Poezija
Le kdaj, če ne zdaj …
Dal bi večnost le za en sam dan, ki ob tebi iz minut bi se stkal;
ta dan, bi skupaj skrbno hranila, da bi teden postal;
rad bi le teden, da zraste v cel mesec med nama;
in leta ob tebi … da večnost ne bo več tako sama …
Do kje;
kdo ve;
naj gre
čim dlje …
Pa kaj,
storiva to zdaj;
preženiva, če še kaj zastira srce;
naj odpihne še zadnje temne oblake stran za gore …
Le kdaj,
če ne zdaj;
začniva že to;
saj čez sto let ne mene, ne tebe, več ne bo …
3 Ti vračaš človeka k prsti
in govoriš: »Vrnite se, človeški sinovi.«
4 Zakaj v tvojih očeh je tisoč let
kakor včerajšnji dan, ki je minil,
kakor nočna straža.
5 Ti jih razliješ, spanec bodo zjutraj,
kakor trava, ki poganja:
6 zjutraj vzcvete in poganja,
zvečer ovene in usahne.
7 Zares, zaradi tvoje jeze ginevamo,
zaradi tvoje srditosti smo zmedeni.
8 Naše krivde postavljaš predse,
našo skrivnost v luč svojega obličja.
9 Zakaj vsi naši dnevi minevajo v tvojem srdu,
svoja leta končujemo kakor vzdih.
10 Dni naših let je sedemdeset let,
če smo krepki, osemdeset let,
in njihova vihravost je muka in zlo,
hitro mine in mi odletimo.
11 Kdo pozna moč tvoje jeze,
kako se te je treba bati, tvojo besnost?
12 Tako nam daj spoznati štetje naših dni,
da pridemo do srčne modrosti.
13 Vrni se, GOSPOD! Doklej?
Bodi usmiljen do svojih služabnikov!
14 Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto,
da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni.
15 Razveseli nas kakor ob dneh, ko si nas tepel,
ob letih, ko smo videli nesrečo.
16 Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom,
tvoj sijaj nad njihovimi sinovi.
17 Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami!
Delo naših rok utrdi nad nami,
delo naših rok, utrdi ga!
[center]Nedostaje mi naša ljubav…
Na jastuku… Bdim na ponoćnoj straži kao stari posustali ratnik
Kom svaki put od riznice neba jedva zapadne mesečev zlatnik…
Pod oklopom drhti košuta plaha večno gonjena tamnim obrisima straha
Koja strepi i od mirnih obronaka sna…
Nedostaje mi naša ljubav, mila… Bez nje se život kruni uzalud…
Nedostaješ mi ti, kakva si bila… Nedostajem mi ja… Onako lud…
Ja znam da vreme ne voli heroje… I da je svaki hram ukaljalo…
Al meni, eto, ništa sem nas dvoje nije valjalo…
Kad potražim put u središte sebe, staze bivaju tešnje i tešnje…
I skrijem se u zaklon tvog uha kao minđuša od duple trešnje…
Al uspevam da jos jednom odolim da prošapućem da te noćas ruski volim…
Šta su reči… Kremen što se izliže kad tad…
Nedostaje mi naša ljubav, mila… A bez nje ovaj kurjak menja ćud…
Nedostaješ mi ti, kakva si bila… Nedostajem mi ja… Onako lud…
Ja znam da vreme svemu menja boje… I da je silan sjaj pomračilo…
Al meni, eto, ništa sem nas dvoje nije značilo…
Ponekad još u moj filcani šešir spustiš osmeh ko čarobni cekin…
I tad sam svoj… Jer ma kako me zvali ja sam samo tvoj lični Harlekin…
Ponekad još… Suza razmaže tintu… I ko domina padne zid u lavirintu…
Tako prosto… Ponekad još stignemo do nas…
Nedostaje mi naša ljubav, mila… Bez nje uz moje vene puže stud…
Nedostaješ mi ti, kakva si bila… Nedostajem mi ja… Onako lud…
Ja znam da vreme uvek uzme svoje… I ne znam što bi nas poštedelo?
Al meni, eto, ništa sem nas dvoje nije vredelo…
Balašević[/center]
Ko dobrave se mrače,
k meni spo glasovi tihi
kakor tožbe tajni vzdihi
src, ki v žalosti žive.
Mir, ah, lega na zemljó,
meni ni ga moč dobiti,
ni mogoče potopiti
duše v spanje mi sladkó.
Tihi, polunočni čas,
trepetanje zvezd v višavi,
glas vpijočega v puščavi,
trs samotni to sem jaz!
Pridite, nevihte ve,
pridi, burno ti življenje,
pridi, šumno koprnenje,
in prevpijte mi srce!
Jasnih, jasnih, sončnih dni,
polnih borb, polnih ječanja!
Tiho, tiho dalje sanja
noč z bleščečimi očmi.
(Josip Murn Aleksandrov)
Kadar se v prah povrne kak zemljan,
ne po zaslugah – le po rodu znan,
takrat na moč potrudi se kipar,
da slava mrtvega blesti se z žar,
da sploh ne bereš v glosi slikoviti
kaj bil je – temveč – kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,
ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce,
ki srečen je, če zate v ogenj sme –
ta gre v pozabo, ker mu ne prizna
Bog duše, ki na svetu jo ima:
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,
lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna enodnevna muha,
ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha !
Kdor te pozna, te s studom zapusti,
ti grudica izprijene prsti.
Prijateljstvo ti je le goljufija,
ljubezen – strast, smehljaj – hipokrizija !
Če na dve nogi vstala bi žival
bi se lahko v dno duše sramoval –
Kdor pred to žaro si postal – odidi !
ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;
prijatelju v spomin ta grob stoji;
le enega imel sem – tu leži.
(Lord Byron)
Sem precej nov na temle forumu, pa še ne poznam vseh protokolov, ampak tukaj pa moram vskočit. Kot nekdo, ki je svojčas še kar nekaj knjig prebral, poezije pa na žalost bolj malo bi samo rad napisal, da ste carji in da sem kar malo -no niti ne zavisten -bolj žalosten, ker sam nimam smisla za pisanje.
Simon Gregorčič: Nazaj v planinski raj!
Pod trto bivam zdaj
v deželi rajskomili,
srce pa gor mi sili
nazaj v planinski raj:-
zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg,
tu cvetje že budi se,
tu ptičji spev glasi se,
gore še krije sneg,-
zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet,
te zlate vinske griče,
te nič, te nič ne miče
njih južni sad in cvet?
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar,
da dragi srčno vdani
ti kličejo:”Ostani,
nikar od tod, nikar!”
Zakaj nazaj?
Ne vprašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin
me vleče na planine,
po njih srce mi gine,
saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
nazaj v planinski raj!
———–
Simon Gregorčič: Kupa življenja
Pod tabo pekel in nebo nad teboj,
a zemlja visi med obema
in gori in doli zajema
ti v kupo življenja kipeči napoj:
zdaj boli pekla, zdaj veselje neba,
pogosto vse vmes!
Glej, to ti je res
usoda sveta!
Kedor je možak,
strupene se kupe ne brani
sladke se nikdar ne upijani,
no vedno ostane enak,
in vedno ohrani
si pokoj sladak!
Iskala sva drugo obalo
s pogledom osamljene ptice,
ljubila molče se in strastno
pod luno tam sredi ravnice.
Šla sva po veter na goro,
pustila vsa vrata odprta,
dišala so jutra po naju
kot jabolka z rajskega vrta.
Bila sva metulja v nevihti,
begunca iz pajkove mreže,
bežala sva bosa čez mejo
s koraki, ki nimajo teže.
Šla sva po rožo čarobno
v svetlobo na koncu hodnika,
okusila strah in svobodo
kot slino na vrhu jezika.
Ne puščaj me same z demoni.
ko noč je svetlejša od dneva,
še v meni zvenijo daljave
in želja še kar ne mineva.
Ne puščaj me same z demoni,
ko v maju letijo kresníce,
še z mano zaplešejo sence
in nočne me kličejo ptice.
(Feri Lainšček)
Prišel si kot pride večer,
prinesel si slutnjo in tihi nemir,
sestavil si svet iz drugačnih besed,
ujela sem vase tvoj svetli pogled.
Kdo je začaral samotni kostel,
kdo je naslikal panonski pastel,
kaj sploh bilo je med zdaj in nekoč,
kje sva iskala to najino noč?
Prišla sva kot pride spomin,
kot da le vračava se iz davnin,
kot da že zrla sva neko jesen,
v luno nad pusto meglenih kopren.
Kdo je prekrižal v ravnici poti,
kdo je odtisnil na kožo sledi,
kaj naju čaka med zdaj in nekoč,
komu bo ljuba ta najina noč?
——————–
Spet šlo je poletje, le jaz sem ostal,
sem nosil kitaro, pa nisem igral.
Na mojih se dnevih nabiral je prah,
ti spet si prinesla ljubezen in strah.
Prišla si kot ptica, ki dolgo leti,
nihčè te ni čakal na robu noči.
Ostala sva sama in daleč sva šla,
samota je tvoja ob moji bila.
Imela si solze in zvezde v očeh,
skrivnost je ostala na tistih poteh.
Prinesla si sanje in čisto srce,
to jutro mi dalo je drugo ime.
Je dan se prebujal, bil poln je vsegà,
po dolgem sem času spet prosil boga,
naj pamet mi vzame in sanje pusti,
svobodna je duša, ki s tabo leti.
(Feri Lainšček)
Žeja
V soncu peklenskem, leto za letom, ostajala mi je le še žeja,
čas pa je tekel in slepa predanost usodi ; a nekje bila je le meja …
Vsepovsod so visele le še pajčevine in vsenaokrog je ležal le še prah,
a moje bose noge so želele med prsti spet občutiti gozdni mah …
Kdaj in kako sem pritaval do bistre in hladne reke neznane
in se zazrl proti prodnatem dnu v globoke barvite tokove ;
tega več ne vem …
kar naenkrat sem se znašel na bregu meni nekam domačem
in sem spustil eno samo travno bilko v njen tok in valove ;
nisem niti pomislil če smem …
Sem čisto pozabil, ko sem sam tam sedel, da z njenim tokom teče tudi čas ;
sem se zavedel, da zelo dolgo sem čakal, da me pokliče njen glas ;
takrat sem zelo hitro spoznal, da srce nekaj hoče ;
takrat je vse v meni zavpilo, da se se od tu vrniti več noče …
Kako sem ves omamljen pritaval nazaj do razpokanih in razgretih zidov
in videl naenkrat v celoti vso svojo preteklost in prihodnost ;
to jasno še vem …
Takoj sem se zavedel, da odhajam, da sem že vstopil v dan nov ,
da sem že dolgo tega bil zunaj na cesti in čakal da stopim čez most ;
niti v sanjah nisem več dvomil, saj sem tedaj že zagotovo vedel da grem …
Sedaj se lovita tvoj tok in moj korak ;
tu in tam si zašepetava : daj malo postoj …
Diham s teboj in ti jokaš z menoj ;
si bova na tisti dan rekla : končno bova skupaj nocoj …
Zelo skop odgovor, ki marsikaj pove.
Vprašanje ni bilo mišljeno, da želim, da se kaj razkrije.
Ampak v smislu. Ali lahko v reali govoriš o sebi, ali je poezija tvoje najbolj intimno mesto,
kjer lahko poveš nekaj o sebi, o željah, hrepenenjih, strahovih….
Vseeno hvala za odgovor
Občudovalka tvoje poezije
V realnosti lahko popolnoma vse zaupam le enemu samemu človeku … meni to zadošča .
Vsi ostali me poznajo po koščkih … sem ena komplicirana sestavljanka z veliko kosi, ki jih je silno težko sestaviti skupaj in če teh kosov poznaš premalo se celotna slika nikakor ne vidi …
Tisti eni in edini osebi pa razkrivam in dajem počasi kos za kosom …
Pretiravati ti pa res ni treba . Tiste koščke za tisto edino osebo prav nič ne zavijam v uganke in zanke …
Res pa je tudi, da skoraj nihče, ki me pozna po imenu in priimku, nima pojma, da pišem pesmi … tako mi najbolj ustreza.
Enkrat mi je v službi nekdo rekel, da je zanj izredno dobrodošlo, da končno sodeluje z nekom, ki jasno in enoznačno definira tehnične probleme in ki ne bluzi in sanja kot neki pesniki in umetniki … Sem si takrat mislil : ” Tebi se še sanja ne s kom imaš opravka …”
Se mi je takrat prav fino zdelo kako je tip mimo usekal… očitno smo po tej logiki prav vsi pesniki in verjetno ste skoraj vsi boljši od mene , samo tega še ne veste … papir in svinčnik v roke in začnite pisati … boste zelo presenečeni nad svojimi rezultati, saj meni vedno ven pride nekaj drugega, kar sem na začetku mislil da bo …
Nimam navade laskati, pa saj se tako ne poznava, zato je lahko moje mnenje še bolj iskreno.
Vsi nosimo v sebi notranji svet, ki si je nekako podoben. Ali pa mi tvoja poezija paše na mojo dušo.
Ampak znaš zadeti tiste globoke občutke, ki se porazajo v človekovi duši in ki ustvarjajo v njem različna razpoloženja.
Zopet moj navdih, da ta svoja razpoloženja lahko sprostiš samo v poeziji. ha,ha,ha
Oprosti, ne želim te ocenjevati, ampak sem po naravi raziskovalec….
Vidiš tole bo pa ostalo neodgovorjeno … naj ostane skrivnost …
Lahko imaš prav, ampak kaj pa če nimaš …?
Mogoče gre pri tvojem vrtanju globlje in globlje za nekakšno ” Heisenbergovo načelo nedoločenosti ” če bi ga aplicirali na človeško dušo in medsebojne odnose … skratka prišla si do kvantnega nivoja svojega lastnega firbca …
Oprosti, ni to mogoče samo firbec, ali pa da nimam čisto nič občutka za drugega človeka.
To, kar sem te v bistu želela vprašat, to enostavno nisem znala ubesediti. Če pogledam svoje vprašanje nazaj, je robato, brez občutka. Ampak brez občutka so samo besede. Moj vzgib in moje čutenje je čisto nekaj drugega.
Ampak prav v tem je point. Ne zna vsak ubesediti svojih notranjih vprašanj. Prav tudi v tem si genialen.
In zato taka tvoja reakcija. Ker tvoja genialnost in moja okornost ne gresta skupaj.
Še enkrat, brez zamere
Le zakaj neki bi ti zameril, sploh če ti je moja poezija sede v dušo … res smo si vsi skupaj bolj podobni, kot si upamo priznati. Namesto da bi iskali to kar imamo skupnega, venomer iščemo to kar nas razdvaja …
Lahko pa priznaš, da si že v samem začetku želela iz mene izvleči priznanje, da sem navkljub svoji poeziji en navaden nesrečen nakladač, katerega dejanja nimajo nobene zveze s tistim o čemer sanja pri belem dnevu …
Sreča zame, da se motiš …
IZMIŠLJAM SI TVOJO LJUBEZEN
Izmišljam si naslove, imena, objeme,
izmišljam poti, kjer sva se srečala,
kjer sva šla narazen.
Danes je takšen čas,
da ni časa
ne za srečanje ne za slovese.
Zato si izmišljam tvoj obraz,
roke, polt in pege na nosu
in čakam čas,
da me poiščeš
in potem tako sladko
spet izgubiš.
(Vinko Möderndorfer)
Midva
podobna so najina hrepenenja,
porajajo se nama vedno ista hotenja,
skozi moje okno vidim iste zvezde,
skozi tvoje okno vidiš vidiš iste gore;
vidiva vse enako skozi to najino okno …
na najinem pragu pa sedi en sam metulj;
le en zamah njegovih kril
je dovolj
in včasih preveč,
da se utrne zvezda z neba,
da se razbesni nevihta nad gorami,
da se lahko tisti hip potopi ladja sredi oceana …
a naj še tako maha s krili;
vse skupaj ni zadosti
da bi pozabila na nasmeh
ko se zbudiva;
da bi pozabila na poljub
preden odhitiva;
da bi se vsaj bežno ne dotaknila
se drug na drugega naslonila ter se objela
preden se posloviva …
midva, ki se včasih tudi česa bojiva,
sva pač takšna, da se vedno znova skozi življenje loviva;
midva, res nočeva, da se še kdaj izgubiva …
midva, ki živiva …
Cutec si, tako zelo cutec,
to mi je pri tebi najbolj vsec.
Ko sva skupaj si dava veliko,
to v naju zori, ko se oddaljiva
in zopet poisceva blizino,
ko sva prevec sama.
Saj pleseva in to je cudovito!
Odkrila sva svet najinih korakov,
ne da bi to posebej nacrtovala.
Vsaj meni se je zdelo,
da se je vse kar zgodilo
in vse je dobro.
Ljubezen
Ljubezen pride iznenada kot duh .
Ljubezen je, ko barve ponoči žarijo ;
ljubezen je, ko mokri kamni dišijo ;
ljubezen so žive in jasne sanje vsak dan ;
ljubezen je, ko ob tebi nekdo ni nikdar zaspan ;
ljubezen je takrat, ko so veliki problemi lahki kot zrak ;
ljubezen bi moral imeti ves čas čisto vsak …
Ljubezen potrebuje dvojino .
Ljubezen je kot samotna in plaha žival ;
ljubezen je ptica nad prostranstvom drevja in trav ;
ljubezen je voda, ki osveži in odžeja ;
ljubezni se nikdar ne postavljata ne zid in ne meja ;
ljubezen je svetel in čist dan, ki naj traja ;
ljubezen je nekaj, kar živi vsako leto od maja do maja …
A ljubezen lahko tudi mine …
kot medel privid lahko kar naenkrat izgine ;
nikdar se potem ne navadiš le na spomine …
Če pa ljubezen umre …
od vsepovsod se priplazijo sence
in takrat zapolnijo svet vse barve teme …
Najina ljubezen je tudi najina njiva ,
saj na njej vse raste in biva ;
ljubezen je nenehen nemir in norenje,
je nuja za tvoje in moje zorenje …
Vendar se včasih zazdi ,
da zaradi nje se za hip celo vesolje ustavlja ,
da požgani svet se spet ponovno obnavlja ,
da zamrejo požari, da manj je viharjev, poplav ,
da njeno bistvo je izven naših čutnih zaznav …
Vendarle pa vedno velja :
ljubezen je vedno ljubezniva
in ljubezen je ljubezen – če je živa .
Prehojenih je mnogo poti.
Na njih so bili nekateri zaljubljeni
v ljubezen. Morda sem bila kdaj med njimi.
Vsakemu se zgodi.
Pa slepa in gluha.
Ma saj ti vzame pogum in se vse
potopi v strah, da bi se kdaj stopil
na to mlatisce ljubezni, s katerega
si odhajal lacen, zejen, okrvavljenega srca!
Lazje je sanjati o nekom tam cez,
ki bo nekoc, ampak ne se zdaj,
stopil v zivljenje tvoje.
Je lazje. Je upanje. Ni strahu,
da bi kdo to upanje vzel.
Isci, isci Izvir. Izvir ljubezni.
Dovolj je bo zate in za druge.
Vedno. Vracaj se tja, ko bo tvoj vrc prazen
in se vrni.
Poln zivljenja. Poln ljubezni.
Ko te poklice ljubezen… Se ne boj.
Ljubezen premaga strah.
Forum je zaprt za komentiranje.