Poezija

Zivljenju pripadas, Alenka Rebula

Zivljenju pripadas, ki te klice, da odganjas v visino

in isces se vec sinje svetlobe in se cistejsi zrak.

Ne pripadas tistemu, ki te hoce zase.

Zivljenju pripadas,

mavricni zibelki, v katero te polaga vsak dan.

Namesto verige

kita cvetja okrog gleznjev

in namesto vklenjenega zapestja

dlan, ki zakrili.

V navzven trdih ljudeh se mnogokrat skriva mehko srce.
Ljubezen ne boli, bolijo neuresničena hrepenenja.

Bolečina bližine

Danes je vse prazno in vse tiho;
danes je velik prostor med nama …

in tako je bilo že včeraj
in tako je bilo že dan pred tem …

razmišljava o bližini, ki jo čutiva,
ko sva vsaksebi
in se je nikoli ne zaveva dovolj dobro,
ko sva spet skupaj

dovolj je le, da odidem,
pa se ti s tem na novo približam;
tega nikakor ne zmorem doumeti;
če se še tako trudim, pa ni kaj razumeti

ne vem, zato pustiva vse misli razumu,
ko sva vsaksebi;
dopustiva si le občutiti, zaznati in samo prisluhniti,
ko sva si blizu

ti me včasih ne razumeš,
ko ti nekaj povem;
potem pomisliš da me,
a mene tam več ni,
ko se tega zavem …

ti mi govoriš besede
vpisane v kamen in vgreznjene v tla,
potem pa jutri rečeš
da te zadnjič nisem slišal

včasih molčiš;
takrat že dan prej slutim
da te bom naslednji dan razumel

bolj se trudiva drug drugega zaznati
bolj delava preveč stvari hkrati;
bolj toneva vsak v svoje izmišljene sanje
bolj se nama izmika resnično spoznanje

boš videla :
jutri včerajšnja tema ne bo več do konca zastrla noči;
jutri bo današnje sonce manj slepelo oči;
jutri bo zadnji vihar le še svež veter ostal;
jutri bo včerajšnji dan čisto mehek postal

tako težko se nama je poslušati
in drug drugemu tiho priznati,
da bo potrebno malo dajati, malo jemati;
šele potem bo možno obema v skupni bližini obstati …

Dragi kolega, veš, da sem že pogrešal tvoje poezije? Tale mi prav sede, občudujem kako ti besede plezajo ena čez drugo in se zlijejo v krasno celoto! Kako res je, da je potrebno za ljubeče razmerje dajati in jemati enakomerno, ker drugače ne moreta v bližini obstati…

Mojster “poet”, sem te že enkrat prosil, da s hvalo ne pretiravaj . Ampak, saj od časa do časa pa prav dobro dene … imam občutek, da tebi vse malo “gladkeje teče” brez hujših viharjev … in tvoja poezija je eno samo veselje … sploh, če poudarim tole dvoje spodaj izpred par dni . Mi je bilo prav v užitek prebrati …
Moj “paket” zadnjih treh pesmi od včeraj in predvčerajšnjim pa saj vidiš …

Do bóli misliti. Misliti tenko.
Znova domisliti domišljeni svet.
Žveciti med zobmi grenko
preslico svojih in tujih let.

Rušiti. Rvati. Zbrati v steklene
drobce vsak dan svoj razbiti obraz.
Rasti. Z rastjó zasloniti jeklene
želode krogelj, sršeče v nas.

Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel
na čolnu prihodnjih otrok …
Ali plavati, plavati, kamor nas nese
neustavljivi tok.

(Tone Pavček, Glagoli)

WishYouWereHere,

ta je zate. Ko se mi je srce trgalo na prafaktorje, mi je pomagala sprejeti, da je tudi nedoumljivo trpljenje del zivljenja, ceprav ne vem zakaj in po vrhu se cisto nic ne razumem, kaj se dogaja.

Pevcu, France Preseren

Kdo zna
noc temno razjasnit, ki tare duha!

Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zore do mraka, od mraka do dne!

Kdo uci
izbrisat ‘z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzet spred oci,
praznoti ubezati, ki zdanje mori!

Kako
bit oces poet in ti pretezko
je v prsih nosit al pekel, al nebo!

Stanu
se svojga spomni, trpi brez miru!

Najlepša hvala ” lucky me ” za dobre želje in poetično pomoč . Če so tvoje rane in srčne “raztrganine” že zaceljene te ostali verjetno lahko kličemo ” lucky you ” .

Ja seveda. Ko gledam Zivljenje, je vse dobro in prav. Ce me povlece custveni vrtinec in me luna nosi 🙂 je pa samo: wish he were here.

Odšla sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogó.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

(Ivan Minatti)

Brez presledka živeti ni dobro.
To ve poletje in ve zima.
Bilka tako ve in tudi veter.
Kadar stvari molčijo, je lepo.
Tudi noge molčijo
in tvoje naročje ima veliko pojočo tišino.

Kar naprej zares ni dobro živeti.
To vejo listi na jablani
in ve ponirek na vodi.
Zares je modro
vedeti
za daljave,
za neke pokrajine,
za preprost počitek na prsti
in dobro je,
kadar se izgubiš
v nagibu ljubečega dneva.

—————

Kako naj ljubim
in te ne zadenem.
Že s samim gibom
ne zgubim,
že z enim dihom
ne ugasnem tvoje luči.
Pobožam
in te ne odplaknem
kot val z obale
Kako naj grem za tabo
in ti ne pohodim kril.

Samo pogled
in vse je tvoje,
tvoje,
kajti moja moč
je tu
odveč.

Bodiva čista angela.

—————

Danes dajem ljubezen
vsakomur
in ne sprejemam
razen rose
in sence.

Dajem jo tebi.
Ljubiš me.
Dajem jo tebi.
Sovražiš me.

Zajemam jo iz svojega sonca
in razklepam dlani
nad vsako bolečino.

Danes je čudežno umiranje
slabega.
Zapiram temne liste
na svoje srce.

Prepričaj me, angel lepote,
da še živim.
In nasiti me z močjo.

—————–

Janez Ovsec ( 1922 – 1989 )
“Sama radost bivanja” ( 1985 )

Nekaj na hitro spacano…

Rada bi ti par besed napisala ,
rada bi pot do nebes ti stkala.
Rada bi nežne poljube ti dajala,
rada bi nežnost v srce ti tlakovala.

Rada bi tvojo roko prijela,
rada bi z očmi ti obraz objela.
Rada bi nežnost v srce si vdahnila ,
rada bi srečo k tebi spustila.

Rada bi ti nasmeh na obraz risala
rada bi ti dvom iz duše brisala.
Rada bi, da vedno znova čutiš tudi sam,
rada bi, da čutiš, da rada te imam.

Črke zamišljeno bivajo.
Črke so zajedavci.
Črke olajšano rignejo,
ko se jim zazdi,
da so napizdile dovolj ljudi.

Marko Samec

…me zanima, če je on tudi kdaj na forumih videl. 🙂

Pardon, visel.

In intervju z Ivanom Minattijem, ki ga je prava poezija brati:).

Intervju_Ivan Minatti

Pestujem bolečino.
Pestujem jo:
pesem – otroka,
ki ne bo nikoli
dorasel.

Od daleč zvonovi
– kot tenek jok –
čez barje,
v oblakih,
med ulicami.

Skoz mrežo novembrskih vej
zadnja svetloba.
Ostra, zelena.
Od onkraj.

(Ivan Minatti)

————-

In vendar ne zavrzi ničesar.
Povsod se skrivajo znamenja,
poglej za razjeden zid, za leseno steno,
za staro podobo, v vrč brez vode,
za vrata samote, v porušen dom,
pod kup pepela, pod mrtvo telo ognja,
za plahost, za jok in za krivdo,
pod otrdelo dlan, pod korenine besed,
pod kamen, v rano, v drhteči strah,
na zapuščene travnike, za samoten grm –
nekje je skrito še neznano zavetje,
mehko naročje iz perja in pesmi,
iz višnjevega mahu in diha,
kjer nastaja
nova navzočnost.

(Jože Udovič)

Dane Zajc: Dva

1

Vsak večer se iščeta.
Na poteh, kjer teče steklena deževnica mesečine.
On jo išče med njenimi travami.
Med strupenimi rožami spominov.
Dolgo išče.
Ko jo najde,
so njegova usta polna strupa.
Ko najde njen obraz na njeni poti.

Ona ga išče med kamenjem.
Med osatom.
Išče ga na njegovi poti.
Ko ga najde,
so njene roke krvave.

Ko ga najde, se objameta.
Zakaj so tvoja usta polna volčjih jagod,
ga vpraša.
Zakaj so tvoje oči polne osata,
jo vpraša.
In vsenaokrog že zida jutro
široko dvorano.
Zato razpadejo njegova usta v dim.
Zato shlape njene oči v roso.

Potem zbežita vsak po svoji poti neznatna
pod visokim, visokim stropom jutra.

Vsak večer se iščeta.

2

V temi se najdeta.

Dva visoka samotna stolpa.
Nepremično si gledata v prsi.
Vsak v svoje prsi.

Da ji besede.
Besede strahu.
Besede gnusa.
Besede samote.
Besede skoz vozle na ustih:
besede o ljubezni.

In njen stolp rase.
Bel in sam.
Njegove besede zdrse ob njem na tla.
Nedotaknjene.

Da mu mesečino.
In v mesečini je njegov stolp vse manjši.
Vrni mi dušo, ji reče.
Ne poznam tvoje duše, mu odgovarja.
In ko jo prosi,
se manjša njegov stolp.

Reši ga jutro.
Visoko, visoko na nebu rezek glas trobente.
Takrat zbežita.
Bežita hitro vsak proti svoji strani neba.

Na ravnini se ves dan srečujejo
Pozabljene besede.

4

Led njenega telesa se stali
pod njegovimi rokami.
Jesen sadov se mu prebudi pod prsti.
Jesen njenega telesa.
Tvoje telo diši
kot mah po sadjem, ji reče.

In ko ji reče,
se dva gozda trdovratnih misli
razbežita na dve strani neba.

Z božajočimi dlanmi podirata
skalne zidove med svojimi očmi.
Pijan sem od tvojih nog, ji reče.
Prah sem na mavrici tvojega diha,
mu odgovarja.
Moje telo je krščeno s tvojim vonjem,
mu šepeta.

Potem obležita čisto mirna.
In globoko, globoko pod njima zašumita
dva gozda, vklenjena v led.

Ampak onadva ležita tiha na ploskvi tišine.
Tako tiha, da slišita,
kako raste med njima visok, visok jez.
Mrzla voda pada čezenj.

5

Spanje položi na njeno čelo
belo stekleno roko.

Ko se skloni k njej,
zagleda pokrajino njene duše.
Dolgo gladko ploskev sanj.
V njej vstajata in padata
V čudnem plesu ljubezni
on in ona.

Ampak njegov obraz mu je tuj.
Neznan.

Zagleda svojo senco:
brezuspešno pleza po gladkem zidu.
S trmo sence, ki hoče bežati.
Pleza in pada.

Potem vstane v pokrajini
visoka rdeča gora.
Po njenem bregu beži ona čisto bela
pred črno pošastjo.
Daleč beži.
Črna pošast jo gleda začudena.
Črna pošast jo vzljubi.

In njegova senca umre za zidom.
Senca brez luči.

Ko se skloni k njej,
Zagleda tuj obraz.
obraz, ki ga še nikoli ni videl.
Noč ga straži.
Noč z obrazom jeznega angela.

[center]Samotnež

Dva lepa galeba
veslata v daljino.

Dva gospoda laboda
brazdata gladino.

Dva krta zadrta
rahljata krtino.

Dva črička fantička
pokušata vino.

Dva cucka, dva mucka,
dva ovna, dva klovna –
vse v dvoje ušlo je,

a jaz dan na dan
sem sam in poznam
le gluho tišino
ter iščem zaman
svoj par za dvojino.

(Tone Pavček)[/center]

Odkar prišla si

Odkar prišla si, povsod vidim rože cveteti,
odkar prišla si, slišim liste v krošnjah dreves šelesteti.

Odkar prišla si, spremenila v barve moj črno beli si svet,
odkar prišla si, kot s soncem obsijan počutim se cvet.

Odkar prišla si, spet ljubiti zna moje srce,
odkar prišla si, kot senca povsod me spremlja tvoje ime.

(Poet;)

Valovanje

Kot sončni žarek posijala v moje si življenje
pozabljeno prebudila v meni hrepenenje.
Preden potopim se v sanje, si zadnja misel ti
če bi brala moje misli, ne upal pogledat bi se te v oči.

Tvoj obraz posipam z vročimi poljubi
s prsti polzim ti nežno skoz lase
ne boj se, predaj se mi, le nekaj mi obljubi
naj nihče za ogenj, ki vzplamtel med nama je ne zve.
Na ustnicah tvojih narisal sem nasmeh
prepustiti svojim sanjam se, res ne more biti greh.

Zapri oči in povzpni se v višave
ujetnica mojih si strasti, ki uiti ne želi
brez cilja, vse najine poti so prave
ničesar ne obžaluj, poslušaj kaj srce ti govori.
Potovanju čez griče in doline se bliža kraj
ne ustavi se, mi zašepetaš, ko peljem te v raj.

Nad seboj čutim drhtenje tvojega telesa,
ko v soju sveč pripeljal sem te v nebesa.
Ko najinih teles umiri se strastno valovanje
odprem oči in se zavem, da bile so to le sanje…

poet, super. Sedaj se jih je pa že nabralo za kakšno pesniško zbirko;).

Še malo romantike na ta prekrasen jesenski dan…

Po starem gre roka po znanih krajih
telesa v sprejetem obredju daritve.
Postarana in po starem navajena vztrajnih
gibov na pamet zaznava sožitje

krvi in kože. A zdaj že brez prejšnje tesnobe
ali zadrege pravim: Lepa si od mnogih časov
ljubezni, ljubezen moja, od teme in svetlobe
vseh svojih dosedanjih obrazov,

lepa si od odpuščanja, lepa in sramežljiva
zmeraj na novo in zmeraj na svoj način
tudi v tem poznem času, ki použiva
užitek kot novi čudež in stari spomin

v vsaki gubi, v vsaki sivini, v vsaki hibi
telesa; lepa si, preprosto, ker si.
Po starem gre roka s prastarimi gibi
po tebi in te na novo kot prvič slavi.

(Tone Pavček)

Tole je pa ena najlepših romantičnih pesmi:
The Killers – Romeo & Juliet (originalno pa sicer od Dire Straits-ov)

Between the conception
And the creation
Between the emotion
And the response
Falls the Shadow

Between the desire
And the spasm
Between the potency
And the existence
Between the essence
And the descent
Falls the Shadow

Between the idea
And the reality
Between the motion
And the act
Falls the Shadow

T.S. ELIOT

REM – At My Most Beautiful

I’ve found a way to make you
I’ve found a way
A way to make you smile

I read bad poetry
Into your machine
I save your messages
Just to hear your voice.
You always listen carefully
To awkwards rhymes.
You always say your name.
Like I wouldn’t know it’s you
At your most beautiful.

I’ve found a way to make you
I’ve found a way
A way to make you smile

At my most beautiful
I count your eyelashes secretly.
With every one, whisper I love you.
I let you sleep.
I know you’re closed eye watching me,
Listening.
I thought I saw a smile.

I’ve found a way to make you
I’ve found a way
A way to make you smile

Je temna noč ;
še lune ni ;
je tudi ta odšla
nekam daleč stran,
tako kot ti .

Je temna noč ;
še vidim te ;
in na nebu ptičje jate,
a vse se v sanjah le dogaja,
kot prej, ko še vedel nisem zate.

Je temna noč ;
še slišim te ;
a izginil je tvoj glas,
prav potiho le še šepetaš ;
povsem enako kakor jaz.

Je temna noč ;
še vonjam te ;
dišiš mi skozi mrak ;
bi vedno prepoznal vsak tvoj korak,
povsod kjer diham ta jeseni zrak.

Je temna noč ;
še čutim te ;
daj spusti mi kot pesek,
skoz razprte prste,
v mojo dlan za pest soli .

Meglen se dela dan,
ostal mi je okus po tebi ;
ostali so spomini
in ko ti berem misli
in dlan razprem –
padajoča kakor listje
se v odprte rane sol zaje …

A verjamem spet v sonce
saj te dala je pomlad ;
še prej pa mora spat jesen;
bo najprej zima in bo hlad …

Še vidim travnik pod drevesom,
še slišim vode šum,
vonj cvetov in zraka,
še čutim vsak dotik ;
trpek mi bo ostal okus in ves nemir …

Je temna noč ;
še lune ni ;
nisem edini, ki ponovno ve,
kako je, če nekdo odide –
nekam daleč stran,
tako kot ti …

Madonca.Še nikoli mi ni na pamet padel klik na “poezijo”..zakaj sem kliknila? Samo radovednost me je terala,saj je bil pisec Wishyou.

Odlično torej!