Poezija
Neke svinje nikad ne polete
Predebela ti si bila
i ostala uvek meni
a ja ceo život tražim
manje sala na drugoj ženi
Neke svinje nikad ne polete
ceo život čekaju na to
i ja tako čekam da smršaš
čekam, al’ mi nije suđeno
Predebela ti si bila
i ostala uvek meni
deset zima širiš krila
sve si deblja i meni i sebi
Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.
(Neža Maurer)
vlažne sledi na temnih kamnih po nočnem dežju;
mračne sence za mogočnimi drevesi v jutranji zori;
odpadlo listje zrele jeseni po prvi zmrzali;
pomladni sneg s toplih streh v zgodnjem dopoldnevu;
prah s cest v vrtinčenju vetra pred poletno nevihto;
zamirajoča zarja v večernem mraku prihajajoče noči …
izginjanje,
razpadanje,
odmiranje,
minevanje,
razblinjanje
in bledenje …
življenje in usoda
lepih,
sladkih,
varljivih,
zavajajočih,
lažnivih
in praznih …
besed in obljub
Prava poezija je tista, ki zaboli… prispevek ob izidu najnovejše zbirke pesmi Ivana Minattija; meni osebno ena najboljših, s čudovitimi ilustracijami “njegovega” Barja.
“Fascinanten človeški značaj. Človek, ki je bil obenem izjemno trden, kot bi bil izklesan iz skale, in v isti sapi izjemno občutljiv, mehak in odprt, poln duhovitosti in duha”.
(Boris A. Novak o Ivanu Minattiju)
Ravno v teh dneh sem zbirko vzela v roke in obsedela ob branju. Neverjetne in še vedno tako zelo žive pesmi, ki smo jih brali že pred več kot dvajsetimi leti in ki so bile sinonim tistih dni. Danes izdane v knjigi, ki ima tudi na otip zrelejšo patino.
Trpkosti onih, napisanih v poznih letih, priznavam mojstrstvo. A za trenutke druženja s poezijo ostajajo zame neprekosljive Nekoga moraš imeti rad, Čakam te in (v zadnjih letih) Odkar vem zanjo.
Jaz bi se pa prav težko odločila katere Minattijeve pesmi so mi najljubše. Vedno jih rada prebiram, katere, pa je odvisno predvsem od počutja. V tej zadnji zbirki sem bila ganjena nad posvetilom, ki ga je napisala Minattijeva žena Lojzka Špacapan, v njej pa sem prvič prebrala to čudovito in ganljivo pesem:
NJENA LJUBEZEN
“Moj si…” mi krog vratu je kite ovila –
in solza se ji na trepalnici je zaiskrila.
“Zdaj te mi več nobena, nobena ne vzame…” –
in solza zdrsela prek lic je, meni na rame.
“Samo moj…in jaz tvoja…” je žalostna šepetala.
Potem je s pridušenim stokom v dlani zajokala.
Jokala je njena ljubezen – ta plaha in tiha,
tak nežna kot cvet, ki v aprilu na veji zaniha.
Ljubezen brezupna, ljubezen do solz osamela…
o, saj ga ne bi, ne bi ljubiti smela!
Polzeli med prsti spomini so, sreča zgubljena,
in ona ni deklica več in ni žena.
Jokala za vsem je, kar sanjajo duše mlade,
ki jim usoda sanjo najtišjo ukrade.
Potem je uprla vame trepalnice črne,
ko tisti, ki ve, da odhaja in se ne vrne.
Grenek, bolan sem se sklonil, poljubil kite
in trepetajoče dlani, s solzami oblite.
(Ivan Minatti)
Pišem ti pismo s temne strani neba;
zmeden, spet tako sam, obupan in izgubljen;
bila sva skupaj skoraj povsod;
prepotovala sva v mislih, besedah in sanjah vso najino deželo,
pila vodo iz bistrih izvirov, čistih rek in mnogoterih potokov;
jedla sva dišeč topel kruh oblit z vetrom žitnih polj;
vdihovala sva z valujočimi travami obarvan zrak ;
in ves ta čas sta sijali dve sonci na nebu …
pa si želela še tja,
v kraje, ki jih zapuščam,
kjer ni več čistega neba,
kjer je ena sama tema;
sva preko meje stopila
in se nesrečno izgubila …
sedaj je že noč
in te obupano iščem;
kri kaplja z meseca;
kri kaplja iz moje temne strani …
nisem bil lačen, a sem vseeno jedel;
in včeraj sva drug drugemu pojedla velik kos srca…
zbujen ležim po spanju brez sanj;
prišlo bo jutro, ki mu ne bo sledil dan
vidim temne ptice in na temnem nebu blodita dve luni,
rdeči, prašni, umazani in krvavi …
sedaj se bojim, da ptiči ne bodo več hoteli oditi,
pa čeprav jih podim, a sam se nimam kam skriti …
boli me ko živim, boli me ko spim;
želim si te spet najti in te občutiti…
Tišina
vrbe
ob rokavu stoječe vode,
tišina
negibnih oblakov,
tišina
neprehojenih cest.
Samota
jesenskih trav,
samota
ptice nad barjem,
samota
neodžejanih rok.
Bolečina
izkrvavelega sonca,
bolečina
zarje v somraku,
bolečina
nedoživetega.
(Ivan Minatti)
—————-
Ki stojita enako oddaljena
ki se ne približata
ki ne gresta narazen
A tretji je na begu
je sklonjen nad globočino
si je zatisnil ušesa
da bi ne slišal glasov
za sabo
Ki je med njima kos neba
zmeraj enako velik
vsako uro drugačne barve
Ki zasije zvezda med njima
Med njima in tretjim poševna črta
zdrsljiva ostra črta obzorja
Kdaj se prelomi črta
kdaj na prelomnici zazija brezno
Bo pogoltnilo tretjega
Se bosta skotalila za njim
Ali bosta kar stala in stala
s kosom neba nad sabo
z zvezdo na presečišču
(Dane Zajc)
Ni čisto taprava poezija, ampak vseeno… nekaj najboljšega kar sem kdaj slišala;).
I’m on the corner, waiting for a light to come on,
that’s when I know that you’re alone.
It’s cold in the desert, water never sees the ground.
Special unspoken without sound.
You told me you loved me, that I’d never die alone,
hand over your heart, let’s go home.
Everyone noticed, everyone has seen the signs,
I’ve always been known to cross lines.
I’ve never ever cried when I was feeling down,
I’ve always been scared of the sound.
Jesus don’t love me, no one ever carried my load,
I’m too young to feel this old.
Here’s to you,
here’s to me,
oh, to us.
Nobody knows,
nobody sees,
nobody but me.
If I lay here,
if I just lay here
would you lie with me and just forget the world?
Forget what we’re told,
before we get too old,
show me a garden that’s bursting into life.
All that I am,
all that I ever was,
is here in your perfect eyes, they’re all I can see.
I don’t know where,
confused about how as well,
just know that these things will never change for us at all.
If I lay here,
if I just lay here
would you lie with me and just forget the world?
Šel sem, ves nestrpen, prav na hitro,
svetlobe iskat, ker sem verjel, da nekje še živi …
nepripravljen nate sem vstopil v tvoj svet;
razkazala si mi
ceste,
poti,
steze in brezpotja …
vse tja, skoraj do samega raja;
si me popeljala do vrat cvetočega vrta,
ki je ves brstel poln življenja …
A bila sva vseskozi nekje vmes;
med tabo in mano,
pa sva bila nikjer in povsod;
bil sem srečen in zmeden,
bil sem sam in s teboj;
raztreščen med včeraj in jutri
povsod in nikjer zaenkrat živim …
Moj in tvoj svet sta se nesrečno zmešala;
se je bistra voda skalila, umazala;
so listi z najinega drevesa odpadli,
sem čutil, kot da so me okradli;
je vetru pošla moč
in žalujeva
in zaenkrat je vse le še spomin …
Sta se svetova odmaknila;
so le še besede ostale
nekje na sredi med njima;
je bila sprva neizprosna in popolna tišina
in trepetal sem v čakanju na znake,
da nekje je le še ostala tista svetloba,
radost, brstenje,
tisto zvedavo v drug drugega zrenje;
sedaj slutim, da pod pepelom še tli;
spominjam se svetlikanja na dnu tvojih oči
in le tega si moja duša želi,
da po času miru, ko vrata hiše za sabo zaprem,
spet najdem že prehojene
ceste,
poti,
steze in brezpotja …
in stopim na tla cvetočega vrta…
tam si le še nekaj želim,
pa nočem da pozabiš karkoli z moje temne strani;
čakam in upam le, če mi tvoja duša lahko odpusti …
Naredil sem nekaj popravkov, ker je v prvem delu mestoma zvenelo precej “trdo” … itak pa nikoli ne bo optimalno … me pa vedno “tepe” ker prehitro stisnem “Enter” … neučakan pač … vedno in povsod .
Upanje
Šel sem, neučakan,
prav na hitro, svetlobo iskat;
saj sem verjel, da nekje še živi …
Nepripravljen sem vstopil v tvoj svet …
Si mi razkazala
ceste,
poti,
steze in brezpotja …
vse tja, skoraj do samega raja;
si me popeljala do vrat cvetočega vrta;
ves je brstel in bil poln življenja …
A bila sva vseskozi nekje vmes;
med tabo in mano;
bila sva nikjer in povsod;
bil sem srečen in zmeden,
bil sem sam in s teboj;
raztreščen med včeraj in jutri
nikjer in povsod zaenkrat živim …
Moj in tvoj svet sta se nesrečno zmešala;
se je bistra voda skalila, umazala;
so listi z najinega drevesa odpadli,
sem čutil, kot da so me okradli;
je vetru pošla moč
in žalujeva
in zaenkrat je vse le še spomin …
Sta se svetova odmaknila;
so le še besede ostale
nekje na sredi med njima;
je bila sprva neizprosna in popolna tišina
in trepetal sem v čakanju na znake,
da nekje je le še ostala tista svetloba,
radost, brstenje,
tisto zvedavo v drug drugega zrenje;
sedaj slutim, da pod pepelom še tli;
spominjam se svetlikanja na dnu tvojih oči
in le tega si moja duša želi,
da po času miru, ko vrata hiše za sabo zaprem,
spet najdem že prehojene
ceste,
poti,
steze in brezpotja …
in stopim na tla cvetočega vrta…
tam si le še nekaj želim,
pa nočem da pozabiš karkoli z moje temne strani;
čakam in upam le, če mi tvoja duša lahko odpusti …
Se strinjam s poetom… se dotakne srca. Pesem polna čustev in grenkobe, ki pa vseeno v sebi nosi iskro upanja, optimizma, hrepenenja… čudovito!
———–
Neža Maurer: Želja
Da bi dolgo ležala drug ob drugem,
gola na duši in na telesu,
da ne bi ostal noben delček naju
popolnoma teman.
Vse bi presvetlila luna
in besede in morda sreča.
Božajoče roke bi zgladile gube
in moč trenutka bi zbrisala
preteklost in prihodnost.
Vse bi bil en sam topel sij
jasne poletne noči.
Moja luč si in najtemnejša noč,
moj obup in najčvrstejša moč,
silna groza in izvir radosti,
postaraš me v dušo, vdihuješ vetrc mi mladosti…
Moj mir si in noči brez spanja,
vihravost slepa in trpka vsa spoznanja,
blizu, daleč, hlad si in vročina žgoča,
sanje, stvarnost, tako nasprotujoča…
S tabo ali brez, ne gre, ne znam,
prestrašeno se iščem, se ne poznam,
padem, vstajam, ti miruješ,
od daleč gledaš le in omahuješ,
prazno vonjaš sapo starih dni
in čudiš se kam so občutki šli…
In gre tako naprej, ker mora iti,
pa zadane kar moralo bi zaobiti,
molče da človek vase kar si zares želi
in smeje si laže, da tako se pač živi…
Takrat nisem odgovoril, pa tudi nisem imel občutka, da zadeva samo mene . Kar se mene tiče – popolnoma amatersko pisanje – kaj pa naj bi bilo drugega…ostali pa … ? Vsak naj sam za sebe pove …?
Me veseli, da je vsaj komu všeč . Kar pa se kurje kože tiče – še dobro, da je julij in z njim poletje …
Fenomenalno, enkratno … tudi mene kar “zmrazi” ob branju te pesmi … rad bi pa vedel če je “brezvzdevka…” in “brezvzdevka” ista oseba ??? Sicer pa, čeprav občudujem tvoj stil … sam ne bi bil rad avtor te pesmi, pa čeprav bi si morda marsikdo to zase želel … vem kako je, ko boli …
Isto je ja, sem pozabila 3x… 🙂
Amatersko, nič grobega nisem mislila, mogoče sem se narobe izrazila, mislila sem na pisanje, ki pač nastane tako, čisto iz nas, ko je potreba, da spišeš svoje… Ko še nisi izdal kake svoje knjižice, ki se prodaja. Poznam gospo, ki si reče amaterka, pa je v samozaložbi izdala menda ene tri res tanke zvezke, toda tu je že nekdo lektoriral, pa odobril, pa podal mnenje, z malo bolj strokovno podkovanim očesom… No, sama sem še daleč od tega, pa tudi premlada se mi zdi, še mi je treba kaj doživeti… Pa sem totalna amaterka 🙂
Poletje zunaj pa moje poletje notri nimata dosti skupnega…trenutno, upam.
Pa mi je lepo brati tukaj…
To je hrepenenjski vrh radosti,
Hip zaljubljene utrujenosti,
To je drgetanje vseh gozdov
V stisku sape, ki zaveje,
To je, na ozadju sive veje,
Zbor ubranih drobcenih glasov.
O ti nežno, sveže žuborenje!
To je šepetanje in šuštenje,
Ki na krik spominja, ves mehak,
Ki ga nemirno dihne bilka…
Praviš, da pod vodo, ki zaplivka,
Gluho niha kamenje in mah.
Ta tožeča duša, vsa brezdanja,
Je v žalostinki, kamor sanja,
Najina, kajne, spletena z dihom?
Moja je, povej, in tvoja, en sam spev,
Kjer druga drugi dihneta odmev
Sred mlačnega večera, čisto tiho?
(Paul Verlaine)
O čas, ki v temno večnost brez miru hitiš –
bojim se te.
Razdiraš upe, ko prihodnost razsvetliš –
bojim se te.
Kedar otožen hrepenim po svoji dragi,
in ti, kot spal bi sladke sanje, obstojiš –
bojim se te.
Kedar presrečen jo objamem, in se vzdramiš
in kot na orlovih perotih odbežiš –
bojim se te.
V nemirnih dvomih, da želja prelepih mojih
kot dal si jih, vseh zopet v grob ne položiš –
bojim se te.
A najbolj še ko vem, da v svojem urnem begu
ljubezen in zvestobo ti s seboj drviš –
bojim se te.
(Ivan Cankar)
Forum je zaprt za komentiranje.