Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu
Seveda pa vedno pozabiš povedat, da partnerke ne bi izbral, če bi imela otroke iz prejšnje veze :).
Se strinjam. Peter bi temu rekel, teoretiziranje. Ampak sedaj ne bo, ker je to njegova izkušnja seveda in samo to šteje. 😉
Lahko bi temu tudi rekli “lepobesedičenje” ali pa tudi iskreno razmišljanje. Na koncu ni pomembno. Vsak si izbere svojo pot z razlogom. Pomembno je, da se na njej dobro počuti in da drugi ob njem ne trpijo. Ker sem si jaz izbral partnerko brez otrok, zaradi tega noben otrok ne trpi. Kvečjemu bo kakšnemu lepo. :)[/quote]
Peter, meni pa se vedno bolj zdi, da se ti počutiš ob partnerki s tujimi otroci manjvredno in si prišel sem po potrditev, da je to večvredno. Vsaj tako želiš prikazat. Pa ni večvredno. Enakovredno je.
To je res. Res pa je tudi, da vedno ne zmoremo otroku razlagati zakaj česa ne dovolimo in zakaj česa ne sme.
Otroci znajo bit tečni in so zelo sebična bitja. 🙂
Stvar je v tem, da bolj kot to govoriš, manj postaja super. Zato, ker ima otrok svojo voljo in svoje potrebe. In bolj kot vztrajaš pri svojih idealih, bolj se otrok upira.
Se strinjam. Večina moških zbeži od ženske, ki ima že od prej otroke. Zato, ker je takšna situacija veliko težja glede vzgoje.
Ah, ne, zakaj pa bi me motile ženske, ki so samske, pa imajo otroke. Saj si sam pravilno napisal, da se v življenju lahko zgodijo čudne, neprijetne situacije, tudi to, da ženska postane vdova. Jaz hočem samo povedat, da razumem tiste, ki imajo zadržke glede razmerja s takimi ženskami ali moškimi. Ne morem jih kar obsojat. Vsak ima pravico, da si izbere partnerja po svoji presoji. Sicer pa nas življenje uči, včasih tudi spremenimo mnenje. Zarečenega kruha se največ poje. Mislim, da se vsak odloči glede na to koliko ljubi drugo osebo. Če jo ljubi, potem se odloči za to osebo, če že ima otroka ali tudi, če sploh ne more imeti otrok.
Malo si nesramen, ker sem že zdavnaj napisal, da se tega ne bi upal lotit ali pa nisem naletel na žensko, ki bi me pritegnila in bi hkrati imela otroke. Bil sem tudi na zmenku s takšno, ki jih je imela, ne nisem se jih izogibal, tako kot si ti predstavljaš. Bil se pa tudi na zmenku s takšnimi, ki jih niso imele in se tudi nismo ujeli. Peter, zaključujem tole, ker vem, kam pes taco moli. Beri zgornje sporočilo.
Peter9, se strinjam.
Po moje je problem tistih, ki ne sprejemajo drugih v tem, da imajo polno nerazčiščenih zadev v sebi, se bojijo in se tudi nočejo boriti s temi strahovi. Najlažje je začeti z nule (kao). Ampak ljubezen ne izbira, te doleti ko najmanj pričakuješ. In če z novim partnerjem dobiš tudi novo “dušo”, je to kvečjemu pridobitev, večja vrednost v življenju.
Lahko, da sta se partnerja razšla po mirni poti in nobenemu prav nič ne fali, samo skupaj ne moreta več živeti. Torej otroci niso prikrajšani za njuno ljubezen. In če v njihovo življenje pride še kakšen tretji človek, lahko samo pridobijo. Seveda ob predpostavki, da je folk normalen:).
Ni tako enostavno.
Je ga težje vzgajati, ker je tu še ena dodatna komponenta. To je biološki oče, ki ima velik vpliv na otroka.
Ponavadi je otrok s svojim očetom čez vikende, kjer ni treba iti v šolo, se učiti, pospravljati sobe….Oče je ponavadi takrat doma, ni tečen, ker ni obveznosti…In otrok dobi napačno idealizirano sliko o očetu.
Zato težje sprejema očima, pa čeprav je dober do otroka.
Oče vzgaja tako, očim na drug način…In to zna zakomplicirati samo zadevo.
No, zdaj ste to zgodbo zidelaizirali. Jaz pa poznam družino, kjer je moški prišel zraven in sprejel tujega otroka, ampak ta otrok očima nikoli ni sprejel. Na koncu ga je mama zapustila in verjetno je v družini nastala še samo ena rana več.
Torej je problem le v tem, da so tuji otroci zahtevnejši in ker niso biološko naši, se ni vredno toliko matrati, celo več kot pri lastnih otrocih?
Torej je lažje izbrati zanesljivo pot?
Torej je pravi parner le tisti, ki nima prtljage? Za vsako ceno?
Torej otroci ločencev niso upravičeni do “starševske ljubezni”, ki bi se rodila v novi vezi?
Očitno sem za na Luno:).
Vidiš Marko, zdaj si pa sam napisal primer, kar ti dopovedujemo. Ta moški je tudi mislil, da bo šlo in da zna vzgajat pa očitno ni šlo.
Ves čas ti dopovedujem, da je teorija eno, praksa drugo.
Veliko dobrih staršev je pa se jim zgodi, da je njihov otrok barabun. Nikoli ne moremo trditi, da bo naša teorija obrodila prave sadove v praksi.
Se zgodi tudi obratno, slaba vzogoja, odličen sad.
V teoriji je vse lepo in prav. Življenje pa ni tako enostavno. Nihče od nas ni popoln.
No, zdaj ste to zgodbo zidelaizirali. Jaz pa poznam družino, kjer je moški prišel zraven in sprejel tujega otroka, ampak ta otrok očima nikoli ni sprejel. Na koncu ga je mama zapustila in verjetno je v družini nastala še samo ena rana več.[/quote]
Res ni vedno idealno, ampak se poskušam usmerjat na tiste, ki jim je uspelo. Se pravi, da se vedno zgleduješ po boljših primerih.
Vse je mogoče, saj nihče ne pravi, da je enostavno. Včasih se ne izide, večinoma zato, ker odrasli niso kos novim nalogam. In tudi ni odvisno vse od nas. Če je otrok že starejši, se lahko mečeš na trepalnice, pa te morda ne bo nikoli sprejel medse. Ja, ampak zato si ne postaviš okvirjev že vnaprej in rečeš, da raje ne bi sprejel tujih otrok. Ker otroci niso ničesar krivi, so sad ljubezni, takšne in drugačne…in lahko je vesel tisti, ki ima širok krog ljubezni…tisti, ki jo lahko deli ter sprejema!
No, zdaj sta pa že zabluzila, obadva, resnično. 🙂
Peter, to kar ti meni dopoveduješ, je meni jasno že od pamtiveka, le da ti tega nisi opazil. Ko napišem svojo teorijo o vzgoji otrok, mi napišeš, da je zidelazirana in da se ne uresniči vedno, kar je meni jasno ves čas. Ko podam slab primer ene izkušnje, pa mi napišeta, da naj se zgledujem po boljših primerih. Kaj vidva pravzaprav želita?
Vredno je, če si tega želiš.
Katera pot pa je zanesljiva? Ali morda vidiš v prihodnost?
Vsak partner nosi prtljago, če ne fizično, pa psihično.
Kdo to pravi? Še kako so upravičeni in želim jim, da dobijo nekoga, ki bo tega sposoben. A veš koliko otrok se rodi, pa kljub temu, da imajo oba starša, nimajo zdrave in pravilne vzgoje.
Saj smo vsi, odvisno s katere strani gledaš. 🙂
Ni tako enostavno.
Je ga težje vzgajati, ker je tu še ena dodatna komponenta. To je biološki oče, ki ima velik vpliv na otroka.
Ponavadi je otrok s svojim očetom čez vikende, kjer ni treba iti v šolo, se učiti, pospravljati sobe….Oče je ponavadi takrat doma, ni tečen, ker ni obveznosti…In otrok dobi napačno idealizirano sliko o očetu.
Zato težje sprejema očima, pa čeprav je dober do otroka.
Oče vzgaja tako, očim na drug način…In to zna zakomplicirati samo zadevo.[/quote]
Robi, res je, ampak tudi ni po eni strani. Poglej. Tudi starša, ki skupaj vzgajata svojega otroka, imata zraven kup motečih faktorjev, ki želijo otroka vzgojiti drugače. To so stari starši, ostali sorodniki, pa prijatelji staršev in ostali otroci, s katerimi se primerjajo, pa učitelji in vzgojiteljice v vrtcu.
Peter in kaj boš ti storil, če te tuji otroci ne bodo sprejeli, ali pa če tvoji partnerki ne bo všeč, kako ravnaš z njenimi otroci, ali pa če partnerka zapusti in se vrne k možu? To se tudi lahko zgodi, saj to veš. 🙂
Marko, imaš prav, vsak se odloča zase. Sledi svojim željam:).
Vsaka pot, po kateri stopamo, je do neke mere neznanka, ampak vseeno…če si se odločil slediti temu, da vstopaš v odnos s partnerko brez otrok, potem je to seveda manjše tveganje kot če se že na začetku ukvarjaš z mulčki (ki niso tvoji).
Prtljaga ločencev, samohranilcev je za določena spoznanja bogatejša. Seveda imaš pravico in lahko preprečiš, da bi spoznal to prtljago.
Mogoče Godfish pa gledaš na to premalo široko. Zakaj bi bilo manjše tveganje? Če se ne izide s partnerko, jo lahko zapustiš in oddideš brez prtljage in brez vsake odgovornosti do otrok. Je res manjše tveganje? Pomisli…
Mogoče Godfish pa gledaš na to premalo široko. Zakaj bi bilo manjše tveganje? Če se ne izide s partnerko, jo lahko zapustiš in oddideš brez prtljage in brez vsake odgovornosti do otrok. Je res manjše tveganje? Pomisli…[/quote]
Ravno zato, ker gledam preširoko, vkalkuliram vse komponente:). Tiste, ki bi se in tiste, ki se morda ne bodo nikoli zgodile:).
Tveganje je manjše, če greš v odnos neobremenjen (v smislu prtljage – otroci). Kot si ugotovil…ob morebitnem odhodu nimaš nobenih obveznosti, se ti ni treba nikoli več videti:) Sprejemanje drugih ljudi (otrok) v svoje življenje je večja odgovornost. Ker to ti veš, si apriori proti, tega ne sprejemaš, ker nočeš nositi dodatnega bremena. Pravilno, če tako čutiš, ker tudi ni vsak za vse, a ne:).
S tem v kaj je zapletel Peter9 to temo mi jasno pove, da se ne zaveda v kaj vodi vzgoja otroka, kaj je vzrok in kaj posledica.
Če si partnerja priznavata vlogi, ki jih imata pri vzgoji otrok potem sploh ni vprašanje ali je otrok biološko tvoj ali ni, če veš kaj je namen postavljanje meje in “kdo je kdo” pri tem opravilu.
Vzgoja otrok je vedno nasilno dejanje iz preprostega razloga (kot ga je Robi omenil), ker si otrok želi, da bi bilo po njegovo in, da bi za njegovo ugodje vedno in povsod poskrbeli drugi. Ko se mu ta račun ne izide se otrok upre, če se mu je izšlo xy krat in se mu pri določeni starosti ne izide več se vrže po tleh iz čistega obupa, ker se mu zdi nepredstavljivo, da se ga ne upošteva. Njegove misli ne delujejo na ta način, da bi razumel, da imajo tudi drugi svoje potrebe in jih je potrebno upoštevat. Da začne razmišljat drugače, da spremeni svoje misli je potrebno “nasilno” dejanje (verbalno, včasih tudi fizično). Drugače enostavno ne gre. Začne se s takimi stvarmi kot je It napisala, odpiranje hladilnika. Bistveno manj nasilja je potrebno s strani starša kolikor manjši je otrok, da sprejme naše zahteve, da dojame, da je potrebno upoštevat starša. Na ta način bo kasneje upošteval tudi partnerja, se zamislil nad njegovo željo/zahtevo ali pa le počakal na “ugodnejšo” priložnost, da uresniči svojo željo (razmeče hladilnik). Temelji za to se postavijo v zgodnjem otroštvu!
In če otrok prvič ne upošteva postavljene meje je to znak, da nismo bili dovolj jasni s svojo namero zato nas ni dojel in z njo nadaljuje naslednjič. In otrok mora ubogat na besedo, če ne gre z lepo pa z grdo, ubogat pa mora, ker to je za njegovo dobro, za njegov nadaljnji miselni razvoj, ne zato ker bi si starš želel bit nasilen.
In starši ki trdijo da se “to ne da”, pač niso dovolj čustveno stabilni in jim lastno čustveno ugodje (ker gledat žalostnega otroka je čustveno zelo neugodno) pomeni več, kot pa dobrobit načina vzgoje pri kateri otrok spreminja infantilne miselne vzorce. Žalostno toda resnično.
@ On_
Tvoji otroci ubogajo na prvi ukaz? Vedno?:) Otroci nas preizkušajo, so na preži ali bomo dosledni ali ne. Zato se reče, da je vzgajanje vseživljenjski proces:). No, blagor tebi, kajti pri vas je vse drugače, vse perfect:).
Zame je nasilno, če otroka ne vzgajamo, če mlado dušco pustimo, da tava okoli brez jasnih navodil, brez usmeritev, brez postavljanja zdravih mej. To je nasilje, ne pa vzgoja kot taka:).
Ne ubogajo vedno, vsekakor se pa pritisk stopnjuje, dokler ni želenega rezultata, ne ostajamo pri istem, če ni efekta, ne iščemo opravičila za lasten ne uspeh v otroku (naš je pa drugačen – ansambel obup igra : / )
Ni “vse tako perfect”, nič bat…. 😉
No, pa si povedal. In tu je tisto, kajne. Da otrok bolj upošteva očeta, ker je ta hitreje, večkrat in predvsem bolj brez slabe vesti – “nasilen” oz. uporabi fizično vzgojno sredstvo (napr. eno po riti).
In moram še dodat, da ne vem, če poznam starša, ki ne bi kdaj svojega otroka enkrat po riti oz. v tem stilu.
No, pa si povedal. In tu je tisto, kajne. Da otrok bolj upošteva očeta, ker je ta hitreje, večkrat in predvsem bolj brez slabe vesti – “nasilen” oz. uporabi fizično vzgojno sredstvo (napr. eno po riti).
In moram še dodat, da ne vem, če poznam starša, ki ne bi kdaj svojega otroka enkrat po riti oz. v tem stilu.[/quote]
Jaz bi rekel, da je bolj dosleden, ne pa nasilen. Pa čeprav lahko to otrok doživlja kot nasilje, ker se naša volja ne sklada z njegovo.
In več je doslednosti, manj je potrebnega nasilja, saj otrok ve, da nima smisla izsiljevati.
No, pa si povedal. In tu je tisto, kajne. Da otrok bolj upošteva očeta, ker je ta hitreje, večkrat in predvsem bolj brez slabe vesti – “nasilen” oz. uporabi fizično vzgojno sredstvo (napr. eno po riti).
In moram še dodat, da ne vem, če poznam starša, ki ne bi kdaj svojega otroka enkrat po riti oz. v tem stilu.[/quote]
Jaz bi rekel, da je bolj dosleden, ne pa nasilen. Pa čeprav lahko to otrok doživlja kot nasilje, ker se naša volja ne sklada z njegovo.
In več je doslednosti, manj je potrebnega nasilja, saj otrok ve, da nima smisla izsiljevati.[/quote]Dosleden je lahko, ker ni toliko čustven oz se lažje distancira, izklopi čustva, česar pa mame nekako ne zmorete. In prav je tako, zato pa imamo vsak svojo vlogo, ki je nezamenljiva 😉
Forum je zaprt za komentiranje.