Poezija
WYWH, vsaka tvoja poezija je mojstrovina, me veseli, da to deliš z nami, sicer najbrž redkimi verniki, ki jih prebiramo od začetka pa do konca..kar nadaljuj, pa še ena moja, ki se sicer ne more meriti s tvojim..je pa moja..:)
Če bil bi…
Če bil bi ptica, bi te vsako jutro prebudil z najlepšo melodijo,
če bil bi oblak, bi ti postlal najmehkejšo posteljo na nebu,
če bil bi veter, bi se ves dan igral s tvojimi dolgimi, mehkimi lasmi,
če bil bi sonce, bi našel tvoj obraz in te z žarki nežno božal po licih,
če bil bi trava, povsod iskal bi korake tvojih bosih nog,
če bil bi reka, zapeljal bi te v svojo strugo in te odžejal s svojo ljubeznijo,
če bil bi ribič, preplul bi vsa morja in oceane, samo, da v svojo mrežo ujel bi tvoj nasmeh,
če bil bi vsemogočen, bi ti ponudil vsa srca tega sveta, v upanju, da našla bi tistega, ki bije samo zate.
eno hudo stara, napisana pred 25 leti….
Sam
V postelji svoji sam spet ležim,
mislim nate in trpim.
Rad bi objel te, toda daleč si ti
ne vem ali me ljubiš, srce me boli.
Zakaj nimaš časa zame kot nekoč,
zakaj ljubezen izgubila je moč?
Žalostne misli mi po glavi rojijo,
solze v očeh se mojih iskrijo.
Obujam spomine na prelepe dni,
ki skupaj z menoj preživela si ti.
Še pomniš, ko sva nad potočkom sedela,
voda pod nama, je nežno šumela,
ko sva po gozdnih stezicah hodila,
sončne žarke med krošnjami dreves lovila?
Objel sem te in pogledal v oči,
rekla si, da le moja za vedno boš ti.
Vse tvoje besede odšle so v dim
ostal sem sam, neznosno trpim.
Nate čakam na železniški postaji
vlak ustavi, tebe ni
že izginja hitro v daljavi,
z njim izginjaš tudi ti.
Vedno sem upal, da skupaj odšla bova v raj,
zame ostal je le pekel, povej mi zakaj ?
Že dolgo je, odkar več nisem sam,
odkar modri se v mojem srcu lan.
Odkar ga misel nate valovi,
da vsak veček opojno zadiši.
Nocoj si mimo mojega polja,
zamišljena v vabljive sanje šla
in segla je za hip v cvetoči lan
trepetajoča tvoja bela dlan.
In, čudo glej, pustila v njem je sled:
vse lepše zdaj cvete kot je popred.
(Tone Pavček, Lan)
Dež
V vsaki dežni kaplji vidim tvoj obraz,
kaj vse bi dal, da spet tvoj slišim glas,
da mi poveš tisti besedi dve,
zaradi katerih hitreje bije mi srce.
Vem, da si jih ne zaslužim, saj zbudil sem te sredi najlepših sanj,
ko bil bi vsemogočen, pa samo človek sem, ki nezmore zavrteti čas nazaj.
Sonce še mnogokrat za gore bo zašlo in jutra nova se rodila,
živim samo zato, da nekoč bom tvoje sonce in da spet me boš ljubila.
Zbogom otroštvo
Prerasla najlepšo oblekco in mehke si copatke
medvedka in punčke iz cunj odvrgla med odpadke.
Hotela si več, svoj prvi, drugi, tretji poljub
od dragih svarečim besedam navkljub.
Adijo vse kar je bilo in pozdravljeno vse kar je še pred teboj
uživaj življenje po pameti in odgovornosti se ne boj.
Sanje ustvari in plezaj karseda visoko
a pazi, višje si, bolj brezno je globoko.
Zapleši sedaj svoj prvi valček v življenju
prepusti radostim, izogni se trpljenju.
Življenje je igra, ki le enkrat jo igraš
zato izkoristi darove, ki v sebi jih imaš…
Ljubezen, Niko Grafenauer
Ljubezen se na skrivaj rodi,
da sploh ne ve zase.
Od svetlih pogledov zivi
in tiho rase.
Ljubezen cveti v oceh
zasanjana roza
in neznost ima v dlaneh,
ki zametno boza.
Na ustnicah ji trepeta
zamisljen vzdih.
In venomer se smehlja
zlat soncni zajcek na njih.
Ljubezen plava v oblakih,
ne hodi po tleh.
A rada je s skrivnimi znaki
zapisana v solskih klopeh.
Ljubezni se jezik zatika,
vse pocne sebi navkljub,
dokler ni dovolj velika
za prvi poljub.
No, tole je pa tvoj hit! Saj rima ni nujna, važno je sporočilo, malo prikrito, zavito, romantično. Me prav veseli, da obstaja tale tema, čeprav večina raje sodeluje v polemikah…Življenje je lepo, sploh, če si ljubljen in ljubiš, če znaš to pokazati, povedati, napisati…prilagam še eno mojo.
V prosojnem belem krilu počasi mimo greš
pozibavaš z boki, da te opazujem dobro veš.
Tvoji dolgi lasje z vetrom se igrajo
ti angel si, ki Bog ga je poslal z nebes
počutim se kot ujetnik za ograjo
hrepenim po združitvi najinih teles.
Dolge noge prekrižaš, ko sediš
nasmehneš se, kot angel se mi zdiš.
Z žarki me pogreješ, kot sonce po dežju
samo besedo reci mi, pa suženj tvojih bom strasti
dokler te ne zapeljem ne bom imel miru
izgubljam se, ti moja zvezda si v temi.
Z očmi počasi povzpenjam se po tebi
v mislih odpenjam gumbe, prižemam k sebi.
V meni vre, izbruhnil bom kot vulkan
vročo lavo po tebi bi razlil
zamenjala bi noč za dan
ko tvoje potno telo k sebi bi privil.
Ne umikaj pogleda saj vem, da si želiš
da nebesa na zemlji z mano doživiš.[/quote]
Glede na to, da so tvoje pesmi zelo ritmične in imajo rimo, bi bilo dobro, če bi jih unovčil. Slovenski glasbi manjka ravno to – pesmi z odličnim besedilom.
No, tale sicer ni romantična, ampak je dobra kombinacija (dvoumnega) besedila in glasbe:
http://www.youtube.com/watch?v=kg7PJnHNCo8
No, tole je pa tvoj hit! Saj rima ni nujna, važno je sporočilo, malo prikrito, zavito, romantično. Me prav veseli, da obstaja tale tema, čeprav večina raje sodeluje v polemikah…Življenje je lepo, sploh, če si ljubljen in ljubiš, če znaš to pokazati, povedati, napisati…prilagam še eno mojo.
V prosojnem belem krilu počasi mimo greš
pozibavaš z boki, da te opazujem dobro veš.
Tvoji dolgi lasje z vetrom se igrajo
ti angel si, ki Bog ga je poslal z nebes
počutim se kot ujetnik za ograjo
hrepenim po združitvi najinih teles.
Dolge noge prekrižaš, ko sediš
nasmehneš se, kot angel se mi zdiš.
Z žarki me pogreješ, kot sonce po dežju
samo besedo reci mi, pa suženj tvojih bom strasti
dokler te ne zapeljem ne bom imel miru
izgubljam se, ti moja zvezda si v temi.
Z očmi počasi povzpenjam se po tebi
v mislih odpenjam gumbe, prižemam k sebi.
V meni vre, izbruhnil bom kot vulkan
vročo lavo po tebi bi razlil
zamenjala bi noč za dan
ko tvoje potno telo k sebi bi privil.
Ne umikaj pogleda saj vem, da si želiš
da nebesa na zemlji z mano doživiš.[/quote]
Glede na to, da so tvoje pesmi zelo ritmične in imajo rimo, bi bilo dobro, če bi jih unovčil. Slovenski glasbi manjka ravno to – pesmi z odličnim besedilom.
No, tale sicer ni romantična, ampak je dobra kombinacija (dvoumnega) besedila in glasbe:
http://www.youtube.com/watch?v=kg7PJnHNCo8%5B/quote%5D
Hvala za pohvalo, ne vem, če lahko konkuriram Raayu in ostalim….
Pa še ena z rimo.
Zaklad
Hladnega zimskega jutra si čakala me,
ko zagledal sem te, kot poletje mi ogrelo je srce.
Bog poslal mi je najlepšega angela na zemljo,
da požene kri po žilah in zmeša mi glavo.
Videl le tvoje nebeške sem oči in nagajiv nasmeh,
začarala si me in postala moj najslajši greh.
Pozabil sem že, kako lahko lepa je ljubezen,
tako težko je od napoja nje ostati trezen.
Pokazala si mi, kako srce svoje ti odprem,
ljubim te, bolj kot ti lahko pokažem in povem.
Odkar prišla si, se življenje kot pravljica mi zdi,
sanjam te ponoči in podnevi z odprtimi očmi.
Obožujem vse kar nosiš v sebi, zame si zaklad,
hočem te ob sebi, s tabo se spet počutim mlad.
Sem tvoja tiha reka in ti moj prostrani ocean,
ti si moja vroča lava, jaz nemirni tvoj vulkan.
Naj ogenj nikoli ne ugasne in odide v dim
ljubezen moja, ti si vse kar si želim.
Navodila za uporabo
Ljubeče me poglej, ko počasi z jezikom prodiraš vame
okusi slast, ki jo ponujam, ne boj moje se omame.
Počasi močno me dvigni naj pobožam te po licu
spuščaj se po mojem vratu, ne upiraj se narave klicu.
Aaah, že čutim, kako preplavljam tvoje ti telo
izžel si me, nikdar več nama ne bo tako lepo.
Ne pozabi name, za spomin pustim ti le rdeča lička
spomni kako lepo sva se ujela, tvoja steklenička!
Tale pa je primerna za kakšno darilce…besedilo (častim gratis) nalimate na flaško šnopčka ali kakšne druge opojne substance….:))
Glede na to, da so tvoje pesmi zelo ritmične in imajo rimo, bi bilo dobro, če bi jih unovčil. Slovenski glasbi manjka ravno to – pesmi z odličnim besedilom.
No, tale sicer ni romantična, ampak je dobra kombinacija (dvoumnega) besedila in glasbe:
http://www.youtube.com/watch?v=kg7PJnHNCo8%5B/quote%5D
Hvala za pohvalo, ne vem, če lahko konkuriram Raayu in ostalim….
Pa še ena z rimo.
Zaklad
Hladnega zimskega jutra si čakala me,
ko zagledal sem te, kot poletje mi ogrelo je srce.
Bog poslal mi je najlepšega angela na zemljo,
da požene kri po žilah in zmeša mi glavo.
Videl le tvoje nebeške sem oči in nagajiv nasmeh,
začarala si me in postala moj najslajši greh.
Pozabil sem že, kako lahko lepa je ljubezen,
tako težko je od napoja nje ostati trezen.
Pokazala si mi, kako srce svoje ti odprem,
ljubim te, bolj kot ti lahko pokažem in povem.
Odkar prišla si, se življenje kot pravljica mi zdi,
sanjam te ponoči in podnevi z odprtimi očmi.
Obožujem vse kar nosiš v sebi, zame si zaklad,
hočem te ob sebi, s tabo se spet počutim mlad.
Sem tvoja tiha reka in ti moj prostrani ocean,
ti si moja vroča lava, jaz nemirni tvoj vulkan.
Naj ogenj nikoli ne ugasne in odide v dim
ljubezen moja, ti si vse kar si želim.[/quote]
Jaz pa sem mislila, da moški ni zmožen takšnih čustev. Silly me! :)) Mogoče je res razlika v tem, da ženske več govorimo, pri moških je pa tako, da se v njih več dogaja kot pokažejo.
Ja, to je to. 🙂
Za večino moških, izražanje čustev pomeni šibkost.[/quote]
Sem opazila, da je tak moški takoj napaden kot “osladen” ipd. No, pa se tisti motijo. Osladnost je nekaj drugega. In jaz sem prepričana, da Poet v reali ni osladen. Mnogi osladni moški sploh ne znajo napisati pesmi. Osladnost se nanaša bolj na način govora kot na to katere besede tak moški uporablja. Jaz takim rečem, da se “slinijo”. V bistvu Poetu zavidam, ker piše tako lepe pesmi. 😉
Ja, to je to. 🙂
Za večino moških, izražanje čustev pomeni šibkost.[/quote]
Sem opazila, da je tak moški takoj napaden kot “osladen” ipd. No, pa se tisti motijo. Osladnost je nekaj drugega. In jaz sem prepričana, da Poet v reali ni osladen. Mnogi osladni moški sploh ne znajo napisati pesmi. Osladnost se nanaša bolj na način govora kot na to katere besede tak moški uporablja. Jaz takim rečem, da se “slinijo”. V bistvu Poetu zavidam, ker piše tako lepe pesmi. ;)[/quote]
Joj, ne me tolk hvalit, da se ne prevzamem:)
Sicer pa je nežna duša vedno dvorezen meč…kadar ljubiš, ljubiš mogočno, ko izgubiš ljubezen, pa je bolečina še toliko bolj boleča….
Sem opazila, da je tak moški takoj napaden kot “osladen” ipd. No, pa se tisti motijo. Osladnost je nekaj drugega. In jaz sem prepričana, da Poet v reali ni osladen. Mnogi osladni moški sploh ne znajo napisati pesmi. Osladnost se nanaša bolj na način govora kot na to katere besede tak moški uporablja. Jaz takim rečem, da se “slinijo”. V bistvu Poetu zavidam, ker piše tako lepe pesmi. ;)[/quote]
Joj, ne me tolk hvalit, da se ne prevzamem:)
Sicer pa je nežna duša vedno dvorezen meč…kadar ljubiš, ljubiš mogočno, ko izgubiš ljubezen, pa je bolečina še toliko bolj boleča….[/quote]
Kadar veza temelji na ljubezni in strasti, je turbulentna. :)) To so tisti občutki, ko misliš, da nekoga sovražiš, v resnici pa bi ga objel.
No, tu se pa tudi jaz najdem 🙂
LJUBEZEN
Na začetku je topla, otroška, preprosta.
Je kot zahvala,
kot beseda mala in tiha,
kot sad trenutnega navdiha.
Nato pa gore preraste
in poganja močne korenine
daleč v srčne globine
in če se iz Božje dobrote napaja,
vedno večja in lepša postaja
in iskro za iskro zasaja,
da ne ugasne.
In tudi, ko je stara, je še lepa
in kakor v mladosti sije,
zmožna, da rane umije
in da prerodi človeka kot bistra reka
in ga pripravi do smeha.
En komad za Nm-3wja
Včasih sem še mlad bil
danes sem že star in siv
že več dni si nisem lase umil
luškan sem še vedno na šihtu priden in marljiv
urna postavka 3,6, pustijo mi it na net
vulgaren sem na forumu, ampak to je zame izlet
zaradi nizkotnega izražanja že ne grem sedet
surfam po internetu namesto po vodi
zaradi tega se mi večkrat zmeša in norim po sobi
sem samski, sovražim druge ki niso, zame so to ljudje v maski
ne uporabljam kondomov to sem včasih, ja hudi časi
ko sem depresiven se zatekam k alkoholu
potem se počutim močnejšega, en 20 letnik me že ne bo šolu
sem ponižan starec ki mu je všeč sadomazo
zjutraj ko stopim pred ogledalo si pljunem v faco
vas zanima koliko sem jih podrl, odgovor je nula
ves čas sem vam lagal ta lajf sem že zdavnaj zafural
Moja mala dlan, Mila Kačič
Moja mala dlan bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman . . .
Prižgala spet ti svetli žar v očeh,
na lepem čelu rahlo bi počila,
potem pa ljubkujoča izgubila
se v toplem gnezdu – kuštravih laseh.
Moja mala dlan bi kakor vroča želja
rada šla ti čez obraz teman . . .
Skrivnostno bi v uho zašepetala
čarobni rek, ki ti smehljaj izvabi
in osivel spomin otme pozabi.
Na ustnah bi zamaknjena obstala.
Moja mala dlan bi kakor mehka ruta
rada šla ti čez obraz teman …
Ta moja mala, strahopetna dlan!
Od daleč boža žalostne smehljaje
v očeh ti, ki bi plakale najraje.
Boji se, da se boš obrnil stran.
Večer in jutro
Dež se je vsul nad reko počasi tekočo med ločjem ;
na bregove oblite s travo in cvetjem tega poletja .
Zelene zavese rastlin so leno valovile v njenem lahnem toku ;
pokrajina v pričakovanju večernega mraka bila je kot v tihem joku ;
in goste kaplje dežja so razdrle sliko neba na mirni vodni gladini ,
zato umaknila sva se v zavetje pod gosto listje dreves v popolni tišini.
Dovolj bil je en sam objem in poljub … in skupaj sva uspela ustaviti dež …
naslednji poljub sklenjenih teles bil je dovolj, da spet se je odprlo nebo,
da so pobočja ognjeno zažarela v toplih barvah zahajajočega sonca …
… in lahko sva odšla naprej po mokri travi najini usodi naproti …
vsak po svoje zamišljena v nestrpnem pričakovanju ,
da naju zagrne in vzame v svoje naročje tema prihajajoče noči …
… zjutraj bila sva sladko utrujena oba …
… nato pa izrečenih bilo je le nekaj nerodnih besed ,
bilo je le nekaj kratkih, morečih trenutkov polnih nesmisla
bili so močnejši od čakanja vseh brezkončnih dni …
… in miru tistega jutra bilo več ni za oba ;
ne zame in ne zate …
… in sva odšla skupaj v tisto hladno meglo ;
pa se nisi niti ozrla ,
ko sem dvignil svojo roko v pozdrav …
Zakaj
Zakaj je tako malo dovolj ,
da se reka ustavi
in ne teče več proti morju ?
Zakaj kar naenkrat ,
so sence tako dolge
in hladni večeri ?
Zakaj dež
več ne pada
brez naju sredi polj ?
Zakaj so besede
moje in tvoje
zapisane v nekem tujem jeziku ?
Zakaj misliš ,
da izgleda ,
kot da so postale preklete ?
Zakaj si se zatekla
v neko tujo mračno deželo
nedoumljive tišine ?
Mislim, da vse to je zato,
da oba si odpočijeva dušo in telo ;
potem spet tekla bo reka
bova skupaj poskrila vse sence ;
še bova stala v nalivu sredi polj ,
brez slovarja besed ;
se bova spet razumela brez prevoda ;
bodo jasne misli in želje
odrešene temnega uroka ;
bodo izgovorjene spet besede
in bosta pregnana oba ;
tako mrak kot tišina …
Forum je zaprt za komentiranje.