pa prav, da vsak dobi to kar išče. Če iščeš fit lepotičko, išči to, pusti ostale pri miru. Ne moti njihovih procesov s tem svojim prepričanjem. Ne želimo vsi fit partnerjev, ker nekateri se na to gladko požvizgamo. Vemo namreč, da si danes lahko miss sveta, jutri berač na cesti… pa ali se gre za denar, postavo, lepoto, …vse materijalno pač. Obstaja nekaj več na tem svetu. Ta energija, duša, ki pritegne kot magnet in se ji ne moreš upreti. Morda le niste doživeli, pa ne razumete. A morda vas še doleti.
No zdaj sem že malo skrenila s teme, a tudi to je bistvo konec koncev. Z veliko ženskami debatiram o tem in veliko jih na silo hujša zaradi moških. Mene tisti ni maral ne prej ko sem bila suha, ne sedaj ko sem se poredila, nikoli me ne bo in če je to izgovor, katerega bi mi pomolil pred nos, si jaz takega niti ne bi želela. Lahko bom jutri zbolela, ne bom mogla pazit na hrano, trenirat, kaj pa pol? A me bo kar zamenjal za bolj vitko? Mlajšo? Lepšo? 3,5 milijarde…izvoli kar takoj in me preskoči že v štartu. V redu je.
[/quote]
Ti imaš toliko frustracij in kompleksov v sebi, da ne vem kaj naj sploh rečem.
Posledično je pri tebi veliko kontradiktornosti in napačnega razumevanja sogovornika.
Vse dojemaš preveč osebno in zato ti tudi jezik teče tako gladko.
Ker jaz nisem takšen kot tvoj oče in nimam nič proti delanju na sebi.
Tudi lepotičk nisem nikoli iskal in ne popolnosti…
Vse te tvoje domneve in podtikanja so izraz tvojih kompleksov , ker ne moreš sprejeti resnice.
Vse to, čemur ti praviš resnica, je zmanipulirana verzija tvojega ega, s katero si lajšaš komplekse.
Takšno je moje opažanje in s tem ne mislim nič slabega.
Čeprav boš mogoče ti to tako dojela, kot nek napad.
Ti imaš toliko frustracij in kompleksov v sebi, da ne vem kaj naj sploh rečem.
Posledično je pri tebi veliko kontradiktornosti in napačnega razumevanja sogovornika.
Vse dojemaš preveč osebno in zato ti tudi jezik teče tako gladko.
Ker jaz nisem takšen kot tvoj oče in nimam nič proti delanju na sebi.
Tudi lepotičk nisem nikoli iskal in ne popolnosti…
Vse te tvoje domneve in podtikanja so izraz tvojih kompleksov , ker ne moreš sprejeti resnice.
Vse to, čemur ti praviš resnica, je zmanipulirana verzija tvojega ega, s katero si lajšaš komplekse.
Takšno je moje opažanje in s tem ne mislim nič slabega.
Čeprav boš mogoče ti to tako dojela, kot nek napad.
[/quote]
Vidiš, to je pa čar pisne komunikacije..vsak prebere kot prebere, ne nujno razume kaoo je bilo mišljeno 🙂
Noben napad. Zakaj tako misliš? Jaz razumem tvoj point of view, ker sem veliko takih ljudi imela v življenju, ki so mi isto zatrjevali, kot sedaj ti. Kar želim povedati je le, poskusi gledati še s kakšnimi drugimi očmi, da dojameš o čem govorimo tisti “drugi”.
Pa primere sem navedla le zato, da bo bolj jasno o čem teoretiziram v več postih, ni bilo v zapisu mišljeno na tebe konkretno, ampak na ljudi s takim mnenjem. Zunanji motivatorji na dolgi rok ne vzdržijo. Nimam kompleksov, vsaj na te stvari tako ne gledam. Sem jih pa imela včasih veliko, ravno zaradi teh družbenih pritiskov…dolgo sem se borila, da bi se imela rada in sprejela z vsemi svojimi + in – in zato sem ponosna na to, da mi je uspelo. Želim opogumiti še koga, ker sedaj vem kaj sem delala narobe in predvsem kaj so drugi delali, ki so ki morda želeli dobro, dosegli so pa popolnoma kontra učinek.
Res ni res, ker nisi sprejela, ampak se samo soočila.
Če bi sprejela, ne bi nič spreminjala.
In to, da si sebi govorila, da je telo lepo, je seveda bila laž in neke vrste samoprepričevanje, da si spremembo olajšaš.
In to tudi ni resnica, da bi ti bilo popolnoma vseeno.
Tako da, manipuliraš lahko s sabo. Z drugimi malo težje.
[/quote]
Mesas pojme.
Soocis se z necim, kar si priznas, da je dejstvo, ni pa nujno, da to dejstvo sprejemas, lahko te jezi in zalosti, v tem primeru ga nisi sprejel.
Sprejemas takrat, ko ti neko dejstvo ne povzroca slabega obcutka, tako je in naj bo dobro ali slabo, tukaj je in zivis s tem takim, kakor ti je dano, ne pocutis se slabo ob tem.
Jaz ne sklepam po sebi, ampak samo trdim, da vsa ta teorija stoji na nerealnih temeljih in nima veze z dejanskim stanjem.
Sprejeti sebe, da se ne maraš in si to priznati ter potem delaš na tem, da se bolj maraš in sprejemaš. Tako to gre.
Ne moreš pa se dejansko na ukaz sprejeti, ker to ni možno.
Sprejemanje je proces in treba nekaj narediti pri sebi.
Šele potem se sprejmeš malo bolj, kot si se prej.
Zato na te trače ne dam nič, ker so to zavajanja.
[/quote]
Zakaj ti sebe ne maras?
Joooj, kaksne nebuloze pises!
Rad se moras imeti tak kot si!
Daj povej, kako naj clovek sprejme, da se ne mara?! Vecje neumnosti se nisem slisala!
Res ni res, ker nisi sprejela, ampak se samo soočila.
Če bi sprejela, ne bi nič spreminjala.
In to, da si sebi govorila, da je telo lepo, je seveda bila laž in neke vrste samoprepričevanje, da si spremembo olajšaš.
In to tudi ni resnica, da bi ti bilo popolnoma vseeno.
Tako da, manipuliraš lahko s sabo. Z drugimi malo težje.
[/quote]
Ne, sem se sprejela, ne soočila. Mislim, da bom jaz menda bolje vedela, kaj mislim, čutim, počnem in zakaj to počnem, kakor ti. Kdo je rekel, da kar sprejmemo, ne spreminjamo? Seveda spreminjamo. Izboljšujemo, dodajamo nove stvari, prilagajamo trenutni situaciji, željam, potrebam…. Verjetno si ti eden tistih, ki sebe nikdar ni sprejel, zato ne razumeš razlike med sprejeti in se sprijazniti. To ni isto.
Kot prvo, Cipralex niso antipsihotiki, ampak antidepresivi. To sta dve različni vrsti zdravil. Kot da bi primerjala Lekadol in antibiotik – ne moreš. Kot drugo, vsako bolezen, tako telesno kot duševno je treba zdraviti, sicer lahko postane še hujša, se nakopljejo še druge dodatne težave, ali pa človek enostavno ne more več funkcijonirati. In zdravljenje OKM drugače kot z zdravili ne gre, zato ja, jih mora jemati. In kot tretje, od kod bedarija, da se vsak zredi? Jaz sem antidepresive jemala leto in pol in se nisem nič zredila. Celo izgubila sem skoraj 10 kg. V čakalnici pri psihiatru sem spoznala žensko, ki je prav tako kot avtorica jemala Cipralex in prav tako precej izgubila na teži. Zato ne pametuj v prazno.
[/quote]
Si ti slučajno spregledala Kvelux?
Ali pišeš kar nekaj v tri krasne, samo z namenom da si “filaš ego” ?
Ne, sem se sprejela, ne soočila. Mislim, da bom jaz menda bolje vedela, kaj mislim, čutim, počnem in zakaj to počnem, kakor ti. Kdo je rekel, da kar sprejmemo, ne spreminjamo? Seveda spreminjamo. Izboljšujemo, dodajamo nove stvari, prilagajamo trenutni situaciji, željam, potrebam…. Verjetno si ti eden tistih, ki sebe nikdar ni sprejel, zato ne razumeš razlike med sprejeti in se sprijazniti. To ni isto.
[/quote]
Ne mi prodajati nekih puhlic.
Za nesprejemanje in ali debelost obstajajo konkretni razlogi. To so razne travme, čustvene rane, kompleksi, slaba samopodoba….
In enostavno ni možno, da bi nekdo kar tako v trenutku, ker si je tako zamislil, lahko sebe sprejel popolnoma.
Enostavno ni možno, ker vsi razlogi, kot so travme, ne izginejo v trenutku in ne na željo.
In da vsi razlogi za nesprejemanje izgubijo svoj vpliv, je treba na sebi delat. In to kar nekaj časa.
Nekateri sami, drugi s pomočjo terapevta.
Še en dokaz, da travme niso predelane in da ne sprejemaš sebe, so frustracije, pretirana občutljivost.
Pravzaprav travme nikoli ne izginejo, le na njih gledamo z drugačne perspektive.
Ne mi prodajati nekih puhlic.
Za nesprejemanje in ali debelost obstajajo konkretni razlogi. To so razne travme, čustvene rane, kompleksi, slaba samopodoba….
In enostavno ni možno, da bi nekdo kar tako v trenutku, ker si je tako zamislil, lahko sebe sprejel popolnoma.
Enostavno ni možno, ker vsi razlogi, kot so travme, ne izginejo v trenutku in ne na željo.
In da vsi razlogi za nesprejemanje izgubijo svoj vpliv, je treba na sebi delat. In to kar nekaj časa.
Nekateri sami, drugi s pomočjo terapevta.
Še en dokaz, da travme niso predelane in da ne sprejemaš sebe, so frustracije, pretirana občutljivost.
Pravzaprav travme nikoli ne izginejo, le na njih gledamo z drugačne perspektive.
[/quote]
Delno se strinjam. Preobčutljivost pa je lahko le karakterna/prirojena lastnost. Slišal kdaj za izraz highly sensitive people? Od rojstva.
Frustracije so lahko trenutne/ obdobne/ sezonske… preveč dela, preveč obveznosti, kopičenje težav, …. preveč posplošuješ. Ni vsaka težava/izziv razlog za debelost. Obdtaja pa veliko več razlogov, kot le ti, ki si jih naštel. To ti lahko tudi terapevt razloži 😉 In ja, res je potreben čas in delo na sebi. Do spoznanja pa pridemo različno hitro, nekateri nikoli. Spet drugi v trenutku.
Robi, menim da izhajaš še vedno le iz enega zornega kota. Fajn bi bilo, da se odpreš še za druge možnosti in razlage. Začneš sogovornika bolje poslušati, da bi SLIŠAL, ne pa da bi ODGOVORIL
Delno se strinjam. Preobčutljivost pa je lahko le karakterna/prirojena lastnost. Slišal kdaj za izraz highly sensitive people? Od rojstva.
Frustracije so lahko trenutne/ obdobne/ sezonske… preveč dela, preveč obveznosti, kopičenje težav, …. preveč posplošuješ. Ni vsaka težava/izziv razlog za debelost. Obdtaja pa veliko več razlogov, kot le ti, ki si jih naštel. To ti lahko tudi terapevt razloži 😉 In ja, res je potreben čas in delo na sebi. Do spoznanja pa pridemo različno hitro, nekateri nikoli. Spet drugi v trenutku.
Robi, menim da izhajaš še vedno le iz enega zornega kota. Fajn bi bilo, da se odpreš še za druge možnosti in razlage. Začneš sogovornika bolje poslušati, da bi SLIŠAL, ne pa da bi ODGOVORIL
[/quote]
Če bom samo poslušal, potem ne bo debate. 🙂
Tu pa sem zato, da povem svoje mnenje in pogled na neko zadevo.
Prej si pisala o plus in minus kilogramih, pa ne vem, če to pomeni, da ti teža niha. Malo suha, malo debela…?
Ne mi prodajati nekih puhlic.
Za nesprejemanje in ali debelost obstajajo konkretni razlogi. To so razne travme, čustvene rane, kompleksi, slaba samopodoba….
In enostavno ni možno, da bi nekdo kar tako v trenutku, ker si je tako zamislil, lahko sebe sprejel popolnoma.
Enostavno ni možno, ker vsi razlogi, kot so travme, ne izginejo v trenutku in ne na željo.
In da vsi razlogi za nesprejemanje izgubijo svoj vpliv, je treba na sebi delat. In to kar nekaj časa.
Nekateri sami, drugi s pomočjo terapevta.
Še en dokaz, da travme niso predelane in da ne sprejemaš sebe, so frustracije, pretirana občutljivost.
Pravzaprav travme nikoli ne izginejo, le na njih gledamo z drugačne perspektive.
[/quote]
Se zelo strinjam. Če veš kakšne travme imaš, potem veš tudi kako z njimi delat. Zelo se mi zdi tudi pomembno, da prepoznaš trigerje, sprožilce, ki lahko obudijo travmo. Če to veš, potem je manj možnosti, da padeš ali vsaj ne pretrdo oz. se hitro pobereš..
Če bom samo poslušal, potem ne bo debate. 🙂
Tu pa sem zato, da povem svoje mnenje in pogled na neko zadevo.
Prej si pisala o plus in minus kilogramih, pa ne vem, če to pomeni, da ti teža niha. Malo suha, malo debela…?
[/quote]
Ni bilo mišljeno tako 🙂 debata je zelo dobrodošla.
Teža niha v različnih obdobjih življenja..nor nosečnosti.
jaz zdravnik nisem. vem pa kaj bi ti svetoval. prvo pohavala. da si priznas in da sploh hočeš videt problem in se boriš. to je super pohvalno. če ne bi imela zdravil, bi ti povedal kaj naredit. ker poznam nase zdravstvo in vem kako je, je moj nasvet taki. če imaš moznost, pusti vse skupaj v sloveniji, če nimas otrok recimo ali so odrasli. kakorkoli, če imas moznost. in egoisticno misli samo nase in idi stran od tu. idi nekam kjer ti bodo doktorji po resnici povedali, kaj rabis kaj ne. če je treba amerika pa amerika. kamorkoli, sam d se resis te drzave, tega sistema ki te ubija. in te ubija. to ni pobeg bezanje. to je taktični izmik. če lahko grše drugam , idi. vsi športniki so egoisti. usi. ker sport je egoizem. in ti moras zacet delat zase. če vidis da tu ne gre, spremeni okolje. jaz mislim da druge resitve ni.
Ne mi prodajati nekih puhlic.
Za nesprejemanje in ali debelost obstajajo konkretni razlogi. To so razne travme, čustvene rane, kompleksi, slaba samopodoba….
In enostavno ni možno, da bi nekdo kar tako v trenutku, ker si je tako zamislil, lahko sebe sprejel popolnoma.
Enostavno ni možno, ker vsi razlogi, kot so travme, ne izginejo v trenutku in ne na željo.
In da vsi razlogi za nesprejemanje izgubijo svoj vpliv, je treba na sebi delat. In to kar nekaj časa.
Nekateri sami, drugi s pomočjo terapevta.
Še en dokaz, da travme niso predelane in da ne sprejemaš sebe, so frustracije, pretirana občutljivost.
Pravzaprav travme nikoli ne izginejo, le na njih gledamo z drugačne perspektive.
[/quote]
In kje piše, da je šlo za kg? Kje pa piše, da je bilo v trenutku? Bil je dolgotrajen proces, ki je vseboval veliko učenja, izkušenj in dela. Kot rečeno, ti tega očitno še nisi uspel narediti, sicer bi vedel, o čem govorim. Ti si zgolj sprijaznjen. Ko ali če boš kdaj tudi sprejel, boš vedel, o čem govorim. Do takrat pa si pač misli kar hočeš, ni moj problem.
Delno se strinjam. Preobčutljivost pa je lahko le karakterna/prirojena lastnost. Slišal kdaj za izraz highly sensitive people? Od rojstva.
Frustracije so lahko trenutne/ obdobne/ sezonske… preveč dela, preveč obveznosti, kopičenje težav, …. preveč posplošuješ. Ni vsaka težava/izziv razlog za debelost. Obdtaja pa veliko več razlogov, kot le ti, ki si jih naštel. To ti lahko tudi terapevt razloži 😉 In ja, res je potreben čas in delo na sebi. Do spoznanja pa pridemo različno hitro, nekateri nikoli. Spet drugi v trenutku.
Robi, menim da izhajaš še vedno le iz enega zornega kota. Fajn bi bilo, da se odpreš še za druge možnosti in razlage. Začneš sogovornika bolje poslušati, da bi SLIŠAL, ne pa da bi ODGOVORIL
[/quote]
Kaj je visoko občutljiv psoameznik pa vam očitno definicija kljub vsem tedexom ni jasna. Tukaj vas berem že dlje časa in žal moram Robiju pritrditi, da imate preveč kompleksov, hkrati pa preveč roza obarvano mnenje, ki vam ga producirajo lastne težave oz. psihični obrambni mehanizem.
Ker delam z otroci, je tega ogromno. In ne, sprejeti se nikakor ni pot do uspeha. Ne pri otrocih, ne pri odraslih. Sprejeti situacijo, bi sicer lahko rekli, ampak to pomeni, da bi jo človek moral videti v realnem in objektivnem vidu. Tega pa žal veliko odraslih ni možnih, ker je to preveč težko (čustveno) soočenje. In ja, najprej se je potrebno soočiti, da bi uspeh dosegli. Ker šele ko vidimo situacijo točno takšno kot je in ne olepšano ali znižano za nevarnosti, lahko govorimo o tem, da SITUACIJO sprejemamo. Sebe sprejeti pa je žal floskula, s katero se večinoma izgovarjamo, da bi svoje realne probleme zmanjšali in nas ti problemi ne bi ogrožali. Psihično, ker sicer nas še vedno ogrožajo ,dokler so tu. In kot Robi pravi, to je proces. Tudi tukaj ima prav. Proces pa pomeni tudi veliko dvomov, momente nesprejemanja … Ko smo postavljeni pred izkušnjo. Zato o sprejemanju ne moremo govoriti. Če samo povzamem nekatere tekste iz druge teme, kjer ste trdili, da ste se dobesedno vdali v življenje – temu pač ne moremo reči, da ste se sprejeli. Čeprav zdaj tukaj trdite točno to. Pa nsite edina taka zgodba, ki jo vidim in spremljam. Žal mi je le otrok, ki imajo takšne starše, saj so otroci pogosto prisiljeni v nadaljevanje travm in vzorcev.
Kaj je visoko občutljiv psoameznik pa vam očitno definicija kljub vsem tedexom ni jasna. Tukaj vas berem že dlje časa in žal moram Robiju pritrditi, da imate preveč kompleksov, hkrati pa preveč roza obarvano mnenje, ki vam ga producirajo lastne težave oz. psihični obrambni mehanizem.
Ker delam z otroci, je tega ogromno. In ne, sprejeti se nikakor ni pot do uspeha. Ne pri otrocih, ne pri odraslih. Sprejeti situacijo, bi sicer lahko rekli, ampak to pomeni, da bi jo človek moral videti v realnem in objektivnem vidu. Tega pa žal veliko odraslih ni možnih, ker je to preveč težko (čustveno) soočenje. In ja, najprej se je potrebno soočiti, da bi uspeh dosegli. Ker šele ko vidimo situacijo točno takšno kot je in ne olepšano ali znižano za nevarnosti, lahko govorimo o tem, da SITUACIJO sprejemamo. Sebe sprejeti pa je žal floskula, s katero se večinoma izgovarjamo, da bi svoje realne probleme zmanjšali in nas ti problemi ne bi ogrožali. Psihično, ker sicer nas še vedno ogrožajo ,dokler so tu. In kot Robi pravi, to je proces. Tudi tukaj ima prav. Proces pa pomeni tudi veliko dvomov, momente nesprejemanja … Ko smo postavljeni pred izkušnjo. Zato o sprejemanju ne moremo govoriti. Če samo povzamem nekatere tekste iz druge teme, kjer ste trdili, da ste se dobesedno vdali v življenje – temu pač ne moremo reči, da ste se sprejeli. Čeprav zdaj tukaj trdite točno to. Pa nsite edina taka zgodba, ki jo vidim in spremljam. Žal mi je le otrok, ki imajo takšne starše, saj so otroci pogosto prisiljeni v nadaljevanje travm in vzorcev.
[/quote]
Cela komedija ta zapis🤣 kaj takega strokovnjak ne bi spisal nikoli. A če drugače ne upaš povedati svojega mnenja … I told you. Whatever drives your boat
Kaj je visoko občutljiv psoameznik pa vam očitno definicija kljub vsem tedexom ni jasna. Tukaj vas berem že dlje časa in žal moram Robiju pritrditi, da imate preveč kompleksov, hkrati pa preveč roza obarvano mnenje, ki vam ga producirajo lastne težave oz. psihični obrambni mehanizem.
Ker delam z otroci, je tega ogromno. In ne, sprejeti se nikakor ni pot do uspeha. Ne pri otrocih, ne pri odraslih. Sprejeti situacijo, bi sicer lahko rekli, ampak to pomeni, da bi jo človek moral videti v realnem in objektivnem vidu. Tega pa žal veliko odraslih ni možnih, ker je to preveč težko (čustveno) soočenje. In ja, najprej se je potrebno soočiti, da bi uspeh dosegli. Ker šele ko vidimo situacijo točno takšno kot je in ne olepšano ali znižano za nevarnosti, lahko govorimo o tem, da SITUACIJO sprejemamo. Sebe sprejeti pa je žal floskula, s katero se večinoma izgovarjamo, da bi svoje realne probleme zmanjšali in nas ti problemi ne bi ogrožali. Psihično, ker sicer nas še vedno ogrožajo ,dokler so tu. In kot Robi pravi, to je proces. Tudi tukaj ima prav. Proces pa pomeni tudi veliko dvomov, momente nesprejemanja … Ko smo postavljeni pred izkušnjo. Zato o sprejemanju ne moremo govoriti. Če samo povzamem nekatere tekste iz druge teme, kjer ste trdili, da ste se dobesedno vdali v življenje – temu pač ne moremo reči, da ste se sprejeli. Čeprav zdaj tukaj trdite točno to. Pa nsite edina taka zgodba, ki jo vidim in spremljam. Žal mi je le otrok, ki imajo takšne starše, saj so otroci pogosto prisiljeni v nadaljevanje travm in vzorcev.
[/quote]
Torej ti sebe ne sprejemaš?
Ne drži Robi. Na Tedx imaš en lep video na to temo, ki popolnoma zadane to kar ti poskušava dopovedati. Ti bom prilepila link ko ga najdem. Si lahko popolboma zadovoljen s svojim telesom, ga v polnosti sprejmeš, a ne nehaš delati na izboljšavah, saj vsak želi biti najboljša različica sebe. To pa ne pomeni, da se nisi sprejel takšnega kot si v tem trenutku. Lahko da se bo sprememba zgodila, lahko se ne bo. In to je tudi v redu. Tu je keč. Da če ti “spodleti”, si ravno tako zadovoljen. Važno je, da si zdrav, da migaš in delaš na izboljšavah, na sebi, stremiš k cilju. Ljudje, ki se iz različnih razlogov nezdravo prehranjujejo imajo vedno kakšen konkreten problem, ki jih podzavestno pripravi do te nezdrave odvisnosti. Ko ga rešijo in šele takrat lahko delajo na preobrazbah.
Če imaš npr ženo, ki se je zredila, ji ne smeš reči debela si, shujšaj! Dosegel boš ravno kontra učinek. Stoj ji ob strani, imej jo rad, pokaži to ljubezen in sprejemanje in postopoma bo v varnem zavetju tudi sama dobila moč, željo in motivacijo, da si življenju uredi tudi na področju telesne teže. Za hujšanje moraš biti umirjen, notranje močen. Če se utapljaš v drugih težavah in imaš fokus drugje, malokdo uspe dejansko v takih okoliščinah shujšati IN obdržati težo. Nismo vsi enaki, zato ne sodi po sebi. Tudi jaz sem nekoč v 2,5 mesecih izgubila 15kg, ker sem bila SREČNA in nisem čutila lakote, temveč sem se hranila, ker sem vedela da moram… ko ti pa nekaj manjka, ves čas čutiš lakoto. Črprav v resnici nisi lačen, občutek je pa isti. Kruli po želodcu, kot da nisi jedel 100 let. Psiha dela čudeže. V obe smeri.
[/quote]
Ko tole berem, kot nevpleten v debato vidim, da govorita o isti stvari – z različnimi besedami oz. pristopi.
Ko tole berem, kot nevpleten v debato vidim, da govorita o isti stvari – z različnimi besedami oz. pristopi.
[/quote]
Saj to želim povedati že od prvega komentarja. Smo različni, različno doživljamo, različno gledamo na stvari. Morda res enako mislimo, a v slabi komunikaciji se izgubi pol………razumevanja.
Ne mi prodajati nekih puhlic.
Za nesprejemanje in ali debelost obstajajo konkretni razlogi. To so razne travme, čustvene rane, kompleksi, slaba samopodoba….
In enostavno ni možno, da bi nekdo kar tako v trenutku, ker si je tako zamislil, lahko sebe sprejel popolnoma.
Enostavno ni možno, ker vsi razlogi, kot so travme, ne izginejo v trenutku in ne na željo.
In da vsi razlogi za nesprejemanje izgubijo svoj vpliv, je treba na sebi delat. In to kar nekaj časa.
Nekateri sami, drugi s pomočjo terapevta.
Še en dokaz, da travme niso predelane in da ne sprejemaš sebe, so frustracije, pretirana občutljivost.
Pravzaprav travme nikoli ne izginejo, le na njih gledamo z drugačne perspektive.
[/quote]
Ne sprejmes se v trenutku. To gre pocasi.
Najprej analiziras samega sebe, ugotovis kdo in kaj si v resnici, ne tisto, kar si mislis, da si ali druvi hocejo, da si.
Spoznas svoje dobre in slabe strani in jih sprejmes kot tvoje, edino kar imas in iz cesar lahko izhajas.
Sprejmes sebe tocno takega kot si in si zadovoljen sam s sabo, srecen v svoji kozi!
Potem sele lahko gradis naprej, ker tu se zivljenje ne ustavi, ampak se naprej zivis in hodis skozi razlicne situacije in izkusnje, jasno, da se potem naprej spreminjas in ne ostajas na isti tocki. A tudi, ce bi ostal na isti tocki, si zadovoljen in srecen s samim seboj.
Kdor trdi, da je v trenutku sprejel samega sebe, laze ali pa se mu je zgodilo res kaj izjemno velikega, to je pa taka redkost, da ne poznam nikogar, ki bi ga kaj takega spremenilo cez noc, kaj sele v nekem trenutku!
Trenutek lahko privede do nekega spoznanja, da bi pa to spoznanje (p)osvojili in ponotranjili, je oa spet proces, ki se ne odvije v enem dnevu.
Kaj je visoko občutljiv psoameznik pa vam očitno definicija kljub vsem tedexom ni jasna. Tukaj vas berem že dlje časa in žal moram Robiju pritrditi, da imate preveč kompleksov, hkrati pa preveč roza obarvano mnenje, ki vam ga producirajo lastne težave oz. psihični obrambni mehanizem.
Ker delam z otroci, je tega ogromno. In ne, sprejeti se nikakor ni pot do uspeha. Ne pri otrocih, ne pri odraslih. Sprejeti situacijo, bi sicer lahko rekli, ampak to pomeni, da bi jo človek moral videti v realnem in objektivnem vidu. Tega pa žal veliko odraslih ni možnih, ker je to preveč težko (čustveno) soočenje. In ja, najprej se je potrebno soočiti, da bi uspeh dosegli. Ker šele ko vidimo situacijo točno takšno kot je in ne olepšano ali znižano za nevarnosti, lahko govorimo o tem, da SITUACIJO sprejemamo. Sebe sprejeti pa je žal floskula, s katero se večinoma izgovarjamo, da bi svoje realne probleme zmanjšali in nas ti problemi ne bi ogrožali. Psihično, ker sicer nas še vedno ogrožajo ,dokler so tu. In kot Robi pravi, to je proces. Tudi tukaj ima prav. Proces pa pomeni tudi veliko dvomov, momente nesprejemanja … Ko smo postavljeni pred izkušnjo. Zato o sprejemanju ne moremo govoriti. Če samo povzamem nekatere tekste iz druge teme, kjer ste trdili, da ste se dobesedno vdali v življenje – temu pač ne moremo reči, da ste se sprejeli. Čeprav zdaj tukaj trdite točno to. Pa nsite edina taka zgodba, ki jo vidim in spremljam. Žal mi je le otrok, ki imajo takšne starše, saj so otroci pogosto prisiljeni v nadaljevanje travm in vzorcev.
[/quote]
Knjige in ucbeniki so eno, realno dozivljanje pa nekaj povsem drugega.
Sprejela sem svoje napake kot del sebe, kot svojo celoto, brez katerih ne bi imela niti vrlin, niti bi bila to, kar sem.
Vem, da nekatere napake res niso dobre, a so moje in zivim z njimi.
Od kar sem jih sprejela kot svoje in del sebe, sem popolnoma nenamerno nekatere od njih ublazila, cisto enostavno, celo z nekaj smeha na njihov racun, so postale bolj mile. A tudi ce ne bi, bi bila vseeno zadovoljna tudi z vsemi temi napakami, nic manj ne bi bila srecna sama s seboj.
Nekaterih se pa oklepam, vem, da niso dobre, a jih imam celo rada in so moje in jih ne dam! Zaradi njih se sploh ne pocutim slabo in ce jih bom kdaj spreminjala ali ne, ne vem, odvisno kaj vse mi bo se zivljenje prineslo.
Knjige in ucbeniki so eno, realno dozivljanje pa nekaj povsem drugega.
Sprejela sem svoje napake kot del sebe, kot svojo celoto, brez katerih ne bi imela niti vrlin, niti bi bila to, kar sem.
Vem, da nekatere napake res niso dobre, a so moje in zivim z njimi.
Od kar sem jih sprejela kot svoje in del sebe, sem popolnoma nenamerno nekatere od njih ublazila, cisto enostavno, celo z nekaj smeha na njihov racun, so postale bolj mile. A tudi ce ne bi, bi bila vseeno zadovoljna tudi z vsemi temi napakami, nic manj ne bi bila srecna sama s seboj.
Nekaterih se pa oklepam, vem, da niso dobre, a jih imam celo rada in so moje in jih ne dam! Zaradi njih se sploh ne pocutim slabo in ce jih bom kdaj spreminjala ali ne, ne vem, odvisno kaj vse mi bo se zivljenje prineslo.
[/quote]
Tako se govori. Ti si soooo “my spirit animal” 😅 če boš na volji kdaj za čvek se mi oglasi. Bi bila vesela somišljenikov v svetu, kjer vsak, ki misli drugače od množice izpade čudak 😊
Forum je zaprt za komentiranje.